Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Iskanje-Ljubezni-Razocaranje-Bolecina

Zgodba, ki osvaja svet četrtek, 28. julij 2022 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke "Ljubezen sem iskala, odkar vem zase. Edina težava pri tem pa je bila ta, da nisem vedela, kaj je pravzaprav tisto, kar iščem, niti kje naj to najdem. Nikakor mi ni šlo v glavo, kako to, sem vseskozi prepričana, da se gibljem v smeri k ljubezni, vse, na kar naletim na tej poti, pa sta bolečina in trpljenje. Potem pa sem nekega dne – ko sem ne vem kolikič že – spet doživela ljubezensko razočaranje, dojela, da ne maram več trpeti, priznala sem si vse napake in pomanjkljivosti svojega "večnega" iskanja. O podrobnostih te "sprožitve" sem pisala v romanu "Lemurjeva ljubezen". Pozneje sem izvedela, da je okoli mene stotine in tisoče ljudi, ki doživljajo podobne izkušnje. Razlika med nami je morda samo način, na kakega smo te svoje izkušnje porabili za svoj kvalitetnejši jutri." Ena od najbolj branih pisateljic v Srbiji, Ivana Kuzmanović, je pred nekaj tedni predstavila svojo najbolj prodajano knjigo "Odkar sem se vzljubila – LJUBIM", ki je spomladi izšla tudi v slovenščini. V Ljubljani je imela celovečerno predavanje, v katerem je očarala prisotne s svojo neposrednostjo, toplino, humornostjo in prodornostjo razmišljanja. Takšna je tudi njena knjiga – o ljubezni (o kateri seveda "vemo vse") govori na tak način, da se bralec v njej najde; Ivana piše tako, kot bi besedila pisali sami, z običajnim jezikom in vsemi pomisleki, ki prevevajo tudi bralca, pa če se tega zaveda ali pa ne. Zato te knjige ne moreš odložiti. Na koncu si bogatejši, ker je avtorica spregovorila o tebi – namesto tebe. VEDNO NOVA SPOZNANJA V mladih letih si verjetno v nobenem trenutku ni predstavljala, da bi lahko kdaj bila pisateljica, kaj šele uspešna pisateljica. Nastopala je vedno, že od malega, in se kmalu uveljavila kot manekenka in pevka. Kariera jo je vodila po celem svetu, v želji ustvariti svoje poklicne želje in sanje je številna leta preživela v tujini, kjer pa je – kot opisuje danes – v bistvu bolj kot slavo ali denar iskala Ljubezen in samo sebe. Po vrnitvi domov je najprej zaključila nekdaj začeto, kasneje pa prekinjeno zaradi kariere – študij prava. Toda tudi po diplomi, ki ji je odprla pot do drugačne kariere, je Ljubezen iskala kvečjemu še bolj predano kot prej. Različne izkušnje so jo pripeljale do točke, ko je svoja razmišljanja, upanja in spoznanja zapisala in rodila se je njena prva knjiga "Lemurjeva ljubezen", ki je izšel leta 2007, ko je avtorka ravno zakoračila v svoje peto desetletje. Roman je nemudoma postal kultna knjiga v Srbiji, uspeh pa jo je opogumil za pisanje druge knjige, romana "Manj kot trije", ki je izšel naslednje leto. Sledili so mu še trije romani, "Amor portenjo" (o prevari), "Odkar sem se vzljubila – LJUBIM" (ki je bila ena izmed desetih najbolj branih knjig leta 2011 v Srbiji in je avtorici prinesla tudi prestižno nagrado hit liber) in (lani) "V imenu ljubezni", knjiga, ki govori o bujenju, dozorevanju in samospoznavanju, knjiga, ki budi notranje vzgibe, med njimi tudi take najbolj skrite. V slovenščino je bil preveden samo