Naše življenje se vrti okrog hrepenenja. To naše hrepenenje se pojavlja v mnogih oblikah: kot domotožje, hrepenenju po daljavah, kot zaljubljenost, kot močna želja ali pomanjkanje, kot strast. Toda prav vsi nenehno pričakujemo, pa najsi bo to poklicno ali doma, v materialnosti ali duhovnosti. Zagotovo je ta vzrok vseh naših pričakovanj nenehno iskanje smisla življenje.

Ko si postaviš za cilj, da boš sledil nežnim pričakovanjem, ki si jih gojiš kot dozdevno nezahteven človek, si kaj hitro zelo presenečen nad vsemi željami in potrebami, k se ti pokažejo. Ni lahko spoznati vse naše prikrite potrebe, ker se jih običajno sploh ne zavedamo. In če se enkrat želja izpolni? Po nečem smo zelo dolga leta hrepeneli. Končno lahko to izpolnimo, toda kje je sedaj ostal pričakovani občutek sreče?. Običajno veliko ali vse žrtvujemo, da bi dosegli ta naš cilj ali družbeni položaj, vendar pa je uspeh bolj klavrn.

Včasih se nam zdi, da traja minuta celo večnost, predvsem v težkih ali neprijetnih razmerah.

Nasprotno pa je miren dan zelo kratek. Čas je fikcija. Pojma večnosti ne moremo določati s časom. Toda od kod nam predstava o večnosti? Je morda nastala iz religij?

Ali pa so izšle religije iz večnosti, ki jo nosi vsak človek globoko v sebi? Človek je dvojno bitje, bitje s časovnim obstojem in z jedrom večnosti. Vse časovno pripada časovnemu, vidnemu svetovnemu vesolju, večno pa nečemu drugemu.

Veliko študentov pri svojem iskanju luči odkrije različne probleme, ki so jim poklonjeni, da bi jih rešili; vprašanja so zaradi različnih pogledov, ki jih predstavljajo, tako zapletena, da je za tiste, ki iščejo Pravo Življenje, zelo težko doseči resnično pot. Eno od teh vprašanj je: Ali je naša dolžnost, da se vmešamo, če vidimo, da se godi krivica?

Vprašanje dolžnosti je tisto, o katerem lahko popolno odločitev sprejme le posameznik sam. Dana ne bodo nobena zakonska pravila ali plošča nespremenljivih in neupogljivih zapovedi, po katerih se moramo vsi ravnati ali jih imeti za dolžnost.

Teozofija je čudovito koristna v nudenju pomoči pri vašem sprejemanju odločitev - pri podvigu, ki je za precejšnje število ljudi ne malo težaven.
Teozofija vam na primer pravi, da, ko se morate odločati, po vsej verjetnosti ne pripravljate le uma, ampak tudi čustva, saj so le-ta celo pomembnejša in trajnejša kot um glede vpliva, ki ga imajo na bodoče odločitve.

Teozofija poleg tega pravi, da, ko pripravljate um in čustva, kar z drugimi besedami pomeni, da “umu in čustvom omogočate bolj ali manj svobodno igro”, postanejo pri tem odločilni činitelji: ozadje vaše preteklosti, značilnosti vaše sedanjosti in sence vaše prihodnosti. Do določene mere je torej vaša odločitev že sprejeta, vendar pa, čeprav je temu tako, poleg le-teh delujejo še drugi, premočni vplivi, da bi na njih lahko vplivala tako preteklost kot prihodnost, zato lahko znatno preoblikujete to odločitev, jo celo preusmerite iz njene normalne smeri delovanja. Poleg uma in čustev obstaja tudi volja, ki je najbolj natančen odsev vašega večnega jaza in ki jo je tudi mogoče uporabiti v tem zunanjem svetu.

Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih, www.misteriji.si

Stvarnik je Večen, zato smo večni tudi ljudje
Inga Frank je pred dvema letoma napisala knjigo Zamolčana skrivnost - bujenje iz tisočletnega sna, da bi ozavestila ljudi o njihovi prvobitni božanski naravi in prispevala k dvigu zavesti na višjo raven. Verjame, da če bi spremenili samo delček v naši zavesti, bi se spremenil tudi svet, v katerem živimo. Rešitev za človeštvo vidi v širjenju tehnik tako imenovane nove zavesti, s katerimi bi lahko prišlo do kvantnega preskoka v zavesti vseh ljudi.

