Včasih se mi zdi, da me je Bog prosil, naj vse to trpljenje voljno prenašam, da bi pokazala ljudem, da tudi kadar preživljamo zelo hude trenutke, to še ne pomeni, da nas je Bog zapustil, ampak je to le del dejstva, da smo pač na zemlji in ne v nebesih.

Jane Grayshon, v 14 letih prestala 20 operacij


iz knjige:Vprašanja življenja in smrti
Chris Wright in Sue Haines

Piše: Marja Turniški


Na fotografijah vaditeljica Maja Oražem.


Med nekoliko ozelenelo okolico sredi zime, se razprostira njen dom. Maja Pirc je po izobrazbi kemijska tehnologinja, po duši pa ženska, ki jo zanimajo principi po katerih deluje življenje. Nenehno sledi sebi in v skladu s tem tudi željam po razvoju in popularizaciji različnih dejavnosti. Med njimi je odkrila ples, za katerega pravi, da je veliko več kot samo ples, kajti z njim začutimo povezanost med dušo in telesom, vzporedno pa se nam razvija tudi naš značaj. Maja je vsekakor zelo topla oseba z zanimivim pogledom na svet, če imamo vsaj kanček interesa spoznati nekaj novega.

Kam sežejo začetki vašega dela pri društvu Interes?
V leto l998. Takrat sem začela z organizacijo orientalskih plesov. Nekako sem začutila, da mi je ta sposobnost veliko bližje kot pa samo poučevanje orientalskih plesnih veščin.

Bil je mrzel zimski dan. Sonce ni imelo moči. Nezadovoljno z mojim razpoloženjem in neprimernim vremenom me je z medlimi žarki odvračalo od misli, da bi odšla in preživela dan na snegu. Bila sem nekako otožna v svoji duši in moj nemirni duh me je nagovarjal naj ne gledam sonca, kajti pozimi le malokdaj pokaže svojo toploto in naj vseeno grem.

Bilo je vse zaledenelo v moji duši in zunaj. Čas je tekel brez pravih doživljajev, zato sem hotela ujeti kakšen velik dogodek, ki mi bo popestril dan in me obdaroval z veseljem, ki se ga bom še dolgo spomnila.

Nejevoljno sem pogledala skozi okno in nato sem odšla. Na oknih sem zapustila debele plasti arabesk, ki jih je voda polzeča po steklih zamrznila in ledeni veter se ni menil zame in ne za ledene rože. Arabeske so se za mano zlovešče smejale, ko sem odhajala s polnim srcem zamolčanih želja.

Imenuje se cartoccio in je način peke, kjer zaviješ hrano v peki ali alufolijo ter spečeš. Tako je hrana pečena v lastnem soku, ima odličen vonj in okus, poleg tega pa je pripravljena brez maščobe in tekočine.

Najprimernejša zelenjava za cartoccio so bučke, jajčevci, paprika, čebula, koromač in korenček, vse narezano na kocke ali ploščice, cvetovi cvetače ali brokolija, mlada čebula. Začinite z olivnim oljem, celim česnom, dodate pa lahko tudi sir.

Če pečete na tak način krompir, naj bo malo večji, okrog 20-25 dag/kos, ki ga ne lupite, temveč samo dobro operete. Peče se okrog 50 minut.

V alufoliji se lahko peče zelenjava tudi na žaru.

Če pripravljate sadje, izbrite takega s čvrstim mesom (hruške, jabolka, breskve, marelice, banane, slive, ne prezrel kivi) narežite ga na kocke, z lupino ali brez. Začinite s sladkorjem, limoninim sokom, listi mete, cimetom v prahu ali vanilijo.

Piše: Marja Turniški

Z Ano sva se spoznali na eni izmed duhovnih delavnic. Kar tako sva si izmenjali telefonski številki in se čez čas dogovorili, da greva na sprehod proti Tivoliju in jo zavijeva še kam, morda na breg pokojnega Cankarja.
Najin pogovor se je pletel o vsem mogočem kar nama je prišlo na pamet. Nekaj sem sicer izvedela tudi o njeni diagnozi-multipleksskleroza, čeprav ne dosti, vendar niti ni bilo težko ugotoviti, da ne želi veliko govoriti o tem.