njen četrti roman, delno romanizirana študija o ljubezni, ki jo je avtorka predstavila skozi križanje treh zornih kotov: izkustvenega, psihoterapevtskega in duhovnega. Narava stvari je Ivano Kuzmanović pripeljala do logične nadgradnje pisateljevanja – do organiziranja srečanj in delavnic na temo ljubezni. SPREMEMBA NAČINA RAZMIŠLJANJA Avtorka pravi, da so njene knjige več ali manj avtobiografske, prvi dve in pa knjiga "… ljubim" v celoti. Nič namreč ne deluje bolj kot lasten primer. Kadar se bitje sporazumeva z drugim bitjem, se zavesta, da sta pravzaprav Eno, in v takih trenutkih vprašanja o iskrenosti, zaupanju in bližini niso umestna. Vse teče kot bister potoček, ki nam ponuja svežino trenutka in vso lepoto izvirnosti, čistosti, nepotvorjenosti. Takrat je vse lahko – dati ali pa sprejeti nasvet, objeti telo, dotakniti se duše … A vedno ni bilo tako. Njeno dolgoletno iskanje jo je peljalo do številnih poskusov najti odgovore na mnoga vprašanja, do različnih tehnik za obvladovanje napetosti in kopičenega nezadovoljstva, in Ivana je skozi leta postala reiki mojstrica in life coach praktik. V reikiju je napredovala izjemno: v tri stopnje je bila inicirana v treh letih. Za life coaching pravi, da se je nevede pripravljala in učila svoje celo življenje. Danes svoje znanje prenaša na svoje stranke, ki jim učinkovito prenaša bogate izkušnje. Sama pravi, da je svojo življenjsko modrost dosegla z – razbijanjem glave ob zid. Ker se ta ni hotel premakniti, se je morala sama (o tem sedaj pripoveduje med smehom), zato je morala prekiniti krog ponavljanja venomer istih situacij in napak, o čemer govori njena najnovejša knjiga "V imenu ljubezni". Opogumila se je, tvegala, predvsem zato, ker je postala že preutrujena zaradi trpljenja in patetike. Utrujena od solz, pravi temu danes. V času te preobrazbe je bila zelo priljubljena pesem "Slabo mi je in utrujena sem od tega, da mi je ves čas slabo in da sem utrujena" ("I am sick and tired of always being sick and tired"). Zelo ji je bila všeč in pela jo je na ves glas, kot bi si hotela zabiti v glavo: dovolj je teh istih korakov, načinov, dovolj bežanja, dovolj strahu zaradi strahu. Soočala se je sama s seboj, spoznala in se vzljubila. Sprememba njenega načina razmišljanja se je odrazila v vidnih in objektivnih spremembah v njenem zasebnem življenju. Srečala je svojo pravo ljubezen, dobila (pri 47-ih) otroka. O tem pripoveduje naslednje: "Najprej je bilo nujno, da sem se nehala bati osamljenosti. Posledica tega je bilo, da sem se prvič v življenju dobro počutila v svoji koži. Ob večerih sem zaspala z nasmehom in brez zaskrbljenosti zaradi naslednjega dneva. Naenkrat sem se znala veseliti in smejati. Teh dveh let in pol svojega življenja se spominjam kot najlepših, kar sem jih kdaj imela. Za krono sem spoznala svojega soproga in z njim ustvarila odnos, kakršnega nikoli prej nisem imela. Skupaj sva notranje rasla, meditirala, trenirala tai chi, potovala … Lani junija sva potem dobila angelčka. To je najin novi Učitelj, nova pot na spirali življenja, vzrok in povod za nove spremembe in dozorevanje." O ISKANJU LJUBEZNI Naši motivi, ki jim pravimo 'ljubezen', niso vedno ljubezen, ampak gre