Zakaj Bog dovoli, da človek trpi,
zakaj mu ne da, da srečno živi?
Pozabil bi človek, kdo je in od kod,
pozabil kam gre bi, in kje mu je pot.

Tako je hvaležen, ko najde način,
za srečo odpre se mu pra-spomin.
Spominja se, da nekoč je trpel,
spominja se vse, kar je doživel.

Spominja se, da je napačno ravnal,
vse dokler ni božje ljubezni spoznal.

Kaj vse je naredil, kje vse je iskal,
mnoge ljudi je o poti spraševal.
Nihče mu ni vedel, ne kazal poti,
saj vedno spraševal je napačne ljudi.

Ujemi preprosto
zdaj skromen nasmeh,
naj ti da moč,
da začel bi
z iskanjem mavrice konca.

In ujemi še željo,
da bi sanjal sanje življenja
in verjel,
da nosiš v sebi
najtoplejši žarek sonca.

Čutim se kot mehek naslanjač,
na katerega nasloniš svoje skrbi.
Svojo otožnost mi nasloniš na ramo
in v tvojem srcu ti zraste upanje,
ki je prisluhnilo tvoji zavesti
kot predradost visokoklasja.

Skozme precejaš svoje iluzije,
razcveti se ti tvoj nasmeh
in iz grla ti kipijo besede pomenka.
Lastovka prileti v naročje
in gnezdo moje duše jo osvobaja.

Na pregibu dneva v noč
lahkotno nese te veter v objem
in pogovor je postal najina njiva,
valovanje žita, zelenja planjava,
raztezajoča se prostranost
izpodnebno zlato
posuto z makovim cvetjem
v dotaknjenosti srčne zamaknjenosti.

...o0o...

V mrežo sanj razpetih
vpletam krila
rož dišečih,
mozaik se pisano razvija

Barvam,
ki življenje jih ponuja
prepuščam toku se,
igriva

Tu sonce pesem
mehka svila.
Tu morje
melanholično zaziba
v oblakih,
težka sem in tja sivina
v žilah
srca gotovina.

Naj barve mešajo slikarji,
življenja voljnega kiparji,
trenutki v sanje vpeti.
Kdo rekel je :
da sanj mogoče ni živeti?

Kar ti srce,
v mir in ljubezen zavibrira,
naj te zanima.
Vse ostalo je zgolj potrata,
tvojega dragocenega časa.

stojči Stojan Svet

Tema,
prekrila je moj žareči obraz.
brez dna,
in konca nima, moj žalostni jaz.

Veliko je še vprašanj,
žalostnih spoznanj,
nešteto solz in stoka..
pustil si moj obraz, da joka!

Duša glej, se razliva na dvoje..
en del je moje, drugi tvoje.
Srce se lomi, a ne gre na dvoje,
vedno ostalo vse bo tvoje.

Jaz naprej ne znam,
tudi jaz se delim!
In čeprav se deliti bojim,
vedi, še vedno rada te imam!

Življenje se razvija, nas bogati in ker smo ljudje v sobivanju z drugimi ljudmi, se srečujemo, se osrečimo, kaj naučimo in gremo naprej.

Z vsakim srečanjem ali druženjem smo bogatejši, vsak odnos nas uči in daje možnosti, da kaj damo, kar imamo. Naj bo ljubezen, mir, sreča, sočutje - damo lahko le kar sami imamo, zato ne obsojajmo drugih in ne pričakujmo od njih, da dobimo nekaj, kar nam ne morejo dati, saj nimajo.

Človek, ki je na duhovni poti hodi stalno preko preprek, ovir, bolečin in na podlagi le-teh pride do bogatih spoznanj. Vedno spozna in se nauči kaj novega, da potem lahko tudi drugim posreduje spoznanje, do katerega je prišel. To je ta energija ljubezni, ki mora krožiti med ljudmi v vse smeri in če jo pošljemo od sebe, jo univerzum vrne obogateno nazaj k nam. Mnogokrat se je potrebno le odpreti in dovoliti, da smo ljubljeni, tudi če ni to od osebe, od katere bi mi to želeli.

Prisluškujem razvnetemu upanju,
previdnemu nihanju morja v moči,
ki je v silnem hrepenenju srca
dvigalo svoj jambor nemira v nebo,
zdaj očiščen in svoboden, brez slutenj.

Slišim notranji glas v votlinah skal,
ki pomni telo, dotike svojega drevesa
in z zlatimi prsti tipa prihodnost.

