Obstaja velika resničnost tega kozmičnega trenutka, obstaja snovni vidik tega trenutka in pa seveda utrip življenja, ki vse skupaj oživlja in osmišlja, ter povzroča poustvarjanje, spremembe in rast.

Utrip Življenja je tista velika stvar, z veliko imeni, a enim pomenom. In vse kar je, soutripa z Življenjem. Tudi naša Bit, naš razum in naše telo-srce soutripa z Življenjem. Z evolucijo zavesti se ta (so)utrip oživlja in postaja vse močnejši.

Utrip življenja je težnja Zavesti iz katere vse izhaja, po širjenju vidika življenja. Vse se spreminja skladno s tem utripom.

Ko se poglobimo v svojo notranjost, se vprašajmo, kaj nas res osrečuje tako, da svoje sreče ne skrivamo pred drugimi? Kaj je tisto, kar nas ločuje od časov, ko smo bili nezadovoljni sami s sabo? Ljubezen. Ljubezen je ena in edina, ki nas vedno pripelje do sreče, notranjega zadovoljstva, miru, medsebojnega razumevanja... Najprej ljubezen do samega sebe, potem do vseh ostalih.

Zakaj ne dopuščamo sreči, da potrka na naša vrata, česa nas je strah? Najprej samih sebe, ko si ne priznamo, da je biti srečen lepo, da drugi, ki niso srečni, ne bodo trpeli ob naši sreči. Ko pokažemo srečo navzven, postane del nas. Ko se zazremo vase in si rečemo, jaz sem srečen in to bom vsem pokazal-a, se nevoščljivci v naši bližini počasi kar sami oddaljijo od nas, saj se ob naši sreči še bolj začnejo zavedati svoje nesreče oz. nezadovoljstva, ki ga nosijo v sebi.

Varuhi majevskega dneva: Dieta lahko vpliva na spiritualno rast
Sprejela Theresa Crabtree - Dan 14  Ix 1

Jaz sem Ix. Hvala vam, ker ste si mi pridružili ta dan za naslednjo duhovno avanturo. Danes bi mi radi podelili z vami načine, na katere vi lahko razvijete vaše prirojene šamanske talente. Vsak od vas je rojen z darom, da bo jasnovidec. Kakorkoli že, strahovi in kode prepričanja, ki jih razvijete na poti,  vas zadržujejo, da bi bili resnični šaman, kar vi ste.

Zaradi  jasnosti bom jaz definiral besedo šaman kot »modrec«. Četudi imate vsi vi sposobnost, da se sporazumevate z živalmi in duhovi v nevidnem svetu, morate te  talente uriti, da postanete bolj spretni. Nekateri pridejo na svet z »darom«, ki je nepoškodovan. Bodite sigurni, da so bili v prejšnjem  življenju ali življenjih predniki, ki so brusili te darove mnogo let.

Mislim, da je v teh časih izrednega pomena, da ostanemo ljudje.

Po enem letu agonije, ki je v našem prostoru terjala mnogo žrtev. Tudi na veliko področjih in različnih ravneh življenja.

Vsak človek jih je doživel drugače. Nobena ni manjvredna ali večvredna. Ravno to je tisto, kar nas loči od krvoločnosti ostalih živih vrst.

Mnogi, ki sem jih srečal v svojem življenju so mi dejali, da njihovo življenje nima pravega smisla. Nekateri so mi zatrjevali, da ga nima smisla iskati, da ga ni?! Nekateri ga res niso našli, danes jih ni več na tem svetu, nekateri so ostali, vendar njihovo življenje še naprej ostaja prazno-brez smisla, čeprav so navzven uspešni.

V življenju naključja ni. Tega dejstva se mi ljudje na Zemlji premalo zavedamo. Vse se dogaja po nekem načrtu, po nekom , ki upravlja s človeško zgodovino. Ne obstoja usoda, to pomeni ne obstoja vnaprejšnja določenost vseh dogodkov, ne obstoja nek železni zakon kateri bi odrejal dogodke, ampak obstoja sredi trdnih naravnih zakonov svobodna volja človeka in Stvarnika.

Kaj razumemo z »univerzalnim«? To vprašanje bom osvetlil z različnih strani Univerzalni nauk. Po Webstrovem slovarju je univerzum«vesolje, nekaj, kar oklepa vse, vse v enem«. Nadalje piše:«celotnost obstoječih stvari, vključno z zemljo, z vsem na njej in v njej, vsa nebesna telesa in vse, kar je še v prostoru; kozmos ali makrokozmus, celotno stvarjenje; celoten svet; človeštvo; sistem nebesnih teles ali nedoločen prostor, ki je ustvarjen kot svet po vzoru velikega univerzuma; svet ali sfera, v kateri nekaj obstaja ali prevladuje«.

