Danes kuham marmelado,
Malo za sebe malo za hvalo.
Takšno iz grozdja,
Vse se je prebralo

Se dolgo kuha da te vse mine
sladkor in grozdje so sestavine,
a diši na moč zapeljivo ko vre,
se oblizujem preizkušam še in še.

Spoznavamo se v mnogem.
Spoznavanje mnogega v samem sebi.
Noben porcelanast angel ne krvavi.
Z bolečino, trpljenjem in veseljem
je naseljeno vsako bitje,
ki plava v majhni kepi zraka
in čaka, da se mu hrepenenje
ponotranji kot mili glas violine,
ki s pritajenim šumotom strune
vzklije kot življenje,
posvečeno drugemu.
Vse kar skali, je bilo spočeto.

Ljubezen je, ljubezen bo,
ljubezen premaguje zlo.
Ljubezen, dana od Boga,
je vsakomur namenjena.

Po njej vesolje se ravna,
zakaj je kdo še ne pozna?
Tešila bi, služila bi,
pomirjala strasti.

Prihaja z zrakom in vodo,
s soncem, z lepo mislijo.
Besede vse jo nosijo,
če znamo poiskati jo.

Okoli so,
in vmes,
pogrešani v glavo,
pijani sebe,
sebe, brez družbe,
požrešni krvi,
krvi drugačnih.

In strah je,
zaobjema mehke velikane
ter male trdobučnike,
ne vpraša nič
le žile oži,
roke potresuje
in te naredi bedaka.

Ja, beseda se vedno veliko velja.
V njej človek človeka lahko prepozna.
Vse težave in bolesti lahko z njo preseže, nova prijateljstva naveže,
včasih pozabi na svoje gorje,
ko zasliši, kaj vse drugemu godi se.

Za pogovor je treba le voljo in čas,
pa slišati drugega in njegov glas.
Prisluhniti drugemu, slišati ga,
tega še vedno vsakdo ne zna.
Morda niti noče, ali ne upa,
morda pa včasih preprosto obupa.

Prečudoviti, Ljubljeni,
ki odbiraš nežne, svetle tone
zgodbam mojih dni,
in jih včasih orosiš
s solzami hrepenenja,
ki kot dež kapljajo mi v srce,
da ga zbistrijo, okrepijo…

Razpiraš ustnice
v blažen mi smehljaj
neskončne sreče,
ki ne izgine iz srca
tudi kadar se priplazijo na plan
oblaki mrke žalosti, skrbi,
da bi mi skalili dan…

Krokodil res ni kriv,
če točimo solze kot krokodil
nad tujo bolečino, nesrečo,
vendar krivico podpiramo.

Naši predniki so bili le lačni,
kasneje že pogoltni, nasilni;
od njih so se naučile živali
uživati meso, zanj ubijati.

Nekoč ubijanje za kos mesa,
nato za več ozemlja tujega,
danes za prevlado, bogastvo,
nedotakljivost, dvomljivo slavo.

Toliko nasilja, toliko laži
pomanjkanja, bolezni, skrbi
vzpenjaš se, da bil bi kot bog
da nadvlada vsa človekova moč.

Kdaj ustavil svoj boš korak
nasilju pokazal stop znak
prenehal druge poniževati
svoje življenje za košček ozemlja dati.

Se res življenje tako malo zdi
da sovražil vse bi ljudi
da ne mogel najti bi mir
živeti v harmoniji z njim.

Ljubezen je vse tisto kar sovraštvo ni,
od nje kot pijanemu se ti v glavi zavrti.
Z ljubeznijo boš pokopal svojo dušo,
zadosti src spravila je že pod rušo.

Ljubezen kot polna je vrtincev reka,
morda ne priplavaš do drugega brega.
Z ljubeznijo boš zanetil večni plamen
ali pa srce spremenil boš v hladen kamen.

Ti si naše vse,
Ti nas uči sprejemati vse, kar nam življenje ponudi.
Ti si naše Zavetje, Ti Učitelj si in Vzor.
Ti si več kot Življenje in Smrt, Ti si Alfa in Omega.
Ti si utelešeni Bog in neskončno sveta Skrivnost.
Ti si Beseda besed.
Ti si blagoslovljeni, prvi in edini,
Brezmadežni, Prečisti, Moljeni, Maziljeni, Izbrani, Češčeni.
Ti sam si Čudež čudežev.
Tvoje življenje je bilo ena sama molitev in daritev.
Ti si Ljubezen, zakaj to zapoved si postavil nad vse zapovedi.
Ti si Modrost, zakaj svet imaš za vsakogar, vse prav storiš.
Ti si Pot in Resnica, k Tebi gremo, saj si naše Pribežališče.
Ti si Razsvetljenje in opora, Ti si cilj našega popotovanja.
Ti si Razodetje in Preroštvo.

Poglej, noč je črna zavesa iz svile,
V njej zvezde so srebrne solze spominov,
In veter je oddaljeni eho, ki šepeta drevesom,
Brezam in rožam vzdolž hriba,
Ki krasijo dolino zate,
Še je živ spomin nate,
V srcih boš naših,
Do konca dni,
Ne boš nas zapustil,
In izginil v temno noč,
Niti poniknil,
Kot reka, ki nenadoma izgubi svojo moč.

Pridi, da gradove zlate
sezidala bova si v neba sinjine
in v oblake bele.

Pridi, dokler je nebo še sinje,
dokler so oblaki beli,
da ne bodo prehiteli
naju temni mraki.

