»….. religija je ta instinkt, ideja, aktivnost, disciplina v človeku, ki je usmerjena direktno k Božanskemu….«
Sri Aurobindo

Tako religijo opiše Sri Aurobindo. Kaj pa beseda religija pravzaprav pomeni? Beseda religija prihaja iz latinske besede re-ligare, ki pomeni ponovno se povezati. Lahko rečemo, da je religija notranji proces ponovnega povezovanja s svojim bistvom, z lastnim Višjim Jazom, kot imenujemo božjo iskro znotraj vsakega posameznika.

Malce drugače religijo opiše Huston Smith, veliki poznavalec svetovnih religij:«…pristna religija pomeni najbolj neposredno odprta vrata, skozi katera vstopa v človeško življenje neizčrpna energija kozmosa.« Prepričan je, da so avtorizirane teološke in metafizične resnice svetovnih religij plod navdiha. Takoj nato pa dodaja:« Institucije- religiozne institucije- pa so druga zgodba.«

Če pogledamo zgodovino človeštva, so navadno spremembe potekale zelo dolgo, recimo milijone let, da se je ustvaril planet, stotine tisoče let, da se je razvila ena rastlinska ali živalska vrsta, celo človek se je razvijal skozi vse prejšnje oblike skoraj milijon let, ampak vseeno nam je danes ves ta napredek samoumeven. Težko se spomnimo, da smo pred sto leti še potovali s konji, danes pa imamo tehnološko revolucijo, ko smo prepleteni s tehnologijo in se s plovili premikamo celo že v vesolje.

Ta napredek je primerljiv, kot če bi se dojenček rodil zjutraj in bi bil do popoldneva že polnoleten. Cikli si sledijo iz dobe v dobo hitreje. In te cikle so najbolje opisali že Maji, saj so napovedali in prikazali to pospeševanje, mi pa smo dejansko lahko živeli v zadnjih treh evolucijskih ciklih.

V letnem ciklusu so stara ljudstva obeleževala posebna obdobja, ki so bila zanje sveta in tisti čas je bil sveti čas. V svetem času se stakneta tostranski materialni svet in onstranski duhovni svet, oziroma so vrata med njima odprta.

Sveti čas je praznični čas. V prazničnih dneh so ljudje vse počistili in izpraznili, tako da se je lahko prelila vanje in v življenje nova duhovna energija ali blagoslov. Med svetimi časi še posebej izstopa čas med božičem in svetimi tremi kralji in čas okoli kresne noči. Prvi je čas ponotranjenosti in notranjega miru, ko je duhovna svetloba najbližje zemlji. Drugi je čas stika z naravo, ko so nam najbliže bitja narave ali deve.

Bolj ko se človek skuša otresti notranje bede in problemov, ki ga tarejo ter mu ne dovolijo živeti v radosti in sožitju s samim seboj ter s svetom, bolj pred njimi postaja nebogljen in nemočen.
Da, lahko se začasno pojavljajo stanja navidezne harmonije in sreče, a kaj kmalu taka trenutna stanja prekrijejo isti stari vzorci.

Ko se mu je že zdelo, da je »našel« orodje ali način in, da se je rešil iz začaranega kroga problemov, ga resnično življenje in dnevni izzivi ponovno postavijo na začetek.

Že starodavniki so takrat, ko se je vse zdelo brezizhodno, izbrali pot navznoter – meditirali so, kontemplirali in iskali novo vizijo sredi največjega kaosa. Povezali so se z višjo inteligenco in ta povezava bo v prihajajočih časih nujna, ključna.

Zato …
Meditirajte o svoji poti in poiščite novo vizijo, kot so to počeli starodavniki, ki so znali najti mir sredi največjega kaosa. Danes je pot navznoter izziv, ker smo tako močno okupirani z zunanjimi dejavniki in zunanjim svetom. Poleg tega nas ovira cona udobja – popolna iluzija zunanjega sveta. V coni udobja v resnici ostane tisti, ki se boji spremembe, je v strahu. A edina prava pot sta pot navznoter, ki nas poveže z višjo božansko inteligenco, in pot spremembe. Te nas čakajo, brez dvoma.

Za človeka, ki obvlada določeno področje, pravimo, da ima avtoriteto. Tak človek lahko zaradi in znanja svojim soljudem pomaga z nasveti in dejanji. Takšna avtoriteta izhaja iz zunanjosti. Na avtoriteto pa pogosto gledamo tudi kot vir zlorabe oblasti, samovolje in slepe pokorščine.

