Pismo Drage Sadar, ekonomistke iz Velenja.


SAMI MORAMO SPREJETI ODGOVORNOST ZA SVOJE ZDRAVJE!

Dobre stvari se nam v življenju zmeraj zgodijo takrat, ko jim dovolimo, da vstopijo v naše življenje. Zgodijo se takrat, ko smo jim pripravljeni prisluhniti, ter jih sprejeti z odprto glavo in srcem. Ponavadi se ljudje bojimo sprememb, ker nas silijo, da ravnamo drugače, kot je v starem, utečenem, komfortnem ravnanju – tako je kot s staro, ponošeno rokavico, imamo jo radi, čeprav prsti že skoraj kukajo ven, vendar je še nismo pripravljeni zavreči, saj je še zmeraj uporabna in – prirasla nam je k srcu.

Tudi jaz nisem bila izjema glede tega; leta in leta sem poskušala, vendar nikoli naredila odločilnega koraka, da bi posegla v svoje življenje in ga uredila drugače. Ves čas sem namreč bila prepričana, da živim »zdravo«, v skladu s svojimi potrebami. Stvari so se zdele obvladljive, dokler nisem začela bolehati. Začelo se je z lažjimi težavami – Sedem stopenj bolezni – ki pa so se z leti samo stopnjevale. Nikoli, nikoli nisem pomislila, da je za moje slabo počutje kriv način priprave hrane in prehranjevanja, saj sem vedno pazila, »kaj skuham«. Zame je bilo normalno, da človek pač enkrat ali dvakrat letno mora k zdravniku po antibiotik, ker je pač zbolel za angino. Verjela sem avtoriteti »bele halje« ter lepo pridno požirala zdravila, saj avtoriteti diplome pač verjamemo, zaupamo, se ne upiramo.

Z leti so se pojavile težave z žolčnikom (kronično vnetje)tako da sem upoštevaje zdravnikova navodila vso hrano do »mrtvega skuhala«, ker me je prepričal, da ne smem uživati nobene hrane, ki ni termično obdelana. Vsak, ki je imel težave s tem organom, ve, kakšno dieto so mu predpisali - škoda besed glede teh diet. Nikoli nisem pomislila, da bo to vplivalo na mojo krvno sliko, saj sem še vedno uživala ribje meso in goveje meso brez maščob. Ob določenih časovnih obdobjih sem še vedno zavila v laboratorij na krvne preiskave, ki so mimogrede vedno »prinesle« doze preparata Fe, saj je bilo nujno potrebno »napolniti depoje železa«, saj moje telo ni ustvarjalo hemoglobina v zadostni količini.

Na nagrobniku nekega škofa Westminstrske opatije piše:

Ko sem bil mlad in svoboden, moja domišljija ni poznala meja, sem sanjal, da bom spremenil svet. Ko sem postal starejši in modrejši, sem odkril, da se svet ne bo spremenil. Zato sem nekoliko zmanjšal svoje cilje in sklenil, da bom spremenil samo svojo domovino. Toda tudi te se očitno ne da premakniti. Ko sem prišel v stara leta, sem se v zadnjem obupnem poskusu zadovoljil, da bom spremenil vsaj svojo družino, tiste, ki so mi najbližji, a žal se tudi njih ni dalo. In zdaj, ko ležim na svoji smrtni postelji, sem naenkrat spoznal: Ko bi le najprej spremenil samega sebe, bi potem lahko z zgledom spremenil svojo družino. Z njihovim navdihom in spodbudo bi mi šlo bolje od rok pri domovini in kdove, morda bi celo spremenil svet.

V zgodbi tega moža, se skriva velika skrivnost, ki pravi, da če želimo spremeniti svet, moramo najprej začeti s spremembami pri sebi. Šele, ko spremenimo sebe, lahko spremenimo svet. Kakor navznoter, tako navzven - nam govori prastara hermetična formula. Takšni kakršni smo po naravi, tako tudi delujemo navzven do drugih.

V zapredkih zarja v višavah,
nad Čavnom prižgane luči,
v naročju ograde in dobravah
so vzklila semena rasti.

Steblca v naporih iskanja
pretakajo sok živih stvari,
bolečino in radost za setev,
iz semenja narava utriplje, gori kakor kri.

