»Nimam želje se boriti za karkoli,« je stanje pasivnosti opisala udeleženka delavnice. Pasivnost je stanje, v kateremu se znajdemo velikokrat v življenju. Če se pozorno opazujemo, ugotovimo, da se ta stanja ciklično ponavljajo v določenem obdobju.

Stanja brezbrižnosti in pasivnosti se večinoma pojavijo za kakšen teden, zelo pogosto trajajo tudi več mesecev ali nekaj let. Nekateri pa v stanju pasivnosti in pomanjkanju volje za kakršnekoli spremembe preživijo celo svoje življenje. Preko takšnih stanj oziroma razpoloženj izgubljamo željo, da se borimo za sebe, izgubljamo svojo življenjsko energijo, smisel življenja in na koncu poti nam je žal, da nismo živeli življenja, tako kot smo v sebi čutili, da bi ga lahko.

»S smrtjo telesa se bo naposled tvoja osebna zgodba, kakršno izkušaš, končala. Lahko pa zgodbi pustiš, da se konča ta trenutek. Spusti vso. Spusti vse. Spusti vse, kar je čudovitega in kar je groznega. Ta izguba bo razkrila pravo svobodo.«
Odlomek iz knjige Gangaji, »Diamant v tvojem žepu«.

Ja zanimivo se je malo poigrati s takimi in podobnimi spoznanji, ki nam jih posredujejo tisti, ki so že uzrli širšo resnico življenja. Spustiti svojo zgodbo v bistvu pomeni spoznati in preseči ukoreninjeno dinamiko delovanja našega uma.

Trenutno sem se znašla v nekakšnem paradoksu. Nekaterih stvari ne morem več delati, čeprav jih znam, tiste, za katere čutim, da sem poklicana, pa ne samo, da ne vem, kako naj se jih lotim, čutim tudi, da nekaj še ni čisto sestavljeno. Morda se še nekaj useda v meni, morda se teren, kamor vstopam, še pripravlja, morda gre za kombinacijo obojega.

“Tako sem zdaj v nekakšnem prostoru niča. To je posebno stanje, ki ga najbrž pozna vsak, ki je kdaj v življenju naredil korenito spremembo.”

Zgodovinski viri kažejo na to, da Božič nima nobene veze z Jezusovim rojstvom
ima pa vezo z razvratnim praznikom Saturnalia,
ki se je praznoval koncem decembra v rimskem cesarstvu.

O tem sem na pozitivkah pisal že pred leti.

Prav tako se je izkazalo, da Marijino vnebovzetje nima nobene veze z Jezusovo materjo Marijo
ampak ima vezo s praznikom rimskega cesarstva Nemoralia.

Razsvetljenje ni noben čudež, ostaja pa skrivnostno, ker ni neke definicije kdaj se zgodi. Ne obstaja nekakšen števec, ki bi nam povedal kateri smo v čakalni vrsti. Za neko tipično dogajanje v razvoju naše zavesti pred razsvetljenjem ni nekih znanih pravil, oziroma napovednih praks. Lahko se celo življenje "ukvarjamo" z duhovnostjo, pa to v razvoju zavesti nič ne pomeni.

Saj poznate tiste napihljive rokavčke, ki jih nadenemo otroku, da ga drži na površini ko se uči plavati. Naš um (ego) je kot ti rokavčki. Ego nas drži na površini zavesti, medtem ko pravi odgovori ležijo v njenih globinah. V globinah naj bi se nahajalo vse tisto kar pojmujemo pod razsvetljenjem - Ljubezen, Resnica, Mir, Svoboda, Blaženost itd.

Kdo je čuvar vrat na oni strani ali "deželi?", ki ga mitologija imenuje tudi Cerberus. V mitologiji je opisan kot triglavi "pes iz pekla". Govori se da ima petnajst glav, da ima rep kakor zmaj, grivo iz sto kač ter še strupeni dih in slino. Baje, da se je od njegovega lajanja zatresel pekel. Ta simbol vidimo tudi na Tarot karti X-Kolo sreče ali Fortuna.

Duhovni pot nas pelje k cilju, ki je vstop v novo duhovno dimenzijo, kjer smo rešeni vezi smrtne narave. Zato je povsem jasno, da moramo enkrat prekoračiti reko. Toda elektromagnetne sile naše narave nas ne pustijo kar tako enostavno oditi. Tisto, kar je bilo v naši naravi smrti zgrajeno in ohranjeno na milijone let, ne more kar nenadoma izginiti!