pogosto za čisto druge človekove notranje potrebe, recimo potreba po zaščiti, varnosti in zaščitenosti, potreba po všečnosti (da smo drugim všeč), potreba po gotovosti, potreba po sprejetosti, potreba po priznanju, potreba po bližini, dotiku, potreba po premagovanju strahov … in mnoge druge. Med iskanjem ljubezni in z namero poiskati razloge, zakaj naše ljubezensko življenje ni uspešno oziroma zakaj ne zaživi v skladu z našimi željami in pričakovanji, navadno pridemo do točke, ko se zazremo v lastne motive, zakaj nekaj počnemo. Vsakodnevno bi se morali vprašati "Zakaj to počnem?" "Kaj čutim v tem trenutku?" "Kaj resnično potrebujem?" "Česa si pravzaprav resnično želim?" Če bomo pri tem samoizpraševanju pošteni – pošteni do sebe, seveda -, ni daleč do spoznanja, da sebe sploh ne dajemo na prvo mesto na svoji prioritetni listi, ampak da sebe puščamo nekje zadaj, kot bi se zapostavljali … Pogosto prej pomislimo na druge kot nase … ali pa na sebe celo niti ne pomislimo. Kot bi pričakovali, da bo to storil kdo drug … Temu spoznanju se drugače lahko reče tudi "sebe nimamo (dovolj) radi". Pri iskanju ljubezni, a tudi v ljubezni sami, delamo številne napake. Vedno iščemo nekaj pri nekom drugem, kot bi nam bil kdo kaj dolžan; prepričani smo, da smo nekaj dali od sebe, a tega potem nismo dobili nazaj … Venomer znova preračunavamo, kot bi čakali na ljudi, da bodo prebrali misli in "vedeli", česa si mi sami želimo. Ker se to ne dogaja "samo od sebe", smo napačno (in tudi krivično) "prepričani", da nam ti ljudje hočejo kaj slabega ... Ljubezen je z drugimi besedami tudi - resnica. Kako naj bomo iskreni drug do drugega, če nismo iskreni do sebe? Ljubezen pomeni tudi zaupanje, pomeni tudi svobodo, toda ali smo res svobodni? Nismo, saj za svojo svobodo ne naredimo ničesar. Ves čas se trudimo obnašati se tako, kot to od nas pričakujejo drugi. DVE POLOVICI TVORITA CELOTO Ko to končno spoznamo, se ne počutimo dobro. Kot bi nas kdo opeharil, ogoljufal. Marsikdo na tej točki izgubi voljo, gre spet nazaj po poti. Toda vse to so dragocene izkušnje. Pot brez bolečine in nekaj malega trpljenja ne obstaja. A prav to je tisto, kar nas bogati, saj nam življenje samo prinese dovolj ovir, težav in spoznanj, da lahko vse to znanje izkoristimo za učenje in rast, ne pa za depresijo in obup. To nam omogoča, da se na to pot spoznanja odpravimo prej. Na cilj bomo, tako govore zakonitosti, prispeli točno takrat, ko bo to potrebno. Danes večina ljudi verjame, da ve, kaj je ljubezen. Še več, prepričani so, da gre za nekakšno naravno kvaliteto, s katero smo se rodili, in je potem "samo vprašanje časa, kdaj bomo (končno) srečali, spoznali, našli itd. to svojo "drugo polovico" ter odtlej srečno živeli "do konca dni", tako kot v pravljici … Ivana Kuzmanović pravi, da v to "drugo polovico" ne verjame – verjame pa zato v Enost, v celoto, ki jo tvorita dva. Dva, ki živita, rasteta, se podpirata, notranje bogatita, veselita, dopolnjujeta, osrečujeta in še veliko drugega … vse dokler si to želita. Iz knjige "Odkar sem se vzljubila – LJUBIM": Če bi se ljubezen dala zaslužiti, verjamem, da bi bili mnogi med nami prepričani, da so si prislužili vsaj kolajno ali častni