Tehnologija postaja v našem življenju vse pomembnejša. Znašli smo se na veliki prelomnici, na kateri se moramo sprijazniti z vedno večjo prisotnostjo umetne inteligence na različnih področjih našega vsakdana.

Nove tehnološke možnosti na različnih področjih pa odpirajo pomembna etična vprašanja. Ni namreč vse, kar je mogoče, tudi dovoljeno. Zato je pomembna ozaveščenost o tehnoloških perspektivah in njihovih možnih posledicah, do katerih se moramo opredeliti in jih kot družba tudi regulirati.

Zgodovinski pogled
Pojav pohote je povezan z dogodkom, v Svetem pismu imenovanem izvirni greh. Prišlo je do trganja prepovedanega sadu, ob čemer sta Adam in Eva nenadoma spoznala, da sta gola; pojavil se je sram, obenem pa sta se zavedla svoje krivde, zato sta se pred Bogom skrila. Izgnana sta bila iz raja in bila prisiljena v stisko in trpljenje.

Zgodovinski razvoj človeka je v marsičem prekašal znanstveno fantastiko. Kot je bilo omenjeno že v besedilu o ponosu, je s spustom duše v materijo – ko se je ta pričela odevati v snovna telesa – prišlo do oženja in osredotočanja zavesti na čutne vtise, zavedanje duhovne narave človeka pa je pričelo bledeti. Vstopili smo v proces izgradnje individualnosti, ki je tudi proces razduhovljenja, in pričeli izgubljati stik s kozmičnim Izvorom, z Očetom-Materjo.

Po navadi smo zelo občutljivi, ko gre za čistočo našega doma kajne? Vsi imamo radi čisto stanovanje, brez prahu in umazanije, kar pa pomeni precej dela, kajti dobro vemo, kako hitro se nabira nadelžni prah. Kaj pa naše naprave? Ali tudi za njih poskrbimo enako? Za vas smo pripravili kratek pregled najbolj osnovnih in široko uporabljenih naprav, katerim pa ne posvečamo ravno veliko časa pri čiščenju. 

Sesalec
Ena najbolj osnovnih gospodinjskih stvari, ki potrebuje redno "oskrbo" vsaj enkrat na mesec, da ohrani kvaliteto delovanja. Za začetek ni slabo, če pogledamo ali so recimo zamašene cevi, potem preverimo čistočo ščetk in kolesc ter odstranimo razno umazanijo, pogosto najdemo lase.

»ČAS

je denar,« je ena od pregovornih neumnosti, ki neprestano drsijo po žični drči med usti in ušesi. Tako smo je vajeni, da se malokdo zavzame, kaj sploh pomeni. In če se zavzame, ugotovi, da je brez pomena …

Edino, kar je času in denarju skupnega, je, da ju imamo v povprečju na voljo vedno manj. Za denar je jasno, kam gre. Kam pa gre čas? Če si dovolj dolgo na svetu, se zdi, da je začaran – kot da je v vesolju luknja, skozi katero uhaja v neko drugo razsežnost. Karkoli počneš in kakorkoli si urediš življenje, je dan prekratek, in vsako leto ti ga manjka več – kot da je obratno sorazmeren z gospodarsko rastjo…

Vse bolj pogosto slišimo svarila pred nevarnim vnosom soli. 

Kot smo v teh Novicah že velikokrat pisali, narava ni naredila problematične soli – to je naredil človek, ko je iz nje očistil vse, kar se mu je zdelo nepotrebno in ji dodal umetni jod in sredstva proti strjevanju. Tako smo dobili zelo nevarno sol, ki botruje vse večjem številu težav s krvnim tlakom, propadanjem ožilja, živčevja in možganov.

Kaj je ustrezneje - da duša vodi telo ali obratno? Današnji človek je ujetnik svojega telesa in razuma, duša pa preživlja stisko. Kadar telo gospodari nad dušo, ima pohota prosto pot.