In potiho k potoku besede šumijo,
iz samote k izlivu v Vipavo teko,
pesem naravi in domu v tožeče slovo,
blagoglasno v čistino izvira pojo.

Korenina korenini prisluhne.
Rast ve za svoje podobe.
Se dviga in naposled oddahne,
položi na grudo svoje plodove.

Tibetanski verski voditelj dalajlama je danes ob 46-letnici vstaje Tibeta proti Kitajski izjavil, da bi Tibet lahko ostal del Kitajske, hkrati pa izrazil tudi pričakovanje, da bo Peking Tibetu zagotovil več avtonomije, poroča nemška tiskovna agencija dpa. "Kitajskim oblastem želim sporočiti, da se bo tibetanska vlada v izgnanstvu zavzemala za t.i. srednji pristop in da ne bo zahtevala neodvisnosti Tibeta," je dejal Dalajlama.

Analitiki v njegovih izjavah vidijo nadaljnje mehčanje stališč do Kitajske in poskuse, da bi Pekingu olajšal reševanje tibetanskega vprašanja. "Dalajlama želi v bistvu Kitajski dati možnost, da dostojanstveno reši problem Tibeta, ki ga sicer obravnava kot svojo kolonijo. Kitajski politiki sicer še nikoli doslej niso izkoristili podobnih pobud, zato dvomim, da bodo tudi zdaj pozitivno odgovorili na to najnovejšo priložnost," je ocenil Vijay Kranti, strokovnjak za odnose Tibeta in Kitajske.

Ponižne zdravi ponižnost,
arogantneži so pa itak raje bolni.
Vendar tudi za njih enkrat pride tisti čas,
ko končno ponižno izdahnejo: »Prosim pomagaj!«
In pomoč zdravilne energije pride. :)

stojči Stojan Svet

Piše: Annalena Oeffner

Večina svetovnih jezikov izginja – v prihodnjem stoletju lahko izumre 90% od vseh 6800 sedaj obstoječih jezikov na svetu. Na seminarju z naslovom 'Svoboda jezikov' so ta 'lingvistični genocid' označili kot resno grožnjo kulturni pestrosti našega planeta.

Zdravnik in navdušen jezikoslovec iz Čila, José Antonio Vergara, je izraz 'lingvistični genocid' uporabil za opis procesa, v katerem sicer dopuščamo fizični obstoj ljudstev, vendar uničimo njihovo kulturo in tradicijo skupaj z njihovimi jeziki.

Sam pravi, da je v povprečju le 5000 govorečih za vsakega od 6800 jezikov s seznama etnologov – to pa pomeni, da je veliko število jezikov že ogroženih.

V šolah po vsem svetu pouk poteka v manj kot 500 jezikih, so povedali na seminarju. Druge jezike – ki so še vedno materin jezik mnogih otrok – v najboljšem primeru učijo v dodatnih tečajih.

Igor Kononenko

Bhagavan Sathya Sai Baba(roj. 1926)
Razsvetljeni mojster in duhovni učitelj

Rojen v Putthapratiju v Indiji. Pri 14 letih je zapustil družino in krenil po poti služenja kot inkarnacija Sai Babe. Svetovni učitelj, duhovni vodja, avatar ljubezni, skladatelj in izvajalec badjanov (duhovnih pesmi) ima več sto tisoč privržencev iz vsega sveta, ki svojo naklonjenost izražajo od prepevanja hvalnic Bogu do javnih predavanj o vrednotah, ki so potrebne v svetu ter skrbi za revne in lačne; od neprofitnega zdravljenja do vplivnega političnega delovanja v dobro ljudi. Vse to predstavlja naklonjenost Babovemu učenju; dejavnosti, ki jih je prebudil in zanje navdihnil – v prvi vrsti s svojim zgledom. Med Babovimi privrženci so preprosti ljudje in univerzitetni profesorji, znanstveniki iz različnih področij, predstavniki različnih veroizpovedi, zdravniki, duhovni učitelji in tudi vplivni politiki, ki iščejo pri njem povsem konkretne nasvete. Med njimi so bogati, ki darujejo ogromne količine denarja (denarja, ki bi ga radi dali za samopromocijo, ne sprejme), in revni, ki dobijo pri njem vse osnovno, kar potrebujejo – šolanje, hrano, zdravljenje in streho. Iz najrevnejšega, nerodovitnega dela Indije je ustvaril oazo. Ustanovil je nov šolski in univerzitetni sistem, mnoge socialne ustanove ter eno najmodernejših bolnišnic v svetovnem merilu z oddelki po vsej Indiji, kjer so vse storitve zastonj. Vsakodnevno so množice ljudi priče številnim "čudežem, ki jih ustvarjam zato, da bi ljudje prek njih prišli do tistega resnično vrednega, kar jim lahko ponudim.", kot sam pravi. Ti čudeži so temelj spotike pri razumskih ljudeh, ki ne morejo sprejeti »nemogočega«.