Ko tako opazujem čas ves gibek
in zaskrbljene točke na krivini,
ki uglašujejo moje potovanje,
odrešeno dvoma, sem na dolgi poti
odhajanja naproti spoznanju po stopinjah,
s katerimi sem zapustila svoj mir.

Glede na dejstvo,
da je Katoliška cerkev
po par stoletjih ugotovila,
da Zemlja ni neka ravna »dila«
ampak precej okrogla žoga
in končno rehabilitirala Giordana Bruna,
sem se zjutraj poglobil vase in v Jezusov Očenaš
in si dovolil narediti njegovo revizijo.

Mimogrede mi je pred tem še prišla na misel
ena kratka pesmica, ki gre takole:

Kot moje srce

Reka teče,
Bog se razvija,
od zgoraj,
do tukaj dol
in spet nazaj.
Kot moj dih,
kot moje srce.

Veste, a ni tako?
A ni včasih prav lepo,
prav lepo, ko vidiš vse to:
otrok, ki se smeji,
voda, ki žubori,
rastlina, ki brsti,
sonce, ki žari.

Pa se vprašaš: A vse to z mano živi?
Da, človek del tega si tudi ti,
ti, ki se ti vse to strašno sanjsko zdi.
Ei, pa torej to sem tudi jaz; jaz sem vse:
otrok, voda, sonce in rastlina,
vsakega imam nekaj, to moja je vrlina.

Smejem se, drvim, žarim, brstim,
delam vse, kar si zaželim.
Skačem, žuborim, sijem, rastem,
delam vse, moj obstoj na Zemlji je časten.
Izkoristim to in poletim, poletim tja, kjer
je vse to doma.
Krila imam in res letim, letim, ljudje, ei letim...
Spet se smejim, otrok postanem,
spet žuborim, vodo ujamem,
pa zažarim, soncu sledim,
nazadnje vzbrstim in odletim - sem ČLOVEK.

Priložnosti so red v času.

Guillermo P. Villata

Narava nam je priskrbela barve, da nas nahrani, tako telesno, kot tudi duhovno. Negujejo naš celotni sistem, oskrbujejo nas z vitalno energijo, ki je bistven in čudovit del našega življenja. Kot višja barvna bitja, je naša oblika ustvarjena iz večno spreminjajočih se vibrirajočih barv in na barve se odzivamo aktivno ali pasivno skozi vse, kar počnemo. Valovi svetlobe delujejo na nas vsak trenutek našega življanja ter polnijo naš energijski sistem, če smo budni ali spimo, če jih vidimo ali smo slepi.

Naša rast, krvni pritisk, telesna temperatura, mišična aktivnost, vzorci spanja in imunski sistem so pod vplivom svetlobnih žarkov. Barvni žarki ne vplivajo le na naša psihološka telesa, temveč tudi na čustva, razpoloženje in mentalne aktivnosti.

Z barvami imamo vsi osebne odnose. Pogosto se podzavestno zdravimo z barvami tako da si izbiramo oblačila določenih barv in se obdamo z posebnimi barvami v svojih domovih in vrtovih. Večina naših reakcij je največkrat nezavedna in šele ko začnemo zavestno uporabljati kvalitete barv, lahko vprežemo to čudovito vitalizirajočo energijo v izboljšanje kvalitete našega življenja in počutja.

Piše: Miran Zupačič

Od izvirnega greha obstaja pri človeku nagnjenje, da skriva svojo pravo naravo. Maska je imela pri tem vedno veliko vlogo.Po Genezi 3: 8-10 se je prvi človeški par skrival in odeval, ko je pojedel prepovedan sadež z drevesa spoznanja dobrega in zla.

Adam in Eva sta se počutila gola, ker sta s svojim dejanjem stopila iz božanskega obilja. Božanske moči so se morale umakniti. Na njihovo mesto so stopile zemeljske eterične moči. Stkale so zemeljsko telesno postavo kot pokrivalo za nesmrtno jedro bistva, ki leži skrito v človeku.

Spomin na to ohranjajo maškerade, ki jih praznujemo po vsem svetu. Maškarado, karneval ali pusta praznujemo februarja, v mesecu pokore in čiščenja. Ta mesec sledi januarju, mesecu "dvoglavega boga praga." Ena glava tega boga gleda nazaj v preteklost, druga pa naprej v prihodnost. Imenujejo ga tudi čuvarja vrat in v tej in v tej vlogi primora vsakega, da se obrne. V tem smislu je bil karneval lahko praznik, pri katerem so bile odstranjene vse ovire, kot priprava za nekaj novega. Ker pa to že dolgo ni bil več njegov cilj in se je izrodil v razuzdanost, so protestanti ta praznik v 16. stoletju ukinili.

