So spletene iz raznih črk,
kot pulover na tebi,
je nate odet.

Besede lahko so lepe
kot svilene nitke,
lahko pa tudi bolijo
kot toča z neba
pa tudi dišijo,
kadar jih spečeš doma.

So najlepše podane,
ko maj zacveti,
ko prijatelj te dragi,
s cvetjem obdan,
poboža z njimi,
dobro novico pove.

Ponovno zvečer premišljujem,
v domišljiji tvojo podobo uzrem,
vedno bolj topla kot pečka,
vabi me k tebi.

Ne želim več početi,
kar počela sem doslej.
Želim si oživeti,
se hrabro upreti
skušnjavam Sveta.

Najin je najlepši svet,
v veliko čudes je odet,
bogatijo vrtovi ga,
ga hranijo - za oba.

Napisal pesem poet,
prelep je ves ta svet.
Dekletu iz ljubezni,
podaril cvet ji rdeč...

So mamca dejali.
sem bolna že stara,
me zemlja je dala,
me v sebe bo vzela...

Tamkaj na ulici je otrok.
revež v mrazu bosonog,
kje zdaj so mu starši,
jih sam išče naokrog.

Sedim pod češnjo in strmim v daljavo.
Kje si, kaj neki zdaj počneš tam daleč v tujih krajih.
Še misliš name ali že
pozabil si na dom, na češnje, name.
Si res pozabil prav na vse,
kar naju združevalo je.

Zdaj češnje vse so dozorele,
dozorel je tudi najin čas.
Zdaj čas je za vrnitev, daj vrni se domov,
pod rodni krov,
vrni se v domače kraje,
v najin dom, saj imel si ga najraje.

Ko odšla v kraje boš neznane,
kjer Arabci nosijo turbane
in po puščavi jezdijo kamele,
kjer rože hitro vse bi ovenele,
le v pesek nariši moje ime
in temni angeli dušo ti ne vze.

Ko odšla v arabske boš kraje
in uresničila svoje skrite sanje,
ko sedela ob ognju boš v puščavi
ter gledala obrise obzorja v daljavi,
le v pesek nariši moje ime
in temni angeli dušo ti ne vze.

Jeza in sovraštvo sta preprosti,
Zelo enostavno je sovražiti,
Težje je sprejeti,
Brez predsodkov,
Pogledati v dušo tistega,
Ki stoji pred teboj,
Ga objeti in sprejeti,
Ne glede na to kar ti govori srce,
Najtežje je ljubiti in to pokazati,
Malenkosti v očeh opaziti,
Pravi čas spregovoriti,
In razumeti, kar nekdo v sebi nosi,
Vsak na koncu koncev,
Za odpuščanje prosi.

Ta trenutek čutim,
Nekaj neotipljivega,
Kot sanje,
Nekaj večnega,
Se v mojih očeh zrcali,
Čas ne obstaja,
Je le utopija,
Vse strani življenja,
Stiskam v dlani,
Sočasno vsak dražljaj, impulz,
Združen v enem,
Na dosegu notranjega vzgiba,
Neskončnost dojemam,
Igrivo zajemam,
Tisto, kar mi je bilo nekoč nedosegljivo.

Nož neba,
večer po luni,
hlad in stiska,
razdalja kot olajšanje.

Ne vidim,
ni teme
le noč,
ne slišim,
prazno,
zvokov ni
le glasba.

Tukaj si,
pa te ne čutim.

Gledaš me,
pa me ne vidiš.

Dotikaš se me,
a me ne prepoznaš.

Poljubljaš,
pa brišeš sledi.

Nikoli več
ne boš v dvomih,
tavajoč skozi večerne
meglice,
zazrta v žametno nebo,
prepolno ugank
in ukan…
Kajti, ko bo topli piš
vetriča ljubezni
utrgal list s starega hrasta,
ta ti ga bo položil na prsi…
In ko boš začutila prijetno toploto,
ki te bo to noč obdala
in te ne pustila spati,
boš spoznala,
da sem se zasidral
v tvojem srcu
in, da bom tam
tudi ostal
in te čuval
dvomov
toliko časa,
dokler bo listov
na velikem drevesu…

Kaj mi mar drugi, če čutim energijo,
Kaj me briga, o čem govorijo.
Kaj morem, če se ukvarjajo z vsem,
O čemer premišljujem in o tem kar vem.
Pisem, ker me beseda osvobaja,
Ker napisano prav od srca prihaja,
ker pogosto čutim nemoč,
Ker ni več, kot bilo je nekoč.
Čutim, da s pesmijo nisem sama,
Da vse povedano ni prazna slama,
Da semena padejo na plodna tla
Da iskrene zelje se kdo prepozna in
Da napisana beseda nekaj velja.
Dokler bom tako čutila, ne bom peresa izpustila.
Ostati moram, to kar sem,
Pisati o vsem, kar čutim in vem.

Jeanne

Morda o naši usodi zvezde govorijo,
kažejo pot v neznano prihodnost,
bo pa vse pokazal le čas,
saj vsak je svoje sreče kovač.

vsak svoje znamenje ima,
z usodo se rado poigra,
o njih pišejo in govorijo,
včasih nas že razvedrijo.