Baba zagovarja, da je cilj vseh religij isti, le načini in poti so različne, ter da vse temeljijo na principih: resnice, pravilnega vodenja, ljubezni, miru in nenasilja. Številne knjige so sledniki Sai Babe napisali po njegovih govorih in blagoslovih. Knjige iz serije "Sai Baba govori o…" piše psihoterapevt Stephan v. Stepski-Doliwa po navdihu, ki mu ga vzbuja Sai Baba. Učenka Sai Babe je tudi svetovno znana in uspešna psihoterapevtka Jungove in Ericksonove šole Phyllis Krystal, ki ima velike uspehe z delavnicami "Rezanje vezi" po vsem svetu.

Od daleč sem te gledala
kako si dogoreval
in pljuskal vame,
se sesuval vase,
se lomil kot ledena skorja
v mogočno reko življenja
in ogenj moje ljubezni.

Kakor star hrast si tlel
in zamujal najlepše dneve
svojega življenja,
preseljen v stvari,
ki so bile samost,
hiša, dvorišče, češnja
in barve tvojih slikarij.

Oh, to sladko moje
in tvoje tlenje,
prepoznavno z dišavami sanj
v praznem lovu za trenutki,
ki so neizpolnjeni zaradi daljav
umirali dan za dnem
v sončnem ozračju dneva
in strdkih najinega časa.

Štirim mladim podjetnikom in podjetnici so ob zaključku natečaja, ki je potekal v okviru projekta Na stičišču idej, v koprski Pretorski palači podelili tri nagrade za najboljše poslovne načrte.

Sedemčlanska žirija je prvo nagrado, dvotedensko poslovno izobraževanje na univerzi Napier na Škotskem podelila Marku Sršenu za poslovni načrt Micro Cogeneration s področja učinkovitejše rabe energije.

Druga nagrada je pripadla Damjanu Zabovniku in Mitji Zupancu za poslovni načrt Eivie; proizvodnja, servisiranje, izposoja in testiranje ležečih koles. Peter Funa in Irena Račnik sta prejela tretjo nagrado za projekt Ergopika, ki obsega razvoj in distribucijo ergonomskih izdelkov. Drugo-nagrajena prejmeta štipendijo za podiplomsko leto na koprski Fakulteti za management, tretja nagrada pa je tridnevni študijski obisk Velike Britanije.

Sedemčlanska žirija je v 32 prijavljenih projektih iskala presežke pri izvirnost poslovne zamisli, privlačnosti tržne priložnosti, primernosti in privlačnosti povzetka, prepričljivosti in primerne pokritosti ključnih vsebin poslovnega načrta, njegove uresničljivosti in primernosti tehnične izvedbe.

Brezplačno usposabljanje za uresničitev tvoje ideje.

Pri Movitu vas sprašujejo: Imaš idejo? Idejo si že predstavil prijateljem ali svoji organizaciji in so pripravljeni sodelovati pri njeni izvedbi? Iščete finančna sredstva za izpeljavo te ideje?

Na Sončevih pozitivkah smo dobili njihovo povabilo na delavnico za usposabljanje za razvoj projektov skupinskih pobud.
Vemo, da je med mladimi od 18 do 25 leta, ki berejo Pozitivke veliko zanimivih entuziastov, z odličnimi idejami in z željo po soustvarjanju zares dobrih projektov.
Zato bomo dvema izmed vas pomagali tako, da vas bomo prijavili pod našim okriljem in vam na ta način omogočili udeležbo na delavnici.
Po delavnici pa bomo tvojo svetu in ljudem prijazno idejo poizkusili skupaj uresničiti.