Ljubezenska strast, ki jo marsikdo zmotno enači z ljubeznijo, je skrivnostna sila, ki jezdi na spolnem ognju v nas. Tega oživljata dva dejavnika: spolni instinkt in pohota. K osebkom nasprotnega spola nas privlači spolni instinkt, pohota pa nas sili v spolni stik, ki ga vodi egova želja posedovati, prilastiti si tisto, kar lahko poteši spolno slo. Prilasti si našo vitalno energijo in ob slepečih telesnih senzacijah izčrpava telo.

Harry Oldfield je po izobrazbi biolog, ki vodi znanstvene raziskave na kliniki blizu Londona v Angliji. Njegovi kolegi pravijo, da je "izumitelj, znanstvenik in mislec, ki ne pozna besede 'nemogoče'". Dopisnica revije Share International Diana Holland je ob vsakoletnem zasedanju mednarodnega združenja za preučevanje obsmrtnih pojavov IANDS, ki je bilo letos na univerzi v Vancouvru v Kanadi (na univerzi Britanske Kolumbije), z njim opravila intervju.

V zatemnjeni dvorani sem gledala projekciji dveh diapozitivov, ki sta bili na zaslonu druga poleg druge. Na levi je bilo enakomerno polje krvavo rdeče, na desni pa enako polje z mehurjem bele svetlobe kot neke vrste umetniška upodobitev zvezdne eksplozije. "Kar vidite na levi," je dejal predavatelj, "je energijski obris organskega müslija, ki utripa v svetlobi. Kar pa vidite na desni, je zelo priljubljena, povsod dostopna žitarica, ki jo običajno jemo za zajtrk. V tem primeru ni videti nobene svetlobe."

Zrcalo zavesti
Lastnost zavesti ima pred sabo velikansko delo. Ovrednotiti mora vso človeško civilizacijo in človeško bitje v vseh njegovih razsežnostih. Prek modernih elektronskih medijev je mogoče videti ogromno slik, ki kažejo človeško naravo. Toda to so slike zunaj nas.

So tako kot Ariel in Kaliban na odru gledališča. Drugače je, ko zrcalo zavesti nastane v človeku samem, ko to sliko ustvarimo z lastnimi spoznavnimi silami. Večina ljudi tega zrcala ne more prenesti, če se pojavi v njihovih dušah. Toda to zrcalo postaja vedno bolj prisotno v svetu. Predstavimo si, da bi se nam izpolnila želja videti v svoja prejšnja življenja.

Je kozarec napol poln ali napol prazen; do polovice natočen ali napol izpit? Naj bo človek optimist ali pesimist; sanjač ali realist? Ima napredek cilj, zaradi katerega se splača biti oblečen, ali bi bilo bolje obtičati v živalski koži? Smo ljudje dobri: zase, drug za drugega, za življenje, za planet? Dajmo na tehtnico!

Če je holokavst čisto zlo, kaj je na drugi strani? Kaj v človeški zgodovini je bilo tako dodelano, temeljito in vseobsegajoče, pri čemer so tako zagnano sodelovale takšne množice ljudi, pa je bilo čista dobrota? Pa na prvi strani ni samo holokavst; je tudi porajmos. In potem so tu še nešteti genocidi in genocidki; zgodovina je mnoge spregledala, kajti zgodovino pišejo zmagovalci … In če dodamo še hleve in klavnice?

Jeane Manning je nagrajena kanadska avtorica. Leta 1981 je izvedela za mrežo izumiteljev, inženirjev in znanstvenikov, ki raziskujejo nekonvencionalne energetske generatorje s ciljem dati človeštvu obilje čiste energije. Od leta 1986 zelo veliko potuje – intervjuva ključne ljudi na področju energije in se udeležuje energetskih konferenc o prebojnih energetskih sistemih, ki bi lahko nadomestili nafto in fizijske jedrske reaktorje.