Njena knjiga ima zdravilen učinek, saj vsebuje izvorno svetlobo znanja dr. Grigorija Grabovoja, ruskega duhovnega učitelja, ki ga nekateri zaradi nauka o vstajenju in večnem življenju razglašajo za novega Kristusa. Inga predaja njegovo znanje tudi na seminarjih in v okviru Facebook skupine »Nova zavest na zemlji«.

Če vas zanima kako deluje ego in kakšna je njegova struktura, vam priporočam knjigo "Nova zemlja", Echart Tolle.

Tolle pravi: Ego je umska bolezen, ki je pri nekaterih akutnejša kot pri drugih.

Nekdo, ki še ni prestopil praga svojega iskanja v duhovnosti, se z fenomenom ega niti ne ukvarja. In kako že pravijo... česar ne veš, ne boli. Če pa že boli, pa itak ne veš od česa boli in vzameš persen.

Četrto čustveno središče: srce, pljuča in prsi

Pri četrtem čustvenem središču gre za uravnovešanje vaših potreb in potreb osebe, s katero ste v odnosu. Če uravnovešanja niste zmožni, vam bo telo to dalo vedeti z ustvarjanjem zdravstvenih težav, povezanih s srcem, prsmi ali pljuči, kot so visoka raven holesterola, visok krvni tlak, ciste, mastitis ali celo rak, pljučnica, astma, kašljanje ali kratka sapa.

Skrivnost obvladovanja zdravja v četrtem čustvenem središču je, da se naučite izražati lastne potrebe in čustva, hkrati pa tudi upoštevati potrebe in čustva drugih. Gre za dajanje in sprejemanje. Natanko tako kot pri ostalih čustvenih središčih je tudi tukaj prizadeti del telesa odvisen od tega, kakšno obnašanje ali negativni miselni vzorec povzroča neravnovesje v vašem načinu spopadanja s čustvi v odnosu.

Kako razumemo karmo? Mogoče kot tolažbo? V nemoči radi nekomu zabrusimo, da bo svoja dejanja plačal s slabo karmo. Povemo mu, da se vse vrača in vse plača. Da bo žel kar je sejal. Da ga bo prej ali slej doletela Božja pravica.

To je že vse res, ampak karma ni namenjena temu. Ni nekakšno Božje orodje za izravnavo krivic. Ni niti kazen niti plačilo za storjene napake. Ni namenjena temu da nas disciplinira, da ne bi vedno znova ponavljali istih napak.

Ko je prva čakra nepovezana z zemljo, spodnja središča ne morejo prekiniti čustveno razsipanje. Tukaj ni nobenega izhodnega kanala. To razsipavanje se obrne v toksično usedlino, ki se prime na stene čakre in upočasni njeno vrtenje. Ko se usedline nabirajo v naši drugi čakri (kjer se nahaja odgovor borba-ali-pobeg), si razlagamo svet kot sovražen in agresiven.

Solarni pleksus, srce in grlena čakra (tretja, četrta in peta) so hranjene s finejšimi energijami ljubezni, sočutja in empatije. Niso oskrbovane z nobenimi prebavljenimi emocijami. V težave pridemo takrat, ko želimo prebaviti težke emocije in občutke z našo srčno čakro, takrat dobimo emocionalno zgago. Nebeške čakre so hranjene s subtilnimi spiritualnimi energijami.

Kaj se najprej zgodi?

Ne spomnim se, da bi lebdel nad telesom,
ga opazoval od zgoraj ali kaj podobnega.
Najbrž sem komaj čakal, da odidem od tam.
Takoj sem vedel, da sem mrtev, in to sem sprejel.
Bil sem nadvse pripravljen na to, kar me je čakalo.

Ne vem, s kolikšno hitrostjo sem potoval.
Preprosto sem se počutil lahkega, razbremenjenega,
ko me je povleklo v sobano z gosto srebrnkasto modro svetlobo.

Prav osupljivo je, da je treba veliko “videti” in to skozi dolgo obdobje življenja, da bi bili lahko na koncu pozorni na majhno kapljico vode.
Kadar so zahteve prevelike, radi sanjamo o velikih stvareh, velikih spoznanjih, velikih misterijih, velikih besedah … Tako tisto, kar je majhno in enostavno, ubeži našemu pogledu. Le kaj naj bi bilo navsezadnje zanimivo pri ubogi kapljici vode?