Evo, tako gremo v to smer, o kateri je Aleš govoril v Dnevniku dogodkov.

Prijave na: soncna@pozitivke.net

Na to smrt in novo rojstvo sem se že dolgo pripravljala. Ne čisto zavestno, pa vendar sem intuitivno čutila, da je to to, proti čemur sem nekaj let hodila. Ker (za enkrat) še vedno ne znam drugače, sem fizično šla skozi proces »gripe«. Skozi povišano temperaturo sem raztopila strupe, čustva so našla pot za svojo razrešitev, tudi miselni proces je nekako izgorel v svojo (očiščeno) obliko. Na ta način sem odprla pot svoji duši, božanskosti, da v večji količini priteče v moje telo, v našo dimenzijo, k Zemlji.

Tokrat je bila ta preobrazba samo uvod.

Slikam že tako rekoč od rojstva. In vse te slike je vedno spremljala nekakšna želja ali potreba, da jih dam od sebe, da jim dovolim njihovo lastno pot v življenje, ob neznanih ljudeh, v neznanih krajih, pač tam, kjer bi v tistem trenutku lahko najbolje služile svetlobi in s tem izpolnile svoj namen.

S pomočjo novega orodja, ki nam je v novi energiji dano za ustvarjanje – domišljije, sem k sebi potegnila potencial razstave slik in zgodilo se je. To zame ni bila samo razstava, ampak osvoboditev ogromne količine moje energije, na nek način moja realizacija.

Ob robu našega gozda se je odločil za življenje kostanj. Življenjski prostor si je moral izboriti med smrekami, ki tod veljajo za bolj zaželena drevesa. Dušil se je med njimi in z vejami silil k soncu. Njegovo stisko sta opazila Ivek in Erika, porezala sta nekaj smrek in končno je lahko zadihal, se naužil svetlobe in okusil sončno moč.

Zla usoda ga še ni izpustila iz rok. Domači lovec Kiš se je domislil, da bi si nanj postavil lovsko prežo. Kar tako! Niti malo ni misli na drevo…Vanj je zavrtal 30 centimetrov dolge vijake, povil konstrukcijo z nekaj metri debele jeklene žice, zabil vanj pol kilograma žebljev, in ko mu je zmanjkalo materiala, posekal nekaj vej. Kostanj je ječal ob bolečinah, ki so mu jih povzročali tujki, moral je nositi dodatno težo desk in debelega lovca. Nekateri si pa res vse dovolijo, zlasti še, če se jim nihče ne upa zoperstaviti.

Slišali smo neme krike in ga rešili – odvili vijake, populili žeblje in odstranili deske. Tako smo ga osvobodili bremena, le novih vej mu nismo mogli dati. Lovec Kiš je bil užaljen, ker smo mu uničili opazovalnico – ni mogel več gledati direktno na dvorišče Iveku in Eriki.

Kostanj je bil hvaležen in tisto pomlad so bujni cvetovi prekrili celo krošnjo. Celo poletje smo poslušali šepetanje vetra v njegovi krošnji, deblo se je okrepilo in nam govorilo o življenjski moči, ko smo ga objeli. Jeseni nas je razveselil z obilnimi plodovi, ki smo jih pobirali še cel oktober. Kostanj na robu našega gozda je postal naš prijatelj.

V življenju so stvari,
ki si jih izberemo sami,
so kot igrače, ki otrok jih ima,
jih gleda, uporablja in se z njimi igra.

Koliko odrasli znamo ceniti
stvari, ki jih dobimo
in ljudi – koliko jih znamo ljubiti
ali si sploh upamo o tem govoriti?

Otrok si upa povedati in pokazati,
ne sprašuje se, ljubeče objame svojo mati.
Pove ji, da igrača je živa in sedaj,
povabi jo: mami z menoj se igraj.

Televizijska oddaja. Zaslon.
Pritisnem na gum in deskam.
Odtrgana od sveta, nekoliko "odštekana" sedim.
Vnuk mi reče: "Full dobra oddaja bo!"

Čakam na prihod ekstradnih volkov.
Žur bo točno ob devetih.
Na kauču se kar udobno počutim.