Knjige Manningove so izšle v šestih jezikih. Najnovejša, v soavtorstvu z industrijskim znanstvenikom Joelom Garbonom, je prejela srebrno medaljo na mednarodnem tekmovanju neodvisnih založnikov za najpomembnejšo knjigo leta 2009. Njen naslov je Prebojna moč: Kako lahko kvantni preskok izumov nove energije preobrazi naš svet (Breakthrough Power: How Quantum-Leap New Energy Inventions Can Transform Our World). Jeanne Manning je za Share International intervjuval Chester Ptasinski.

Svobodna volja
Svobodne volje ni razumeti kot brezvestno in samovoljno početje. Spoznanje prinese vest do tega, da ravnamo skladno z njim. Če ne negujemo poti spoznanja in ne vzgajamo svoje volje k samostojni in svobodni vesti, delujemo neposredno iz neobdelanih nagibov. Pomanjkanje notranjega dela na tem se kaže v neizmerni razširjenosti samovolje v odnosu do sveta, življenja in drugih, ki smo mu priče v vseh področjih človeške dejavnosti.

Seveda je v današnjem svetu tudi veliko dejanj vesti, kar zbuja upanje, vendar druga stran nenehno bije v oči in pretresa moralno občutljivega človeka. Pohlep, samodrštvo in brezobzirnost ne poznajo zadržkov in vodijo v nasilje. Moralno obsojanje je brez moči. Komaj uspe nekje ustaviti zlo, se to pojavi drugod.

Znanstveniki iz laboratorija Trenergy v Salt Lake Cityju v ZDA trdijo, da so našli način za pretvarjanje jedrskih odpadkov v neškodljive elemente. Potrditev je prišla od znanstvenikov iz enega od evropskih najbolj uglednih jedrskih laboratorijev CISE blizu Milana v Italiji.

Proces je varen, dovolj enostaven, da se lahko izvede v laboratoriju srednje šole in cenejši od skladiščenja enake količine radioaktivnih odpadkov za eno leto. Ocenjeno je, da bi obdelava enega kilograma odpadkov s tem procesom stala 2.000 dolarjev - skladiščenje enega kilograma na leto pa stane 2.500 dolarjev.

O miru in ljubezni
Lepo in prav je govoriti o miru in ljubezni in deliti ta občutek z drugimi, ko pa si moramo zagotoviti obstoj in svoj nujni, zdravi egoizem, ko smo v družbi z ljudmi, kakršni so s svojimi navadami in svojo neposredno naravo, ko se srečujemo s svetom nasploh, se srečujemo s silami okrog sebe, ki niso nujno prijazne in ki zahtevajo trezno prisotnost duha, spoznanje sebe in človeka nasploh.

V občutek miru in ljubezni se prikrade tudi samozadovoljstvo, ki ni nič drugega kot egoizem. Ta je sicer nujen, saj gre za občutek v našem sebi, toda dobro je to vedeti, da se ne bi slepili s tem, da širimo mir in ljubezen, čeprav v resnici razgrinjamo krila egoizma svojega čutenja in samozadovoljstva. Človek rad trdi, da ljubi nekoga, dejansko pa ljubi sebe v odnosu do drugega. Edina pot je spoznanje sebe in delovanja na tem temelju.

Piše: Peter Amalietti v novih Misterijih, www.misteriji.si

Prababica sanskrta
Kultura, ki smo jo najprej spoznali kot vinčansko, je vsaj dva tisoč let starejša od sumerske, ki je nastala okrog leta 3100 pred našim štetjem, saj šteje več kot sedem tisoč let. Danes tudi zgodovinska veda (ne sicer slovenska) priznava, da je vinčanska kultura tudi prva in pred vsemi drugimi razvila pisavo. Del te najstarejše kulture so bili tudi naši Evganci (Ižanci) oziroma koliščarji, ki so prej živeli v jamah ... Povzemamo iz knjige Prababica sanskrta, knjige o vsenavzočnosti slovenskih besed in korenov v času in prostoru.

