Na vhodu v egipčanske hrame, v katerih so shranjevali žita in pridelke, je bil vklesan napis: „Ne uživaj hrane, ki so jo pridelali tvoji sužnji.“ Zakaj najvišja kasta, kamor so svečeniki takrat sodili, ni uživala podarjene ali z davki pobrane hrane? Zakaj bi se ob vsem tem obilju potili in žulili dlani, da si pridelajo lastno hrano? 

Ker so zelo dobro vedeli, da potrebujejo energijo in ne „polnila za telo“. 
In prav to smo danes pozabili, zato večina ljudi ne dojame, da „mašila“, ki jih uživajo, v veliki meri vplivajo na vse večjo izčrpanost, upad plodnosti, razmah depresije in pomanjkanje veselja do življenja.

…vsem grešnim kozlom in vsem ostalim, predvsem tistim, ki mislijo, da to niso. Upoštevajoč staro modrost »Sam si pomagaj in Bog ti bo pomagal«, v dobri veri kanaliziram sporočila samozdravljenja za harmonijo telesa, duše in duha vsega in vseh, tako v službi, kot širše.

Na življenje gledam celostno. Ne delim na tvoje ali moje, kajti zame je vse eno, skupno, nedeljivo. Moja stopnja zavesti širi vpoglede v duhovne dimenzijo sobivanja z vami, v informacijski prostor, odkoder črpam informacije. Zavedam se, da je vsaka misel, tudi neizrečena, vsako čustvo, tudi neizraženo ali neizživeto, vsaka beseda, tudi neizrečena, da je vse kar ta trenutek dejansko mislimo ali počnemo, pa če nam je prav ali ne, del naše skupne zgodbe v službi in družbi.

Kozmos ni kaos, ali splet nekih sprotnih naključij. To bi že lahko verjeli. Vse sledi nekemu višjemu konceptu temeljne inteligence in se sklada kot brezhiben tetris. Temeljna inteligenca v sebi nosi »dedni« zapis Končnega iz prejšnjega cikla in je sila, ki ustvarja evolucijo.

Prav neverjetno bi bilo, da bi se ravno pri evoluciji naše zavesti, zgodila nekakšna evolucijska napaka. Zato se ne morem strinjati z mnogimi novodobnimi misleci, da je ego-ločena zavest, nekakšna patološka anomalija.

V končni fazi naša zavest ni nič drugega kot zavest same temeljne inteligence (Bit-i).

Lepo pozdravljeni kreatorji in kreatorke!

Tokrat bi se rada navezala na nekaj kar zelo pogosto opažam pri duhovni rasti in iskanju resnice, tako pri sebi, kot pri drugih. Namreč, na poti raziskovanja in želji po čim večjem znanju in razumevanju, nas lahko hitro zanese, da mrzlično osvajamo nova in nova znanja, spreminjamo poglede in prepričanja, pozabljamo pa, da je potrebno vse to, kar smo se na novo naučili, tudi prakticirati oz. uporabiti.

Nekoč sem naletela na pregovor »modrost je uporabljeno znanje«. Če na novo pridobljenih znanj ne prakticiramo, so to samo nove informacije, ki jih nalagamo in nimajo nikakršne teže.

Ego se ne more sprijazniti da gre po smrti šov naprej brez njega. Išče drobtinice svoje nesmrtnosti. Vsaj nekaj po smrti, kar bi dopuščalo občutek jaz-a, nekaj individualnosti. Nekaj, kjer bi bil možen ego vsaj v sledeh. Tisto malo, da bi se še lahko prepoznali kot osebnost.

Upamo, da je med nami in Bogom še toliko prostora, da se ne izgubi popolnoma sled za nami. Da smrt ni ostra meja med osebnim in brezosebnim. Iščemo manevrski prostor v duhovni hierarhiji.

Piše: Taja Veroti

Danes lahko pogosto slišimo kaj o čustvenih vampirjih, beremo knjige, vrstijo se predavanja na to temo, televizijske oddaje … še soseda ve povedati kakšno zanimivo štorijo. Pa vendar ni energetski vampirizem prav nič novega, čeprav je uradna psihiatrija šele pred kratkim uvedla nov pojem glede tovrstnih motenj. Vampirizem obstaja vsaj toliko časa, kot obstaja človeštvo. Žal je to vsakdanji pojav v naši družbi in se še širi.

Najpomembnejši vzorec, ki se ga naučimo v družini, je ravno način, kako priti do energije. Mnogi ljudje so preobremenjeni. Njihov vsakdanjik je zapolnjen z "moram, moram, moram" … Če vedno postavljamo druge pred sebe, se prej ko slej iztrošimo. Zmanjka nam energije. Pomembno je, kaj naredimo takrat, ko smo brez nje.

