Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20250901132153198

Ranljivost ni šibkost, je moč petek, 5. september 2025 @ 05:02 CEST Uporabnik: Sonce Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih, www.misteriji.si Vsak si zasluži, da s tega sveta odhaja in odide dostojanstveno Dr. Carmen L. Oven že osmo leto vodi Hospickafeje - pogovore o smrti, izgubi, žalovanju, življenju. Izbrane pogovorne večere, ki se jih je v preteklih sedmih letih nabralo že šestinšestdeset, z različnimi sogovorniki je strnila v knjigo Do kdaj živim - zgodbe Hospickafejev. Izšla je ob tridesetletnici Slovenskega društva Hospic in je namenjena zmanjševanju tabujev o smrti, ki so v slovenski družbi še vedno zelo prisotni. (Knjiga je na voljo na Misteriji.si) Komu ste namenili knjigo, kako želite, da jo bralci uporabljajo? Želela sem ustvariti univerzalno podporo v zgodbah, ki bo v pomoč ljudem ob smrti bližnjega, spremljanju umirajočega, žalovanju … Verjamem tudi v orakelj - da se nam knjiga odpre ob vsebini, ki jo v tem trenutku potrebujemo. V knjigi so zaključene zgodbe, ki jih lahko beremo tudi posamezno, ne glede na čas, prostor ali občutja, v katerih smo. Globoko namreč verjamem, da tudi knjige »berejo« nas. Po mojih izkušnjah ni naključje, kaj v določenem trenutku beremo. Veliko ljudi se temam smrti, končevanja, minljivosti … izogiba. Pravijo, da se bodo z njimi ukvarjali, ko se jim bo to zgodilo, ko jim bo, recimo, umrl bližnji. A v knjigi se veliko govori, kako pomembno je že prej spregovoriti o tem, kje bi želeli umirati, kako bi želeli biti pokopani. Pogovarjati se o tem, dokler se lahko, dokler je še čas, dokler smo še vsi tukaj. Denimo, ali želim, da me držijo umetno pri življenju, če pride do tega, da bom potreboval aparate za ohranjanje življenja? Ali želim darovati organe po smrti? Če se te stvari dogovorimo prej, bo veliko lažje tudi tistim, ki ostanejo za nami. V Sloveniji se je o teh temah v družinah težko odprto pogovarjati. Gre za tabu teme in celo predsodek, da ko se z nekom pogovarjaš o njegovi smrti, mu s tem želiš, da že odide na oni svet … Res lahko kdo tako razume tak pogovor, ampak saj nam ni treba reči: »Veš kaj, mami, mene pa zanima, kako bi ti rada umrla? Lahko rečemo: »Mami, ob tvoji smrti bi ti rada uresničila tvoje želje glede tega … Si kdaj o tem razmišljala?« Dostikrat je prvi odziv: »Kaj, a ti že misliš, da bom kar umrla, saj lahko tudi ti prej umreš?« Odgovoriš: »No, potem ti bom pa jaz povedala, kako bi jaz želela, da me pokopljete.« - »Ne, to mi je pa še bolj grozno. Ne moreš zdaj o tem govoriti!« A vseeno je vredno poskusiti s takimi pogovori. Seveda nežno in ne na silo. Mislim, da nam ni le v Sloveniji težko odprto govoriti o smrti. Druga verstva imajo v marsičem povsem drugačen pogled na smrt kot del življenja. V krščanskem svetu imamo neko strahospoštovanje do smrti in umiranja. Morda je strah nepotreben, lahko je samo spoštovanje. Katere pereče teme Slovencev ste še zaznali, ko ste imeli že toliko pogovorov z različnimi ljudmi; vodili ste tudi oddajo DNK – Družina Na Kavču na nacionalni televiziji? Splošna težava je, da veliko ljudi zelo skrbi, kako bodo videti navzven. Zelo nam je pomembno, kaj bodo drugi rekli o nas. Mislim, da iz tega izhajajo tudi tabuji pogovorov o bolezni, starosti in smrti. Pri teh temah se moramo odpreti, ker sicer o minevanju ne moremo govoriti zares iskreno. Saj v resnici vsaka ženska, ki se »botoksira«, na nek način govori o minevanju. A to, da si umetno podaljšujemo navidezno mladost, je danes že družbeno priznano, marsikje celo čislano. Ko pa spregovorimo o tem, da je nekomu telo zatajilo, pa to ni več tema, ki bi ljudi zanimala. Pa četudi jih zanima, bi se ji raje ognili. Dokler se ne zgodi nam samim ali našemu bližnjemu … Zdi se mi, da smo ujeti v pomembnost mnenj, kaj bodo