V zadnjem desetletju odkrivam in doživljam zanimive drobce iz življenja živali. V mojem stanovanju ne boste našli živalskih jetnikov in z nobene stene ne straši rogovje plemenitih živali, pokončanih iz zasede. Nikjer ni nobenega odličja za živalsko dresuro in odvzeto živali lastno značilnost.

Dolgo je bil le pajek moj sostanovalec. Povsem neviden se mi ni nikoli pokazal. Neumna in nevedna - kot sem nekoč bila - bi dozdevnega nadležneža morda kmalu pokončala. Vedel je zame, a me ni z ničimer vznemirjal. Po kotih ni bilo pajčevin in vanje ulovljenih muh, mušic ali komarjev.

Velikokrat v svojem življenju sem storil krivico človeku, ki sem ga ljubil. Taka krivica je kakor greh zoper svetega duha: ne na tem ne na onem svetu ni odpuščena. Neizbrisljiva je, nepozabljiva. Časih počiva dolga leta, kakor da je bila ugasnila v srcu, izgubila se, utopila v nemirnem življenju. Nenadoma, sredi vesele ure, ali ponoči, ko se prestrašen vzdramiš iz hudih sanj, pade v dušo težak spomin, zaboli in zapeče s toliko silo, kakor da je bil greh šele v tistem trenutku storjen. Vsak drug spomin je lahko zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane za vekomaj.

Rad bi človek lagal sam sebi v dušo: »Saj ni bilo tako! Le tvoja nemirna misel je iz prosojne sence napravila noč! Malenkost je bila, vsakdanjost, kakor se jih sto in tisoč vrši od jutra do večera!«

Minila sta dobra dva meseca od moje vrnitve iz Tibeta. Pričakovala sem, da bo moje neizmerno navdušenje nad to daljno deželo s časovnim odmikom počasi popuščalo, kot se je to običajno zgodilo po drugih potovanjih. A tokrat moje srce utripa drugače, govori nek nov jezik, tako prepričljiv, da mu je podlegel celo moj analitični, prebrisani um.

Pravzaprav je docela nenavadno, kako poenotena sta, kako zelo v soglasju utripata in se dopolnjujeta: moj um in moje srce namreč, vselej in takoj, ko se moja pozornost obrne k Tibetu. Kaj je torej tako posebnega v tej skrivnostni deželi? Priznam, da mi bo na to vprašanje težko odgovoriti, a ne zato, ker bi ne našla dovolj prepričljivih argumentov, ampak zgolj zato, ker je večino občutij, ki so me prežemala v času potovanja in s katerimi sem še vedno v polni resonanci, skrajno težko ubesediti.

Še ena pot, ki se je z Velikimi črkami zapisala v mojo življensko knjigo...pot za katero nisem imela nikakršnih pričakovanj...verjetno mi je ravno zaradi slednjega prinesla toliko novega.

Bilo je noro...noro toliko kot smo želeli da je noro...a če grem v podrobnosti sem doživela vso popolnost na tistem koncu sveta...zaradi avanturista, popotnika in fotografa Zvoneta Šeruge, zaradi samega programa, zaradi njegove pojave, zaradi vseh neskončnih možnostih ustavljanj, da sem lahko tudi jaz ovekovečala tiste nepozabne trenutke na svoje spominske kartice in zaradi njegovega pomočnika-kuharja Ludvika, ki je prirasel k srcu že ob prvi večerji, le kdo bi si lahko mislil, da lahko sredi črne Afrike jemo obaro in žgance zabeljene z ocvirki, ribe na žaru, enolončnice, pasulj, tenstan kromir, solate na sto in en način, žar in na večerno rundo palačink z limono po mojem okusu mmm...A kar je najlepše, da jima ni bilo nikoli ampak res nikoli nič težko narediti...za nas...ja vem, da je vse v ceni...a kljub vsemu...globoko spoštovanje obema...