Vendar sčasoma, ko se polni naša čaša življenja, v najpreprostejših stvareh vidimo celo sintezo tistega, kar je bolj zapleteno. To, kar je najmanjše, postane kal nečesa, kar je neskončno veliko. Kapljica vode sije tako kot sam univerzum. V majceni kapljici sem videla, kako se njena oblika približuje krogu in s tem popolnosti – tako kot vsa živa bitja.

Čisto hipotetično razmišljam, zakaj bi si sploh nekdo želel postati razsvetljen? Ali je tisti opevani globoki notranji mir in počivanje na Božjih rokah, res toliko vreden? Toliko, da bi zamenjali vse sedanje vrednote in se sočasno odpovedali vsemu kar imamo in kar poznamo ? Da bi naš ego na višku ustvarjalne moči samovoljno strmoglavili s prestola slave?

Tudi če bi razsvetljenje bila možna izbira, bi verjetno večina želela samo malo kombinirati. Od razsvetljenja bi verjetno vzela notranji mir, ostalo pa ne bi kaj dosti spreminjala.

Morda bi tvegali večjo spremembo tisti, ki jim v življenju ni z rožicami postlano in nimajo kaj izgubiti.

Duh spreminja materijo

V davni preteklosti je na tisoče ljudi videlo žarenje avre okoli duhovno visoko napredovalih posameznikov. Znane so slike verskih mož, na primer Mojzesa, Bude ali Kristusa, ki so vse upodabljali s sijem, z avro okrog glave in tako se zdi povsem utemeljena domneva, da so dolga tisočletja ljudje na Zemlji zmogli videti in brati avro.

Avro pa lahko vidite tudi vi. To se lahko naučite s pomočjo knjižice avstralskega avtorja Dr. Tom J. Chalka - Kako vidimo, beremo in izboljšamo avro. Torej se naučimo videti avro in iz njene podobe sklepati na značaj sogovornika, pa na bolezen itd. Iz te knjige povzemamo pričujoči članek.

Škoda, ker nobena razsvetljena duša ne vidi potrebe, da bi posnela film o egu. Po mojem bi bil naslov Egozombi. Predstavljam si film o dveh vzporednih likih, kjer en lik predstavlja razsvetljeno zavest, drugi pa ego.

Postavljena bi bila v iste življenjske okoliščine in iste situacije, film pa bi primerjal njuno odzivanje, ter prikazal posledice.

Za srečni konec filma bi zombija zadela Božja iskra, ki bi prikazala še preobrazbo živega mrtveca v Božjega poslanca.

Humanizem je samo sofisticirana oblika egoizma (iz knjige Dao de jing)...

O ego zavesti ali "Jaz" zavesti, večinoma govorijo kot izvoru vsega gorja in zla človeštva. Nekako dobiš občutek, da dokler ga evolucija ne bo izkoreninila, ne bo miru. Je tako invazivna vrsta, da ne sme obstajati niti v sledovih.

Ampak realna slika po zadnji raziskavi Mediane kaže, da je čiste, bele, razsvetljene zavesti bolj malo. Večina je v X odtenkih sive - ego zavesti. Zanimivo, da v vseh teh odtenkih sive, razsvetljeni mojstri ne vidijo nobene lepote.

Če bi se že moral odločiti kaj menim da je smisel življenja, bi v tem trenutku rekel zavedanje.
Čeprav je zavedanje tisto, ki v bistvu določa smisel. Zavedanje daje smisel življenju. Kakršno je zavedanje takšen je smisel. Tako logično se sliši, da bi človek ob tem pomislil, da višje kot je naše zavedanje, več smisla najdemo v našem življenju. Ampak ni tako. Življenje je za naše razumsko dojemanje polno paradoksov in tudi tukaj je tako.

Druga beseda, ki opredeljuje zavedanje je svoboda. Zavedanje je kvaliteta naše notranje svobode. Višje kot je zavedanje, bolj svobodni smo. Tudi tukaj bi bilo logično, da bi z več svobode dosegli več smisla v življenju. Pa zopet ni tako.