Podivjani virtuozni svet plane vame.
Skoz ekran izstopi oder norosti.
Pevcu vidim luknje v očeh.
Temačno ozadje zombijev in duhov.
Kitarist daje vtis, da je satanist.
Borim se za en sam kvadratni meter zraka.
Vame so uprta bitja s pogreznjenimi očmi,
z aluminijastim glasom se krohotajo,
na cirkuških deskah sveta rožljajo z verigo.
Bog vozi Marcedes. Svet je ponorel!
Pritisnem gumb in utišam.
Poslušam: "Zabranjeno pušenje".
Sejo Sexon koncertni Bend.
Peljem se skoz pekel Sarajeva.
Kustorica, prosim te, ne, ne! Se branim.

Vnuk mi reče: "Full lepo je."

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

JAZ, SABOTER IN KOCKAR

Razsvetlilo me je in v Ankaran sem šla brez računalnika. Vstopila sem v nepričakovano olajšanje od dela in odgovornosti, v drugačen mir. Po nekaj letih sem spet ure sedela na balkonu in gledala v hrast, na morje in nasprotno obalo vse do Pirana. Zjutraj, zvečer in ponoči. Posebej ponoči, saj sem spala na balkonu. Ure sem sedela in z namenom sprejemala vase Gajino energijo. Dihala sem zvezde, hrastove liste, dihala sem škržate. Če bi me vprašal pred mesecem, bi rekla, da škržatov v »mojem« hrastu ni. In po nekaj letih so se vanj vrnili čuki. Zavedla sem se svoje večletne subtilne vpetosti v navidezne obveznosti in spustila sem jih vse. Že dolgo nisem bila tako eno z Zemljo, vsa sem bila eno z njo te dni. Hodila sem plavat v Strunjan, nekajkrat sem že ob pol osmih zjutraj sedela na gugalnici in opazovala kopalce. Nisem pomislila, da ljudje na plažo lahko pridejo tako zgodaj! Opazovala sem svoje občutke, se poigravala z ugibanji, kakšni ti ljudje so, kako jim mine dan, kaj njih žalosti ali veseli. Nekajkrat sem bila zjutraj sama v bazenu, največkrat smo bili trije, štirje. Petdeset let nisem marala bazenov, zdaj pa sem med plavanjem dihala angele vode in svoje očiščenje, pa Gajo sem dihala in klor me ni motil. Celo aerobiko sem začela delati v vodi z drugimi obiskovalci. Vmes sem hodila po klancih nad Ankaranom v vse možne smeri, nekatere dele sem peš odkrivala prvikrat.

Kaj bi rada delala v prihodnje? sem premišljevala. Kaj bi me novega veselilo ponuditi ljudem? Zakaj sploh grem na Fosterjevo delavnico na Poljsko? sem se vprašala.
Dušo bi rada ponudila ljudem, na krožniku bi jim jo rada prinesla na nov način, mi je povedal naslednji korak. In natanko vem, kje sem hodila, ko so mi navrele solze. Ponovno sem se zavedla, da kamorkoli se obrnem – mene zanimajo človeška duša, njegova sestavljenost, večdimenzijskost.
Človekova Svetloba je moja strast, njegova božanskost me zanima in to je to, kar ponujam ljudem. Pa je videti, da nas to zanima samo peščico.
Kako to, da se velika večina še vedno ne želi odpreti do svojih potencialov? Potrditi svoje božanskosti? Vem, da jim ponujam bisere, in vem, da je čas zanje, pa jih ne sprejmejo! Kako jim jih lahko na približam na drugačen način? Ljudem bi rada ponudila nov vpogled v njihove potenciale! Tudi zato grem na Poljsko, sem začutila...
Jokala sem olajšanje.

Včasih se zazrem v nebo.
V puhaste oblake.
In se sprašujem: Kdo smo?
Kdo nadzoruje naše korake?
Kdo nam nalaga trpljenje in zlo?
Kdo nam nalaga tlake?
Včasih narahlo zaspim
in potujem po tem čudnem svetu.
Vidim obraze,
na katerih piše "Trpim".
Slišim usta, ki govorijo:
"Ne vem, čemu živim".
Vidim ta planet od daleč.
Kako se kruši.
Ruši.
Kako izginja vase.
A jaz le nemo gledam.
Nimam moči,
da karkoli spremenila bi.
Nihče od nas nima moči.

