Vse je blago in vsi smo naprodaj. Vendar ni nujno treba, da je tako. Ekonomski vidik sploh ni vidik, je nič, je iluzija, ki nas je pripeljala do tu, kjer smo. Enostavno nismo več ljudje, temveč sredstvo v kolesju sistema, ki ne deluje, ker nima korenin in ne sledi življenju.

Njegovi pohlepni ter oblasti željni tvorci in upravitelji brezvestno pritiskajo na gumbe, vlečejo vzvode, manipulirajo in upravljajo z nami kot da smo nezavedni stroji ali tržno blago. Vsi vemo, kdo so to. Vsake toliko časa si zamenjajo fotelje in si izmišljajo nove funkcije. Nenazadnje smo že tako zdresirani in navajeni vsega, da se nam zdi normalno, celo fino in koristno, da tudi sami sodelujemo in tekmujemo, kako bi se čim bolje prodali ali izkoristili druge. Popolna norost!

Želje po soncu, soli in morju so bile tako žive in neutolažljive, da sem se odpravila dnevu naproti. Kam? Samo tja, da ga vidiš, začutiš, da čutiš njegov vonj, samo tja. Le urica me loči da lahko potolažim svojo dušo.

Sonce boža tako nežno, kot da bi se balo pokazati v vsej svoji veličini. Sramežljivo je, a tudi to ga mine, ko sva nekaj časa skupaj. Posije z vso svojo milino, me objame in greje, medtem, ko jaz pijem pri moji kitajki late makijato, tak, žameten, kot ga zna narediti le ona. Gledam na cesto, kako avtomobili drvijo mimo in gledam ljudi kako zamišljeno hodijo mimo kavarniškega vrta.

Velikokrat, ko želim kaj napisati, me prešine občutek krivde, da bi napisala kaj lepega v današnjem tako težkem času. Venomer imam pred očmi ljudi, ki nimajo za jesti, otroke, ki trpijo... Jaz pa bi napisala kako mi je fajn, kako nimam za kaj jamrat. Včasih tega ne upam na glas priznati. In potem malo pojamram skupaj z drugimi. Kot, da je življenje narejeno zato, da nam je težko.

Srce me boli ob zgodbah, ki jih slišim. In velikokrat imam občutke krivde, ker mi gre bolje. Zopet pa ne tako dobro (v finančnem smislu), da bi lahko reševala svet. Pomagam po najboljših močeh. Nemalokrat ravno iz občutka krivde.

Z možem sva bila oba "naštimana" tako, da sva sebe dajala na zadnje mesto. Vedno sva najprej poskrbela za vse ostale. In verjemite, v določenih obdobjih najinega življenja je bilo ostalih veliko. In to naju je peljalo vse globje in globje v težave. Jemala, nosila, reševala sva bremena vseh okoli naju, začenši s starši. Nisva si nakopala malo in majhne stvari. To naju je najedalo, najedalo najin odnos, dnevi so bili mučni in stresni.

Ob kulturnem prazniku objavljamo eno od črtic Ivana Cankarja.

Zmerom sem jih ljubil; zdaj, ko se bližajo, me je strah. Oko ne vidi, uho ne čuje, še srce ne sluti; nenadoma, sredi veselega smeha — glej, večer!

Šel sem pred zdavnimi leti iz Ljubljane na Vrhniko, tisto pot, ki sem jo premeril tisočkrat. Lepo spomladansko jutro je bilo; ko mi je toplo sonce pozdravilo lica, je seglo tudi v moje srce in je popilo vse skrbi.

Ker se mi ni mudilo, sem legel pod jablan ob cesti in sem bral Shakespeara; ne vem, katera drama je bila; toliko vem, da me je vsega prevzela nepoznana im čeznaturna lepota, da me je nasitila in napojila in da mi je že sijalo v obraz vroče opoldansko sonce, ko sem vstal.

V novi številki Karme plus

Willaru Huayta je inkovski duhovni glasnik iz Cuzca v Peruju. Rodil se je kot Indijanec plemena Quechua in se med svojim duhovnim iskanjem globoko v amazonski džungli naučil sprejemati ezoterične resnice. Pred nekaj leti je bil poklican, naj odpotuje v veliko mesto Cuzco kot glasnik velikega belega bratstva s sporočilom, da živimo v prehodnem obdobju.

Ko je prišel iz džungle, je govoril le jezik quechua. Imel ni nobene podpore, le zaupanje v mojstre. V samo nekaj letih se je naučil špansko in angleško in njegovo sporočilo se je razširilo po vsem svetu. To je dosegel tako, da je živel svojo resnico. Willaru poudarja, da ni učitelj, šaman ali dedič hierarhije v kakršni koli obliki. Pravi, da je preprosto učenec življenja.