Moči teme so astralna zgoščena polja okoli nas. Sveto pismo imenuje to astralno moč »knez tega sveta« ali«moči teme«. Na začetku verige je naše samovljno ravnanje povzročilo pregon iz«raja«. Tako smo z vedno močnejšo egocentrično naravnanostjo povzročili zgoščenost moči, ki nas obvladuje, vladar sveta, moči teme.

Vladarju, knezu tega sveta, pa moramo kot človeštvo vedno znova plačevati davek. Zato so ljudje prisiljeni dati duška poželenju. Bolj ko je intenzivno naše nase naravnano poželenje, bolj močna postane astralna (onostranska) zgostitev moči in negativen vpliv ljudi.

Naša Bit je Svetloba iz katere vse nastaja. Najbolj se ji približamo z besedo Ljubezen. In to je neizogibno tudi to, kar postajamo. Izraz te Svetlobe, izraz Ljubezni v novi resničnosti.

Kadar občutimo Ljubezen, se izraža naša Bit in obratno.

Ego zavest Ljubezni ne more občutiti. Zato se tudi izražati ne more ljubeče. Doživlja le poceni ponaredke, odvisne (pogojne) ljubezni. Kar pa ni Ljubezen, temveč utvara ljubezni.

Zavest razsvetljene duše je čisto nasprotje zavesti ega in je čisto skregana z njegovo "zdravo" pametjo.

Razmišljam kakšen impulz mora dobiti naša zavest, da obrne hrbet vsemu, kar je našemu egu pomembno v pojavnem svetu, oziroma mu nekaj šteje v posvetnem življenju - ugled, ponos, znanje oziroma intelekt, materialne koristi, varnost, obilje, zabava in družabno življenje, pripadnost, pričakovanja, želje, življenjski cilji... Vse to namreč zavesti na poti notranje preobrazbe naenkrat ne pomeni nič.

Zanimiv pojem, ki ga tudi zasledimo v knjigi DAO DE JING je Zakon nasprotij, oziroma polarnosti. Lao Zi pravi, da je to zakon pojavnega sveta, kjer ego vse spreminja v svoje nasprotje. Recimo dobro v zlo, prav v narobe, za v proti, ljubezen v sovraštvo itd..

Mogoče najlažje razumemo primer, kako lepoto spremenimo v svoje nasprotje. S tem ko postavimo merila kaj je lepo, nehote ustvarjamo tudi merila kaj je grdo. Vsako merilo, vsaka sodba, vsako stališče dobi takoj nasprotni pol. Težje je recimo razumeti, da glasni zagovorniki miru oživljajo in hranijo tiste, ki zagovarjajo zob za zob. Hmm, če prav razumem, če ne bi bilo zagovornikov nenasilja, bi zob hitreje zmanjkalo kot si mislimo?

Vse kaže, da ne bomo še kmalu vsi Bude ali Jezusi, verjetno še vsaj kakšnih X milijonov let ne. Ampak nič hudega, ti veliki učitelji nam samo sporočajo, da tudi ta duhovna dimenzija obstaja. Ne vem kaj to komu pomeni...morda neke vrste tolažba ?

Razsvetljenja si ne izbereš sam. Ravno tako, kot si sam ne izbereš pubertete. Pride, ko je čas za to. Do takrat nam preostane edino, da se pogledamo v ogledalo naše duše, če morda že opazimo kakšen sveti mozolj , ki je prvi znak, da se je začela naša duhovna puberteta. Če se je, potem že dojemamo, kaj nam veliki učitelji sporočajo.

Malo veze z biblijskim učenjem pa ima tudi Vatikan. Papež Frančišek ob tem času vsako leto poljublja leseno lutko, ki naj bi predstavljala Jezusa.

Druga Mojzesova zapoved iz Biblije pa pravi;

Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo!

Utrujen popotnik se je usedel v senco drevesa, da bi počival. Ni pa vedel, da je bilo to drevo čarobno; ''Drevo, ki izpolnjuje želje.''

Ko se je usedel na trda tla, je pomislil kako lepo bi bilo, če bi se sedaj znašel na mehki postelji. V trenutku se je pred njim prikazala postelja.

Osupel je zlezel nanjo, pomislil je, da bi bil višek sreče najti ob sebi lepo dekle, ki bi mu masirala vneta stopala. Nemudoma se je dekle prikazalo in ga začelo masirati.