Ego je psihološka struktura in je nestabilna tako kot vse ostale strukture. Razpade, ko odsluži svojemu namenu. Kot razpade buba pri preobrazbi gosenice v metulja. Če ne prej ego razpade ko umremo. Lahko razpade tudi za čas življenja in temu pravimo razsvetljenje.

Seveda, če so izpolnjeni evolucijski pogoji in je metulj v razpadli bubi že sposoben poleteti. Če ni, imamo sposobnost pokrpati ego, ker bi v nasprotnem primeru pristali v kakšni psihiatrični ustanovi. Šele, ko ima metulj popolnoma definirana krila je ego izpolnil svoj namen.

Z razumevanjem čustev imamo vedno hujše težave. Ker ne razumemo njihovega pravega vzroka in pomena, a se z njimi kot družba vedno bolj ukvarjamo, smo jih začeli kar po vrsti problematizirati. Pozabljamo, da nismo samo čuteča bitja, ampak smo čuteča in hkrati razumska bitja. Eno brez drugega preprosto ne gre, kajti misli in čustva so med seboj v nenehnem vzročno-posledičnem odnosu.

Na svetovanjih svoje svetovance pogosto vprašam, če vedo, zakaj čutijo, kar čutijo. Nad vprašanjem so skoraj vedno presenečeni in le redkokateri ima odgovor nanj. Kot da o tako temeljnem, življenjsko pomembnem in hkrati silno preprostem vprašanju sploh ne bi razmišljali. Čustva smatramo kot nekaj, kar se nam pač zgodi.

Življenje je preplet našega notranjega in zunanjega sveta. Notranji svet ali duhovni, kot mu radi rečemo, je svet naših misli in čustev, zunanjega pa predstavljajo stvari, ki smo jih ustvarili narava in ljudje. Za osmišljeno življenje je ključno, da se zavedamo vloge, ki jo imata vsak zase in oba skupaj.

Če se ne zavedamo pomena našega notranjega sveta, se pogosto ujamemo v izčrpavajoče, na neuspeh obsojene poskuse, da bi si od zunaj zagotovili nadzor nad okoliščinami. A bitke s težkimi situacijami preprosto ne moremo dobiti, dokler jih z mislimi skrbi in strahu še naprej sproti ustvarjamo.

Če se malo poglobimo v obstoj vsega, nam postane jasno, da vse skupaj ureja neko inteligentno načelo. Imenoval ga bom božje načelo, oziroma božja inteligenca. Podpira celoten kozmos in zaradi nje dihamo in nam utripa srce. Vse je podrejeno tej inteligenci in vse ji sledi proti velikemu cilju, ko se bo mozaik ponovno sestavil in kozmos prenehal širiti.

Zato bi bilo malo domišljavo misliti, da gremo mi malo po svoje. Tako kot vse, smo tudi mi podrejeni velikemu cilju. In naša tako imenovana svobodna volja se kaj hitro konča. V bistvu se konča z našim egom. Smo del veliko večje zgodbe in ego zavest je samo prehodna faza v nastajajoči božji manifestaciji.

Vsi, ki se strastno ukvarjamo s filozofijo joge in poglobljenimi jogijskimi praksami, v svojem iskanju vse kompleksnejših vaj in bolj naprednih tehnik, velikokrat spregledamo kakšen biser, ki se ne sveti tako bahavo in ne obljublja takojšnje osvoboditve. Tudi sama dolgo časa nisem videla prave vrednosti joga nidre: »Kaj..... globoka sprostitev? Tega ne potrebujem ..... saj redno meditiram .....« sem si mislila.

Gotovo tudi zato, ker mi te tehnike, dokler nisem srečala Swamija Anandakapile, nihče ni dobro predstavil. Danes pa je joga nidra nepogrešljiv del mojega življenja.

Piše: Lea Ošabnik

Ko se človek duhovno prebuja in ozavešča svoje osebnostne vzorce in omejitve, prej ali slej pride do točke, ko preseže svoj osebnostni jaz in se njegova zavest zlije s poljem čiste zavesti, ki ne pozna omejitev, kakršne pozna naša človeška osebnost, ampak preprosto je, obstaja, ne presoja ničesar, samo žari v vsej svoji svetlobi in brezpogojno sprejema vse, kar obstaja.

Ko človek na svoji poti raste, dozoreva, se v tem procesu sreča z vsemi vidiki svoje osebnosti, od katerih so nekateri koristni in podpirajo njegov razvoj, nekateri pa ga lahko ovirajo pri sproščenem, svobodnem, spontanem izražanju sebe v življenju.