Na poti domov, že močno v mraku, pa se je najina tema pogovora začela vrteti okrog najinih staršev in ko sva prišli do »fotrov«, naju je obe naenkrat vrglo na tla. Led je opravil svoje, jaz sem se v trenutku pobrala, Ana pa nekoliko težje. Pomagala sem ji vstati na noge, vse v redu in najini koraki so postali previdnejši. Na padec sva hitro pozabili, v dolini nekoliko bolj na svetlem pa ojoj. Na Anini beli bundi je bilo opaziti mlako krvi. Udarec na levi strani glave ji je priskrbel tri šive in tako se je najino prvo srečanje končalo na urgenci. Ko sem jo tako na vozičku vozila od vrat do vrat, me je vse skozi skrbelo zaradi njene diagnoze, vendar so me tam brž potolažili, da je takšna skrb odveč, a tokrat sem spoznala povsem drugačno Ano, kajti sedaj so spregovorile iskrene bolečine njenega srca, tiste na glavi pa so resda izgubile svoj pomen.
« Žal mi je da sem se sploh kdaj vrnila iz Mehike.« izreče vsa v solzah in še toliko bolj nemočna je bila videti zaradi povite glave, ki me je gledala iz bolniškega vozička naravnost v srce.

Pred skoraj dvajsetimi leti mi je zdravnik po temeljitih pregledih brez ovinkarjenja povedal v enem kratkem stavku: » Fant ti imaš raka!«

V oči so mi takoj privrele solze in moral sem si obrisati nos,
ki se mi je ob tej zame tako kruti novici in resnici takoj zamašil.
Pomislil sem, pa kaj mi nisi mogel tega povedati na bolj nežen način.

Ko sem prišel ven iz šoka, ob misli da bom moral zaradi tega prezgodaj umreti, me je zdravnik vprašal, če želim ozdraveti.

»Človek božji pripravljen sem narediti vse, samo da ozdravim!«, sem mu rekel.

»No potem ni bojazni, da ne boš ozdravel«, se je nasmehnil zdravnik in dodal:
»Moral pa boš spremeniti nekatere navade in se držati določenih diet.
Imeli smo že dosti hujše primere kot si ti, ki so se s svojim trudom in našimi navodili popolnoma pozdravili raka«

Ljubezen boga sem izbrala, ter izraz boga za svoje delavnice. Z izrazom je šlo, samo odprla sem se in spustila. Ljubezen je s sabo prinesla več procesov. Vedela sem, da jih bo in prav mi je bilo.

Najprej sem sanjala svojo moško energijo v podobi malega nedolžnega fantka. Fantka, s katerim se nisem nikoli ukvarjala. Stal je na nekem travniku, v solzah, zapuščen. Ko sem ga objela, mi je rekel, naj ga nikoli več ne zapustim, naj ga imam najrajši na svetu.

V dnevu, ki je sledil, so bili vsi fantje okrog mene odslikava mojega fantka. Nežen je in odprt, rad bi se malo ukvarjal s športom in zelo ga imam rada. Ljubezen boga sem prizemljevala skozi ravnotežje ženske - moške energije, skozi ravnotežje boga - človeka. Dihala sem, kokreirala, priklicala na pomoč svojo Domišlijo. Le – ta me je ponesla do fantka in punčke v moji notranjosti, ki se zdaj držita za roke in se veselo igrata. Še celo poročila sem se sama s sabo, ko je to počela moja duhovna družina na neki delavnici, 20 km stran.