Od obdobja italijanske renesanse do ravoja mišljenja sredi dvajsetega stoletja je pet stoletij razvoja evropske kulture. Eksistencialisti pedesetih let, med njimi tudi Jean Paul Sartre, Albert Camus in Luis Ortega, so gledali pojav človeka drugače. Jean Paul Sartre je pripisoval človeku predvsem občutek dostojanstva in potrebo po opredelitvi.

Po njegovem mnenju je človek povsem sam, brez božanskega vodstva, obsojen na svojo svobodo. Smisel človekovega obstoja vidi v tej svobodi: življenje je samo tisto ali vse tisto, kar človek naredi iz njega. Albert Camus je menil, da posamznik lahko napreduje šele potem, ko se neposredno sooči z nesmislom, a v svojem prizadevanju v vsem vztraja.

Bistvo duha je svoboda. Da bi lahko človek postal svoboden, mora odkriti smisel svojega življenja. Smisel našega življenja je primarna motivacijska moč v nas samih. Smisla življenja si ne moreš izmisliti, ampak ga lahko samo odkrivaš.

Smisel življenja je za vsakega človeka specifičen. To je naša naloga, ki jo mora vsaka duša izpolniti in nihče nikogar ne more v tem zamenjati. Vsakdo med nami je orginal, neponovljiv, s osebno nalogo in možnostjo. Odgovoriti si na smisel življenja, pomeni biti odgovoren.

Sledeč svojemu notranjemu glasu

Globoko sem preučevala znanost uma, saj mi je pomenila široko odprto avenijo in zazdela se mi je čudovita. Sprva je šlo precej zlahka. Sprejela in doumela sem nekaj zamisli ter začela malce drugače misliti in govoriti.

V tistih dneh sem se nenehno pritoževala in bila sem polna samopomilovanja. Lahko bi rekli, da mi je bilo všeč valjati se v blatu. Nisem vedela, da nenehno sprožam nove izkušnje, v katerih se lahko smilim sama sebi. Toda naj ponovim: v tistih dneh nisem poznala nič boljšega. Postopoma sem odkrila, da se manj in manj pritožujem.

Pred nekaj dnevi mi je direktor nekega večjega podjetja dejal: »Težko je danes biti človek«, delam od jutra do večera, konkurenca, bolna birokratska davčna politika, nevoščljivost podrejenih, razburjam se za vsako malenkost, iščem nove trge in načine da čim bolje poslujem in da vsi ti, ki so zaposleni dobijo spodobno ter redno plačo.

Navzven izgledam bogat, srečen uspešen človek srednjih let, kateremu mnogi zavidajo, a navznoter sem ves nebogljen, nemiren in v strahu da bom zbolel ali da bo šlo kaj narobe. Moje delo je pravzaprav življenje od danes pa na jutri. Nikoli ne veš kaj bo zakuhala politika ali ne bodo šli vsi načrti in krediti katere sem dobil padli v vodo , a jaz doživel polom. Nikoli ne veš ali bo naslednji mesec šla prodaja tako dobro da bomo dobili dovolj denarja da bi vsi dobili plačo, da bi lahko šli v nove projekte.

Ne morem se spomniti nobene kritike, ki bi bila naslovljena name, celo če je bila skoraj popolnoma resnična, ki bi upoštevala vse tiste širše okoliščine, ki vedno spremljajo brazde napak, tiste odrešilne dražesti, ki spremljajo sončni žarek, še tako droban, skozi temo prekrivajočih ga oblakov. Ne morem se spomniti nobene kritike, celo ne takšne, ki se je nagibala k milini, ki bi predvidela celoten vzrok, ki ga je skušal prikazati učinek. Ne morem se spomniti kritike, z drugimi besedami, ki ne bi bila pristranska.

Nič manj nisem prepričan, da bi bila tudi katerakoli moja kritika, ki bi jo naslovil na druge, manj pristranska, manj ne-upoštevajoča olajševalne okoliščine, manj nepozorna do sončnega žarka, ki čaka nad oblaki.

Da bi lažje razumeli simbolno bistvo goloba, ga moramo posniti iz dveh vidikov. Enega kot naravno žival, drugega kot simbol. Kot biološka žival se odlikuje z mnogimi pozitivnimi lastnostmi. Je žival skupnosti, skupine; kot simbol ponazarja pozitivne lastnosti, posebno predanost skupnosti, čistoči, miroljubnosti in pripravljenosti pomagati.

Zaradi blagosti in predanosti svojim mladićem se goloba pogosto uporablja kot utelešenje materinskega čuta in kasneje kot ponazoritev ženskega aspekta ljubezni nasplošno.