Poznate občutek, ko se vaše celotno življenje, vse kar ste kdaj izvedeli, vse kar ste se kdaj naučili, vse kar ste dosegli, vse kar imate, vse kar STE ... izgubi, izgine pred vašimi lastnimi očmi z eno samo mislijo? Ena sama misel uniči vaš obstoj. Izginete. Občutite le še občutek zmedenosti, nevednosti in nesigurnosti... Grozno. To se mi dogaja - večkrat... in prav včeraj se mi je zgodilo zopet.

Pridem domov, kot običajno si zavrtim par dobrih komadov, ki mi že ves čas odzvanjajo v glavi, se uležem in si NE UPAM razmišljati, ker se mi zdi da bredem, tonem...vse globlje in globlje v neko črnino, brezno... strah me je neznanja...te grozne nevednosti kaj me čaka jutri oz. v prihodnosti.

Mladi črnček je na vogalu ulice zagledal prodajalca balonov. Oči so se mu kar zasvetile, ko je zagledal različne barve - rdeči, modri, beli, črni, rumeni, baloni, …
Mož, ki je prodajal balone, je videl, kako deček okleva, nato zbere pogum in pristopi.

"Povejte mi, gospod, ali črni baloni letijo tako visoko kot ostali?"

"Možakarju so se orosile oči, dečka si je posadil na kolena in mu rekel: "Poglej."
Spustil je vse balone. Združili so se v nekakšen grozd in leteli vse višje in višje, dokler niso bili tako visoko, da so izginili.

Grofice Liduške de Nordis Hornik se spominjam še iz svojih zgodnjih otroških let. Oskrbovala se je s hrano v trgovini mojih staršev Ivana in Hermine (Breščak) Gašperčič v Solkanu. Trgovina z jestvinami in kolonialnim blagom je bila v moji rojstni hiši nasproti Poti na breg, ki vodi k Soči in sicer na Svetogorski ulici št. 258 (sedaj Ulica IX. korpusa št. 55). Še prej je trgovino vodila moja nona Marjuta (Grosar) Gašperčič, ki je prav tako kot pozneje moja mama oskrbovala grofijo s hrano.

Grofica Liduška je prijahala do nas s konjem; medtem, ko je kupovala stvari, je konja privezala k ograji ob cesti. Nato je s kupljenim blagom otovorila konja in odjezdila v vilo. Liduška je bila ljubiteljica konj in je bila zmožna jahati z obema nogama na strani sedla.

Predstaviti vam želim nekaj zgodb, izmed mnogih, ki so zbrane v knjigi z naslovom 'Nenavadna doživetja' v kateri naši, domači ljudje opisujejo svoja resnično zelo nenavadna doživetja, kot so jih zapisali sami preprosto in neolepšano .

Vsem je skupno to, da govore oz. pripovedujejo o tistem , človeškemu razumu nedoumljivem, kar se skriva na oni strani meje, ki loči realna doživljanja stvarnosti,od onih , ki jih imamo navado imenovati 'neverjetna', tistemu pa, ki o tem , kar se mu je primerilo, pripoveduje , pa največkrat sploh ne verjamemo ,ali pa rečemo, da je imel gotovo halucinacije, saj kaj takega se v naši realnosti res ne more dogajati in zgoditi.
Ali res ne, in ali so zgodbe resnične , ali pa so le plod domišljije pisočih, pa presodite sami.

»Zopet razmišljaš,« me brez predhodnega pozdrava ogovori.

Moj »Ne morem iz svoje kože,« zveni kakor opravičevanje, zato hitro dostavim bolj odločno: »Niti si tega v resnici ne želim.«

»Upam, da se zavedaš, da je to v glavnem prazno početje in zapravljanje časa,« začne modrovati. »Marsikaj koristnega bi lahko medtem postorila, ti pa samo sanjariš in se umikaš v svoj svet. Iz te tvoje moke nikoli ne bo kaj prida veliko kruha. Saj je prav, da nimaš glave le za okras in da ti je še kako pomembna tudi njena vsebina, vendar bi te rad opozoril, da večinoma ostajaš zgolj na ravni teorije, ki pa je ne znaš prenesti v prakso«

Agape (ljubezni) spoznanje.
''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''

...naj omenim resničen primer ne storijo, Agape spoznanja ljubezni.

Par let al tako nazaj, se prebudim od "anaesthesie" operacije na postelji v hospitalu.

Po par dneh se opomorem in zavem realnosti.

Opazim nasprot meni, dugi strani odelka
3 - 4 metre proč, le čedno žensko, več
ali man mojih let..
Ne bi treni očesa v normalni situaciji.