Vse nebeške sile so kazale znamenje, da se pripravljajo velike spremembe. Nemir se samo stopnjeval, saj takratni način življenja ni bil več sprejemljiv zame. Videla sem ga na nebu, kot vizijo, ki je nosila jasno sporočilo zame kot za celoten svet.

Oblečen je bil v haljo in med dlanmi je v magnetnem polju bil svet. Zastavil je 2 vprašanji: Si se pripravljen odpovedati vsemu? Sprejmeš to kar ti ponujam? To dvoje je močno udarilo vame. Saj sem v sebi videla kaj to pomeni zame. Sprejmem, vsekakor sprejmem. Naj te ne zavede misel, da se postavljaš v vlogo svetnika nad drugimi ali jo kakorkoli pričneš igrati.

Sedimo ob kavici, tri ženske, različnih starosti, vsaka s svojo zgodbo. Te zgodbe so nas prisilile, da smo vse tri, vendar vsaka na svoj način, stopile na pot premišljevanja o sebi, o pomenu bivanja na Zemlji, o pomenu smrti…

Eno leto je, odkar je umrla za rakom Mirjana, soseda in prijateljica, in Siola, njena sestra, jo še vedno neznansko pogreša. Zgovarjamo se o tem, zakaj je na svetu toliko bolezni, toliko zla, zakaj Bog dopušča toliko trpljenja. Vedno znova me preseneča, da ljudje vedo, da je Bog Eno v vsem, a ne razumejo, da to enostavno pomeni, da tudi zlo preko človekove izbire prihaja od Njega. Če je vse Eno…

Življenje nas vedno znova preseneča. Ko smo notranje pripravljeni in znamo sprejeti, nam lahko podari vse tisto, kar si zmotno domišljamo skozi večna hrepenenja. A koliko let našega štetja je potrebno za nekaj takšnega? Koliko grenkobe je potrebno precediti, preden spoznaš svoje darilo. A življenje ve in tisti Več, ki nam vse to namenja ravno tako. Želi, da ga odkrijemo.

V nas je, z vsakim na svojstven način. Toda med večino je tisti Več prekrit s plazom slabih izkušenj in nenehnim bojem med sabo in drugimi. V bistvu se bojujemo sami s sabo. Ko to spoznaš, ti ni več potrebno nikamor iti. Vse je tu - v tebi, če le odkriješ ta novi pogled, v širši dimenziji razsežnosti sebe in posledično s tem tudi drugih.

Sedla je za pisalno mizo. Ker je sčasoma nekoliko lažje dohajala korak časa, se tokrat s pisalom ni znesla nad papirjem, ampak so njeni prsti brž poiskali osnovni položaj na gumbih tipkovnice njenega prenosnega računalnika in obmirovali v drži pripravljenosti. Da, bili so precej radovedni, kaj se njihovi lastnici plete v mislih.

Toliko so jo že poznali, da jih ne bo dolgo gledala v stanju brezdelja. Postajali so čedalje bolj nemirni in nestrpni, saj so si tudi oni zaželeli poštene »akcije«. Ampak izgledalo je, kakor da je danes pisateljica skoraj povsem brez idej. Torej se je zgodilo ravno to, česar si prsti niso niti najmanj želeli.

Del mene je hotel zadržati zase vse zamotane skrivnosti, zaklenjene v mojem srcu, drugi del pa je, bolj kot po vsem drugem hlepel po nekom, ki bi se mu lahko zaupala. Ko bi le imela mamo, s katero  se lahko smejiš in ji poveš o svojih težavah, ki te objame in poboža po laseh, ko ti je hudo.

Živela sem v krhkih, neuresničljivih sanjah. Koncept družine je bil zame nekaj umišljenega. Bil je kot pravljica ali stkana iluzija. Kako je, če imaš starše, brate in sestre, ki jih imaš rad, ki imajo radi tebe? Kako je če ste navezani drug na drugega, se spomnite na rojstne dneve, praznujete vsak uspeh, vsako čudovito novo reč, ki jo naredi kdo od nas?