Prisotnost ljubezni nas notranje polni. V naših srcih prižiga plamen, ki nas sili, da si jo še bolj želimo in potrebujemo. Omogoča nam, da se počutimo srečne, cele, zadovoljne, varne in gotove, ter nam nudi možnost, da se lahko bolje seznanimo s tem, kdo v resnici smo. Ko želimo doseči nekaj, do česar nam je veliko, si navadno prizadevamo priti do cilja po najkrajši poti, uporabljamo sredstva, ki nas bodo zanesljivo popeljala tja, kamor smo namenjeni.

V ljubezenski govorici pogosto slišimo »ti si mi vse na svetu« ali »ti si moje življenje« itn. Situacija, ko ljubimec niti ne misli resno, ko samo ponavlja ritualne fraze, katerih polnega smisla se niti ne zaveda, govori tisto kar godi ušesom drugega.

Popek naše Bit-i je največji zaklad, kar ga premore celotno stvarstvo. Je kot neobrušen diamant, iz katerega bo nastal neprecenljiv zaklad. Samo počakati je treba, da ga obrusi zob evolucije.

Na žalost ta diamantni cvet nima opisa z besedami. Že kot popek pa izžareva posebno energijo čutne inteligence. Energijo, ki jo občutiš, kot bi se te dotikali angeli. Je več od najlepših barv in več od najčudovitejših zvokov… Je polje mile ljubezni in blažene radosti…Je energija, ki te dopolni in izpolni do celote. Ko se te dotakne, ne potrebuješ ničesar več.

Je inteligenca, ki izhaja iz temeljne (Stvarnikove) zavesti. Lahko jo občutimo, izza umske in čustvene inteligence.

Na vhodu v egipčanske hrame, v katerih so shranjevali žita in pridelke, je bil vklesan napis: „Ne uživaj hrane, ki so jo pridelali tvoji sužnji.“ Zakaj najvišja kasta, kamor so svečeniki takrat sodili, ni uživala podarjene ali z davki pobrane hrane? Zakaj bi se ob vsem tem obilju potili in žulili dlani, da si pridelajo lastno hrano? 

Ker so zelo dobro vedeli, da potrebujejo energijo in ne „polnila za telo“. 
In prav to smo danes pozabili, zato večina ljudi ne dojame, da „mašila“, ki jih uživajo, v veliki meri vplivajo na vse večjo izčrpanost, upad plodnosti, razmah depresije in pomanjkanje veselja do življenja.

…vsem grešnim kozlom in vsem ostalim, predvsem tistim, ki mislijo, da to niso. Upoštevajoč staro modrost »Sam si pomagaj in Bog ti bo pomagal«, v dobri veri kanaliziram sporočila samozdravljenja za harmonijo telesa, duše in duha vsega in vseh, tako v službi, kot širše.

Na življenje gledam celostno. Ne delim na tvoje ali moje, kajti zame je vse eno, skupno, nedeljivo. Moja stopnja zavesti širi vpoglede v duhovne dimenzijo sobivanja z vami, v informacijski prostor, odkoder črpam informacije. Zavedam se, da je vsaka misel, tudi neizrečena, vsako čustvo, tudi neizraženo ali neizživeto, vsaka beseda, tudi neizrečena, da je vse kar ta trenutek dejansko mislimo ali počnemo, pa če nam je prav ali ne, del naše skupne zgodbe v službi in družbi.

Kozmos ni kaos, ali splet nekih sprotnih naključij. To bi že lahko verjeli. Vse sledi nekemu višjemu konceptu temeljne inteligence in se sklada kot brezhiben tetris. Temeljna inteligenca v sebi nosi »dedni« zapis Končnega iz prejšnjega cikla in je sila, ki ustvarja evolucijo.

Prav neverjetno bi bilo, da bi se ravno pri evoluciji naše zavesti, zgodila nekakšna evolucijska napaka. Zato se ne morem strinjati z mnogimi novodobnimi misleci, da je ego-ločena zavest, nekakšna patološka anomalija.

V končni fazi naša zavest ni nič drugega kot zavest same temeljne inteligence (Bit-i).

Lepo pozdravljeni kreatorji in kreatorke!

Tokrat bi se rada navezala na nekaj kar zelo pogosto opažam pri duhovni rasti in iskanju resnice, tako pri sebi, kot pri drugih. Namreč, na poti raziskovanja in želji po čim večjem znanju in razumevanju, nas lahko hitro zanese, da mrzlično osvajamo nova in nova znanja, spreminjamo poglede in prepričanja, pozabljamo pa, da je potrebno vse to, kar smo se na novo naučili, tudi prakticirati oz. uporabiti.