Bartolomejeva mati Katarina je bila do nesrečne Ane ljubeča in pozorna. Tudi vaščani so prihajali k njima, da bi se izpovedali in vsaj malo znebili nakopičene žalosti, ki jih je pestila zaradi izgube svojcev ob turškem vpadu. Hkrati so nudili tudi Ani in Katarini svojo tolažbo. Drug drugega so tolažili v svoji bolesti. Vaščani so Ano sprejeli ljubeznivo in so jo pozorno poslušali. Prinašali so ji cvetje, jabolka, lešnike in vse kar jim je narava dajala.

Ana je bila izobražena, prebrala je mnogo knjig in pokazalo se je, da so njeno znanje in veščine še kako dobrodošle vaščanom, da se od nje kaj naučijo. Nadarjena je bila v glasbi, slikarstvu in vezenju, obvladala je gospodinjske veščine in vrtnarstvo. Veliko je vedela zlasti na področju gojenja jablan. Znala je tudi francoščino, italijanščino in ruščino. Veliko je vedela o zgodovini in o življenju ljudi iz daljnih tujih dežel, koder so potovali plemiči in prinašali na grad svoje izkušnje ter pripovedovali o svojih doživetjih.

Za Ano je bil dogodek že sam po sebi, da so sočustvovali z njo in da so jo sprejeli. Po napadu Turkov so bili ljudje drug do drugega boljši in bolj povezani. Ana se je popolnoma prepustila njihovim navadam in običajem. Z ljudmi je odhajala v naravo, prisluškovala je šumenju dreves, reke Reke in sedela ure in ure v hladni senci ter razmišljala o sebi in otroku, ki ga nosi pod srcem. Razmišljala je kako lepo bi bilo, če bi bil Bartolomej živ in bi se z njo veselil rojstva njunega otroka.

Bodi.

Nekateri čutijo močno potrebo,
da povedo svoje mnenje tudi,
ko jih ni nihče vprašal po njem,
drugim ni treba pojasnjevati
niti takrat, ko vedo, da imajo prav.

Titanic

GOSPODARSKA NEPRAVIČNOST IN SOCIALNI NEMIRI:
ALI JE REŠITEV DELITEV DOBRIN?

Razgovor z Benjaminom Cremom je opravil Monte Leach iz ameriškega uredništva revije Share International.


ML: Po podatkih Svetovne banke je v svetu 1,7 milijarde revnih ljudi. Gospodarstvo razvitega sveta je v krizi. Kje delamo napake? Kaj vi mislite, v čem je problem?

......BC: Največji problem je dejstvo, da se je naša civilizacija končala. Priča smo propadu civilizacije preteklih 2000 let in začetku ustvarjanja nove civilizacije. Zato je Maitreja prisoten v svetu, da bi nas navdahnil in usmerjal, da bi nas naučil ustvariti pravilne strukture - politične, gospodarske in socialne -, ki nam bodo omogočile, da se bomo razvijali v pravilno smer.

......Svet je sedaj popolnoma razklan, razdeljen je na dve veliki skupini - razviti svet in svet v razvoju. Razviti svet si lasti in troši tri četrtine hrane, ki je na voljo v svetu, in 83 odstotkov svetovnih virov. Tako imenovan tretji svet mora preživeti s preostalim. Posledično v svetu, kjer je hrane veliko več kot dovolj za vse njegove prebivalce, strada in zaradi lakote umira 38 milijonov ljudi. V svetu je 10 odstotkov več hrane, kot bi jo potrebovali, da bi nahranili vse ljudi, zato nikomur ne bi bilo treba stradati.

......Na novo moramo ovrednotiti medsebojne odnose. Maitreja pravi, da je prvi korak, ki ga moramo narediti, da bi rešili te probleme, ta, da se prepoznamo kot eno, kot bratje in sestre enega človeštva. Razviti moramo globalno zavest, spoznati moramo, da smo eno človeštvo, ena skupina - potemtakem hrana, surovine, energija, znanje in učni pripomočki sveta pripadajo vsem. Ti viri so dani, da bi se lahko vse človeštvo razvijalo skladno z načrtom, na katerem temelji naš razvoj. Zato si moramo te vire bolj pravično razdeliti. Ko bomo začeli deliti dobrine, pravi Maitreja, bomo ustvarili pravičnost, šele potem bomo imeli mir. Če se ne bomo usmerili k miru, bomo pogubljeni, ker zdaj lahko uničimo vse življenje na tem planetu. To nam omogoča jedrsko orožje.