Univerzalni nauk je danes vse bližje nam ljudem. Prišel je čas, v katerem se bomo neposredno soočali s prastaro in še vedno veljavno resnico. To je pot osvoboditve, ki je univerzalna pot resnice.. Kdor ji resnično sledi, se uči v globino spoznavati samega sebe. Le tako na lastni izkušnji doživi vsebino tega nauka. Kdor pred seboj vidi to pot notranje osvoboditve, sočasno izkusi, da pot materialnega razvoja nikoli ne prinese duhovne svobode. In če se v človeku razodene Univerzalni nauk, Sprejme Luč na svoji poti v edino življenje.

Zgodbo o Maitreji, svetovnem učitelju, sem prvič slišal pred več kot petindvajsetimi leti. Od takrat mi ne da miru. Čeprav je zgodba za povprečno izobraženega človeka 21. stoletja zares nenavadna, pa se mi vendarle zdi nekako zelo verjetna. Eno je osebno prepričanje, drugo pa so različni dogodki in znamenja, ki se v zadnjih desetletjih intenzivno pojavljajo v svetu. Mediji se tej zgodbi močno izogibajo, zato se s tem ukvarja le nekaj posameznikov in skupin.

Angleški slikar in ezoterik Benjamin Creme (1922 – 2016) je bil več desetletij nekakšen glasnik oziroma pričevalec postopnega prihoda učitelja sveta in skupine mojstrov modrosti. Seveda pa ta zgodba lahko globoko pretrese našo standardno predstavo o svetu. A če ji pozorno prisluhnemo, se nam lahko zdi, da delčke zgodbe morda že poznamo, le pozorno moramo slediti tako religioznim kot znanstvenim namigom.

Želim si hišo za milijon dolarjev. Želim si finančno svobodo. Želim si čudovito poroko. Ko Jay Shetty, nekdanji menih in priljubljeni vplivnež na družbenih omrežjih, ljudi prosi, naj zapišejo svoje cilje, njihovi odgovori pogosto opisujejo to, kar si večina ljudi predstavlja kot uspeh.

Mislimo, da je uspeh isto kot sreča, toda ta ideja je iluzija. Sanskrtska beseda za iluzijo je maja, ki pomeni, da verjamemo nekaj, kar ni res.

Stvarstvo je v stalnem spreminjanju. Resničnost tega trenutka je v stalnem poustvarjanju. In ker se vsak trenutek vse spreminja, je nemogoče nek trenutek ujeti in zamrzniti v neko »dokončno« resnico.

To utvaro prakticira naš razum. Razum se namreč trudi ujeti resničnost tega trenutka v neko lastno sodbo. Sodbo, ki pa ne more biti resnična že zato, ker ji edina resničnost ki obstaja, uhaja v stalnem spreminjanju.

Za duhovnega iskalca je zelo pomembno, da z odprtimi očmi stoji v življenju in dobro spozna, kje se trenutno nahajamo v tem svetu. Kajti kolikor je to mogoče jasna določitev mesta lokacije je že velik korak v smer osvoboditve in ozdravitve.
Kdor v sebi zmore prinesti svetlobo v temo, ta objektivno zazna in ima za to potreben duhovni pogum, da se postavi k življenjskim dejstvom, ne da bi jih presojal in spreminjal. Zato se vrnimo nazaj na današnjo življenjsko situacijo in raziščimo nekaj žgočih vprašanj iščočega človeštva.

Bog je energija, je moč, ki jo nosi vsak v sebi, svobodna volja pa je vsakega človeka, ali to energijo aktivira v svoje dobro, v svoj lepši jutri ali pa ne. Ko se posameznik zave, da sam ustvarja jutrišnji dan, naredi prvi korak k obvladovanju svojega življenja.

Zavedanje je tisto prvo, ki potrebuje, potem pa odločitev in prepričanje, da zmore s to energijo, to močjo ali Bogom, če ga tako imenujemo, v sebi, narediti marsikaj, kar včasih si nismo upali niti pomisliti. Zaupanje v sebe je bistveno, lahko pa rečemo temu tudi vera v Boga, vera v sebe - vera-verovati - verjeti, da zmorem biti dober in dobiti dobro.

Za začetek naj sprejmem idejo, da je stvarjenje vesolja Božja zasluga. Potem moram verjeti tudi, da je Bog vse kar je, vse vidno in nevidno. V bistvu je vse nekako Njegov genetski material. Lahko rečem, da sta se s prapokom materializirala Božji duh in Božja volja.

Simpatična teorija, pri kateri pa mi vseeno nekaj ne da miru. In sicer...