Nekoč sem naletela na pregovor »modrost je uporabljeno znanje«. Če na novo pridobljenih znanj ne prakticiramo, so to samo nove informacije, ki jih nalagamo in nimajo nikakršne teže.

Ego se ne more sprijazniti da gre po smrti šov naprej brez njega. Išče drobtinice svoje nesmrtnosti. Vsaj nekaj po smrti, kar bi dopuščalo občutek jaz-a, nekaj individualnosti. Nekaj, kjer bi bil možen ego vsaj v sledeh. Tisto malo, da bi se še lahko prepoznali kot osebnost.

Upamo, da je med nami in Bogom še toliko prostora, da se ne izgubi popolnoma sled za nami. Da smrt ni ostra meja med osebnim in brezosebnim. Iščemo manevrski prostor v duhovni hierarhiji.

Piše: Taja Veroti

Danes lahko pogosto slišimo kaj o čustvenih vampirjih, beremo knjige, vrstijo se predavanja na to temo, televizijske oddaje … še soseda ve povedati kakšno zanimivo štorijo. Pa vendar ni energetski vampirizem prav nič novega, čeprav je uradna psihiatrija šele pred kratkim uvedla nov pojem glede tovrstnih motenj. Vampirizem obstaja vsaj toliko časa, kot obstaja človeštvo. Žal je to vsakdanji pojav v naši družbi in se še širi.

Najpomembnejši vzorec, ki se ga naučimo v družini, je ravno način, kako priti do energije. Mnogi ljudje so preobremenjeni. Njihov vsakdanjik je zapolnjen z "moram, moram, moram" … Če vedno postavljamo druge pred sebe, se prej ko slej iztrošimo. Zmanjka nam energije. Pomembno je, kaj naredimo takrat, ko smo brez nje.

Od obdobja italijanske renesanse do ravoja mišljenja sredi dvajsetega stoletja je pet stoletij razvoja evropske kulture. Eksistencialisti pedesetih let, med njimi tudi Jean Paul Sartre, Albert Camus in Luis Ortega, so gledali pojav človeka drugače. Jean Paul Sartre je pripisoval človeku predvsem občutek dostojanstva in potrebo po opredelitvi.

Po njegovem mnenju je človek povsem sam, brez božanskega vodstva, obsojen na svojo svobodo. Smisel človekovega obstoja vidi v tej svobodi: življenje je samo tisto ali vse tisto, kar človek naredi iz njega. Albert Camus je menil, da posamznik lahko napreduje šele potem, ko se neposredno sooči z nesmislom, a v svojem prizadevanju v vsem vztraja.

Bistvo duha je svoboda. Da bi lahko človek postal svoboden, mora odkriti smisel svojega življenja. Smisel našega življenja je primarna motivacijska moč v nas samih. Smisla življenja si ne moreš izmisliti, ampak ga lahko samo odkrivaš.

Smisel življenja je za vsakega človeka specifičen. To je naša naloga, ki jo mora vsaka duša izpolniti in nihče nikogar ne more v tem zamenjati. Vsakdo med nami je orginal, neponovljiv, s osebno nalogo in možnostjo. Odgovoriti si na smisel življenja, pomeni biti odgovoren.

Sledeč svojemu notranjemu glasu

Globoko sem preučevala znanost uma, saj mi je pomenila široko odprto avenijo in zazdela se mi je čudovita. Sprva je šlo precej zlahka. Sprejela in doumela sem nekaj zamisli ter začela malce drugače misliti in govoriti.

V tistih dneh sem se nenehno pritoževala in bila sem polna samopomilovanja. Lahko bi rekli, da mi je bilo všeč valjati se v blatu. Nisem vedela, da nenehno sprožam nove izkušnje, v katerih se lahko smilim sama sebi. Toda naj ponovim: v tistih dneh nisem poznala nič boljšega. Postopoma sem odkrila, da se manj in manj pritožujem.

Pred nekaj dnevi mi je direktor nekega večjega podjetja dejal: »Težko je danes biti človek«, delam od jutra do večera, konkurenca, bolna birokratska davčna politika, nevoščljivost podrejenih, razburjam se za vsako malenkost, iščem nove trge in načine da čim bolje poslujem in da vsi ti, ki so zaposleni dobijo spodobno ter redno plačo.

