Ko zorijo češnje, med rdečimi plodovi vidim tvoj obraz.
Čutim vonj sočnih plodov in tvoje ustnice na mojem telesu.
Čutim, kako dehti zemlja in trave.
Čutim drget tvojih prstov na mojem vratu.

Ko zorijo češnje, pride moj čas.
Čas, ko ožive pozabljeni večeri.
Čas, ko spomin spet obudi najino mladost.
Čas, ko se počutim mlado in voljno in zaželeno.

Tista beseda,
ki se je ne bom
nikoli naveličala;

tista beseda,
ki bo ostala
zimzelenih barv,
tudi ko bodo
že vse ostale
izrabljene in obledele;

Se ustavil je njen čas, odšla je tja,
kjer vzela jo je hladna noč,
a v verzih, pesmih njenih še živi,
v poeziji, v spominu živahno tli.

Besede njene na trenutke oživijo,
kot, da ob soncu rahlo se bleščijo,
njen nasmeh prikradel se je iz besed,
ljubila poezijo, njen svet bil je lep.

Tam iznajdljivii ponujajo zemljo na luni,
nasedejo najbolj bogati še bolj neumni,
saj mislijo si bodo nekoč tam taborili,
drugi farme imeli, zelje in krompir sadili.

Nekateri politiki prodajajo obljube,
a kasneje se zavemo naše zgube,
saj od obljub je ostalo le bore malo,
a njim od cvenka se bo kar smejalo.

Napisal resnično lepo pesem je poet,
beseda vsaka lepša je bila kot cvet,
a v duši svoji skrival svoje bolečine,
zaželel si počitka da bol v duši izgine.

Nekateri v pesmi iskali so navlake,
vlekli z njih besede, v črkah spake,
saj to jim je bilo v veselje,v naravi, umu,
sledili so svojemu bolanemu razumu.

Spet zacvetele so spominčice, vijolice,
toplo sonce majsko jih prebuja,
sadno drevje omamno cvete, diši,
maj najlepši mesec lepega cvetja si .

Na tratah prve marjetke ivanščice cvetijo,
čebel, metuljev lepih k sebi vabijo, gostijo,
a španski bezeg, ali selenca, jorgovan,
dišeč čeprav strupen, dišeč cveti v majski dan.

Tam nekje nekoč cvetele so najlepše rože,
prijetno petje ptic prevzelo je kot v raju,
otroški glas povsod odmeval je naokoli
ljudi ob delu prijazne spremljal je nasmeh.

Nekje nekoč ljudje pomagali so si med seboj,
odganjali skrbi, se vsi so med seboj poznali,
slabosti v kali so takoj skupno proč pregnali,
stiske redkih občutili zaznali, jim pomagali.

Ni pomembno,
da nisi z menoj,
da te moje oči ne vidijo.
Ni pomembno,
kaj delaš,
po kom ti hrepeni srce.
Ni pomembno,
kje se nahajaš,
kje blodiš z mislimi.
Ni pomembno,
kdo sem jaz,
kdo si ti…

Si kot sonce na nebu,
kot zvezde v temni noči.
Si kot angel na zemlji,
omamni opoj moji duši.
Si kot prebujajoče jutro,
dehteči cvet jorgovana.
Si kot radostno hrepenenje,
strast do življenja.
Si romantičen poet,
navdih za lepši svet.
Si neizpeta pesem moje duše,
Ljubezni, radosti in sreče.

Ko te nihče nima rad,
umreš.

Ko sem izvedela
da moje prve ljubezni ni več,
je umrl tudi del mene.

Ko vidim, da me odklanjaš,
čeprav si me včeraj klical in vabil,
del mene umira.

V nočeh, ko pod odejo iščem tvojo dlan,
spoznavam, kako je včasih vse zaman.

Hlad je in praznina tam,
kjer si nekoč govoril »rad te imam«.

Med tisoče dlanmi - tvojo bi spoznala,
med tisoč vonji, vonj bi kože tvoje prepoznala.

Pridružujem se ti, čeprav ne vem, kdo sploh si.
A družbe nikoli ni preveč, zato pridi k meni, ne boj se noči.
Nestrpno čakam nate v temi,
v belem snegu, kjer si pustil sledi.

In čeprav te nikjer videt ni,
slutim in čutim, da v bližini si.
Naj gredo zima in sneg in megla daleč proč,
čakam pomlad in sonce in tebe in krajšo noč.

Vse je novo, vse drugače ta čas, a vendar znano.
Še sonce greje drugače, svetlejše je in bolj toplo.
Drugačni so ljudje, občutki lepši,
lice nasmejano, pogled svetlejši, vse je bolj vedro.

Je kriva pomlad ali nova vlada,
prebujena narava ali naša nada,
da nas v lepši jutri pripelje,
odpihne težave, uresniči vse želje.