ZAKAJ ZA BOŽJO VOLJO SE IZ NJEGOVE VOLJE IN DUHA NI USTVARIL BOLJ PRIJAZEN SVET??

Vergil, ki je bil etruščanskega porekla, se je rodil leta 70 pr.n.št. v severnoitalijanskem mestu Mantovi, kjer sta keltska in etruščanska kultura oblikovala sintezo. Med obema narodoma so bile ozke in globoke vezi, če posebaj na področju religije. Njuni voditelji so bili posvečeniki, pri Keltih Druidi in Druidinje, pri Etruščanih pa moški in ženske. Vergilovi mati je bilo ime Magia. Rimljani so imenovali Druide »Magi«. Magia se je prek jasnovidnih sanj pripravila na veliko poslanstvo svojega otroka. Vergilov oče je bil lončar.

Tudi Vergil je ustvarjal like, vendar ne lončene, ampak pesniške. Vergil pa nikakor ni bil preprost pesnik imenovali so ga«vates«. Ta označitev nam kaže na druitsko skupnost. Vates so imeli nalogo ukvarjati se v odmaknjenosti z magijo in znanostjo. In tako je živel in deloval Vergil, ki so ga zaradi njegovega čistega, preprostega načina življenja imenovali tudi deviški. Vergil, vates, videc in prerok je sredi rimskega naroda oznanjal nekaj povsem novega, revolucionarnega!

Če bi vprašali kakšnega razsvetljenega mojstra kaj je smisel našega življenja, bi verjetno odgovoril da uresničitev našega notranjega poslanstva.

In če bi bilo naše naslednje vprašanje kaj moramo za to storiti, bi verjetno rekel da nič. Ker naše notranje poslanstvo ni naša naloga. Notranje poslanstvo in naloga sta različna pojma. Naše notranje poslanstvo je v božjih rokah in je božja uresničitev, medtem ko je naloga v domeni ega, ki si jo naloži sam.

Naše notranje poslanstvo uresniči življenje samo po sebi in se nam z njim ni potrebno nič posebej ukvarjati. Če se z njim ukvarjamo, samo pomeni da ga je ego vzel za svojo nalogo.

Njena alegorija

Veliki igralec na svetovnem odru je poezija, ki eksistira v duhu in izraža temperaturo življenja. Poezija ima trajno moč, je tako tajinstvena in hkrati snujoča, mistična in gospodujoča, saj prihaja z vsem občutenjem, zaznavami in emocionalnostjo v naša srca. Je naša resničnost in nosilka spontanega odnosa do življenja, je jedro kulture.

Pesem aludira na kozmološko dogajanje - vžig iskre in iz nje vznikne življenje Bistvo življenja je Eros. Ljubezen se aktualizira v ljubezenskem impulzu. Erotična pesem spaja romantični nadrealizem z resničnostjo, alegorija rahlja pesem in jo približa čutom.

»….. religija je ta instinkt, ideja, aktivnost, disciplina v človeku, ki je usmerjena direktno k Božanskemu….«
Sri Aurobindo

Tako religijo opiše Sri Aurobindo. Kaj pa beseda religija pravzaprav pomeni? Beseda religija prihaja iz latinske besede re-ligare, ki pomeni ponovno se povezati. Lahko rečemo, da je religija notranji proces ponovnega povezovanja s svojim bistvom, z lastnim Višjim Jazom, kot imenujemo božjo iskro znotraj vsakega posameznika.

Malce drugače religijo opiše Huston Smith, veliki poznavalec svetovnih religij:«…pristna religija pomeni najbolj neposredno odprta vrata, skozi katera vstopa v človeško življenje neizčrpna energija kozmosa.« Prepričan je, da so avtorizirane teološke in metafizične resnice svetovnih religij plod navdiha. Takoj nato pa dodaja:« Institucije- religiozne institucije- pa so druga zgodba.«

Če pogledamo zgodovino človeštva, so navadno spremembe potekale zelo dolgo, recimo milijone let, da se je ustvaril planet, stotine tisoče let, da se je razvila ena rastlinska ali živalska vrsta, celo človek se je razvijal skozi vse prejšnje oblike skoraj milijon let, ampak vseeno nam je danes ves ta napredek samoumeven. Težko se spomnimo, da smo pred sto leti še potovali s konji, danes pa imamo tehnološko revolucijo, ko smo prepleteni s tehnologijo in se s plovili premikamo celo že v vesolje.

Ta napredek je primerljiv, kot če bi se dojenček rodil zjutraj in bi bil do popoldneva že polnoleten. Cikli si sledijo iz dobe v dobo hitreje. In te cikle so najbolje opisali že Maji, saj so napovedali in prikazali to pospeševanje, mi pa smo dejansko lahko živeli v zadnjih treh evolucijskih ciklih.

