V hladnem zimskem dnevu je nebo trosilo plešoče snežinke in v malem mestecu je živel praznični duh božičnega časa. Iz hiš je dišalo po sveže pečenih piškotih. Medtem, ko so mame in očetje pripravljali vse potrebno za čarobno božično vzdušje, so se otroci igrali na mestnem trgu in se veselili novih snežink. Vedeli so, da ko jih bo že zelo zeblo, bodo lahko odšli v tople domove na dobre mamine piškote in popili skodelico toplega čaja.

Zgodba deklice Nije pa je bila tako drugačna. Ni imela toplega doma, ne mame, ne očeta. Čisto sama in premražena je šla po mestnem trgu in razigrani otroci je niti opazili niso. Povesila je glavo in hodila naprej. Prišla je na konec mesta, kjer je bila lesena lopa. Mrak se je že spuščal in izpod snežne odeje je žarelo nešteto lučk raznih barv.

Naša psička Pika je res slika,
saj ne briga jo olika,
ker je zdaj že prevelika
in se vede , kot se šika.

Ko pa Anja jo priganja
in jo vleče iz stanovanja,
Pika komaj ven prileze
ter pokaže vse poteze,
ki jih sama najbolj zna,
saj jo Anja rada ima.

Potem pa Pika gre do Ane in prebudi vse zaspane,
saj , ko Pika prihrumi, ona na ves glas zarenči
da se Ana se jo ustraši ter obmolkne kot pri maši.

Otrokom ponuditi vse tisto, kar jim omogoča, da postanejo odgovorni, pošteni, dobrosrčni in podjetno naravnani odrasli ljudje, je največ, kar jim lahko damo.

Anika je naravnana k željam in ciljem namesto k oviram, k dosežkom namesto k napakam, k možnostim namesto k omejitvam ter k radovednosti in čudenju namesto k domnevam. Pomembno vlogo pri tem imata starša, ki jo podpirata in spodbujata pri njenih idejah.

Anika na igriv in preprost način male in velike otroke spodbuja k skrbnemu ravnanju z denarjem s pomočjo svojih skrinjic, k vizualizaciji in dejavnemu uresničevanju svojih želja in ciljev, k prevzemanju odgovornosti zase, k ustvarjalnemu in podjetnemu razmišljanju ter delovanju z namenom ustvarjanja blaginje zase in za druge.

Odeja napadalka je na videz zelo podobna navadnim odejam. Pravzaprav je videti še malce bolj imenitna kot navadne odeje. Prevleko ji krasijo še bolj pisane rože, še ljubkejši medvedki in še več raznovrstnih avtomobilčkov. Pravi značaj odeje napadalke se razkrije šele zvečer, ko se nič hudega sluteči otrok odpravi spat …

Otrok se umije, si pokrtači zobke, se obleče v pižamo in poprosi mamo, očeta, babico ali starejšo sestro, da ga pospremi spat. Sledi pravljica, večerni objem in poljubček, ugašanje luči. Odeja napadalka medtem čisto tiho preži v temi.

Ko so živali že dolgo živele na Zemlji, so se naveličale občudovati drevesa, cvetje in sonce. Začele so občudovati sebe. Vsaka žival si je želela občudovanja, zato je del dneva porabila za lišpanje.

Kmalu so živali pričele prirejati lepotna tekmovanja. Včasih je zmagal Tiger, včasih Orel in včasih Pikapolonica. Tekmovale so vse živali in vsaka si je močno prizadevala za zmago. Toda najbolj pogosto je ta čast doletela eno in isto žival – Severno Medvedko.

Pikapolonica se je zagledala v sonce in je šla, da ga poišče. A namesto da bi prišla v tople kraje, je prišla v mrzle. Saj so tudi tam cvetele rože. Tudi tam je zorelo žito in celo nekaj sončnic je raslo vmes. Pikapolonico pa je zeblo, tako zelo, da ni videla niti žita niti rož.

»Čisto sem zgrešila pot,« je  tožila. »Ne razumem. Kako sem sploh lahko tako zelo zašla?«
Takrat pa je čisto blizu zaslišala gosli. Bil je murenček, dobro je igral in ona je že od nekdaj rada plesala.