drugi rekli, pa kaj si bo sosed mislil o nas. Prepogosto ob tem pozabimo biti pristni, človeški, resnični, ranljivi. Ranljivost je še vedno razumljena kot šibkost. Zakaj? Ranljivost je vendar naša moč! Ko sem jaz ranljiva, dosegam prostore v sebi, ki jih sicer nikoli ne bi. S tem se spoznavam, se mojstrim zase v sebi in se skozi samospoznavanje krepim. Hkrati pa prav zato lahko lažje razumem bolečino drugega. Mogoče je to povezano tudi z obsojanjem? Da se bojimo obsojanja drugih? Absolutno. Za tem pa tiči sram. Sram je eno najbolj spregledanih čustev in hkrati eno najbolj trdovratnih. Kot problem vidimo žalost ali jezo, sram pa je pogosto spregledan. A nobeno od teh čustev ni slabo. Je včasih le zelo neprijetno. Vsako od njih pa nas lahko pripelje globlje k sebi. Seveda to ne pomeni, da moramo biti žalostni ali jezni ali da nas mora nujno biti kdaj sram, da smo lahko v stiku s sabo. Pod črto: bojimo se biti ljudje. Ranljivost? Da. A to verjetno izhaja tudi iz naše potrebe po klenosti. Slovenci smo morali preživeti, iz trde zemlje in usode nekaj narediti. Mislim pa tudi, da smo zelo perfekcionističen narod. Če samo pogledamo, kako je pri nas vse postriženo, pokošeno, urejeno. Prijatelji iz tujine se ne morejo načuditi, kako je pri nas vse lično, čisto. Kar jaz zelo cenim, ampak se mi zdi, da vendarle lahko nosimo v sebi tudi mehkobo, življenje, živost. In sem ter tja sprejmemo tudi kakšno napako kot dodano vrednost. Pogosto smo prav zato manj, kot bi lahko bili, ker si ne dovolimo biti to, kar smo. Ves čas živimo tako, kakor se nam zdi, da je prav. Prav za koga? Zakaj se ne vprašamo, kaj je prav zame? Pa ne v sebičnem smislu, ampak v smislu, kaj se resnično sklada z mojo notranjo resnico, z občutji, ki me nosijo skozi življenje. To je tudi ena od tem, ki me zanima v pisanju – kaj je res pristno moje v tem življenju? To je tesno povezano s temo »do kdaj živim«. Kdaj pa začnemo resnično živeti? Resnično začnemo živeti šele, ko začnemo rezati z nas tisto, kar so nas naučili, ali kar smo kje prebrali o tem, kako bi morali živeti, ali kar je delovalo za druge. Vprašati bi se morali, koliko tudi v odraslosti živimo življenje svojih staršev, njihove sanje, njihova neizpolnjena hrepenenja? Torej, kot opažam v vseh teh številnih pogovorih z ljudmi o zaenkrat za družbo še neprivlačnih temah, si ne dovolimo ranljivosti. Opažam pa tudi, da nas je mnogo kronično utrujenih. Ko smo kronično utrujeni, delujemo na avtopilotu. Avtopilot pa nima sposobnosti niti časa za samorefleksijo. Delati mora, da preživi, da naredi vse, kar mora čez dan postoriti. Prav zato sta umetnost in kultura tako pomembni, saj nas zaustavljata. Ne moremo brati, če se ne zaustavimo. Ne zmoremo videti lepote, če je ne pogledamo. Sama zato pravim, da kapitalizem pogosto »ne mara« umetnosti, saj če se človek zaustavi, začne razmišljati, postane bolj kritičen, manj vodljiv, začne se upirati. To pa ni v interesu kapitala. Kapital hoče, da smo na avtopilotu. Hkrati nam pa še servira, kaj nam lahko pomaga – droga, nova obleka, gladko čelo … Saj ob koncu dneva je vsak beg podoben drugemu, samo posledice so drugačne … Naslov knjige »Do kdaj živim« odpira več pomenov. Denimo, da lahko tudi živimo, pa nismo »živi«? Da, natanko to. Neko starodavno ljudstvo je imelo na nagrobnikih napisano, koliko je bil človek star, ko je umrl, in koliko časa je živel. Denimo: »Star je bil sedemdeset let, živel je dvanajst let.