"Ljubezen sem iskala, odkar vem zase. Edina težava pri tem pa je bila ta, da nisem vedela, kaj je pravzaprav tisto, kar iščem, niti kje naj to najdem. Nikakor mi ni šlo v glavo, kako to, sem vseskozi prepričana, da se gibljem v smeri k ljubezni, vse, na kar naletim na tej poti, pa sta bolečina in trpljenje. Potem pa sem nekega dne – ko sem ne vem kolikič že – spet doživela ljubezensko razočaranje, dojela, da ne maram več trpeti, priznala sem si vse napake in pomanjkljivosti svojega "večnega" iskanja.

O podrobnostih te "sprožitve" sem pisala v romanu "Lemurjeva ljubezen". Pozneje sem izvedela, da je okoli mene stotine in tisoče ljudi, ki doživljajo podobne izkušnje. Razlika med nami je morda samo način, na kakega smo te svoje izkušnje porabili za svoj kvalitetnejši jutri."

Po nekajdnevni hudi vročini, nas je danes popoldne le obiskala kratkotrajna ohladitev. Med tem se nekateri še vedno soparijo na morju, nekateri v termah, nekateri pa radi zaidejo v gore. No in kot pravim, nas je danes prešla hladna fronta, za seboj pa v osrednji Sloveniji ponekod seveda nam vsem skupaj posrtegla nekaj minutni prečudovit prizor.

Le kaj, bi se vprašal vsak: nebo nam je postreglo v čudodelnih veliko in razkošno mavrico na vzhodni strani, na zahodu pa prelep zahod z bleščečim soncem, ki je sijalo nad Brnikom. Zares čudovit prizor, ki ga lahko ustvari samo narava sama.

Slovenec sem! Slovenec sem!
Tako je mati d’jala,
Ko me je dete pestovala,
ko me je dete pestovala.
Zatorej dobro vem:
Slovenec sem! Slovenec sem!

Slovenec sem! Slovenec sem!
Od zibeli do groba
Ne gane moja se zvestoba,
ne gane moja se zvestoba!
S ponosom reči smem:
Slovenec sem, Slovenec sem!

(Avtorja pesmi sta Gustav Ipavec in Jakob Gomilšak. Pesem je bila, uglasbena leta 1882.)

Čutiti se Slovenec je nekaj bolj vzvišenega, kot se čutiti Evropejec. Slovenstvo nosimo v krvi, v naših genih. Slovenstvo je domovinsko čustvo, položeno v zibelko ob rojstvu, je zven glasu prve izgovorjene besede.

Vse je blago in vsi smo naprodaj. Vendar ni nujno treba, da je tako. Ekonomski vidik sploh ni vidik, je nič, je iluzija, ki nas je pripeljala do tu, kjer smo. Enostavno nismo več ljudje, temveč sredstvo v kolesju sistema, ki ne deluje, ker nima korenin in ne sledi življenju.

Njegovi pohlepni ter oblasti željni tvorci in upravitelji brezvestno pritiskajo na gumbe, vlečejo vzvode, manipulirajo in upravljajo z nami kot da smo nezavedni stroji ali tržno blago. Vsi vemo, kdo so to. Vsake toliko časa si zamenjajo fotelje in si izmišljajo nove funkcije. Nenazadnje smo že tako zdresirani in navajeni vsega, da se nam zdi normalno, celo fino in koristno, da tudi sami sodelujemo in tekmujemo, kako bi se čim bolje prodali ali izkoristili druge. Popolna norost!

Z 18 leti sem končala gimnazijo kot pravdobra dijakinja in se vpisala na Fakulteto za družbene vede. Bila sem tako samozavestna in prepričana, da želim delati v kakšnem ljubljanskem podjetju kot oseba za stike z javnostjo, in še vedno tako neizkušena v realnem svetu. S prijateljico, ki je bila moja sošolka vse od petega razreda osnovne šole, sva si delili enako željo – končati ta študij, se izobraziti in se varno zaposliti.