Pridi, dokler nama svetle nade
preostaja za gradove zlate.
Čakam nate …

skuhal si kavo
žametno nežen okus
popila sem te

stopila sem se
v poljubu slovesa
in te vrnila

zdaj tavam srečna
ničesar več ne rabim
le ponovitve

Ponovno okenske police krasijo rože,
prijeten poletni veter že pihlja,
z mojimi lasmi veselo se igra,
tiho, nežno pesem v uho mi šepeta.

Noč je temna, vse že mirno spi,
le spodaj na parkirišču je nemir,
mladina glasno razpravlja in kriči,
ko nekdo od stanovalcev hudo se razjezi.

Prekrila z mesečino je senco dvoma,
v žalosti se utapljala, bežala od zloma,
s pogledom zavajala mimoidoče,
da polna je sreče, čeprav joče.

Žejni ljubezni iz srca so pili,
ob hladu s toplino so se pokrili,
ob nemiru prisluhnili utripu, ki bije,
še kamen v cvet ob njem se razvije.

Na morje, na morje zdaj grem,
tja sonce me vabi in tvoj objem.
V poletnih nočeh, v tvojih očeh,
čutim ljubezen, radost in smeh.

Morje tiho valovi,
v zraku čutim vonj soli,
ljudje sproščeno v senci ležijo,
da sončnim žarkom ubežijo.

Vročina pa prav nič ne pojenja,
tja proti poldnevu se še vzpenja.
Niti hladna pijača ne osveži,
telo pa bližine si vseeno želi.

IMAMO, DA DRUGIM DAMO

Iz misli ali še črk so besede,
iz radosti in not melodije.
Naj bo zraven trezen premislek,
tudi molk in malo tišine.
To doseči, podeliti, razveseliti,
nikoli obupa, lenobe podpirati!

LE NEKAJ

Le nekaj imeti, kaj doživeti,
v mladosti smelo raziskovati,
spoznavati in sodelovati,
se tudi kdaj glasno veseliti,
a si ne prav vsega dovoliti!

Vem, da name spomnila zagotovo se boš nekoč,
ko te bodo vsi zapustili samo tako rekoč.
Se še spomniš, ko bila si moja ljubljena,
ko do ušes bila sva oba zaljubljena?
Ko bi te videli, bi dojeli, da angeli obstajajo
in da v nebesih prelepo pojejo Bogu ter rajajo.
Nočem točiti več vsakodnevno solze za teboj,
moram pač naučiti se živeti sam s seboj!
Kar nekaj zaobljub je, ki sem jih prelomil,
vem ljubljena, da močno sem ga polomil.
Telo je vedno vztrepetalo, ko sem te poljubil,
a črni demon najino zvezo nalašč je pogubil.
Sonce tisti dan prenehalo zame je sijati,
črne sence pa v ksiht začele so se mi smejati.
Sedaj sem samo še strta in osamljena duša,
ki jo bridko življenje vsak dan preizkuša.

Pogledam te in vidim tvoj obraz,
kako žari v poletnem soncu.
Poslušam te in čutim dih,
ki nežno boža ustnice.
Objamem te in stisnem te v dlani.

Drhtiš,
nemo in tiho mimo mene strmiš.
A čutim zadovoljstvo.
Morda, ker si z menoj.
Želim ujeti ta trenutek,
ga vtisniti v srce,
saj dobro vem,
da čas s teboj ni večen.

Zelene livade,
Potok žubori,
Kot nedotaknjene sanje,
Nobenih skrbi,
Samo nemirnost v duši,
Ki ne zadosti,
Kar v srcu že dlje časa tli,
In raste v meni in znova vzklije,
Kot češnjev cvet,
Nemirno bije,
Reka, ki se skozi moje žile vije,
In doseže tvoje srce,
Nenadoma in brez predhodnega obvestila,
Prepoji vse moje pore,
In se za vedno zareže vame,
Kot voda, ki utira si pot,
Nenadoma se vase poglobi,
Kot lepota tolmuna,
Človek dozori in počasi,
Neslišno skozi življenje več ne hiti.

V poletni noči,
ko se ne zatisne moje oko
si obujem stare copate.

Odpravljam se tiho
na stari blazini v čas
skozi neskončno potovanje.

Podajam se na jadranje,
surfanje skozi oblake
neskončnosti, nedotakljivosti.

Živim v samoti in sem zelo osamljen,
od prijateljev ter sveta sem zapostavljen.
V goste ponoči hodijo mi sence, zli duhovi,
čez dan pa borim s svojimi se strahovi.
Včasih napišem kakšno pesem, poezijo,
kateri nekateri ljudje se ji v brk smejijo.
Pišem o življenju, ljubezni in smrti,
da zadostim svoji duši melanholični, strti.
Moja rana ljubezen že zdavnaj je umrla,
ko nekega dne je odšla in srce mi strla.
Prepuščam žalostnim zvokom se kitare,
najraje pa poslušam najine pesmi stare.

Smo na tem svetu še ljudje,
ki čutimo, smo še ljudje, ki ljubimo,
smo še ljudje, ki kaj store
ali smo otopeli za vse,
kar v svetu dogaja se.

O bog, kdaj bo konec te morije,
kdaj razum razsvetli vse,
ki pohlepu podrejajo se.
Kdaj za otroke, žene in može posije sonce,
jim razvedri obraz in ogreje srce.
Ves svet kriči, na tisoče ljudi hudo trpi.