Kaj lepšega ko ti obljubljajo lep dan,
potem pa si ves dan zaspan,
parkiraš plačaš kazen globo,
lep dan to ni prav dobro.

Veš mama, vedno sem s teboj,
tudi, ko me ne vidiš, čutiš...
takrat jaz tebe.
Vidim tvoj obraz, je blag, ljubeč,
zato te prosim..
draga mama
sprejmi čestitko to
iz globin mojega srca.
Srčna hvala ti za vse,
ker živela le zame si neštete dneve te.

Nekateri so utrujeni od smejanja
spet drugi od sprenevedanja,
tretji od laganja in bahanja,
jaz pa utrujena in sita teh.

Le kako jih je možno spremeniti,
prevzgojiti v zaupanja vredne,
že vem čisto enostavno,
še enkrat se roditi.

Tega potem več ne bom opazila,
se bom tudi sprenevedala,
lagala, se tudi še bahala,
vsem pa sladko smejala…

Vsak dan je treba
v naravo,
pogledati v krošnje dreves,
se naužiti modrine neba,
ujeti sončni žarek ali dva.

Vsak dan je treba
nekoga nasmejati ali objeti,
vsaj z očmi,
v mislih poslati na stotine dobrih želja.

Vsak dan je treba
biti človek
človeku,
živalim,
rastlinam
in vsem.

Danes sem bila daleč od sebe.
Na vrhu stopnic mi je zastal dih.
Nisem prišla do sape.
Globok vdih.
Vstopim.
V svoj svet.
Vstopim vase.
Berem, pišem, sanjam.
Sanj človeku ne morejo odvzeti.
Srečam nikoli pozabljene obraze
z razsvetljeno avro ljubezni,
ki so se vrnili v sedanjost.
Čas ima veliko številko čevljev
in hiter korak.
Vse je drugače.
Na mizi je skodelica kave brez kofeina,
dieta z manj kalorijami in malo soli.
Na ustih poljub, ki ne more ugasniti.

www.tatjana-malec.si

Mirite, mirite; o miru le govorite,
sami zanj nikoli prav nič ne storite.
Vedno znova nova orožja ponujate,
revnim in lačnim ga vsiljujete.
Strah razpihujete, nemire spodbujate,
z grozo, pohabo in smrtjo trgujete.
S pajdaši za vpliv in dobiček tekmujete,
pristašem volilne glasove kupujete.
Vojake v daljne dežele umirat pošiljate,
spomenike in časti jim obljubljate.

Poslušaj me brat,
že dolgo ne morem spat.
Zapirajo meje,
postavljajo ograje in gradijo zidove.
Se ti ne zdi,
da to poznava iz preteklosti.
Niso tudi takrat izbirali ljudi,
po barvi, po rasi različni, a povsem nedolžni vsi.

Si me dobro slišal moj brat?
Ne morem spat,
ker vse te množice ljudi nihče ne sliši,
nič dobrega se ne zgodi.
Se mar lahko zgodovina spet ponovi?
Ni bilo dovolj trpljenja in mučenja nedolžnih ljudi.
Ko represija ponori,
se narod prebudi, nič dobrega ne bo prihodnje dni.

Prav danes je dan za vrsto vprašanj,
da Ti predano in zavestno sledim,
se o čem poučim, kaj spremenim.

Danes je dan, ko ne morem zabresti
v stare slabosti, nove neumnosti,
pozabljati Nate, se brez Tebe odzivati.

Danes je dan, da premagam bojazni,
v vsem Te odkrivam, se Ti zahvalim,
vse Ti zaupam, se Ti prepustim.

So nastale v moji glavi,
vedno divjajo nekje v višavi.
Skoraj jih moram potiho utišat,
da mi rime ne uidejo skozi usta.

Počasi jih nizam, dan za dnem,
kreiram v nočeh.
Dokler v kakšnih toplih poletnih dneh,
čisto počasi, muzaje korakajo
preko mojih prstov, na papir.

Dve rastlini,
Med seboj oddaljeni,
Ki se čutita v korenini,
Dve duši za ostale pozabljeni,
Skupaj v bolečini,
Nedotaknjeni in tako ranljivi,
Navkljub vsemu še verjameta,
Da niso umrla čustva v človeku,
Očem nevidna vez med njima,
Je skrita v globini,
Ljubezen iskriva in neminljiva,
Nerazumljena kemija med njima,
Bo večno ostala nedotaknjena.

Poslušam mnenja,
kritiziranje ne pojenja,
vsak ima svoj prav,
to ni nikakršen bau bau.

A nekateri je to premalo,
kritizirajo vsako šalo,
dali bi jo na tnalo.
prosim za milosti malo.

Če imam svoje mnenje,
ga ne vsiljujem,
le tiste druge pomilujem,
jih nikakor ne občudujem.

Mene je strah ljudje.
Strah me je vašega ravnanja.
Strah me je prepoznih odločitev
In strah me je pomanjkanja zaščitnih sredstev.
Strah me je, da zbolijo, moji najdražji
in strah me je, da težko obolim.
Je strah tudi vas?

Mene je strah,
da zboli zdravnik, ki bi moral skrbeti zame.
Strah me je, da omagajo sestre, ki nimajo zamenjave.
Strah me je, da bolezen ne bo lahka.
Ja, strah me je informacij, ki me neprestano spremljajo.