NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 14-feb
  • Valentinov vikend

  • sobota 15-feb
  • Komunikacija - Temelj dobrih odnosov

  • nedelja 16-feb
  • 57. Veganski Pohod za Vsakogar - Veliki Modrasovec (1353 m)

  • sreda 19-feb
  • Pogovor ob knjigi

  • četrtek 20-feb
  • 8. Zimski festival

  • sobota 22-feb
  • Kvačkanje babičinih kvadratov z Marino Pagon

  • sreda 26-feb
  • Komedija: Alfa samski

  • četrtek 27-feb
  • Andraž Rožman - tega se ne da izbrisati

  • ponedeljek 03-mar
  • Krepitev enakosti v STEM in energetiki: zavezništva za uspeh

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Ko zaslišim jastreba in si obujem čevlje   
    nedelja, 7. november 2021 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Anonymous

    Vem, da sem doma. In vsakič dvignem roke nad glavo in zaploskam v nebo, tako kot me je naučila babica, da preženem sovražnika in zaščitim rumene piščančke.

    Prvo noč, ko se vrnem, me zamoti tišina, ki jo neenakomerno prekinja skovikanje sove. Na dan privre neumorna radost, bridka žalost, tenkočutnost, ko se sprehajam po močvirnatih prekmurskih šumah, se prebijam skozi bodičasto grmičevje in opazim veličastno vrbo, preklano na štiri dele. Obstojim. Vzamem fotoaparat in naredim sliko, jo zamrznem in vpijem. Grem naprej.

    Zaverovana v otroške misli navsezadnje opazim odvržene rumene glave ob njivski poti, ki so jim marljive roke odvzele semena in jih stroji pretalili v bučno olje. In spomnim se lesene pručke, s katere sem kot otrok poveljevala dedku, katero bučo mi naj prekolje na dvoje. Izbirala sem si majhne, pravilne okrogline. Ravno pravšnje zame. Čakala sem trenutek, da bom lahko potopila prste v mrežasto oranžno rumeno tkivo, ki se mi bo zarilo pod nohte in me skelelo. Odstranjevala sem plast za plastjo, in ko sem roko potegnila iz mehke gmote, mi je v prgišču ostalo nekaj črnih spolzkih semen. Lesketala so se v jesenskem soncu kot odvržene ribje luskine. Spustila sem jih na kupček v posodo.

    Stopim na krhek ovoj buče, ki čaka, da ga bo zemlja sprejela v svoje nedrje in bo za sabo pustil sled, ki ji bom sledila v maminih črevljih po prekmurski ravnici do koder me bo vodila. Pohodila bom odpadlo razmočeno listje, ki ga je zjutraj pokrila prva slana, zapirala stara poglavja in nestrpno odpirala nova.

    Stopila bom na balkon, vdihnila bom vonj po snegu, pomešanim z nenehnim vrvenjem avtomobilov in brnenjem klimatskih naprav ter pomislila, Tudi tukaj sem doma.

    Valerija Hozjan

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Anonymous
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Ko zaslišim jastreba in si obujem čevlje | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2025 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,71 seconds