V letnem ciklusu so stara ljudstva obeleževala posebna obdobja, ki so bila zanje sveta in tisti čas je bil sveti čas. V svetem času se stakneta tostranski materialni svet in onstranski duhovni svet, oziroma so vrata med njima odprta.

Sveti čas je praznični čas. V prazničnih dneh so ljudje vse počistili in izpraznili, tako da se je lahko prelila vanje in v življenje nova duhovna energija ali blagoslov. Med svetimi časi še posebej izstopa čas med božičem in svetimi tremi kralji in čas okoli kresne noči. Prvi je čas ponotranjenosti in notranjega miru, ko je duhovna svetloba najbližje zemlji. Drugi je čas stika z naravo, ko so nam najbliže bitja narave ali deve.

Bolj ko se človek skuša otresti notranje bede in problemov, ki ga tarejo ter mu ne dovolijo živeti v radosti in sožitju s samim seboj ter s svetom, bolj pred njimi postaja nebogljen in nemočen.
Da, lahko se začasno pojavljajo stanja navidezne harmonije in sreče, a kaj kmalu taka trenutna stanja prekrijejo isti stari vzorci.

Ko se mu je že zdelo, da je »našel« orodje ali način in, da se je rešil iz začaranega kroga problemov, ga resnično življenje in dnevni izzivi ponovno postavijo na začetek.

Že starodavniki so takrat, ko se je vse zdelo brezizhodno, izbrali pot navznoter – meditirali so, kontemplirali in iskali novo vizijo sredi največjega kaosa. Povezali so se z višjo inteligenco in ta povezava bo v prihajajočih časih nujna, ključna.

Zato …
Meditirajte o svoji poti in poiščite novo vizijo, kot so to počeli starodavniki, ki so znali najti mir sredi največjega kaosa. Danes je pot navznoter izziv, ker smo tako močno okupirani z zunanjimi dejavniki in zunanjim svetom. Poleg tega nas ovira cona udobja – popolna iluzija zunanjega sveta. V coni udobja v resnici ostane tisti, ki se boji spremembe, je v strahu. A edina prava pot sta pot navznoter, ki nas poveže z višjo božansko inteligenco, in pot spremembe. Te nas čakajo, brez dvoma.

Za človeka, ki obvlada določeno področje, pravimo, da ima avtoriteto. Tak človek lahko zaradi in znanja svojim soljudem pomaga z nasveti in dejanji. Takšna avtoriteta izhaja iz zunanjosti. Na avtoriteto pa pogosto gledamo tudi kot vir zlorabe oblasti, samovolje in slepe pokorščine.

V tem našem času,v  procesu očiščevanja naše duše in prenove le-te si lahko človek zunanjo avtoriteto pridobi popolnoma naravno in neoporečno. Tu ne gre za plod razuma, ampak za notranjo duhovno življenjsko prakso. Vsi, ki so dosegli tako avtoretiteto, hodijo po poti notranje prenove. Tej duhovni poti ne sledijo zato, da bi svoje hrepenje in želje obvladali, ampak te postopno ugašajo, ko jim več ne posvečajo pozornosti ali jih poskušajo izboljšati.

Včasih dobim zanimivo vprašanje: Kaj bi moral občutiti, ko meditiram? Prvo, kar me zmoti, je beseda »moram«. Sporoča neko pričakovanje, kar v meditaciji ne obstaja. Pa vendar to vprašanje ni tako zelo nenavadno, saj smo se z njim malodane ukvarjali vsi, ki smo se srečali z meditacijo.

V bistvu je odgovor zelo preprost, saj meditacija ni drugega kot stanje brez misli, direktna povezava z našim Izvorom, ampak kako te občutke opisati nekomu, ki se s tem srečuje prvič. In ker je meditacija med drugim tudi trening, to pomeni, da tega stanja po vsej verjetnosti ne bomo dosegli že takoj na začetku, kot mišična masa ne nastane po eni uri v fitnes centru. Zamislite si, da pridete v fitnes zato, ker ste slišali, da je to dobro, nihče pa vam ne pove, zakaj. Tako jez meditacijo.

Ego je psihološka struktura in je nestabilna tako kot vse ostale strukture. Razpade, ko odsluži svojemu namenu. Kot razpade buba pri preobrazbi gosenice v metulja. Če ne prej ego razpade ko umremo. Lahko razpade tudi za čas življenja in temu pravimo razsvetljenje.

Seveda, če so izpolnjeni evolucijski pogoji in je metulj v razpadli bubi že sposoben poleteti. Če ni, imamo sposobnost pokrpati ego, ker bi v nasprotnem primeru pristali v kakšni psihiatrični ustanovi. Šele, ko ima metulj popolnoma definirana krila je ego izpolnil svoj namen.