»Kaj počneš, kadar ne razmšljaš,« me je nekoč nekdo slučajno vprašal. S tem vprašanjem me je presenetil, a zmedel me nikakor ni, celo hvaležna sem mu bila za tak izziv.

»Vedno razmišljam,« sem brez obotavljanja odgovorila.

»Pa znaš še kaj drugega?« je drezal vame.

»Vse, kar znam in kar počnem, je tesno povezano s predhodnim razmišljanjem. Tudi sedaj, ko se pogovarjam s tabo, vmes razmišljam.«

»Toda kako je mogoče kaj početi, če obenem istočasno še razmišljaš?« je bil začuden.

Počasi se pomikam od besede do besede. Ko naletim na kakšno zares elegantno sestavljeno poved (v kakšnem izbranem odlomku), ki jo v isti sapi odlikuje tudi predstavna slikovitost, da izbrane, ušesu prijetno in pravilno zveneče melodike ter malodane že slovesnega in vznesenega ritma niti ne omenjam, me resnično prevzame tenkočuten jezikovni posluh ter živahna in lahkotna gibkost skrbno izbranega besedja in njegovega sosledja.

Torej prepotrebne odlike, po katerih se dá prepoznati nadarjenost in izrazno moč izkušenega pisca, pa tudi se dá iz vsega omenjenega razbrati, da obstaja med pišočim in njegovimi besedili neka nevidna vez, ki bi jo lahko poimenovali navdušenje, oboževanje, ljubezen, strast do lepe pisane besede, pa naj gre pri tem za proces prebiranja leposovja ali pa za proces poustvarjalnega oz. ustvarjalnega pisanja.

Prepričana sem, da ni osebe na tem planetu, ki se vpraša zakaj sploh obstajamo. Tako tudi sama večkrat pogledam v zvezdnato nebo in se vprašam: » Zakaj sploh obstajajo tako mogočne zvezde? Mogoče za to, da nam vlivajo lepoto in začudenje ob pogledu na njih?

Ampak kje pa je tisti pravi konec, kje se konča pot posuta z skrivnostnimi zvezdami, galaksijami, črnimi luknjami, itd.? Ali sploh obstaja konec tega temačnega vesolja ali je vse to sploh resnično?« Vprašanja bi lahko še naštevala, vendar sem prepričana, da ima tudi vsak posameznik takšna vprašanja, podobna ali pa celo enaka.

Piše: Nives Pustavrh v novi Vivi www.viva.si

Predstavljamo vitalne ljudi: Nara Petrovič

Tokrat smo se pogovarjali z Narom Petrovičem, publicistom, prevajalcem in avtorjem več knjig ter pobudnikom največje čistilne akcije pri nas Očistimo Slovenijo v enem dnevu in projekta ekovasi v Sloveniji. Odkrito nam je zaupal svoja iskriva spoznanja o tem, kako živeti vitalno in kako iskati stik z življenjsko energijo, pri čemer nas je popeljal po poti svojega osebnostnega in duhovnega razvoja ter iskanja prabiti človeškosti.

Temelj vitalnosti, pravi Nara, je sprejemanje lastne realnosti. "Sprejemati realnost pomeni dopuščati svobodo sebi in drugim, živeti neustrašno, odvreči predsodke in dogme ter zaupati, da je vse tako, kot mora biti. Potem se lahko sprostimo in v svoji realnosti uživamo."

Na blagajni supermarketa je mlada blagajničarka predlagala starejši gospe, da naj si prihodnjič prinese s seboj lastno vrečko, ker so plastične vrečke zelo slabe za naravo in okolje. Gospa se je opravičila in mladenki razložila:
˝Veste, mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.˝

Blagajničarka ji je odgovorila:
˝To je danes naš problem. Vaša generacija ni dovolj skrbela, da bi obvarovala naravo za bodoče generacije.˝

Pojem: »Čas je denar«, to ne drži, saj čas ni samo denar« kot se rado sliši, čas je lahko tudi mnogo kaj drugega, kot pa samo denar!

Čas je lahko tudi napredek, lahko je tudi svoboda, lahko je ozdravitev, odraščanje, šolanje, študij pa tudi druge neizogibne obveznosti, ki jih človek, če hoče normalno živeti, je zato dolžan nekatere obveznosti le v določenemu času izvesti, sicer se mu slabo piše!

»Čas je denar« pa se uporablja izključno le v poslovnih in proizvodnih branžah, kar pa še ni dovolj za eno normalno življenje.

S težkim srcem se bomo poslovili od Metoda Humarja, slovenskega alpinista, gorskega vodnika, gorskega reševalca, ljubitelja kulture in neprecenljivo dragega prijatelja (* 2. julij 1939, Nožice na Gorenjskem, † 15. aprila 2012). Bil je eden od prvih slovenskih alpinistov, ki se je udeležil alpinistične odprave na Himalajo (1965: član JAHO II, odprava na Kangbačen, 7902 m) in je tudi dobitnik zlatega priznanja občine Kamnik in častnega znaka Gorske reševalne zveze Slovenije.