Živimo v svetu, ki spominja na ples v maskah. Vsi si želimo pristnih, globokih medsebojnih odnosov, a se skrivamo pod maskami… bojimo se, kaj bomo našli pod njimi… strah nas je naše ranljivosti in pri tem pozabljamo, da je ravno ona tista, ki nam pričara vse odtenke čudovitih, nepozabnih trenutkov… se torej bojimo tudi svoje lepote in lepote bližnjih, s katerimi plešemo skozi življenje?

Morda je to razlog, da bežimo pred svojimi občutki in če se slučajno kdaj spet pojavijo, smo zmedeni, ker jim ne znamo dati imena. Ne najdemo besed, ki bi jih opisale. Zaradi tega nismo sigurni vase, se ne sprejemamo. Ko srečamo drugo bitje, se težko ujamemo z njim, ker smo preveč zaposleni s sabo. In potem iščemo krivca… obupno si prizadevamo izboljšati odnos, ko se prerivamo po plesišču življenja, pri čemer nam postavljajo ovire še naša omejujoča prepričanja in konflikti vrednot.

Kaj vse bi bilo drugače, če bi dovolili sebi in drugim preprosto biti to, kar smo? Iskrenost do sebe je pogoj za iskrenost do drugih ljudi. Ples nam pomaga, da ozavestimo svoje občutke in potem manjka samo še korak do tega, da jih podelimo z drugimi. Včasih je lažje narediti prvi korak skozi ples.

Odgovor vseh odgovorov,
odgovor vseh vprašanj,
je resonanca srca.

stojči Stojan Svet

Jadrno sem bežala,
kot so me noge nesle
čez obilje žarečih cvetov,
ki so se povešali dišeči
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Jadrno sem valovala
v igrah soncu naproti,
skoz drevorede
sanjskih vonjav,
v brezmejno kipeče
valovanje zelenja
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Odčesnila sem leskovko,
si izrezljala piščalko z veseljem,
ki je našlo pogum
v rumenih čopkih mimoze
in jaz zaigram svojo pesem
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

Nuša je vprašala, če lahko prespi pri meni, ker sta s fantom na 20 kvadratih gostila dva prijatelja iz Belgije, ona pa je letala od zavetišča do šole Famul Stuart in še predavanje na FDV so se ji začela.
Si pa dolgo rabila, buča, sem ji rekla, in ji po skoraj petih letih ločenega življenja skuhala večerjo.
Ponoči sem poslušala zvončkljanje njenih plehastih indijskih zapestnic in zjutraj vohala spalnico, ko jo je po zajtrku odneslo v delovni dan. Nekako vsa zanjo sem pričakala popoldan oz. večer, ko sem nama spet skuhala, poslušala sem jo in jo uživala. Ko je povedala, da si bo poiskala svojo sobo in šla (začasno?) stran od fanta, sem v pol ure spraznila eno omaro. Nisem verjela, da to lahko naredim, tako polne omare imam. Stvari sem zložila v vreče, jih zbasala in nekaj zložila..., skratka, naredila sem ji prostor.
Samo ne hiti, Nuša, ne prenagli se, sem rekla. Vem, da si imela krizice in vem, da si se zelo potrudila; tudi zato, da ne bi bila podobna meni. Življenje ti bo pokazalo, življenje je edino, ki res ve, kaj je najboljše za vaju.
Nuša pred mano je bila resna in odrasla, dajala je vtis, da res ve, kje je, kam želi priti in kako bo tja prišla. V treh dneh je našla novo stanovanje. Moja energija je bila žalostna, skoraj me je potegnilo v proces! Nepričakovano je k meni prineslo sonce in Svetlobo, ki sta moja hči, in enako hitro ju je odneslo. Nušina petdnevna bližina me je v marsikaterem kotičku sebe pozdravila.

Peljem se z vlakom
ob meni pa sedijo mladi katoliški skavti.

Vprašam jih kje je Bog?

Oni pokažejo na nebo
in ko jih vprašam kje je pekel,
oni pokažejo na tla pod nogami.

Kako lepo je prekrojevalcem svetih spisov in religij
skozi zgodovino uspelo spraviti Boga stran od človeka
in ga tako lepo odtujiti od samega sebe,
ga narediti nemočnega in odvisnega od božjih posrednikov,
tistih božjih posrednikov, ki prav tako verjamejo,
da je Bog nekje zgoraj, pekel pa tu nekje spodaj.

