Tukaj si,
pa te ne čutim.

Gledaš me,
pa me ne vidiš.

Dotikaš se me,
a me ne prepoznaš.

Poljubljaš,
pa brišeš sledi.

Nikoli več
ne boš v dvomih,
tavajoč skozi večerne
meglice,
zazrta v žametno nebo,
prepolno ugank
in ukan…
Kajti, ko bo topli piš
vetriča ljubezni
utrgal list s starega hrasta,
ta ti ga bo položil na prsi…
In ko boš začutila prijetno toploto,
ki te bo to noč obdala
in te ne pustila spati,
boš spoznala,
da sem se zasidral
v tvojem srcu
in, da bom tam
tudi ostal
in te čuval
dvomov
toliko časa,
dokler bo listov
na velikem drevesu…

Kaj mi mar drugi, če čutim energijo,
Kaj me briga, o čem govorijo.
Kaj morem, če se ukvarjajo z vsem,
O čemer premišljujem in o tem kar vem.
Pisem, ker me beseda osvobaja,
Ker napisano prav od srca prihaja,
ker pogosto čutim nemoč,
Ker ni več, kot bilo je nekoč.
Čutim, da s pesmijo nisem sama,
Da vse povedano ni prazna slama,
Da semena padejo na plodna tla
Da iskrene zelje se kdo prepozna in
Da napisana beseda nekaj velja.
Dokler bom tako čutila, ne bom peresa izpustila.
Ostati moram, to kar sem,
Pisati o vsem, kar čutim in vem.

Jeanne

Morda o naši usodi zvezde govorijo,
kažejo pot v neznano prihodnost,
bo pa vse pokazal le čas,
saj vsak je svoje sreče kovač.

vsak svoje znamenje ima,
z usodo se rado poigra,
o njih pišejo in govorijo,
včasih nas že razvedrijo.

Kaj lepšega ko ti obljubljajo lep dan,
potem pa si ves dan zaspan,
parkiraš plačaš kazen globo,
lep dan to ni prav dobro.

Veš mama, vedno sem s teboj,
tudi, ko me ne vidiš, čutiš...
takrat jaz tebe.
Vidim tvoj obraz, je blag, ljubeč,
zato te prosim..
draga mama
sprejmi čestitko to
iz globin mojega srca.
Srčna hvala ti za vse,
ker živela le zame si neštete dneve te.

Nekateri so utrujeni od smejanja
spet drugi od sprenevedanja,
tretji od laganja in bahanja,
jaz pa utrujena in sita teh.

Le kako jih je možno spremeniti,
prevzgojiti v zaupanja vredne,
že vem čisto enostavno,
še enkrat se roditi.

Tega potem več ne bom opazila,
se bom tudi sprenevedala,
lagala, se tudi še bahala,
vsem pa sladko smejala…

Vsak dan je treba
v naravo,
pogledati v krošnje dreves,
se naužiti modrine neba,
ujeti sončni žarek ali dva.

Vsak dan je treba
nekoga nasmejati ali objeti,
vsaj z očmi,
v mislih poslati na stotine dobrih želja.

Vsak dan je treba
biti človek
človeku,
živalim,
rastlinam
in vsem.

Danes sem bila daleč od sebe.
Na vrhu stopnic mi je zastal dih.
Nisem prišla do sape.
Globok vdih.
Vstopim.
V svoj svet.
Vstopim vase.
Berem, pišem, sanjam.
Sanj človeku ne morejo odvzeti.
Srečam nikoli pozabljene obraze
z razsvetljeno avro ljubezni,
ki so se vrnili v sedanjost.
Čas ima veliko številko čevljev
in hiter korak.
Vse je drugače.
Na mizi je skodelica kave brez kofeina,
dieta z manj kalorijami in malo soli.
Na ustih poljub, ki ne more ugasniti.

www.tatjana-malec.si

Mirite, mirite; o miru le govorite,
sami zanj nikoli prav nič ne storite.
Vedno znova nova orožja ponujate,
revnim in lačnim ga vsiljujete.
Strah razpihujete, nemire spodbujate,
z grozo, pohabo in smrtjo trgujete.
S pajdaši za vpliv in dobiček tekmujete,
pristašem volilne glasove kupujete.
Vojake v daljne dežele umirat pošiljate,
spomenike in časti jim obljubljate.

Poslušaj me brat,
že dolgo ne morem spat.
Zapirajo meje,
postavljajo ograje in gradijo zidove.
Se ti ne zdi,
da to poznava iz preteklosti.
Niso tudi takrat izbirali ljudi,
po barvi, po rasi različni, a povsem nedolžni vsi.

Si me dobro slišal moj brat?
Ne morem spat,
ker vse te množice ljudi nihče ne sliši,
nič dobrega se ne zgodi.
Se mar lahko zgodovina spet ponovi?
Ni bilo dovolj trpljenja in mučenja nedolžnih ljudi.
Ko represija ponori,
se narod prebudi, nič dobrega ne bo prihodnje dni.

Prav danes je dan za vrsto vprašanj,
da Ti predano in zavestno sledim,
se o čem poučim, kaj spremenim.

Danes je dan, ko ne morem zabresti
v stare slabosti, nove neumnosti,
pozabljati Nate, se brez Tebe odzivati.

Danes je dan, da premagam bojazni,
v vsem Te odkrivam, se Ti zahvalim,
vse Ti zaupam, se Ti prepustim.

So nastale v moji glavi,
vedno divjajo nekje v višavi.
Skoraj jih moram potiho utišat,
da mi rime ne uidejo skozi usta.

Počasi jih nizam, dan za dnem,
kreiram v nočeh.
Dokler v kakšnih toplih poletnih dneh,
čisto počasi, muzaje korakajo
preko mojih prstov, na papir.