Le kdo med nami se ne prepušča rad toplim božajočim sončnim žarkom? Vendar se le redko zavemo, da je sonce tisto, ki oživlja celoten planet. Sonce je vir svetlobe, toplote, vir življenja. Hkrati pa je izvir posebno čiste, nevidne energije, imenovane tudi prana ali či, ki jo naše bioenergijsko, in s tem tudi fizično telo, nujno potrebuje za svoj obstoj.

V hindujskih tekstih je sonce izvir vsega, kar obstaja. Nanj se je pogosto gledalo kot na oko boga. Žarki so predstavljali njegov blagoslov, nebeški (duhovni) vpliv, ki ga zemlja sprejema, ko sonce s svojimi nevidnimi nitmi objema vse, kar biva. Hkrati je tudi simbol nesmrtnosti, saj se vsako jutro znova rojeva in tako ponazarja nenehno prerajanje življenja.

Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih, www.misteriji.si

Sidhiji indijskih jogijev so dokaz fenomenalnih človeških zmožnosti
Sidhiji so duhovne, paranormalne, nadnaravne moči in sposobnosti, ki so plod duhovnega napredka s prakso meditacije in joge. Asociacije, ki jih prebuja ta beseda, so podobe mož, ki lebdijo v zraku, so živi dlje časa pokopani pod zemljo, zavozlani v neverjetnih položajih ali nepoškodovani sedijo v ognju.

Različni vidiki sidhijev so bili predmet številnih raziskav, a jih do danes znanost ni priznala, čeprav so ti pojavi znani že tisoče let. Najbolj sistematično jih je okoli drugega stoletja pojasnil v Joga sutrah indijski modrec in filozof Patandžali.

Nobenega smisla ni v tem, da se neljubeča oseba pritožuje, da ne more najti partnerja. Taka oseba je obsojena na neskončno frustracijo, ker popolne osebe ne prepozna, ko se ta pojavi.Ljubeča oseba je morda prav zdaj prav tam, vendar je neljubeča oseba zaradi svojega upiranja ne more prepoznati.

Neljubeča oseba za to, da nima ljubečih odnosov, še naprej krivi nesrečo in vrsto zunanjih dejavnikov.

Ljubezen pritegnemo in vračamo samo z ljubeznijo.

(Objavljeno na: https://matejakoser.blogspot.com/2026/06/jutranje-svitanje.html)

Uresničile so se moje srčne želje. Mislim, da je to koncentrat srčnih želja kot kondenzirano mleko. Bolj gosto in slajše od navadnega. Tako sem srečna, da se mi je uresničila srčna želja. Izdala sem knjigo! Jutranje svitanje. To je tisti prehod, ko že nekaj vem, ni pa še mi vse čisto jasno. Kar dvomim, da mi bo kdaj bilo, ker se vedno učim in rastem. Malo se mi že svita, za kaj se gre - da sledim svojemu srcu in sem pristen izraz ljubezni.

Knjiga Jutranje svitanje nas spomni, kako čudoviti smo že! Kako zelo izjemni smo že točno zdaj. Mogoče so vsakodnevne obveznosti in skrbi prekrile našo pristno naravo. Zdaj pa je čas, da se spet spomnimo. Samo k sebi se vrnemo in si zaupajmo, da mi točno vemo zase, kaj potrebujemo.

Zadnje čase sem naletela na veliko objav ali vsebin, ki nekako želijo prepričevati v to, da je obilje “slabo”.

“Ne želi si preveč denarja, to ni duhovno. Ne želi si prevelikega izražanja sebe, skloni glavo, skrij se - kajti drugače je “prevzetno”. To ni dobro, to ni dobro, to ni dobro. Ne želi si tega, ne želi si onega.” Kot da bi nekateri ljudje dobili neko nevidno dovoljenje, da posegajo v želje in sanje sočloveka. Ste v teh vrsticah morda prepoznali svoje družinske člane, prijatelje? Kaj pa vi čisto iskreno občutite ob tem, ko vam to rečejo? Verjetno vas malo “stisne” pri srcu. Morda celo sledite tej igri, ki je nikoli niste začeli. In zakaj vas stisne? Ker nosite v sebi naravno stanje obilja. Da, prav ste prebrali - naravno stanje obilja, ki si želi izražanja.