V tem našem času,v  procesu očiščevanja naše duše in prenove le-te si lahko človek zunanjo avtoriteto pridobi popolnoma naravno in neoporečno. Tu ne gre za plod razuma, ampak za notranjo duhovno življenjsko prakso. Vsi, ki so dosegli tako avtoretiteto, hodijo po poti notranje prenove. Tej duhovni poti ne sledijo zato, da bi svoje hrepenje in želje obvladali, ampak te postopno ugašajo, ko jim več ne posvečajo pozornosti ali jih poskušajo izboljšati.

Včasih dobim zanimivo vprašanje: Kaj bi moral občutiti, ko meditiram? Prvo, kar me zmoti, je beseda »moram«. Sporoča neko pričakovanje, kar v meditaciji ne obstaja. Pa vendar to vprašanje ni tako zelo nenavadno, saj smo se z njim malodane ukvarjali vsi, ki smo se srečali z meditacijo.

V bistvu je odgovor zelo preprost, saj meditacija ni drugega kot stanje brez misli, direktna povezava z našim Izvorom, ampak kako te občutke opisati nekomu, ki se s tem srečuje prvič. In ker je meditacija med drugim tudi trening, to pomeni, da tega stanja po vsej verjetnosti ne bomo dosegli že takoj na začetku, kot mišična masa ne nastane po eni uri v fitnes centru. Zamislite si, da pridete v fitnes zato, ker ste slišali, da je to dobro, nihče pa vam ne pove, zakaj. Tako jez meditacijo.

Ego je psihološka struktura in je nestabilna tako kot vse ostale strukture. Razpade, ko odsluži svojemu namenu. Kot razpade buba pri preobrazbi gosenice v metulja. Če ne prej ego razpade ko umremo. Lahko razpade tudi za čas življenja in temu pravimo razsvetljenje.

Seveda, če so izpolnjeni evolucijski pogoji in je metulj v razpadli bubi že sposoben poleteti. Če ni, imamo sposobnost pokrpati ego, ker bi v nasprotnem primeru pristali v kakšni psihiatrični ustanovi. Šele, ko ima metulj popolnoma definirana krila je ego izpolnil svoj namen.

Z razumevanjem čustev imamo vedno hujše težave. Ker ne razumemo njihovega pravega vzroka in pomena, a se z njimi kot družba vedno bolj ukvarjamo, smo jih začeli kar po vrsti problematizirati. Pozabljamo, da nismo samo čuteča bitja, ampak smo čuteča in hkrati razumska bitja. Eno brez drugega preprosto ne gre, kajti misli in čustva so med seboj v nenehnem vzročno-posledičnem odnosu.

Na svetovanjih svoje svetovance pogosto vprašam, če vedo, zakaj čutijo, kar čutijo. Nad vprašanjem so skoraj vedno presenečeni in le redkokateri ima odgovor nanj. Kot da o tako temeljnem, življenjsko pomembnem in hkrati silno preprostem vprašanju sploh ne bi razmišljali. Čustva smatramo kot nekaj, kar se nam pač zgodi.

Življenje je preplet našega notranjega in zunanjega sveta. Notranji svet ali duhovni, kot mu radi rečemo, je svet naših misli in čustev, zunanjega pa predstavljajo stvari, ki smo jih ustvarili narava in ljudje. Za osmišljeno življenje je ključno, da se zavedamo vloge, ki jo imata vsak zase in oba skupaj.

Če se ne zavedamo pomena našega notranjega sveta, se pogosto ujamemo v izčrpavajoče, na neuspeh obsojene poskuse, da bi si od zunaj zagotovili nadzor nad okoliščinami. A bitke s težkimi situacijami preprosto ne moremo dobiti, dokler jih z mislimi skrbi in strahu še naprej sproti ustvarjamo.

Če se malo poglobimo v obstoj vsega, nam postane jasno, da vse skupaj ureja neko inteligentno načelo. Imenoval ga bom božje načelo, oziroma božja inteligenca. Podpira celoten kozmos in zaradi nje dihamo in nam utripa srce. Vse je podrejeno tej inteligenci in vse ji sledi proti velikemu cilju, ko se bo mozaik ponovno sestavil in kozmos prenehal širiti.

Zato bi bilo malo domišljavo misliti, da gremo mi malo po svoje. Tako kot vse, smo tudi mi podrejeni velikemu cilju. In naša tako imenovana svobodna volja se kaj hitro konča. V bistvu se konča z našim egom. Smo del veliko večje zgodbe in ego zavest je samo prehodna faza v nastajajoči božji manifestaciji.