Obsegala je ozemlje Balkana z Grčijo, Bolgarijo, Srbijo, Romunijo, Ukrajino in Madžarsko. V Varni na bolgarski obali so našli pokopališče z velikanskim številom okraskov iz zlata in medenine iz časa pred 4500 pred našim štetjem.

So vam poznani tisti trenutki, kadar se zazdi, da nam življenje govori, da nam daje neko sporočilo, smer? Na začetku se morda ne zdi zelo jasno, toda z nekaj dodatnega opazovanja in z nekoliko več poglobitve lahko uvidimo povezavo.

In tako je pred nekaj tedni v moje življenje vstopilo ime Ulikses. Pojavilo se je nenapovedano, kot bi mi želelo nekaj sporočiti. To ime mi pred tem ni bilo domače, toda lahko sem ugibala, da je prišlo iz rimske ali grške mitologije. In res sem po krajšem raziskovanju ugotovila, da je to rimsko ime grškega junaka Odiseja, glavnega lika iz znamenite Odiseje.

Ob koncu 19. stoletja, točneje leta 1899, se je izteklo obdobje »somraka bogov« ali »kali juge«, kot imenuje to obdobje modrost vzhoda. Trajalo je skoraj tri tisoč let. V tem času je duhovni svet zaprl dostop v svoja področja. To je bilo potrebno, da bi človek lahko osvojil materialni svet. Redkim izbrancem so bile dveri v duhovni svet odprte.

Ko pa je v 2. polovici 19. stoletja materialistično usmerjena znanost postala vodilna sila v svetu, so se kot nasprotni odziv na to spet na široko odprla vrata vsem, ki iščejo duha. To je volja duhovnega sveta in naj bi pripomogla, da se človeštvo ne bi povsem izgubilo v pretiranem materializmu.

Knjiga Jamesa DeMela (s predgovorom Eve Reich) predstavlja uvod v znanost o orgonski energiji in ponuja načrte za izdelavo orgonskega zbiralnika. Wilhelm Reich (1897-1957) se je rodil v Nemčiji, v ukrajinskem delu nekdanje Avstro-Ogrske. Odraščal je na kmetiji, kjer je sodeloval pri različnih opravilih, med drugim tudi pri reji živali in skrbi zanje. Imel je tudi srečo, da je imel zasebno izobraževanje, ki je vzpodbujalo njegovo zanimanje za rastline in male živali. To je prav gotovo pomembno prispevalo k njegovim kasnejšim biofizikalnim odkritjem v medicini in biologiji.

Potem ko je v vojni med 1914 in 1918 služil kot poročnik, je diplomiral kot zdravnik na univerzi na Dunaju. Leta 1922 je skupaj s Sigmundom Freudom ustanovil kliniko za psihoanalizo. Tu se je začelo njegovo delo, povezano z vprašanji, kako biološka energija vpliva na človekova čustva, na njegovo obnašanje in seksualnost.

Večina religij trdi, da duša, človekovo duhovno bistvo, povsem normalno deluje in občuje z okolico, brez možganov. Različne šole ezoterike nesnovne ravni bivanja razlagajo zelo natančno in trdijo, da poleg fizičnega obstaja kopica »finosnovnih teles«, ki gnezdijo in se bolj ali manj ujemajo s fizičnim.

Najpogosteje govorijo o sedmih telesih, med katerimi so etrsko telo, ki oživlja fizično telo, paastralno telo, ki zrcali čustva, in mentalno telo, ki je odločilnega pomena za delovanje razuma. Sedež razuma je po tem gledanju miselno telo, ki zavzema prostornino celotnega telesa, in torej ne napolnjuje le volumna možganov.

Kot pravi dr. Lidija Šprah stres ni to, kar se nam dogaja, temveč naša reakcija – kako se na to odzovemo.Navedeno pomeni, da lahko isti dogodek na nekoga deluje stresno, na drugo osebo pa ne vpliva tako. Prav tako lahko isti stresni dogodek (npr. pomanjkanje časa) nekoga povsem »blokira« in mu zagreni življenje, medtem drugemu vzbudi izziv in mu s tem popestri njegov vsakdan.