naslov. V skromnejših primerih pričakujemo, da ne bomo ljubljeni nič manj, kot smo mi sami ponudili drugi osebi. Če ne ravno toliko, potem zelo verjetno vsaj približno toliko. Seveda poleg primernega odmerka hvaležnosti in zavedanja, koliko smo vedno bili v stanju storiti. (Nismo tako malenkostni, da potrebujemo zahvalo v obliki besed, a bodimo iskreni, nehvaležnost je zadnja stvar, ki bi se nam smela zgoditi.) vendar se to dogaja! Neljubljenje, zavrnitev, nehvaležnost in popolno nezavedanje o tem, kaj in s koliko nesebične ljubezni smo ponudili … Kaj je tu narobe? Za kaj tu sploh gre? Ali je potemtakem res, da je ljubiti nevarno, da sta dobri in bedak brata, da se v današnjem času ne splača ljubiti in ne nazadnje, da je res točno tisto, kar smo slišali že tisočkrat: "Na koncu ti nihče niti hvala ne bo rekel …" Začela bom z odgovorom na prvo vprašanje: kaj je tu narobe? No, narobe je to, da smo odraščali s prepričanjem, da se Ljubezen lahko zasluži. In ne samo, da se more, temveč, da se mora zaslužiti. Verjamem, da v mnogih izmed nas še vedno odmeva stavek: "Ne maram te, ker si poredna. Bodi pridna in mama te bo imela rada najbolj na svetu" ali "Če imaš rada mamo, boš to naredila" ali "Stori to meni na ljubo" ali … Nikoli nisem uspela razbrati, ali je pogubno biti dober, ali je usodno iskreno ljubiti, ali morda nisem vredna ljubezni, morda si je nisem uspela zaslužiti. Tu je tisto, česar sem se naučila, tukaj so odgovori, ki so pomirili moj um in mi odprli vrata neskončnega razprostrtja Ljubezni. Prvi odgovor je - Ljubezni si ne zasluži. Vsak naš poskus in premišljena namera, da zaslužimo ljubezen nekoga, nas v hipu pretvori v preračunljive osebe, polne pričakovanj. Da se tega zavedamo, ne izniči delovanja premišljene namere. Tisti trenutek, ko nekaj storimo zato, da bi dobili nekaj v zameno, naše dejanje postane prikrajšano prave Ljubezni. Če bi Ljubezen bilo mogoče zaslužiti, potem bi obstajali tisti, ki so je malo, več in največ vredni. Ali pa tisti, ki je sploh niso vredni. Takšna merila pa ne obstajajo in prav vsi pod milim nebom smo enaki in vsi enako vredni ljubezni. "Kako? Kaj pa zločinci, morilci, zlobni ljudje? Tudi oni?" Da, tudi oni in to nič manj od vas, od nas vseh. Ali pač mislite, da njim ni potrebno, da jih ljubijo njihove matere, žene, otroci, prijatelji? Ljubezen je največji dar in vi ste že dobili vse, kar od Ljubezni lahko dobite. To je najbolj čudovita izkušnja, ki jo vaše bitje lahko doživi. Lahko vam podari občutek popolne svobode in nedotakljivosti, kajti v brezpogojni Ljubezni, v kateri sprejemamo ljudi take kot so, z vsemi njihovimi omejitvami, za katere niso sami niti odgovorni niti se jih ne zavedajo, ni razočaranja, ni prizadetosti, ni občutka, da smo izkoriščeni. Kako nas lahko nekdo izkoristi, če mu dajemo, ker to želimo in zmoremo, v tolikšni meri, kot želimo in zmoremo. To počnemo zato, ker nam dajanje ugaja, ker nas izpolnjuje in ker nam daje moč. Kajti drugemu lahko samo damo samo tisto, kar imamo, in da lahko samo tisti, ki nekaj ima. Dajete Ljubezen, ker jo imate. Nudite razumevanje, ker to zmorete. Ali res potrebujete več? Ljubezen zadostuje ljubezni! Komentarji (0) www.pozitivke.net