Narava nam zelo nazorno prikazuje krog življenja in smrti ter ponovnega rojstva. In ciklov narave nas načeloma ni strah, no vsaj v današnji dobi manj. Predstavljam pa si, da je bilo v preteklih časih v ljudeh prisotno več skrbi in strahu tudi zaradi zime, na katero so se morali dobro pripraviti, da niso imeli prazne želodce in da jih ni prezeblo.

A včasih so bolj znali živeti z ritmi narave in so tudi bolj razumeli minljivost vsega ter posledično bili mnogo manj navezani, na karkoli. No v zgodnji preteklosti, recimo samo 200 let, so še vedno tako, popolnoma sinhrono z naravo ter drug z drugim, živeli Indijanci, dokler ni prišel beli človek, jih oklical za necivilizirane in divjake, si prilastil njihovo zemljo, jih dobesedno začel učiti ‘kozjih molitvic’ in ob tem se je zgodil genocid vseh genocidov.

Ena najbolj perečih tematik, kar jih človek lahko doživi: strah pred izgubo in izguba sama. Tistega, kar nam pomeni največ. Tistih, ki jih najmočneje ljubimo. Strah, da ostanemo sami. In nič drugače ni, ko morda izvemo za kruto diagnozo, ne samo svojih najbližjih, tudi pri nas samih, ko udari bolezen.

Ne glede na to, koliko smo podkovani z vedenjem o izboru naših duš, kakšne poti so si izbrale, nam to v tistih ključnih trenutkih predstavlja slabo tolažbo. Zgodi se neizbežno in pademo v proces žalovanja, ki je še vedno precej stigmatizirano. Ne dovolimo si. Ker nam vsi govorijo, naj bomo močni, naj zdržimo, da bo minilo, da bo vse v redu…Besede, ki nam morda celo za trenutek vlijejo novih moči, pa vendar, kdo zares ve, da bo minilo? In predvsem, kdaj. Kdo zares ve, da bo vse v redu? Za koga je potrebno ostati močan, ko se v tebi vse trga na kosce?

V tem članku se bomo dotaknili duhovnih izkušenj odkrivanja konkretnih odvisnosti kot tudi pot svobode iz teh odvisnosti v našem življenju. Sam spekter odvisnosti in osvoboditve se giblje od na prvi pogled povsem nepomembnih navezanosti do težkih, rušilnih in samomorilskih nagonov.

Razlika med raznimi psihoterapijami in duhovne metode osvoboditve je, v tem, da ljudje resnično ozdravijo, osvobojeni so odvisnosti in niso samo abstinenti, ki se morajo varovati recidive. To nam potrjuje, da sta odvisnost in svoboda duhovna dimenzija človeka.

Zavest in proces zavedanja predstavljata eno od najtežjih filozofskih pa tudi psiholoških in medicinskih vprašanj. Pri obravnavi teh pojmov različni avtorji običajno dajejo zelo posplošene opredelitve, ki nam povedo le malo ali pa skoraj nič. Večina med nami v sebi čuti pomembnost in veličino tega vprašanja, toda kot odgovor ponavadi dobimo le drobtinice, zavite v “učene” in nerazumljive besede. Razlog je ta, da se poskuša o zavesti govoriti izključno z oprijemljive fizične perspektive. Zavest pa nima fizičnega izvora. In zato je o njej tako težko govoriti.

Tokrat bomo poskušali na slikovit in simbolni način svojo pozornost usmeriti k razumevanju tega pojma. Morda bo tak pristop, ki sproži intuitivno dojemanje, ustreznejši od opisovalnih in razčlenjevalnih metod, s katerimi se običajno srečujemo.

Medicinska intuicija in mreža um-telo
Stoletja že govorimo o mreži, imenovani sistem čaker. V kontekstu medicinske intuicije gre za središča čustev. Nekateri strokovnjaki s področja medicinske intuicije bi verjetno govorili o energijskih središčih; jaz govorim o središčih čustev, vendar imam v mislih tudi energijo.

Vsako središče, ne glede na to, kako ga želite poimenovati, je povezano z določenim delom telesa. Vsako središče je povezano z življenjskim položajem in čustvom, ki vpliva na določen del telesa. Gre za zemljevid, ki vam bo pomagal ustvariti zdravje. Mislim resno.

Naučili so me, da je BITI POVSEM SAM nekaj slabega. Kasneje sem spoznala, da je znati bivati sam s sabo in biti ob tem pomirjen en največjih privilegijev mojega življenja.