Večne prošnje človeka
pred ograjo božjega oltarja:
"Bog, milostno nakloni ljudem posmrtno življenje."
Božji pogoj: hostja, simbol beline tvoje duše
in deležen boš raja ko odhajaš.
Vse bo belo, sama belina in beli cvetni vrtovi.

Narečje koščene roke prihaja od daleč,
zaprisežena smrti brez pridržka
ti govori in steguje okoničene prste k tebi,
z belimi črtami s poapnelimi oblogami
ti kaže praživljenje v njih,
mejnik tvoje zapuščenosti,
mejnik tvoje osamljenosti,
sanje brez sna,
življenje brez krvi,
čas v brezčasju.

Snežinka prileti na dlan, se stopi in je ni več. Prileti naslednja in se ravno tako stopi in izgine za vedno izpred naših oči. Pozabimo, da je kdaj bila, gledamo naprej naslednje, kako krasijo dan, ko padajo iz neba, tako čarobno poletavajo in se igrajo, nato pa izginejo.

Ni naše življenje tudi tako kot je bivanje te snežinke? Padamo, poplesujemo ter izginemo. Ni nas več videti s prostim očesom, pozabljeni smo, kot da nismo nikoli obstajali. Mine leto, pet, deset, petdeset, sto, nihče se nas več ne spominja in ne govori o nas. Ko pa živimo, se zdimo sebi tako pomembni, naš ples življenja tako večen in slaven, kot da bomo do počeli vedno. Vse je minljivo, smo kot snežinke, ki odplešejo svoj ples, izginejo in se ne vrnejo več v prvotno obliko.

Človek potrebuje najslabše v sebi, zato da doseže najboljše, kar je v njem.

nemški filozof

Tekst je izvleček iz knjige OSTANITE MLADI IN ZDRAVI S TAHIONI avtorja Ištarja Antaresa, ki bo izšla letos spomladi.


TAHIONSKI IN FOTONSKI KOZMOS

V kozmosu, ki je sedaj izven našega lokalnega sončnega sistema že osvobojen anomalije, vladajo drugačni fizikalni zakoni kot v bližini Zemlje. Osnovni subatomski delci, ki tam prenašajo informacije, niso fotoni, temveč tahioni. Tahioni so subatomski delci, ki imajo za človeške pojme tako rekoč neskončno hitrost in zato ogromno energije. V fotonskem univerzumu, ki je pod vplivom sile entropije in se krči na eno samo točko-Zemljo, je največja možna hitrost omejena s hitrostjo svetlobe. S to končno hitrostjo prenosa informacij je slika kozmosa, ki jo zaznavajo bitja v fotonskem univerzumu, nujno popačena. Zato ljudje na Zemlji zelo težko dobimo pravo predstavo o tem, kaj se v vesolju zares dogaja.

Kozmos, ki je osvobojen popačenosti in vpliva sile entropije, je območje čiste luči, ljubezni in harmonije. Vsako bitje v kozmosu ima brezpogojno pravico do fizičnega izobilja in neomejene duhovne rasti, katere krona je duhovna osvoboditev tega bitja. Vsako bitje v kozmosu ima brezpogojno pravico do svobode in vseh informacij. Eno je kozmos, kot bo nastal v naslednjem kozmičnem ciklusu in ga videči lahko vidi kot mavrično strukturo osupljive lepote.

Inteligenten človek hitro prepozna

ČLOVEŠTVO NA RAZPOTJU

Človeštvo je na razpotju. Ena pot v prihodnost vodi v vse večjo socialno in gospodarsko razdeljenost, uničenje okolja, v vojne in ogrožanje planeta. Druga pot vodi v vse večjo skladnost, gospodarsko in okoljsko uravnoteženost, v zlato dobo miru.