Po dolgi zimi in breznu teme,
se prileže sonce in zeleno polje,
ptičje petje prekinja tišino,
čakamo črička s svojo violino.

Le redko se nasmehne,
vendar je prijazna, skrivnostna,
tako kot so njena pretekla leta,
čas v katerem je živela, ga preživljala,
v dobrem, slabem, času ki je bil drugačen,
tudi čas negotovost, odrekanj, čas ki je mimo.
Za se seboj je pustil gube na obrazu...
bolezen, ki tudi njej ni prizanesla...

Le eno hčerko ima, enega vnuka, pravnukinjo.
Dovolj da jo misli popeljejo v preteklost,
čas ki ji ni bil postlan z rožicami,
vendar jo je skozi čas, izkušnje utrdilo,
spet je posijalo sonce ob rojstvu hčerke,
topllih žarkov natrosilo ob rojstvu vnuka,
ter najbolj osrečil z najlepšo pravnukinjo,
s sladkim iskrenim brez skrbnim nasmehom.

Nas končno nežno vse objela potrepljala,
pomlad k vsem nam je priskakljala,
sneg pregnala, s cvetjem obdarovala,
se ob toplih sončnih žarkih nasmejala.

Tam kukavico iz gozda slišim se oglaša,
pazljivo po denarju v žepu mene vpraša,
ptičji spev vedrino v srca nam prinaša,
nam že nemir skrivnosten v srca vnaša...

Le odhaja, slovo je dolgotrajno,
kakor da bi oklevala,
razmišljala kakšno bo slovo...
veselo, solznih oči, žalostno.
Toda napočil je ta trenutek.
Rad sem jo imel, jo občudoval,
zaživel z njo, vendar.
Naveličal sem se je,
njenih darov brez meja,
hladnega občutka,
vsega kar jo je krasilo,
snega, vsem brezplačno darilo

Pravijo da nekateri lažejo,
da to resnično ni lepo ...
Jaz nisem takšen kot oni;
ah tiste moje drobne izmišljotine...

Pravijo da so nekateri neurejeni,
hodijo v strganih oblačilih,
močno obrabljenih čevljih,
Sem takšen le doma, kdo me vidi?

In prišel je Njegovv čas,
čas ko so ga izdali, križali,
tisti ki jim je zaupal, živel z njimi...
Zakaj, ker je bilo tako usojeno,
ker jim je zaupal,
živel s svojim naukom,
ga širil med ljudi,
kazal na človekove slabosti,
je pričakoval preveč,
bil zato kaznova s križanjem,
od koga že, kdo je opazoval vse?

Nekdo nam dal
ponovno je zajeti
iz polnosti zakladnice
življenjske Pramoči -
Moči, ki njen se Praizvir
nikdar ne izsuši.

Nekdo nam je
ponovno prenovil srce,
da pričelo pomlajeno
je boj srčno bíti.

Prosim, bodi milostljiv mi vselej in povsod
in do skrajnosti prizanesljiv, o moj Gospod:
ker vem, da tákrat le uspevam,
kadar se dotakne gorki žarek Tvoje me moči,
kadar pa zanašam se preveč le nase,
padam in pogrezam se v svoji nebogljenosti.

Ko si želim prodreti onkraj svojih danosti,
kadar kdaj preveč zagledam se v blišč priznanj,
ko v dokazovanju sebi, drugim, izčrpavam se,
kadar kdaj želim morda izsiliti mogočnejši sijaj,
kot moja ga svetilka more dati,
naj obenem se zavem, da sem sama zase le piščal,
ki ji Tvoj božanski je navdih posodil glas, da more peti.

Zato le Nate se zanašam, o Gospod,
v upanju, da vselej blagoslavljaš
delo mojega srca in rok...

Danijela Premzl

Svežina pomladi,
igrivost poletja,
modrost jeseni,
utrujenost zime -
vsak letni čas
mi podari
kak svoj kras.
Tako sprehajam se
ponosno kot kraljica
po sobanah svojih dni
in kakor obsedena lovim
trenutke izjemnosti.

Danijela Premzl

Ves v soju sveč
je kot škrlat, bordel rdeč.
V njem dama –
osamljena in sama.

Ljubezen prodaja za denar,
brez čustev – ji zanje več ni mar.
Visokih pet in v odtenku prosoja je obleka,
le lutka je in niti senca od človeka.

Telo kot mrtvo, a vendarle živi,
duša je davno med umrlimi.
Srce ledeno,
kot kamen, onemelo.

Razprla roke je pomlad,
zavel je s hribov veter mlad.
Prezeble trate sonce greje,
odganja zimo in se v pest ji smeje.

Pisal verze o ljubezni bo poet,
vrabčka spletata si gnezdo spet.
Odpira se za cvetom cvet,
spet živ in pisan bo ves svet.

Hermina Palčnik