Mama je naslednji dan stopila do svojega zdravnika po napotnico. Živi v majhnem kraju, kjer starejši ljudje preždijo v čakalnici ure in ure, da se lahko pogovorijo z svojo zdravnico, pa če koga srečajo, da z njim poklepetajo o vsakdanjih skrbeh. Tudi moja mama je velika klepetulja, tisti dan pa ji ni bilo do pogovora.
Prosila je, da ji zdravnica napiše napotnico in se ji zelo mudi. Vsa zmedena je potem odtavala iz ordinacije. Si predstavljam te ljudi, ki so jo videli. Čisto nič se ni menila zanje, kar odšla je. Poklicala me je, da ima napotnico; jaz pa sem klicala še v bolnico. Odpeljala sem se po njo in vso pot premišljevala kaj se sploh dogaja.

Mamo je počasi grabila panika, ko sva vstopali skozi vrata, kjer opravljajo mamografijo. Sestra je že vedela za kaj gre, ker je klicala zdravnica in povedala, da je nujno.
»Vam povem, kako se čaka tukaj?« se je oglasila neka gospa. »Po eno leto ali še več! Ja! Do tedaj te že pobere, ja...«
Zgrozila sem se.
Z mamo sva se dogovorili, da pridel čez dve uri po njo.

V enem letu Luna obkroži zemljo 13x torej 13 Lun x 28 dni = 364 dni + 1 dan

Ena Luna ima 28 dni, to so štirje tedni po 7 dni torej sledi:

Se pravi, da pade na katerikoli dan, na isti dan tedna, leto za letom ...

...ta koledar so uporabljali stari Egipčani, Inki, Maji pa še kdo....

...reče se mu Lunin koledar, ker je osnovan na principu ženskega 28 - dnevnega menstruacijskega cikla.

Danes molim zate,
da bi bil zdrav,
da bi bil srečen.

Danes molim zate,
da bi bilo veselje na tvojem obrazu
in mir v tvojem srcu.

Danes molim zate,
da bi zmogel vsa težka bremena,
da bi vsak dan znova zaupal.

Danes molim zate,
da bi bil luč, toplota, zavetje,
da bi bil sreča.

Danes molim zate,
danes molim zate,
danes molim zate le.

Ustvarjanje uredništva od 28.2 do 06.3.2005
Piše: Aleš Pevc

Ta teden ni bil tako prežet z aktivnostmi in dogodki, kot prejšnji tedni. Je bil pa to teden, ko smo pobirali sadove svojega dela.

Javilo se je zares veliko število ljudi, ki jih zanima sodelovanje v naši skupinici. Mislim, da je v vas bralcih zares veliko dobrega potenciala, zato bom skušal v vsakem, dnevniku ponuditi kakšno novo idejo, razpis, oz. objaviti tudi vaš predlog o sodelovanju. Seveda pa mi ga morate poslati.

Opažam, da imamo med bralci precej pridnih fantov in deklet, lahko bi rekel celo entuziastov, od katerih jih je večina odločena, da bodo delali takšne, oz. podobne stvari o katerih pišemo.
Brez skrbi, projektov v katerih lahko sodelujemo skupaj je veliko, idej tudi, naše vodilo pa naj bo, da bomo prešli od besed tudi k dejanjem.

Vsem, ki se še odločate za prve korake, bi rad povedal, kar so meni povedali uspešni ljudje iz vseh mogočih poklicev. Vprašal sem jih namreč kako so začeli in kako vse skupaj poteka? Odgovorj je bil naslednji, od takrat ko boste začeli s svojimi prvimi koraki v svet lastne ustvarjalnosti, bo minilo dve leti preden boste zares osebno dozoreli in boste toliko vpeljali stvari, da boste od tega lahko živeli.
Zato začni takoj.