S stresnim dogodkom se je potrebno čimprej konstruktivno soočiti. Če sledimo pogledu Elilisa, je stresna situacija sestavljena iz »stresnega dogodka«, »naših misli o tem dogodku« in našega »odziva na ta dogodek«, zato se stresa lahko lotimo iz vseh treh smeri.

Znanstvene tehnologije z vsakim dnem vse bolj napredujejo. Vse večji delež živil raste brez stika s prstjo in brez izpostavljenosti sončnim žarkom. 

Znanstveniki se vse bolj poglabljajo v to, kako različna valovanja svetlobe delujejo na rastline, zato že imamo različne žarnice za rastlinjake – odvisno od tega, ali želimo spodbuditi rast listov ali plodov. Tehnologija LED, ki omogoča izbiro frekvenc (barvo svetlobe), hitro napreduje in celo uspeva vplivati na izboljšanje okusa tako vzgojenih plodov (ki so bili do sedaj praviloma veliko slabšega okusa). 

Zavest v snovi ali snov v zavesti?
Večina je danes prepričana, da lahko na vseh področjih le znanost ponudi prave odgovore; tudi jaz sem se precej poglabljal v posamezne teorije. Toda poskusi, da bi v okviru materialističnega koncepta našel vsaj zasilne odgovore na vprašanja v zvezi z nesnovnimi pojavi, so izzveneli prav komično.

Pomanjkljivosti koncepta materialnosti so se seveda najočitneje pokazale, ko sem poskusil z njim vsaj za silo razložiti enega od najpomembnejših pojmov: zavest. Temu pojavu sem hotel za vsako ceno priti do dna, saj mi je bilo jasno, da je ključ do globljega razumevanja stvarnosti in samega sebe.

Russ George je vztrajno delal kot neodvisni znanstvenik, da bi odkril skrivnost reakcije, ki sta jo objavila profesor Fleischmann in Pons leta 1989. Lani je predložil prvi dokument, ki ga je prestižno Ameriško združenje fizikov kdaj koli sprejelo na temo hladne fuzije. Njegov fotografski material, skupaj s preizkusi na Standfordskem raziskovalnem inštitutu v Kaliforniji, so znanstveni skupnosti dokazale, da je nadzorovan proces hladnega zlivanja mogoč. Je zelo blizu izdelavi preprostih in praktičnih aplikacij, ki bodo uporabljale to reakcijo kot izvor cenene energije. Connie Hargrave je imela intervju z njim za Share International.

Share International: Če lahko hladna fuzija proizvede neomejene količine toplote z uporabo materialov, ki jih je lahko dobiti v običajnih okoliščinah, zakaj ni več zanimanja za ta možni novi vir energije. Zakaj npr. o tem ne beremo bolj pogosto?

Kasneje sem se prepričal, da je v temeljih znanstvene misli še vrsta drugih nerazrešenih vprašanj, ki po zahtevnosti presegajo raven mojega razmišljanja v tej knjigi. Nekatera od njih naj bi v prihodnje pomagal razjasniti nov fizikalni koncept, teorija strun, ki jo skušajo potrditi z novim LHC-pospeševalnikom; ta zagotavlja ogromne energije, ki so potrebne za ustvarjanje »zelo vročih« razmer, podobnih tistim ob začetku vesolja.

Gre za naložbo brez primere v zgodovini človeške znanosti, ki naj bi pripomogla h krpanju lukenj v materialističnem konceptu. Toda menim, da so luknje v sedanjih teorijah le prevelike. Za načrtovalce je projekt zelo pomemben, saj prinaša veliko upanje, obenem pa prepričuje svetovno javnost o velikanskih naporih znanosti, da bi se dokopala do trdnih spoznanj. Sam gledam na ta projekt z veliko dvoma.