Vsi, ki se strastno ukvarjamo s filozofijo joge in poglobljenimi jogijskimi praksami, v svojem iskanju vse kompleksnejših vaj in bolj naprednih tehnik, velikokrat spregledamo kakšen biser, ki se ne sveti tako bahavo in ne obljublja takojšnje osvoboditve. Tudi sama dolgo časa nisem videla prave vrednosti joga nidre: »Kaj..... globoka sprostitev? Tega ne potrebujem ..... saj redno meditiram .....« sem si mislila.

Gotovo tudi zato, ker mi te tehnike, dokler nisem srečala Swamija Anandakapile, nihče ni dobro predstavil. Danes pa je joga nidra nepogrešljiv del mojega življenja.

Piše: Lea Ošabnik

Ko se človek duhovno prebuja in ozavešča svoje osebnostne vzorce in omejitve, prej ali slej pride do točke, ko preseže svoj osebnostni jaz in se njegova zavest zlije s poljem čiste zavesti, ki ne pozna omejitev, kakršne pozna naša človeška osebnost, ampak preprosto je, obstaja, ne presoja ničesar, samo žari v vsej svoji svetlobi in brezpogojno sprejema vse, kar obstaja.

Ko človek na svoji poti raste, dozoreva, se v tem procesu sreča z vsemi vidiki svoje osebnosti, od katerih so nekateri koristni in podpirajo njegov razvoj, nekateri pa ga lahko ovirajo pri sproščenem, svobodnem, spontanem izražanju sebe v življenju.

Prisotnost ljubezni nas notranje polni. V naših srcih prižiga plamen, ki nas sili, da si jo še bolj želimo in potrebujemo. Omogoča nam, da se počutimo srečne, cele, zadovoljne, varne in gotove, ter nam nudi možnost, da se lahko bolje seznanimo s tem, kdo v resnici smo. Ko želimo doseči nekaj, do česar nam je veliko, si navadno prizadevamo priti do cilja po najkrajši poti, uporabljamo sredstva, ki nas bodo zanesljivo popeljala tja, kamor smo namenjeni.

V ljubezenski govorici pogosto slišimo »ti si mi vse na svetu« ali »ti si moje življenje« itn. Situacija, ko ljubimec niti ne misli resno, ko samo ponavlja ritualne fraze, katerih polnega smisla se niti ne zaveda, govori tisto kar godi ušesom drugega.

Popek naše Bit-i je največji zaklad, kar ga premore celotno stvarstvo. Je kot neobrušen diamant, iz katerega bo nastal neprecenljiv zaklad. Samo počakati je treba, da ga obrusi zob evolucije.

Na žalost ta diamantni cvet nima opisa z besedami. Že kot popek pa izžareva posebno energijo čutne inteligence. Energijo, ki jo občutiš, kot bi se te dotikali angeli. Je več od najlepših barv in več od najčudovitejših zvokov… Je polje mile ljubezni in blažene radosti…Je energija, ki te dopolni in izpolni do celote. Ko se te dotakne, ne potrebuješ ničesar več.

Je inteligenca, ki izhaja iz temeljne (Stvarnikove) zavesti. Lahko jo občutimo, izza umske in čustvene inteligence.

Na vhodu v egipčanske hrame, v katerih so shranjevali žita in pridelke, je bil vklesan napis: „Ne uživaj hrane, ki so jo pridelali tvoji sužnji.“ Zakaj najvišja kasta, kamor so svečeniki takrat sodili, ni uživala podarjene ali z davki pobrane hrane? Zakaj bi se ob vsem tem obilju potili in žulili dlani, da si pridelajo lastno hrano? 

Ker so zelo dobro vedeli, da potrebujejo energijo in ne „polnila za telo“. 
In prav to smo danes pozabili, zato večina ljudi ne dojame, da „mašila“, ki jih uživajo, v veliki meri vplivajo na vse večjo izčrpanost, upad plodnosti, razmah depresije in pomanjkanje veselja do življenja.

…vsem grešnim kozlom in vsem ostalim, predvsem tistim, ki mislijo, da to niso. Upoštevajoč staro modrost »Sam si pomagaj in Bog ti bo pomagal«, v dobri veri kanaliziram sporočila samozdravljenja za harmonijo telesa, duše in duha vsega in vseh, tako v službi, kot širše.

Na življenje gledam celostno. Ne delim na tvoje ali moje, kajti zame je vse eno, skupno, nedeljivo. Moja stopnja zavesti širi vpoglede v duhovne dimenzijo sobivanja z vami, v informacijski prostor, odkoder črpam informacije. Zavedam se, da je vsaka misel, tudi neizrečena, vsako čustvo, tudi neizraženo ali neizživeto, vsaka beseda, tudi neizrečena, da je vse kar ta trenutek dejansko mislimo ali počnemo, pa če nam je prav ali ne, del naše skupne zgodbe v službi in družbi.