Ljubi papež in vsa duhovščina,
le kdaj boste začeli otroke učiti,
da je Bog tam kjer res je,
to pa je na dnu srca vsakega posameznika?

Le zakaj Jezus vztrajno na svojih starih slikah kaže na svoje srce?

Le zakaj Jezus pravi, da lahko prideš v Božje kraljestvo
samo s srcem otroka?

Piše: Miran.

Kdor se nauči naravo, v kateri živi, dobro razumeti, se bo kmalu soočil z obema dinamičnima močema, ki ohranjata to polje življenja v ravnovesju. Stara kitajska modrost je govorila o "jinu" in"jangu"; Sveto pismo govori o "drevesu spoznanja dobrega in zla", v Budovem nauku pa sta ti dve moči opisani kot"kolo rojstva in smrti".

Ti dve moči vsakdi izmed nas izkusi: npr. kot ljubezen in sovraštvo, svetlobo in temo, veselje in bolečino, simpatijo in antipatijo. Ta dvopolnost se izraža v menjavah dneva in noči, zime in poletja, mladosti in starosti, življenja in smrti. Oba pola sta tudi v obeh spolih. Mož in žena si stojita kot " nasprotni polovici" in poskušata doseči enost tako, da se povežeta z drugo polovico. Pri tem spregledamo dejstvo, da hrepenenje po združitvi ne izvira iz fizičnih razlik, ampak iz človeškega pomanjkanja božanske"nasprotne polovice", nesmrtne duše, ki iz človeka lahko naredi resnično božanskega človeka.

Tako se vse naše življenje giblje med tema dvema poloma, pozitivnim in negativnim. Ljudje, živali, rastline in kraljestvo mineralov so podvrženi temu zakonu. Pom krajšem ali daljšem času, v katerem se seme nekega življenjskega razodetja izraža v obliki, je le-ta uničena, nakar po določenem času pride do novega razodetja v novi obliki. Ta dvopolnost je večni krožni tok, navidez nezadržno gibanje, v katerem je življenje stalno na preizkušnji. Za nas ljudi pomeni nenehen razvoj zavesti, dokler zavest ne spregleda, da dvopolna narava ne more biti prvotna, božanska narava. Kajti božanska narava ne pozna spremembe, npr. bolečine, bolezni, teme, sovraštva ali ljubezni. Z vidika narave je božanska pranarava negibljiva. Ne pozna meja časa in prostora. Njene lastnosti so dobrota, resnica in pravičnost, a brez nasprotnih polov: zla, laži in nepravičnosti. To so moči, ki delujejo v bistvu stvari in tudi nadtčutno. Zajemajo in prežemajo vse v vsem, celotno stvarstvo.

Življenje obstaja vse okoli nas. Podvrženo je našemu zavestnemu nadzoru in usmerjanju, pripravljeno ubogati, ko dovolj ljubimo. Kajti ves Univerzum sledi zapovedim Ljubezni. Karkoli si želim, se udejani, ko zapovedujem z Ljubeznijo.

Resnica Življenja je, da si ni mogoče želeti nečesa, česar ne bi bilo mogoče nekje v Univerzumu tudi udejaniti. Močneje, ko občutite željo, hitreje se lahko udejani. Če pa je nekdo tako neumen, da želi nekaj, kar škodi drugemu Božjemu otroku ali kateremukoli delu Božjega stvarstva, potem bo ta to enkrat plačal s stisko in pomanjkanjem nekje v svojem lastnem življenju.

Zelo pomembno je v celoti spoznati, da je Božji namen za vsakogar obilje vseh dobrih stvari. Bog je ustvaril Popolnost. Prav tako je Moč ustvarjanja in ohranjanja Popolnosti podaril tudi Svojim otrokom, da lahko vzpostavijo Božjo oblast nad Zemljo in vsem, kar je na njej. Človeštvo je bilo izvorno ustvarjeno po Božji podobi. Edini razlog, da ne upravlja z vrhovno Božjo močjo vsak človek je, da ne uporabi svoje Božanske avtoritete, ki je dana vsem z namenom vladanja tej Zemlji. Na ta način ne živijo zakona Ljubezni z oddajanjem miru in blagoslova vsemu stvarstvu.

To se dogaja zaradi pomanjkanja sprejemanja in priznavanja samih sebe kot Templjev Najvišjega Živega Boga.