Štiri leta pozneje je bila ona tik pred diplomo, z uspešno in zanimivo zaposlitvijo, jaz pa sem se vpisala v prvi letnik že tretje fakultete zapovrstjo. Neuspeh na univerzitetnem področju mi je izbil željo po šolanju, redna služba pa me je utrujala do te mere, da nisem več našla energije za izpolnitev svojih sanj. Nekje vmes sem ugotovila, da ne želim postati nekdo, ki cele dneve presedi v pisarni in zamudi prve pomladne žarke ali zimske snežinke na vetrobranskem steklu.

Velikokrat, ko želim kaj napisati, me prešine občutek krivde, da bi napisala kaj lepega v današnjem tako težkem času. Venomer imam pred očmi ljudi, ki nimajo za jesti, otroke, ki trpijo... Jaz pa bi napisala kako mi je fajn, kako nimam za kaj jamrat. Včasih tega ne upam na glas priznati. In potem malo pojamram skupaj z drugimi. Kot, da je življenje narejeno zato, da nam je težko.

Srce me boli ob zgodbah, ki jih slišim. In velikokrat imam občutke krivde, ker mi gre bolje. Zopet pa ne tako dobro (v finančnem smislu), da bi lahko reševala svet. Pomagam po najboljših močeh. Nemalokrat ravno iz občutka krivde.

Z možem sva bila oba "naštimana" tako, da sva sebe dajala na zadnje mesto. Vedno sva najprej poskrbela za vse ostale. In verjemite, v določenih obdobjih najinega življenja je bilo ostalih veliko. In to naju je peljalo vse globje in globje v težave. Jemala, nosila, reševala sva bremena vseh okoli naju, začenši s starši. Nisva si nakopala malo in majhne stvari. To naju je najedalo, najedalo najin odnos, dnevi so bili mučni in stresni.

Nostalgija starega rokerja.

Pismo.
Draga!
Se še spominjaš? V šesdesetih, sedemdeset? Tedaj sva bila še skupaj na poti. Najina pot je bila življenjski občutek neke cele generacije. Svoboda, ljubezen, enakost, mir, to so bile naše vrednote, naši ideali. In kako resno smo to vzeli! Iskali smo razširitev zavesti, drugačen svet. Otroci so nam rekli.

Upirali smo se ustaljenimu družbenemu redu. Nismo hoteli živeti tako kot naši starši, stlačeni v družbeno obliko, ki je temeljila zgolj na dobičku in dosežkih. Čutili smo ozkost, otrdelost, manjkal nam zrak, da bi dihali!

Vem, da sem doma. In vsakič dvignem roke nad glavo in zaploskam v nebo, tako kot me je naučila babica, da preženem sovražnika in zaščitim rumene piščančke.

Prvo noč, ko se vrnem, me zamoti tišina, ki jo neenakomerno prekinja skovikanje sove. Na dan privre neumorna radost, bridka žalost, tenkočutnost, ko se sprehajam po močvirnatih prekmurskih šumah, se prebijam skozi bodičasto grmičevje in opazim veličastno vrbo, preklano na štiri dele. Obstojim. Vzamem fotoaparat in naredim sliko, jo zamrznem in vpijem. Grem naprej.

Sami si ustvarjamo svoje razpoloženje s svojimi mislimi, katere pa tudi vplivajo na dejanja. Bolj ko o tem razmišljam, bolj mi je jasno, da imamo možnost izbire. Če imamo kontrolo nad svojimi mislimi, tako, da jih preusmerimo, ko se pojavijo negativnosti v njih, imamo vso orodje za srečno življenje. Vsako situacijo lahko vidimo iz dveh ali še več različnih plati.