Motnje depresivnega izvora
Ne morem mimo dejstva, da se mnogi posamezniki, tako odrasli kot najstniki in celo otroci okoli desetega ali enajstega leta starosti počutijo tako, kot da so v depresiji. Sama sicer nisem kompetentna in ne izšolana za strokovnjaka na področju depresije, a nekaj znanja in predvsem izkušenj se je v teh letih že nabralo, da lahko svetujem, kako ublažiti simptome depresije ali jo celo premagati. In ne, ne predpisujem nobenih antidepresivov.

Kot sem nekje zasledila, je lahko 10.000 korakov na dan enakovrednih enemu odmerku močnih antidepresivov. Verjetno že vsi vemo, da hoja v naravi res izjemno pomaga k zvišanju dobrega počutja, lažje premagujemo notranje stiske, tesnobo in strahove, ki nas sicer pogosto ovijejo v svoje zanke, iz katerih se včasih res težko izvijemo.

Zavedati se, da vse stvaritve tvorijo celoto, prebuditi v sebi človeka, ki se zave univerzalne zavesti, ter ozavestiti dejstvo, da je vsaka stvaritev izraz misli tistega, ki te misli ustvari. Tako preprosto in hkrati zapleteno, saj je običajna zavest vendarle vezana na obliko, in bistva življenja ne prepozna ali pa se ga zaveda le občasno.

Teža navad, nagnjen, želja, nas pogosto preokupira - kako pogosto je najvišji filozofski domet politiziranje ob dnevnih novicah. In kako pogosto gledamo neumne oddaje dokazujejo statistike gledanosti. Če jih nebi tako množično gledali, bi bili ponudniki prisiljeni prilagoditi program. Tudi narod in njegova vlada jedo iz istega korita in se prilagajajo okoliščinam, dokler ni dosežena meja. Absolutne definicije za poštenost in nepoštenost se tako ne da izpeljati na podlagi vzorca.

Duhovnih izkušenj se ne da znastveno pojasniti.
Vse do Jezusovega časa so obstajale duhovne šole Misterijev, n.pr. v stari Grčiji v Eleuzini in Delfih, kjer so kot varuha misterijev častili Orfeja in Apolona, v Perziji, kjer so še živele misli Zaratustre, v Egiptu in prednji Aziji, kjer so bile šole misterijev povezane z imeni Attis ali Oziris, predvsem pa v starem Izraelu.

V stari zavezi najdemo namige o tem, kjer je pisano o Nazarencih, o Bogu posvečenih ljudeh, kot sta n.pr. Simson ali Gideon; pa tudi preroki so o misterijih veliko vedeli, saj so nenehno opozarjali, naj bi zunanje rituale razumeli kot notranje duhovne procese, k naj bi posameznika ali ljudstvo povezalo z Bogom.

(Objavljeno na https://matejakoser.blogspot.com/2026/06/tvoja-vloga-srcnosti.html)

Zgodilo se je toliko lepih stvari! Rada bi ti povedala, da imam razstavo v avli občine Podlehnik! To mi je izjemno dragoceno.

Tako lepo sem bila sprejeta med domačine, da ustvarjamo res lepo skupnost.

Izjemno dobro se počutim, da sijem. Ter da lahko delim svoje umetnine s svetom. Počutim se fantastično.

Izjemno pomembno se je zavedati, da se naše misli in besede spreminjajo v doživetja. Bodimo pozorne na svoje miselne in besedne vzorce, da bomo lahko oblikovale svoje življenje, kot si želimo. Otožno lahko rečemo: “Oh, ko bi le lahko….” Toda to niso besede in misli, ki bi iz naših želja ustvarjale resničnost.

Nasprotno, vizualiziramo najslabše. Premišljamo o vseh negativnih mislih, ki jih že poznamo, in se potem sprašujemo, zakaj se življenje ne obrne tako, kot bi želele.

Bolj kot vprašanje ali življenje po telesni smrti obstaja, je na mestu vprašanje kateri je tisti del nas, ki bi lahko bil večen in se ne rojeva ter umira.