« Lahko se vprašamo, po katerem ključu so to šteli. Do kdaj živim? Ali je dovolj, da fizično funkcioniram, da res živim? Koliko ljudi pa res živi zares? In do kdaj zares živim? Slovensko društvo Hospic ima letos ob svoji tridesetletnici kampanjo Do kdaj živim. In sprašujejo ljudi: Do kdaj ste res živi? Odgovori so čudoviti: Dokler se smejim. Dokler pojem. Dokler ljubim. Dokler čutim. To je bistvo. Ali smo res živi, če samo živimo? Ste tudi sami imeli kako globljo osebno izkušnjo izgube? Da, pred rojstvom sina sem imela dva spontana splava. Težko se je bilo posloviti od teh dušic otrok. Še posebno težko mi je bilo, ker smrt nerojenih otrok nihče ne dojema kot smrt, ki tako kot druge smrti potrebuje slovo. Pravijo, saj »to« še ni bilo nič. Kako da ni bilo?! Moje telo se je spreminjalo, ker je v meni nekaj živelo, utripalo. Bilo je veselje, pričakovanje. Meni na misel ni prišlo, da se to lahko zgodi. Kasneje sem izvedela, da se to zgodi skoraj vsaki drugi ženski. Zato se mi je tema spontanega splava v knjigi zdela zelo pomembna, kot tudi tema o splavu, za katerega se zavestno odločimo. A tudi pri umetni prekinitvi nosečnosti ženski ni lahko. Ljudje radi rečejo: »Saj se je za to sama odločila.« Ja, ampak iz kakšnega razloga? Včasih je to še težje. Pri meni je narava poskrbela za to smrt – kaj pa, če bi se morala za to sama odločiti? Ne moremo primerjati. Vse je bolečina. Vse je treba odžalovati. Ne poznam ženske, ki bi šla po prekinitvi nosečnosti že naslednji dan naprej, kot da se ni nič zgodilo. Teme v knjigi niso ženske ali moške, so človeške. Čeprav se o smrti morda res lažje in raje pogovarjamo ženske, pa se te še kako dotaknejo naših partnerjev, očetov, bratov, prijateljev … Vsi smo povezani. Ne drži, da se s kakšno temo ukvarjajo samo ženske. Moški so pogosto spregledani žalovalci. Kaj šele otroci, ki pa so pogostoma še posebej spregledani žalovalci. Kako ste se pomirili z izgubo dveh nerojenih otrok? Dolgo nisem našla razlage, zakaj se je to zgodilo. Tudi medicinska razlaga fizične prepeke v maternici me ni pomirila, čeprav vem, da je obstajala tudi ta. Pomirila me je ena od misli iz pogovorov po drugem splavu, ki se mi je zgodil dan po poroki. Nekdo mi je namreč dejal, da te dušice pridejo tja, kjer vedo, da bosta mama in oče to zmogla prenesti. Kjer je pripravljeno, da bodo te dušice dobile, po kar so prišle. Morda za nek prehod iz te razsežnosti v drugo … ne vem. A to bi me kot mamo lahko za zmeraj zlomilo. Pa me ni, obogatilo me je. Nekdo mi je dejal, da sta ti dve dušici prišli zato, ker sta vedeli, da bosta prek mene lahko to uresničili, in da imava zdaj jaz in moj otrok dva angela več. To me je zelo potolažilo. Ni pomembno, ali so to samo prazne marnje, važno je, da se je v meni divjanje vprašanj pomirilo. S temo spremljanja umirajočega, ko je odhajal s tega sveta, ste se spoprijeli tudi v vašem romanu »Tihotapci miru«. Kaj je bil povod za pisanje te knjige? Kakšna je zgodba? Knjiga je posredno povezana s smrtjo mojega očeta. Mlad fant Teo bere knjigo umirajočemu gospodu Mihaelu v hiši hospica. Teo se znajde na življenjskem prelomu in ta ga zapelje v hišo hospica. Je mlad človek z bogatimi in odsotnimi starši, ki ima vsega dovolj, le sebe in smisla ne. Ima pa (pogojno) zdravo osnovo, ker je v otroštvu stabilnost in ljubezen dobil od starih staršev. Gre pa za knjigo v knjigi. Ko Teo bere knjigo gospodu Mihaelu, tudi mi beremo to knjigo z njim. Zamisel zanjo sem dobila, ko je moj oče umiral v sobi za umiranje v bolnišnici. Bilo je zelo grdo. Takrat sem si rekla, da hočem ustvariti vsaj namišljeni prostor, kjer bi sama, moji ljubi in seveda kdor koli lahko odšli dostojanstveno in v miru. Kar hiše hospica tudi praviloma so. Hospic pomeni zavetišče. V romanu, ki sem ga posvetila očetu, sem ustvarila namišljeno hišo hospica, na Primorskem, nad klifom. Rumeno hišo z modrimi polkni, ki je prostor ljubeznivosti in dostojanstva. Menim, da si vsak zasluži, da s tega sveta odhaja in odide dostojanstveno. Tatjana Svete SLIKA: Dr. Carmen L. Oven s svojimi tremi knjigami: »Sprehajalka Gospodovega psa« (2012), »Tihotapci miru« (2016) in »Do kdaj živim - zgodbe Hospickafejev« (2025). Foto T. Svete Komentarji (0) www.pozitivke.net