Živim v samoti in sem zelo osamljen,
od prijateljev ter sveta sem zapostavljen.
V goste ponoči hodijo mi sence, zli duhovi,
čez dan pa borim s svojimi se strahovi.
Včasih napišem kakšno pesem, poezijo,
kateri nekateri ljudje se ji v brk smejijo.
Pišem o življenju, ljubezni in smrti,
da zadostim svoji duši melanholični, strti.
Moja rana ljubezen že zdavnaj je umrla,
ko nekega dne je odšla in srce mi strla.
Prepuščam žalostnim zvokom se kitare,
najraje pa poslušam najine pesmi stare.

Smo na tem svetu še ljudje,
ki čutimo, smo še ljudje, ki ljubimo,
smo še ljudje, ki kaj store
ali smo otopeli za vse,
kar v svetu dogaja se.

O bog, kdaj bo konec te morije,
kdaj razum razsvetli vse,
ki pohlepu podrejajo se.
Kdaj za otroke, žene in može posije sonce,
jim razvedri obraz in ogreje srce.
Ves svet kriči, na tisoče ljudi hudo trpi.

Ljubim te in vem, še naprej te bom ljubil,
čeprav vem, da davno sem te že izgubil ...
Nekoga drugega nekoč boš vzljubila
in mojo dušo ter srce boš s tem ranila.
Čas z leti, z veliko hitrostjo bo mineval,
jaz pa drugi čustva ne bom razodeval.
Mnogo noči prebedim vse tja do zore.
Bog, zakaj doživljam takšne hude more?
Moji menjajoči občutki beli so in črni,
res lepa in podobna dolgonogi si srni.
Sedaj počutim se tako obupno, grozno.
Kaj naj rečem? Sedaj je vse prepozno?
Grenak priokus preteklosti bo ostal,
jaz pa na dežju včasih ves sam bom stal ...

Si kot sonce na nebu,
kot zvezde v temni noči.
Si kot angel na zemlji,
omamni opoj moji duši.
Si kot prebujajoče jutro,
dehteči cvet jorgovana.
Si kot radostno hrepenenje,
strast do življenja.
Si romantičen poet,
navdih za lepši svet.
Si neizpeta pesem moje duše,
Ljubezni, radosti in sreče.

sama si,
čisto sama,
nekaj je bilo med nama,
nekoč, sedaj sem odšel,
daleč, daleč proč,
saj zate bil sem nemogoč,
premalo topel in premalo vroč,
vzela me je temna noč,
ti klicala si na pomoč,
jokala si pod razpadlo streho in nekje iskala uteho,
jaz pa bom skušal izbrisati sledi bolečine s spomina,
še vedno pa za mene najlepša boš deklina,
tvoja radost,
tvoja toplina in najina pot,
polna zmot.

Sprehajam se po cvetočem travniku svojih misli.
Tovrstno cvetje in zelenje je živahno barvito.
Prevladuje rastje toplih barv, na katerem se oko rado ustavi,
da se spočije ob svežini nedosegljive lepote,
lepote, ki jo moraš najprej znati zaznati s srcem,
da lahko potem resnično ostrmiš nad vso veličino njene preprostosti.
Ta moj travnik pa je samo neznaten približek resničnega veličastja lepote,
ki jo le nejasno sluti moja duša,
lepote, ki jo je nasipal Sejalec - Stvarnik v sleherno srce.
Lepote, s katero je ljubeče zaznamoval vse kar biva in kar je.
Ta Lepota se v resnici imenuje Ljubezen.

Danijela Premzl

Si popila krvavo buteljko, vino
da odpre ti sladko veno, žilo.
Kot vampir, vpregnil vate
vročo kri, sem po žvrkljal
skočil v krvav tolmun, lepote zate
ta topli slap, me je obdal.

Tu sem, pil sem kri življenja
se topil v srcu vrenja
violina žilnih strun, zaigra
sliši se ton, ta zvok brnenja
tvojega krvavega srca.

Žuborenje potoka - šepet v mraku,
objemanje sonca in prhutajoč let ptic
daljava neskončna jih vabi,
da v letu žvrgolijo, kakor poletje.

Veter kuštra jim mehko perje,
mavrica v ribniku, vodomet krasi,
daljava predolga je do poletja,
kje so poti, ki so bile?

Zdaj hribi, doline izpod neba,
poti so še dolge, para jim ni,
svetloba bo planila
iz jutra in me začarala.

Iz dneva v dan več bridkosti
vse več ljudi že skrbi in teži.
Zakaj širiti ocene in sodbe,
javno ožigosati domnevne krivce?

Zmerjanje res ni izhod,
obtožbe nikomur v pomoč.
Nikar v zapravo dobrih moči,
tvojih, njegovih, še mnogih.

Človek, najprej ozri se k sebi,
o svojih napakah razmisli,
zavestno se jim odreci,
opraviči se, vse popravi.

Se približal mi je on,
ki obvlada ves bonton,
nežno in mehko,
mi pokazal je nebo.

Sem se zavrtela,
ga vroče objela,
navihan kot je,
se branil ni me.

Zaplesala sva v sobi,
so ptice zapele,
so temni oblaki
poskrili se vsi,
saj takšne nevihte,
preganjamo mi.

Ti si tista, ki življenje si mi dala,
iz deteca me v žensko prerodila,
v poštenega človeka si me vzgojila,
z ljubeznijo srce mi napolnila, nikoli dneva zagrenila.

V odraslem svetu pa življenje ni več pravljica.
Ne manjka dvomov in solza.
So bridka razočaranja,
prevare, dileme, veliko gorja.