Očka je prišel iz službe in vprašal Arjana, kako je bilo v vrtcu.
»Dobro,« je rekel Arjan.
»Kaj ste imeli za kosilo?«
»Oh,« je rekel Arjan, »grozno. Ričet.«
»Mljask!« je rekel očka. »Jaz bi pa zelo rad jedel ričet. A misliš, da bi se ti lahko pogovoril z vzgojiteljico, da bi jaz hodil jest k vam v vrtec?«

»Daj, no,« je rekel Arjan, »saj vrtec ni za odrasle!«
»Nič hudega,« je odvrnil očka, »saj bi cvilil in se jokal in vse to. Daj no, pogovori se!«

Nahodek je čisto majhen možic z rdečim nosom. Ogrnjen je s črnim plaščem, kapuco pa ima potegnjeno čez glavo, tako da gleda iz obraza le nos, ki se sveti kot šipkova jagoda. Nahodek se najraje skriva v strešnem žlebu, tam čepi in gleda na cesto.

Kadar dežuje in se nabirajo luže po cestah, po lužah pa copotajo neubogljivi otroci in si do kolen premočijo noge, takrat se spusti Nahodek iz strešnega žleba, skoči kot blisk otroku v nos in že drugo jutro ima otrok nahod.

Mojca je narisala z vodenimi barvicami dve sonci: eno sonce je žarelo, drugo se je jokalo.
Bratec, ki je gledal mojčino umetnijo, je vprašal:
»Ja, Mojca, zakaj si narisala dve sonci?«

Mojca pa je že zatrmoglavila in pribila:
»Zakaj – zato? To sonce sije in pravi: dober dan!«

»In kaj pravi sonce, ki se joka?«

Mojca pomisli, pomolči in reče:
»To sonce, ki se joka, bo poslalo oblake, oblaki bodo prinesli dež, sonce pa bo reklo: lahko noč!«

Kljun odpira
majhen tiček,
da bi padel
vanj črviček.

V škatlo vrta
lačna miš,
ker zavohala
je riž.

V beli srajčki
rosni cvet
vabi čmrlja:
Točim med!

PRESNETE ROKAVICE

VE PRESNETE ROKAVICE
NE POZNATE ŠE DESNICE
IN NE NAJDETE LEVICE!
MAR NAJ ROKE DAM KRIŽ-KRAŽ
SE RAZBURJA NAŠ ALJAŽ
KI JE LEVO ROKAVICO
SPET NATAKNIL NA DESNICO

ZIMSKI BRILJANT

ČIČKE-ČAČKE

ČIČKE-ČAČKE, ČIČKE-ČAČKE
SO VESELE IN VELIKE,
VČASIH MAJHNE, SKORAJ PIKE;
NE KOT TETE BI HOTELE
DA PODOBO BI IMELE
DA BI REKLE: TELE ČAČKE
SO PRELEPE RAČKE, MAČKE.
TO LE ČRTE SO IGRIVE
VČASIH RAVNE, VČASIH KRIVE

FÁNTIČ KROGEC JE NARISAL
ČUDNE ČRTE MU DODAL
KO JE RISBICO OPISAL
MU OBRAZEK JE SIJAL

S KROGA SONCE JE NASTALO
POLNO ŽARKOV JE IMELO
ČUDOVITO JE BLEŠČALO
SAJ IZ ŠKRATA JE ŽARELO

Alenka Dobeic, Pesmi za fante (založba Didakta)

LUNA, PROSIM, PRIDI K MENI,
LEZI Z MANO NA BLAZINO,
NOČNE STRAHCE MI PREŽENI.

LUNIN SIJ POBOŽA NINO,
JO ZAZIBA V MIRNO SPANJE
IN ODENE Z MESEČINO.

POTLEJ TIHO DTOPI V SANJE,
IŠČE Z NINO V NJIH STRAHOVE,
Z NJO PREGLEDA STANOVANJE

IN POVABI ŠE VETROVE,
DA PREVRNEJO KOŠARE,
DA PREPIHAJO ZIDOVE,

KO SEDEM ODBIJE,
ALEŠ SE UMIJE,
SE V POSTELJO SKRIJE,
Z ODEJO POKRIJE.

KO SONCE ZAHAJA
IN MRAK ŽE NASTAJA,
KO LUNA PRIHAJA,
ALEŠEK ŽE AJA.