Harmonični red Večnega v Njegovem stvarstvu - če človek ne poseže vmes

Vojna proti živalim. Je ta vojna napadalna ali obrambna? V katero kategorijo duhovščina uvršča to vojno? Ali pa je mnenja, da bi lahko = smeli brez nadaljnjega ubijati živali, ki so jih ponižali v brezdušna bitja? Za nadaljnje upravičevanje morjenja živali očitno velja tudi dejstvo, da te ne nosijo hlačk, kajti v evan- geličanskem katekizmu (Evangelischer Erwachsenen- katechismus, 5. izd., 1989) piše: „Pri živali se nam zdi ravno profanost, sproščenost brez tabujev pri spočetju, rojstvu in smrti, kot najbolj nečloveška in naravi najbolj tuja. Z občutkom sramu in s pogrebnimi rituali se vendar šele začne zgodovina človeka. Nobena žival ne skriva svojih genitalij, nobena ne časti in ne pokopava svojih mrtvih.“
Kljub vsemu, kar Cerkev živalim pripesni, imajo le-te bolj pretanjen način življenja kot marsikateri človek. Spočenjajo samo dva- do trikrat na leto. Njihovo spolno življenje ne vsebuje spolnega gona, ki ljudi žene v seksualne izgrede in ekscese. Živali tudi ne spadajo v „vrsto“ pedofilov.

Zavedajmo se, da ljudje živalim vsak dan odvzamejo veliko zemlje. Vse bolj jih potiskajo nazaj, tako da njihov življenjski prostor postaja vse manjši, njihov naravni geto vedno tesnejši. Človek se vsak dan bori proti materi Zemlji, ki je domovina živali in rastlin in ne nazadnje tudi domovina ljudi.
Kako se obnaša človek do matere Zemlje? On, pripadnik misli padca, ki prinaša smrt v zemljo, na njo in nad njo, se vojskuje proti Božjim bitjem, ki živijo v enosti z materjo Zemljo. Z bojevitim in egoističnim zanosom, z lovskim pritiskom in puško preganja živali gozda in polj z njihovega običajnega življenjskega prostora v naravni geto. Če meni, da v tem naravnem getu živi preveč živali, jih preprosto postreli, da bi preprečil „prekomerno populacijo“.
Lovec se počuti kot „bog“ gozda. On določa število živali v gozdu in na polju. On, ki divja v živalskem getu in iz čigar nosu prihaja duh smrti, je postal zahrbten stroj smrti.
Živali, ki so pogosto inteligentnejše od marsikaterega človeka, vohajo ta s smrtjo prepojen dih in zbežijo. Iz puškine cevi nato pride krogla, ki iz živali naredi mrhovino, katere marsikateri kos poje lovec in je zato prežet z vonjem smrti.

Piše: Marjan Predanič

[2a] Drugi nivo: Feng Shui Črne Sekte

Feng Shui Črne Sekte je sestavljen iz dveh delov: Tibetanskega Budizma in Feng Shuija. To šolo Feng Shuija, ki izvira iz Tajvana, je vpeljal bister mož po imenu Lin Yun.

Lin Yun trdi, da obstajata dva dela Feng Shuija: logični del in nelogični.

Logični del je spretna prilagoditev “Šole osmih življenjskih področij”. Edina razlika je, da ne uporablja kompasa. On trdi: ”Kompas imam v srcu.”

Vhodna vrata vedno predstavljajo “Področje kariere.” Ni pomembno ali je hiša obrnjena na sever ali jug, ali v katerokoli smer. To je zelo bistro, ker je tako rešen problem določitve čelne strani hiše, kar je včasih malo težje.

Določiti vhodna vrata za področje kariere je v bistvu razumsko. Ker trigram vode predstavlja modrost, ne bo nihče izpodbijal dejstva, da je modrost bistvena za uspešno kariero. Pri Feng Shuiju so vhodna vrata najpomembnejši del hiše. To je tudi najbolj aktivni del hiše, ki sprejema največ yang energije. Torej je to področje opravičljivo označeno za področje kariere. Ostalo je samo logična posledica.

Trave pomladne so dišale,
se s cveti bogatimi bahale,
pa ptice so na spodnjih vejah žvrgolele,
ko so naju v občutje ujele.

Pogleda sta eno postala,
z nosovi sva se poigrala,
Se otipala, pa stisnila in pritegnila,
združena v poljubu, sva se v travo zvrnila.

Čas je zatrepetal,
se ugasnil in obstal:
Ko so vse celice v naju zaživele,
da so vso strast v daritvi izpele.