Dve rastlini,
Med seboj oddaljeni,
Ki se čutita v korenini,
Dve duši za ostale pozabljeni,
Skupaj v bolečini,
Nedotaknjeni in tako ranljivi,
Navkljub vsemu še verjameta,
Da niso umrla čustva v človeku,
Očem nevidna vez med njima,
Je skrita v globini,
Ljubezen iskriva in neminljiva,
Nerazumljena kemija med njima,
Bo večno ostala nedotaknjena.

Poslušam mnenja,
kritiziranje ne pojenja,
vsak ima svoj prav,
to ni nikakršen bau bau.

A nekateri je to premalo,
kritizirajo vsako šalo,
dali bi jo na tnalo.
prosim za milosti malo.

Če imam svoje mnenje,
ga ne vsiljujem,
le tiste druge pomilujem,
jih nikakor ne občudujem.

Mene je strah ljudje.
Strah me je vašega ravnanja.
Strah me je prepoznih odločitev
In strah me je pomanjkanja zaščitnih sredstev.
Strah me je, da zbolijo, moji najdražji
in strah me je, da težko obolim.
Je strah tudi vas?

Mene je strah,
da zboli zdravnik, ki bi moral skrbeti zame.
Strah me je, da omagajo sestre, ki nimajo zamenjave.
Strah me je, da bolezen ne bo lahka.
Ja, strah me je informacij, ki me neprestano spremljajo.

Hvaležen sem ji in srečen
za vsak dan ko je z menoj,
ji vidim vprašujoče oči,
zaskrbljeno, spet dobre volje,
s plamenom ljubezni in razdajanja.
Vsak njen gib je nekaj posebnega,
njene besede lajšajo bolečine,
bolezen izgublja na moči,
vsak dan je nekaj posebnega,
skupaj občutiva. se smejeva,
se veseliva vsakega trenutka,
dneva in noči ko sva skupaj,
drug ob drugem z roko v roki,
ko naju razveseli jutranja zarja,
sončni zahod pred nočjo,
dan ki nama je bil podarjen.

Življenjska pot nas vodi skozi čas
ravnine, vzpetine, strmine prehodi vsak od nas.
Malo peče malo boli, ko padeš na vse štiri.
Brž se poberi in nadaljuj pot čaka te še veliko preprek in zmot.
Malo sem, malo tja in veseli se, da še daleč je do cilja.
Uči se in opazuj, ničesar ne obžaluj.
Veselja in radosti ter polno glavo modrosti lahko nosiš s seboj.
Ljubezen seješ, žanješ strast ne bodi nikogaršnja last.
Kdor te ne ceni in spoštuje, te samo obrekuje za take ni vredno upočasniti korak
potem te lahko zmede prav vsak.
Korakaj naprej kot pravi vojak.

Za skrbi, velike težave
so krive zmote in sodbe;
prav nič obžalovane
niso zlahka oproščene.

Jeza poraja zamere,
iz dneva v dan večje
so klice sovraštva,
sprožajo zla dejanja.

Neodpuščeno je breme,
ki kopiči zamere;
kjer vest se odriva,
vrti se kolo maščevanja.

tako kot ti
nikoli nisi bila od srca
katero se lahko vda
v to samoto in temo
kot je zjutraj tako hladno
tako hudo tako lepo
da kar navadiš se na
brez občutje in slepoto
katera ne zapusti te lahko

tako je ,kot v sanjah nekaterih
kateri sanjajo podnevi in
ponoči ropotajo
po oblakih s palčkami sreče
in nekako so zadovoljni
ko pride novi dan

Berem, berem in berem,
pa nič ne preberem,
gledam gledam in gledam,
pa nič ne vidim,
poslušam poslušam,
pa nič ne slišim, seveda,
pozabila sem prižgati TV

Pa saj je vseeno,
nič nisem izgubila,
nič zgrešila le prihranila,
ta čas sem pekla palačinke,
takšne z marmelado,
vas bi povabila pa jih ni več,
sem jih kar pojedla.

So prazniki že pred vrati,
se bo peklo kuhalo in pilo,
lenarilo, opravljalo, nakupovalo,
nas trgovci spet oberejo do kosti,
ko gre za denar milosti ni,
Ko pridem domov mi bo težko,
kupovati je preveč naporno,
pa še kup vrečk bom tovorila.

Nekaj sem prinesla, bilo je poceni,
nekaj zato ker me bodo žrebali,
pa nekaj ker je bil popust,
potem so spet nekaj filmali,
bom popularna, soseda pa se bo žrla
napravila pa sem eno napako.
Listek s seznamom sem pozabila doma,
a bilo je vredno, poceni ni kaj.

Danes je svet
bolj utopičen kot znanstven.
Vlada mu nedomišljen red,
nahranjen s preteklostjo.
Svet velikih začetnic.
Svet pik.
Svet klicajev.
Svet oklepajev.
Svet ponarejenih besed.
Videla sem primerke
posebne nadarjenosti.
Obraze, poraščene z mahom
in črno orhidejo v gumbnici -
simbolom moči.

Če sem resna, nisem smešna,
le premišljujem, z glavo zmigujem,
kaj z ljudmi je ne poznajo več šale,
celo tiste preproste, prisrčne in male.

Če kakšno ven butnem se mi smejijo,
nato pa še kaj podobnega slišati želijo.
Življenje je brez smisla, le za slabo voljo,
solze, dneve vedno polnih skrbi,

Zato nasmejati se nič hudega ni,
koristi zdravju, počutju, starim in mladim,
doma, v službi, na ulici, ob kavici... povsod,
če pa zineš kakšno hudo, pa bolje brez navzočnosti otrok.