A tvoja popotnica, draga mati,
mi pomaga pravo pot izbrati.
Daje mi upanje, me vedno hrabri,
tolaži mi dušo in daje moči.

Ves v soju sveč
je kot škrlat, bordel rdeč.
V njem dama –
osamljena in sama.

Ljubezen prodaja za denar,
brez čustev – ji zanje več ni mar.
Visokih pet in v odtenku prosoja je obleka,
le lutka je in niti senca od človeka.

Telo kot mrtvo, a vendarle živi,
duša je davno med umrlimi.
Srce ledeno,
kot kamen, onemelo.

Je res sramovanje
negativno čustvovanje?
Takšno je le sramotenje,
napak drugih naštevanje.

Kdor nikoli ne zardeva,
tudi sramu ne pozna,
si zlepa napak ne prizna,
jih tudi ne odpravlja.

Z zanikanjem svoje krivde
v napačno smer gre življenje,
saj sram terja spremembo
in dobrega pravo veljavo.

Čemu bi se ukvarjala s težavami, problemi,
izluščila največjega med njimi vsemi,
saj rešitve ni, ne vidim je na dlani.
za rešitev v popolni sem osami.

Le en problem me vselej tare in razburja,
od kod veter moč dobi in burja,
krepi na moči, vse podira,
ta prav zares ne da mi mira.

Je res vsega človek kriv, njegovo početje,
Ko v naravi spreminja ravnovesje,
pa naj bo suša, mraz ali poletje,
zavrta rast, uvelo cvetje.

Imamo praznik svoj, me žene,
tiste samske ali poročene,
ko dobimo šopke rož, darila,
morda košček svilenega perila.

Že res, da na trenutke nam to ugaja,
saj ne živimo sredi raja,
a da bi bile razbremenjene,
želijo si na svetu vse žene.

Lahko o ljubezni prepevaš,
kako pa resnično živiš?

Lahko o miru razpravljaš,
kako pa resnično živiš?

Lahko o dobroti razpredaš,
kako pa resnično živiš?

Lahko sočuten se kažeš,
kako pa resnično živiš?

Lahko o pravičnosti govoriš,
kako pa resnično živiš?

Lahko spravo priporočaš,
kako pa resnično živiš?

Sem zgodaj zjutraj prebudila se,
tam gosi iz gnezda dvignile so glasne,
od psa pobudo vzele so jasne,
jim kosmatinec, pes bil v pomoč,
a kot po navadi potepuh izginja v gozd
na obzorju že sonce sramežljivo sije.

Rada zjutraj zrem tja v dolino,
a že iz dimnikov se dim vali,
da riše črte v nebo mi spregovori.
Spet zdaj meglica ga zakrije,
prekrila vso je tam dolino,
in naravo pokrila je s sivino.

Kjer na bregu mogočen hrast stoji,
objela, skrila megla kot da ga ni,
tam žled in sneg sta ga močno ranila.
Tako veličasten je stal v vsej veličini,
objet bil v led, bremena ostaja sled,
polomljen, strlo vejevje mu v tej zimi.

Slovenski kulturni praznik 8.februar,
dan, ki nas poveže v spomin na njega,
Prešerna, Vrbo, Krst pri Savici,
naš bit, da ne bi klečeplazili,
se tujcem udinjali kot hlapci,
bili ujetniki lahkomiselni potrošniki.

Pa saj je kulturno pomagati,
prisluhniti materinemu jeziku,
ga uporabljati, imeti za svojega,
ga bogatiti z verzi, prozo, z glasbo,
pesmijo, z vsem kar ima pridih žlahtnega,
našega naj bo v umetnosti in ustvarjalnosti.

Gledam na vrh gore,
sončni žarki jo krasijo,
oblaki temni na nebu le na tej
strani gore nekam hitijo…

Morda nosijo v sebi dež, sneg,
a vrh gore se koplje v soncu,
snežno pokrivalo se blešči,
kot da pogleda ne želi…

Sedaj je tudi na tej strani posijalo sonce,
čarobne meglice se sprehajajo,
dolina se je iz zaspanega jutra
spremenila v sončen dan.

Komaj se umakne mrak,
slišim njen otožni glas,
ni prijateljic, ni jate,
ni niti sončka, da ogreje trate.

Gole veje na drevesu,
ji ne dajejo zavetja,
megla v zraku, mrzel piš,
daleč je še do poletja.

Vsak dan isto pesem poje,
vsak dan je na isti veji,
zdi se mi, da prosi sonce,
naj jo vendarle ogreje.

Pogledal sem jo, videl zapeljivo,
mlado damo, ozirala se poželjivo,
oblečeno na pol, že kar žgečkljivo,
vračala poglede vsem zaničljivo.

Morda razmišlja, sem edina,
najlepše dekle, dama fina,
a mene že je stresel mraz,
ko se pripognila, gol bil ji pas.

Če se bo prehladila ni mi mar,
je hlad v januarju zime dar,
ji svetoval bi le kako naj se obleče,
da le bolezen mladenke ne zateče.

v cvetočih vrtovih domišljije
izven telesnega čutenja
notranjosti vrenja
prevzeta čudesnih dobrav
predaja se šumenju veselja
pomladno odkritih dobrav

kemija telesnih sokov
svoboda nesmiselnih stebrov
podira se zgradba peščena
razblinja se slika meglena
kristalno čistih snopov luči
pogled misli pokončno stoji

Lovim ravnotežje med
med »morati« in »hoteti«.
Sprašujem se, kateremu izmed
obeh vzgibov dati prednost.

Resnične ali pa samo namišljene
dolžnosti in skrbi
ves čas terjajo mojo pozornost
in me silijo v smotrno dejavnost.