Kar pa je odvisno od našega razpoloženja ter vpliva zunanjih dejavnikov na naše misli. Vdor negativnih misli povzročajo ljudje, same situacije (sami si skreiramo svojo iluzijo), ali pa sile, katerih se ne moremo ubraniti z materialnimi sredstvi.

Razmišljanje o življenju, vzrokih in posledicah dejanj, ki se nam dogajajo, pa o tem, kaj je bilo včeraj, pa kaj je danes in seveda, kaj nas jutri čaka je različno od vsakega človeka. Različno razmišlja o življenju človek v različnih starostnih obdobjih, pa glede na kulturne vrednote v okolju kjer živi, pa tudi glede vzgoje, ki jo je bil deležen v času svojega otroštva in mladostništva in nenazadnje je pomembna tudi stopnja njegove duhovne zrelosti.

Srečujem se z ljudmi, ki zanikajo vsake najmanjše možnosti glede obstoja energij, čeprav so tudi že znanstveno dokazljive, pa take, ki so zmožni doseči stanje mirovanja. Tako je bilo in tako bo večno. Vedno se bomo srečevali z ljudmi, ki imajo manj in takimi, ki imajo več - pa naj bo to materialnih dobrin ali osebnih sposobnosti.

Ko pogledam skozi okno, občutim tisti rez, ki ga človek začuti v očeh, ko ugleda svetlo nebo. Oči. Vedno se spomnim nate, ko si mi povedal, da si vse vedel že samo po tem, ko si me gledal v oči.

Tudi jaz sem vedela. Nisem si dovolila. Čutila sem, da nisi svoboden. Čutila sem, da te vežejo vezi družine in da te ne bom imela. Nisem si drznila pomisliti nate, bežala sem stran, nisem želela, da se dotakneva s pogledom. Ker sem vedela …Vedela sem, da bo prišel ta dan, ko se bom morala sprijazniti z usodo, da te nikoli ne bom imela.

Piše: Maja Južnič Sotlar v Vivi www.viva.si

Preden sem si zlomila nogo, sem vsak dan na vrtu preživela osem ur. Delovno. Obrezovala sem, sadila, presajala … Zdaj sem še vedno ves dan na vrtu, vendar lahko delam le še uro ali dve," je v pogovoru o kulturi urejanja vrtov povedala gospa Juta Krulc, neverjetno čila ženska, ki šteje okroglih sto let.

Ko smo jo prosili za fotografiranje, je mirno sedla na stol in počakala na nadaljnja navodila, z umirjenostjo, ki jo lahko da le dolgo življenje, pa je izrazila željo, naj je ne prosimo, da bi se med fotografiranjem smehljala. "Smeh naj pride iz duše, ko je ta srečna in začuti željo po njem."Na fotografiji je ostala resna. Življenje jo je vse prepogosto težko preizkušalo. V takih obdobjih je iskala uteho - in jo navadno tudi našla - v dejavnosti, ki jo veseli že od malega. V vrtnarjenju.

Ko delamo novoletne zaobljube, gredo nekako tako - letos se vpišem v fitnes, začnem hujšati, neham se prehranjevati s hitro hrano in tako dalje ter naprej.

Letos se nisem odločila za noben drastični ukrep.

Mogoče, ker je bilo lani eno tako posebno leto.

No, eno ''last minute'' zaobljubo pa sem si zadala.

In sicer - da bom v tem letu preposlušala vse najboljše svetovne glasbenike.

Pridna, sposobna in pohvale potrebna sem danes veliko postorila:

1-krat v trgovino pohitela, roke in prineseno temeljito umila in razkužila; poskočila, da mi ni jed prekipela; prala, čistila, se še v ogledalu pogledala.

2-krat rezljala, sekljala, lupila, mešala, kombinirala, dolivala, odlivala;

Večkrat kaj vključila, izključila, pospravila, jedla, pomivala;