Na srečo imamo na tej kritični točki zgodovine med sabo skupino izrednih duhovnih učiteljev, ki nam lahko pomagajo in nas vodijo po poti miru. Toda to vodstvo moramo izbrati prostovoljno in začeti aktivno delovati za rešitev naših največjih svetovnih problemov.

Med najnevarnejšimi je naraščajoča neenakost med tistimi, ki "imajo" in tistimi, ki "nimajo". Na primer:

PLES: PREPOROD V RADOST ŽIVLJENJA, 1.del

Se nadaljuje.... Piše Mojca Malek Morya, voditeljica delavnic orientalskega in trans plesa.

Bila sem dete, ko je babica plesala z menoj v svojem naročju; in kmalu zatem, ko sem shodila in spregovorila, sem rada ponavljala, da bom indijska plesalka, ko odrastem…
Moje otroštvo in mladost sta bila polna plesa; v družini sem bila obdana z ženskami, ki so ljubile ples in ga živele v vsakodnevnem življenju. Ples je bil mami in babici ena najčudovitejših ekstaz življenja.
Pri šestih sem začela z učenjem baleta; v srednji šoli pa sem ostala s svojimi eksperimentalnimi pristopi k plesu osamljena; nisem našla vrstnikov, ki bi z menoj pripravili odštekano plesno predstavo, spremljano le z ritmi dihov in gibanja telesa…

V naslednjih letih sem proučevala ples kot orodje za sproščanje frustracij pubertete, ter potlačenih, ujetih čustev in kot pot k uresničevanju globjega odnosa z mojo instinktivno naravo. Ples je postal moja samo-terapija v letih krize po smrti mame, katero sem nenadoma izgubila pri dvajsetih. Tedaj ni bilo na voljo nobenih knjig ali delavnic plesne terapije, trans plesa ali česarkoli podobnega; v moje raziskovanje plesa me je gnalo bitje mojega srca…

Hvala prijatelj, da šel si z menoj,
da pil si iz čaše ljubezni napoj,
da sem kot ženska ljubiti te smela,
da sem ti dala, kar sem imela.

Ko spil si ljubezen vso, si odšel.
Morda bi natočil jo, če bi jo imel.
Večkrat sem se spraševala:
sem sploh tvojo ljubezen spoznala?

Bil si vedno skrivnosten z menoj,
govoril kot cel bi bil svet samo tvoj.
Kje sem za tebe bila jaz takrat,
kot senca človeka, ki ima jo vsak.

Šla sva po poti in se učila,
bilo je lepo, ko sva se ljubila.
Drug drugemu sva učitelja bila,
kar sva pridobila, naj vsak spozna.

Jagoda (Fragaria vesca) je večletna zeliščna rastlina, ki uspeva kot gozdno ali vrtno sadje na področju z zmerno klimo. Od vsega divjega sadja, se zaradi čudovite arome in prijetnega okusa najbolj ceni ravno gozdna jagoda.
Po svetu je poznanih okoli 400 vrst jagod.
V naravni medicini pa se koristijo gozdne jagode, saj po kvaliteti, vsebnosti vitaminov in hranljivih snovi močno prekašajo gojene vrtne.
Uporablja se plod, listje in korenina.
Plodove se obira junija, julija in avgusta, listje maja, junija, julija in avgusta, korenino pa septembra.
Uporablja se svež plod ali pa kot džem, sirup, kompot, osvežujoči napitki, marmelade, peciva, sladoled, žele, vino. V plodu jagod je 10% sladkorja, okoli 1% prostih organskih kislin (limonske, vinske, jabolčne) pektina, mineralnih snovi, arome, karotena, vitamina C idr.
Jagode se priporočajo slabokrvnim osebam.
Korenine in listje gozdnih jagod se uporablja kot sredstvo proti driski. Iz listja se dela čaj izjemne zdravilnosti. Svež plod gozdne jagode z mlekom, vinom ali limoninim sokom pomaga ledvičnim bolnikom, zdravi zlatenico, in krepi srce.