Kozmos ni kaos, ali splet nekih sprotnih naključij. To bi že lahko verjeli. Vse sledi nekemu višjemu konceptu temeljne inteligence in se sklada kot brezhiben tetris. Temeljna inteligenca v sebi nosi »dedni« zapis Končnega iz prejšnjega cikla in je sila, ki ustvarja evolucijo.

Prav neverjetno bi bilo, da bi se ravno pri evoluciji naše zavesti, zgodila nekakšna evolucijska napaka. Zato se ne morem strinjati z mnogimi novodobnimi misleci, da je ego-ločena zavest, nekakšna patološka anomalija.

V končni fazi naša zavest ni nič drugega kot zavest same temeljne inteligence (Bit-i).

Lepo pozdravljeni kreatorji in kreatorke!

Tokrat bi se rada navezala na nekaj kar zelo pogosto opažam pri duhovni rasti in iskanju resnice, tako pri sebi, kot pri drugih. Namreč, na poti raziskovanja in želji po čim večjem znanju in razumevanju, nas lahko hitro zanese, da mrzlično osvajamo nova in nova znanja, spreminjamo poglede in prepričanja, pozabljamo pa, da je potrebno vse to, kar smo se na novo naučili, tudi prakticirati oz. uporabiti.

Nekoč sem naletela na pregovor »modrost je uporabljeno znanje«. Če na novo pridobljenih znanj ne prakticiramo, so to samo nove informacije, ki jih nalagamo in nimajo nikakršne teže.

Ego se ne more sprijazniti da gre po smrti šov naprej brez njega. Išče drobtinice svoje nesmrtnosti. Vsaj nekaj po smrti, kar bi dopuščalo občutek jaz-a, nekaj individualnosti. Nekaj, kjer bi bil možen ego vsaj v sledeh. Tisto malo, da bi se še lahko prepoznali kot osebnost.

Upamo, da je med nami in Bogom še toliko prostora, da se ne izgubi popolnoma sled za nami. Da smrt ni ostra meja med osebnim in brezosebnim. Iščemo manevrski prostor v duhovni hierarhiji.

Piše: Taja Veroti

Danes lahko pogosto slišimo kaj o čustvenih vampirjih, beremo knjige, vrstijo se predavanja na to temo, televizijske oddaje … še soseda ve povedati kakšno zanimivo štorijo. Pa vendar ni energetski vampirizem prav nič novega, čeprav je uradna psihiatrija šele pred kratkim uvedla nov pojem glede tovrstnih motenj. Vampirizem obstaja vsaj toliko časa, kot obstaja človeštvo. Žal je to vsakdanji pojav v naši družbi in se še širi.

Najpomembnejši vzorec, ki se ga naučimo v družini, je ravno način, kako priti do energije. Mnogi ljudje so preobremenjeni. Njihov vsakdanjik je zapolnjen z "moram, moram, moram" … Če vedno postavljamo druge pred sebe, se prej ko slej iztrošimo. Zmanjka nam energije. Pomembno je, kaj naredimo takrat, ko smo brez nje.

Od obdobja italijanske renesanse do ravoja mišljenja sredi dvajsetega stoletja je pet stoletij razvoja evropske kulture. Eksistencialisti pedesetih let, med njimi tudi Jean Paul Sartre, Albert Camus in Luis Ortega, so gledali pojav človeka drugače. Jean Paul Sartre je pripisoval človeku predvsem občutek dostojanstva in potrebo po opredelitvi.

Po njegovem mnenju je človek povsem sam, brez božanskega vodstva, obsojen na svojo svobodo. Smisel človekovega obstoja vidi v tej svobodi: življenje je samo tisto ali vse tisto, kar človek naredi iz njega. Albert Camus je menil, da posamznik lahko napreduje šele potem, ko se neposredno sooči z nesmislom, a v svojem prizadevanju v vsem vztraja.

Bistvo duha je svoboda. Da bi lahko človek postal svoboden, mora odkriti smisel svojega življenja. Smisel našega življenja je primarna motivacijska moč v nas samih. Smisla življenja si ne moreš izmisliti, ampak ga lahko samo odkrivaš.

Smisel življenja je za vsakega človeka specifičen. To je naša naloga, ki jo mora vsaka duša izpolniti in nihče nikogar ne more v tem zamenjati. Vsakdo med nami je orginal, neponovljiv, s osebno nalogo in možnostjo. Odgovoriti si na smisel življenja, pomeni biti odgovoren.