Če malo po šolsko rečemo da smo telo, um in duša, potem lahko iz prve roke rečemo, da telo vsekakor je minljivo. Tukaj niti ni potrebna kakšna razprava.

Tudi če pogledamo naš um, bomo na koncu ugotovili, da se poslovi skupaj s telesom. Um sicer ima sposobnost razmišljanja in pomnjenja, generira misli in čustva, oblikuje našo osebnost, značaj in samopodobo.

Tisti, ki vodijo družbo, ki vodijo svet, nam vsiljujejo svoja pravila, svoje zakone ki ustrezajo njihovim apetitom po moči, po prevladi, po kapitalu (pod pretvezo, da delajo najboljše za vse nas). Večina ljudi pa je nezadovoljnih ker vrednote takšne družbe niso naše vrednote, vrednote posameznikov.

Ves čas nas vodijo in skrbijo zato, da ne prepoznamo svojih potencialov, da ne prepoznamo svojega bistva. V njihovem planu je da smo nezadovoljni, da nas je strah, da nas skrbi, da se jezimo,… Takšne nas lahko vodijo, kot »ovce«. Vsa ta stanja strahu, jeze, skrbi so značilnosti razuma, ki se ga lahko manipulira. Takšna stanja umetno ustvarjajo, da lahko dosežejo karkoli želijo.

Mistika in okultizem sta izraza, ki ju pogosto zasledimo v duhovni literaturi. Še posebej slednjega, saj zanimanje za skrite plasti življenja narašča, dostopna je široka paleta različnih smeri, gibanj, naukov, od bio-energije do magije, od psihoanalize do razmišljenih filozofskih doktrin. Vso to pisano množico smeri, ki govorijo o skritih razsežnostih življenja, marsikdo povezuje z enim samim izrazom: okultizem. Je okultizem prerasel mistiko?

Mistika in okultizem sta dva pristopa, dva načina popotovanja k notranjemu življenju: mistika je vera v skrivnostno, okultizem je nauk o skrivnostnem; mistika je pot srca, okultizem pot razuma.

(Objavljeno na https://matejakoser.blogspot.com/2026/06/ljubezen-zdravi.html) Ljubezen je tista zdravilna energija, ki nas ponese v ozdravljenje. Stoji nam ob strani. Hvaležna sem za svojo družino, mojo zemeljsko družino, da mi stoji ob strani in me ima tako zelo rada. Cenim to.

Do sebe se včasih obnašam tako, kot da sem največji izmeček tega sveta. Pa ni treba, da je tako! Če pa je tako lahko dajati ljubezen.

Tako lahko je dajati ljubezen drugim!

Vedno veljajo naravni zakoni in osnovne resnice. Ena pravi, da je vsak sam svoje sreče kovač. Torej lahko vsak sam najbolj vpliva na svoje življenje!

To je danes pogumna trditev in verjetno bi mnogi takoj našli dovolj razlogov za nasprotovanje. Po premisleku pa bi marsikdo ugotovil, da je morda le nekaj na tem!

Zgodba pripoveduje o človeku, ki je dopolnil 50 let in dokazuje, da lahko dosežemo karkoli, ali vsaj veliko več kot smo si kadarkoli predstavljali.

(Objavljeno na https://matejakoser.blogspot.com/2026/05/ljubezen-pokazi-mi-pot.html) Nekaj me tako močno vleče naprej, da bi kar ustvarjala. To bom tudi naredila. Zdaj. To je moje poslanstvo, da uživam v ustvarjanju. Tu sem, da bi živela polno.

Veš kaj, življenje je prekratko, da bi se »zajebavala«. Lahko pa se osredotočam nase in se imam res rada. Pa na to, kako lahko še bolj polepšam svet.

Ljubezen pokaži mi pot, kako želiš, da se izražaš skozi mene. Danes je dan, ko lahko zares živim iz srca. To je moje poslanstvo. Poravnava na srčno pot.

(Objavljeno na https://matejakoser.blogspot.com/2026/05/sprememba-na-boljse.html)

Včasih vidim simbole, ki sploh ne vem, kaj pomenijo. Divje.

Saj zato pa nočem iz starega. Ne glede, kako je bedno in omejeno, je vsaj domače. Ampak kaj, če me čaka sprememba na boljše! Sigurno me čaka sprememba na boljše!

Ali preobrazba na boljše.