KO NOČ GA ZASUJE,
ZASPAN VEDNO HUJE,
POČASI, BREZ MUJE,
V SANJE POTUJE.

NA NEBU SE SVETI
LEPO SE BLEŠČI
IN GREJE POLETI
DA FANT SE ZNOJI
Sonce

JAZ SEM VEČNI POTEPUH
VČASIH VAŽEN, VČASIH SUH
VČASIH NEŽEN KAKOR DIH
VČASIH HUJŠI KOT PREPIH
VČASIH PLEŠEM DIVJI PLES
MAJEM VEJE VSEH DREVES
Veter

LAHKE UGANKE

BREZ VRVI, CELO BREZ ROK
SPLETA MEREŽE KROG IN KROG,
V NJIH ČEPI VES MIREN, TOG -
KDO JE MOJSTER DOLGONOG?
Pajek---------------------------

UMAZANKA PRESNETA,
KI PO GNOJU LETA,
V KOTU SE ZAPLETA
V MREŽO, KI JO PAJEK SPLETA
Muha----------------------------

RUMENO-ČRNI MALI TAT
NIKOLI NE ODPIRA VRAT
NARAVNOST K TEBI PRIBRENČI
NA TVOJI HRUŠKI OBSEDI
S STRUPENIM ŽELOM TE STRAŠI
Osa--------------------------

Bilo je zelo sveže jutro, ko je palček Nik že na vse zgodaj priskakljal iz špranjice svojega drevesa. Zbudila ga je zelo močna svetloba. Ta svetloba je izžarevala belo baravo, v njej pa so plavale majhne zlato-srebrne bleščice. Bila je zelo gosta, zato Nik nikakor ni zaznal kaj se skriva za to svetlobo. Iskal je in iskal, ko je skoraj že obupal, pa je zagledal samoroga v bleščeči svetlobi.

Bil je prečudovit, obdajala ga je snežno bela dlaka, njegov košati rep je segal daleč do tal, in iz njegovega roga je prihaja zdravilna mavrica, ki je prav vsako živo bitje ozdravila.
Nik ni nikakor vrjel svojim očem, njegova želja je bila že nekaj časa ozdraviti ljudi. Ker pa je vedel, da je samorogova mavrica zdravilna, se odloči, da ga zaporosi za pomoč.

Sredi jase raste zeellooo veliko drevo, z zelo velikimi in dolgimi vejami, ki segajo daleč v nebo. To drevo je nekaj posebnega, saj izžareva svojo iskrenost in čarobnost. V njem pa živi mali-dobri palček Nik.

Dobri palček Nik je zelo majhne rasti in na glavi nosi živo rumeno čepico, ki je skoraj večja od njega. Njegova naloga pa je, da med ljudi širi čarobne trenutke. Vsak dan se odpravi med ljudi, da bi širil ta čarobna sporočila. Nikoli ni bil opažen, vedno se je vračal domov slabe volje in vedno bolj obupan. Svoje težave pa je vsak večer zaupal drevesu, zato se drevo odloči, da mu podari svojo čudežno palčko.

Mama je ena sama,
mama je tista oseba,
ki kot pisan metulj
na pikipokinih krilih leta
od cveta do cveta.

Kadar se samota prikrade,
je mama tisti nežni dar,
ki kot mesečina posije
na zlata polja.

Ena dve, ena dve,
Tako pri športu šteje se.
Sem in tja, sem in tja,
Jurček in Marjetica.

»Hitro žogo mi podaj,
vrgla ti jo bom nazaj.«
Jurčku rekla je Marjetica,
prava mala športnica.

Oznanja šolski zvonec:
»Je počitnic konec.
Doma je pravi dolgčas,
v šoli čaka pravi špas.«

Že so tam prijatelji,
ki nas bodo vprašali,
kako smo se imeli
kaj poleti smo počeli.

Sredi dneva, sredi igre,
zasliši Jurček rom-pom-pom.
Prestrašeno Marjetica zavpije,
ko neka senca mimo vrat zavije.

Vsa prestrašena se skrije,
V omaro sredi sobe.
»Mene strah je tele zlobe,«
Skoraj na ves glas zavpije.