Metod je ljubil gore bolj kot svoje lastno življenje. Iz svoje rojstne vasi Nožice je že kot otrok občudoval lepote Kamniško – Savinjskih Alp, ki so ga očarale in navdihovale s tisto plemenito radovednostjo in čutom za lepoto narave, povezano z bogastvom rastlinstva in skalnatimi oblikami kamnitih skulptur, ki človeka tako očarajo, omamljajo in tako mu je postajala gora vse dragocenejša, ko so se prekipevajoča čustva zlila z njo.

Nekoč sem imel malo več časa za razmišljanje in sem se ustavil ob kamnu, ki sem ga videl ob poti. Videl sem, kako uživa v svojem svetu in da mu sploh ni mar, ker imam jaz obilo skrbi in obveznosti. Prav zavidal sem mu. Kako je ta svet čuden, da ne rečem krivičen in okruten!?

Pustil sem kamnu njegovo svobodo in srečno usodo.
Sem pač prah in pepel, ker nisem srečen kot ta kamen... Sem popolnoma nesposoben osrečiti se...
Kaj me torej osrečuje? To, kar si želim ali to, kar že imam?

Pripovedujem svojo zgodbo. Vsak dan se kaj novega vplete vanjo. Vendar ta zgodba ni samo moja – v njej se prepleta nič koliko drugih sozgodb, ki so na kakršen koli način povezane z mojo: ene imajo tako rekoč vodilno vlogo in so daleč najbolj opazne – to so zgodbe, ki jih pišejo ljudje, s katerimi sem najtesneje povezana, ljudje, ki so mi najbolj dragi, ljudje, na katere se najbolj zanesem...

Druge sozgodbe so prisotne samo nekaj časa, določeno obdobje, potem pa usahnejo – to so zgodbe poznanstev, ki so s časoma zbledela, zgodbe znancev, ki smo se iz takšnih in drugačnih razlogov odtujili drug drugemu, ali pa si sploh nikdar nismo bili blizu.

Piše: A. M. v novi Hani www.revija-hana.com

Resnične zgodbe
Naj vam zaupam svojo zgodbo o delovanju črne magije, ki še dandanes vpliva na našo družino. Bila sem stara 5 let, ko smo se iz mesta preselili na vas. Oče je veliko delal v tujini. Toliko je delal, da smo v treh letih zgradili 300 m2 veliko hišo in se vselili. Hiša je bila končana s fasado vred. Srečno smo živeli, dokler se pred 10. leti niso pričele okoli naše hiše dogajati čudne stvari.

Najprej smo imeli najlepše rože v vasi. Res, zavidanja vredne! Ko je mami okopavala rožice, je nekoč sredini čebulic našla jajce. In smo pomislili: No, prav, saj smo na vasi! Kokoška je znesla jajce, razbila ga je in pustila v zemlji.

Že dolgo se plete zgodba v mojih mislih in morda je čas, da jo delim z vami. ( mogoče tudi zato, ker je 12.11.11 6. obletnica njegovega odhoda)
Bila sem stara 11 let, ko sem dobila brata. Pustimo dogodke, ki so se že prej dogajali v družini, so zelo poučna zgodovina, ki sem jo prerastla. Kar si želim napisati je tudi zgodba mojega brata. Neizmerno sem ga imela rada in kot novorojena teenage-rca skrbela zanj skoraj kot mama.

Brat je rasel, že od malega drugačen, kot jaz, že od nekdaj drugačna. Bolj, ko je odpiral oči, moral prevzemat razne odgovornosti, bolj, ko je spoznaval in opazoval življenje, bolj mu je jemalo moč. Iz ljubezni do mame si je iz čiste ljubezni nase vzel še vso njenoo karmo in (ne)odgovornost , vse dokler ga življenje ni pripravilo, da se je spravil v stanje klinične depresije.

Šest minut do šestih je kazala velika okrogla ura nad okencem za informacije na železniški postaji Grand Central. Visok mlad poročnik, ki je pravkar prišel s perona, je dvignil svoj od sonca porjaveli obraz in zožil oči, da bi videl točen čas.

Srce mu je razbijalo in bil je pretresen, ker tega ni mogel nadzorovati. Čez šest minut bo videl žensko, ki ji je zadnjih 13 mesecev pripadalo posebno mesto v njegovem življenju. Žensko, ki je ni še nikoli videl, toda njene napisane besede so bile z njim in so mu bile v neusahljivo oporo.