Naučili so me, da mi bo ZNANJE, ki je potrjeno s formalni nazivi, prineslo uspeh in srečo. Kasneje sem spoznala, da je znanje le orodje, ki mi lahko pomaga do tja. Nikakor pa mi ne prinese ne uspeha, ne sreče kar samo od sebe, zgolj s posedovanjem njega. Še več kot to – dostikrat me preveč informacij, preveč znanja omejuje in zakrije čutenja in intuicijo.

Rast notranje zavesti, je resnična evolucija človeka. Čemu pravzaprav živim? Ali obstaja pomembnejše vprašanje, ki je pomembnejše od tega?
Že v egipčanskih templjih se je spraševalo: »Človek, kdo si? Od kod prihajaš? Kam greš?«. Mar niso to vprašanja, s katerimi nas poskuša stvarnik doseči? Ali niso vsaj povabilo, da bi se raziskalo lastno življenje?

Veliki duhovni, filozofi in misleci vseh časov so raziskovali človeško stremljenje po sreči. Današnji moderni filozofi to opisujejo kot nedoločljivo iskanje življenja brez bolečin in skrbi. Kdor se v svojem okolju ozre okrog sebe, nedvomno ugotovi, da takega življenja še nismo dosegli.

S poganjanjem lastne energije, tako da smo nenehno v delovanju, kreiranju - »iz sebe«, v skladu s svetlobo, dosežemo preboj v samostojnosti v pravem pomenu besede in osvoboditev lastne kreativne sile. Ta energija mora biti prosta vseh strahov, navezav in vzorcev, kot so ne smem, ne znam, ne da se, ne bo mi uspelo ipd., in vse tuje energije, zaradi katere ne živimo svojega »originala«, temveč smo »kopije« nekoga, nečesa ... Da bi resnično lahko delovali z lastno energijo, moramo najprej vrniti tujo. Kaj pa to pomeni?

Vrniti tujo energijo pomeni, da moramo najprej ugotoviti, kdo sploh smo. To je proces, ki zahteva vztrajno delo na sebi, raziskovanje čustvenih globin - podzavesti. Tam so shranjeni vsi naši spomini iz bližnje in daljne preteklosti in vanje je ujeta naša energija. Tja smo jo spravili, ker je v danem trenutku nismo bili sposobni takoj obdelati.

Kaj je pravzaprav strah? Od kot izvira? S tem vprašanjem se več ali manj sooči vsak človek. Beseda " strah" izhaja iz latinske besede"avgustus", ki pomeni"tesen""utesnjen" in je povezan s pojmom ozek, ne prostoren. Takšna stiska ali bojazen vedno prihaja iz našega srca, ki potem preide v našo zavest in je v hipu prisotna v vsaki celici.

Obstajata dve vrsti strahu. Strah, ki se veča in nastopi v težkih okoliščinah in pritajen strah ali speči strah, ki je v naši podzavesti in nas sili v beg ali v napad. Povod za rastoči strah je pogosto zunanji vpliv ali vzrok. Pritajeni strah je težje razumeti, ker je tako globoko zasidran v nas samih, da ga sploh ne zaznavamo. Pogosto sploh ne opazimo, da je strah, gonilni motiv naših misli, občutkov in delovanja. Strah je naš stalni sopotnik, je eno z našo človeško naravo.

Pred leti sem imela par tečajev Globinske meditacije na srednješolskem Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Škofji Loki. To je bila moja prva izkušnja pri uvajanju mladih ljudi, ki so imeli težave z vidom, v meditacijo. Tečaju so se pridružili tudi nekateri izmed učiteljev na tej šoli.

Pred tem sem ljudi z belo palico ali z očali z zelo debelimi lečami le tu in tam videla na ulici, tukaj pa smo se po nekaj ur na dan srečevali skoraj cel teden. To je bila zame zelo dragocena izkušnja. Dosti smo se pogovarjali o tem, kaj pomeni 'videti' in kaj 'biti slep'. Če se o tem pogovarjaš z razmišljajočimi mladimi ljudmi, ki v življenju še niso videli svetlobe, je pogovor drugačen, kot če se pogovarjaš z običajnimi sogovorniki.

Moja žena je za razliko od mene zelo prizemljena. Tiste vrste človek, ki ima za vsako stvar svoje mnenje. Jaz večinoma ostajam previdno nevtralen. Ker ji gre to na živce ji včasih pač pritrdim, ker je bolje imeti mir kot prav.

Včeraj je želela mojo potrditev, da volk dlako menja, narave nikoli. Kot običajno vem da to ni absolutna resnica, zato diplomatsko odgovorim z "recimo"... Od takrat sem zaprt v sobi in imam čas za tole pisanje.
Popolnoma jasno mi je kaj je želela povedati.