 

Piše: Mary Midgley je filozofinja, znanstvenica in pisateljica


Razmišljanje v skladu z Gajo (Gaian thinking) povezuje znanost in etiko, in nam omogoča, da razširimo svoje humanistične vrednote in upoštevamo stvarstvo kot celoto.

Le na takšen način lahko razumemo in se soočimo s spreminjanjem podnebja.

ETIČNE posledice globalnih sprememb so drastične, a vseeno ne brezupne: še vedno imamo možnost spremembe.

Kadar se ljudje počutimo resnično ogroženi, se naš moralen vidik lahko hitro in korenito spremeni. Prestopi v fazo urgentnosti. To se je zgodilo leta 1938.

Ljudem v Evropi je grozila vojna in nenadoma so postali bolj realistični, med seboj so sodelovali in se upoštevali. Resnosti grožnje podnebnih sprememb se večina ljudi še ne zaveda, čeprav je veliko večja od vseh, ki so do sedaj pretile človeštvu. In kmalu bo postala očitna vsem – takrat bomo vsi začutili potrebo po prilagajanju, ki je že po tradiciji del našega razmišljanja.

Če soupoštevamo celotno stvarstvo, svoje simpatije ne moremo omejiti le na živali, pač pa tudi na rastline in ekosisteme, ki jih uradna etika velikokrat potisne na stranski tir. Premalokrat pomislimo na to, da morda le dolgujemo temu kompleksnemu sistemu, iz katerega smo nastali in ki omogoča naše življenje.

Piše: Igor Petek

GALERIJA SLIK IZ PRIREDITVE

V četrtek, 27.1.2005 je bila v prostorih NUK-a zaključna slovesnost in podelitev priznanja Sončni osebnosti ali skupini leta 2004, ki jo že drugo leto podeljuje spletni časopis Sončeve pozitivke v sodelovanju s spletnimi časopisi Svet-je-lep, Moj uspeh, Med-over-net, Karmaplus, Lunin-net in Veggieinfo.V konkurenci dvajsetih nominiranih posameznikov ali skupin, je po glasovanju bralcev v omenjenih spletnih revijah za leto 2004 to prestižno nagrado prejel:

Stanko Valpatič in Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice

za skrb za pravice živali


Na tej slovesnosti je bilo letos prvič podeljeno tudi posebno priznanje za življenjsko delo, ki ga je po izboru urednikov sodelujočih revij prejel:

dr. France Susman

Za svoj neutrudno, večkrat tudi pionirsko raziskovanje širine človeškega duha in svoj prispevek k bolj zdravemu načinu življenja v Sloveniji.


Slovesnost je potekala svečano, lahko bi rekli tudi zelo sproščeno. Vse skupaj je lepo povezovala voditeljica Jana Debeljak. Za res slovesen začetek je poskrbela Skupina Jadranke in Zlatke na gongih, katerih čudovit zvok je napolnil prostor in srca vseh prisotnih. Sledil je nastop Tomaža Priteklja, ki je ob spremljavi kitare zapel eno od svojih pesmi. Po tem uvodnem delu je besedo dobil Aleš Pevec, organizator izbora Sončne osebnosti in te zaključne prireditve. Nagovoril je vse prisotne, se zahvalil vsem nominirancem, novinarjem in drugim gostom, da so se odzvali vabilu. Sledilo je povabilo vsakega nominiranca posebej na oder in vsak nominiranec je prejel knjigo Franja Trojnarja - Moč osebne rasti. Vsi nominiranci so tudi nagovorili občinstvo in prav vsak je povedal kakšno lepo misel, ki se te res dotakne. Bi pa posebej poudaril in citiral besede Stojana Sveta-Stojčija, ki je prisotne nagovoril z besedami:

Že dolgo gledam v zvezde in se sprašujem.
Nestrpno z ene noge na drugo stopam,
Kot neutrudljivi pes za repom v krogu vrtim se,
Z lastnih verig, ki tiščijo me, ne spustim se.

Jokajočih oči zrem v neskončnosti temo.
Sama sebi se smilim, kot da bo kaj pomagalo.
Ne vidim, ne slišim ničesar, prazno je ogledalo,
že dolgo je od kar sonce je vstalo in znova zaspalo.

Hladnih objemov prežema me misel.
Utrujena glava na rami bledo mežika.
Komaj še nosim očala, pogled je upehan.
Nekje globoko v meni pa vem, lučka še vedno tiho, utripa.