Viscos je bil v davnih časih obmejna postojanka, kjer so živeli razbojniki, ubežniki pred pravico, prekupčevalci, prostitutke, morilci, ki so počivali med enim in drugim zločinom… Najslabši med najslabšimi pa je bil Ahab, Arabec, ki je nadziral ves kraj z okoliščem in teroriziral kmete, ki se vsemu navkljub niso odpovedali dostojnemu življenju.

V bližini Viscosa je v neki votlini živel puščavsko življenje samotar, kasneje znan kot sveti Savin.

Nekega dne se je Savin napotil iz svoje votline v Ahabovo hišo in ga zaprosil za prenočišče. Rekel je, da je naveličan samotnega življenja v votlini in si želi vsaj eno noč prespati med ljudmi, v Ahabovi hiši.

Ahab se je krohotal in ga vprašal, če ne ve, da njegovo, Savinovo življenje njemu nič ne pomeni, saj je že neštetim ljudem prerezal vrat. Savin mu je povedal, da je to slišal, pa da ga ne moti. Nekaj časa sta se pogovarjala, in Savinove besede so na Ahaba naredile močan vtis, čeprav tega ni hotel pokazati. Življenje je v Ahabu zapustilo sledove: bil je nezaupljiv in ni več verjel v Dobro. In nato je Ahab Savinu pokazal kot v svoji hiši, kjer ponoči lahko prespi.

Kakor je Ahab slovel med ljudmi kot morilec, tako je Savin slovel med ljudmi kot svetnik. Ahabu ni bilo všeč, da deli slavo še s kom, zato je sklenil, da bo svetu pokazal, kdo je resnični gospodar v pokrajini in je začel brusiti nož, da bi ponoči z njim pokončal Savina. Savin ga je pri tem delu nekaj časa opazoval, nato pa mirno zaspal.

Ahab je vso noč brusil rezilo. Premišljeval je in premišljeval…

Zamisli si,
da srečaš simpatično osebo,
kateri si tudi ti kar všeč,
pa se zmenita za sestanek.

Na sestanku tebi draga oseba,
dobi na svoj nežen obraz,
prav poseben trpeč izraz
in ti pove, da je grešila in se kesa.

Ti rečeš lepo, da je spoznala,
da nekaj ni naredila prav
in da ji je zdaj za to žal,
kajti premnogi ljudje,
se niti ne vprašajo o tem.

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

"Jaz sem" je moja najvišja in najboljša svetloba, Bog, ki tudi jaz sem. Božanskost, ki se v meni prebuja, tisti prstek, ki sem se ga komaj dotaknila. Energija, za katero naj bi skrbela kot za majhnega otroka. Ker prebujajoče se božanstvo v človeku ni oče ali mati, ampak majhen otrok. Nekaj odprtega, občutljivega in ranljivega, za kar naj bi skrbeli.
Angel Kryon pravi, da "Jaz sem" sestavljajo
- Višji jaz kot Svetloba, dostopna fizičnemu telesu, pomeni njen del, ki se s telesom lahko zlije in ga ta potem drži in nosi, živi
- osebni del Svetlobe na drugi strani tančice, odgovoren za kokreacijo in naključja človeka, za izpolnitev njegovih namenov. Načrtovalec, gradbenik, arhitekt, planer.
- skupina vodnikov, ki ji jaz rečem Svaha, moja Svetloba višjega hrama, pomeni v vsakem zavestnem dihu večja Svetloba
- četrti del, ki mi je najbolj zanimiv - deli človeka, v družbi z njegovo biološko družino iz zadnjega življenja.
?! Ja, natanko. Kako bom to energijsko shodila, je drugo, podatke pa razumem kot enkratno priliko, da jih v življenju uporabim za svoje najvišje in najboljše dobro. Dihala jih bom in jih tako sprejela v svojo energijo, v vse svoje ravni bivanja, v svoje celice in zraven zvedela kaj še bolj osebnega.