Navzven izgledam bogat, srečen uspešen človek srednjih let, kateremu mnogi zavidajo, a navznoter sem ves nebogljen, nemiren in v strahu da bom zbolel ali da bo šlo kaj narobe. Moje delo je pravzaprav življenje od danes pa na jutri. Nikoli ne veš kaj bo zakuhala politika ali ne bodo šli vsi načrti in krediti katere sem dobil padli v vodo , a jaz doživel polom. Nikoli ne veš ali bo naslednji mesec šla prodaja tako dobro da bomo dobili dovolj denarja da bi vsi dobili plačo, da bi lahko šli v nove projekte.

Ne morem se spomniti nobene kritike, ki bi bila naslovljena name, celo če je bila skoraj popolnoma resnična, ki bi upoštevala vse tiste širše okoliščine, ki vedno spremljajo brazde napak, tiste odrešilne dražesti, ki spremljajo sončni žarek, še tako droban, skozi temo prekrivajočih ga oblakov. Ne morem se spomniti nobene kritike, celo ne takšne, ki se je nagibala k milini, ki bi predvidela celoten vzrok, ki ga je skušal prikazati učinek. Ne morem se spomniti kritike, z drugimi besedami, ki ne bi bila pristranska.

Nič manj nisem prepričan, da bi bila tudi katerakoli moja kritika, ki bi jo naslovil na druge, manj pristranska, manj ne-upoštevajoča olajševalne okoliščine, manj nepozorna do sončnega žarka, ki čaka nad oblaki.

Da bi lažje razumeli simbolno bistvo goloba, ga moramo posniti iz dveh vidikov. Enega kot naravno žival, drugega kot simbol. Kot biološka žival se odlikuje z mnogimi pozitivnimi lastnostmi. Je žival skupnosti, skupine; kot simbol ponazarja pozitivne lastnosti, posebno predanost skupnosti, čistoči, miroljubnosti in pripravljenosti pomagati.

Zaradi blagosti in predanosti svojim mladićem se goloba pogosto uporablja kot utelešenje materinskega čuta in kasneje kot ponazoritev ženskega aspekta ljubezni nasplošno.

Narava nam zelo nazorno prikazuje krog življenja in smrti ter ponovnega rojstva. In ciklov narave nas načeloma ni strah, no vsaj v današnji dobi manj. Predstavljam pa si, da je bilo v preteklih časih v ljudeh prisotno več skrbi in strahu tudi zaradi zime, na katero so se morali dobro pripraviti, da niso imeli prazne želodce in da jih ni prezeblo.

A včasih so bolj znali živeti z ritmi narave in so tudi bolj razumeli minljivost vsega ter posledično bili mnogo manj navezani, na karkoli. No v zgodnji preteklosti, recimo samo 200 let, so še vedno tako, popolnoma sinhrono z naravo ter drug z drugim, živeli Indijanci, dokler ni prišel beli človek, jih oklical za necivilizirane in divjake, si prilastil njihovo zemljo, jih dobesedno začel učiti ‘kozjih molitvic’ in ob tem se je zgodil genocid vseh genocidov.

Ena najbolj perečih tematik, kar jih človek lahko doživi: strah pred izgubo in izguba sama. Tistega, kar nam pomeni največ. Tistih, ki jih najmočneje ljubimo. Strah, da ostanemo sami. In nič drugače ni, ko morda izvemo za kruto diagnozo, ne samo svojih najbližjih, tudi pri nas samih, ko udari bolezen.

Ne glede na to, koliko smo podkovani z vedenjem o izboru naših duš, kakšne poti so si izbrale, nam to v tistih ključnih trenutkih predstavlja slabo tolažbo. Zgodi se neizbežno in pademo v proces žalovanja, ki je še vedno precej stigmatizirano. Ne dovolimo si. Ker nam vsi govorijo, naj bomo močni, naj zdržimo, da bo minilo, da bo vse v redu…Besede, ki nam morda celo za trenutek vlijejo novih moči, pa vendar, kdo zares ve, da bo minilo? In predvsem, kdaj. Kdo zares ve, da bo vse v redu? Za koga je potrebno ostati močan, ko se v tebi vse trga na kosce?

V tem članku se bomo dotaknili duhovnih izkušenj odkrivanja konkretnih odvisnosti kot tudi pot svobode iz teh odvisnosti v našem življenju. Sam spekter odvisnosti in osvoboditve se giblje od na prvi pogled povsem nepomembnih navezanosti do težkih, rušilnih in samomorilskih nagonov.

Razlika med raznimi psihoterapijami in duhovne metode osvoboditve je, v tem, da ljudje resnično ozdravijo, osvobojeni so odvisnosti in niso samo abstinenti, ki se morajo varovati recidive. To nam potrjuje, da sta odvisnost in svoboda duhovna dimenzija človeka.