Dolgo sem živel kakor veter,
Ki ne ve, zakaj spreminja smer.

Odnašalo me je skozi noči,
Med tuje obraze, čez tuje pragove,
Kjer je jutro znova prišlo prezgodaj
In za seboj pustilo
Grenak priokus nečesa nedokončanega.

Poznal sem vse ceste,
Ki niso vodile nikamor,
In vendar sem ubral vsako pot,
Kakor da nekje za zadnjim ovinkom
Mora obstajati nekdo,
Ki ga prej še nisem uzrl.

V svetu, kjer
Vsak ti govori,
Kdo bi moral biti
In kdo sploh si,
Najdem tvojo dlan
In nenadoma
Se zabrišejo meje,
Ki sem jih poznal.

Nad nama je nebo,
Pred nama neznano.
Prvič me ne plaši pot,
Ki še nima stopinj.
Ko me pogledaš,
Se svet odpre.

ustvarjeni iz atomov in molekul toliko drugih
ustvarjeni iz tisočletja energije
ustvarjeni iz prahu milijonov
ustvarjeni iz vode
ki jo pije pračlovek
ustvarjeni iz vode
ki hlapi iz oceanov
že milijone let
iščemo popolnost
ki združuje svet

Dežne kaplje hladijo njen obraz
z vsakim korakom izgublja se čas
brezciljno jo vodi po poti naprej
v sebi počasi ne zaznava več mej.

Skrivnostne podobe, svet neznan
kliče davno pozabljen spomin ji na plan
čas, ki neusmiljeno teče mimo nje
opominja, da končno se sebe zave.

Vstopi v omamne zelene livade
gozdove prostrane, zasliši njih glas
rojeva svetloba se, nov čas...
...duša prepolna je nade...

Ne verjamem, da si odšla v temo,
Kakor kaplja dežja mi boš drsela čez lice,
V lipi bo tvoj dih in v travi tvoj korak,
Budila me boš ob žvižgu ptice,
Podobo tvojo bo nosil vsak oblak.

Vse noči bom puščal okno odprto,
Da bi veter ponesel tvoj šepet,
Ker noč je kdaj usmiljena do samotarjev,
In zna iz praznine pričarati svet.

A jutro bo ponovno razgrnilo puste stene,
Pred menoj se bo odprl bujen cvet,
Ponovno bo narava zaživela,
Tedaj te bom v šepetu narave zaslišal spet,
Da bi lahko bolečina izzvenela.

Ne kali vsak dan,
Ne cveti za vsakogar,
A kadar pride mrak,
In svet utihne,
Začutim,
Kako pod oklepom mojega srca,
Tvoja bližina,
Počasi razpira krila.

Takrat se v meni prebudi,
Nekaj, kar je dolgo spalo,
Pod težo usode in težino časa,
Kakor da tvoje ustnice in tvoji roki,
Še vedno poznajo pot,
Do najbolj skritih vrat,
Kjer nehamo le obstajati.

Vsak dan manj jih je, ki jih poznam.
Vsak dan manj prijateljev imam.
Vsak dan kaj novega preseneti me.
Vsak dan je težji za moje vse.

Preprosto, odhajam v svoj svet,
vsak moj korak je krajši, ujet,
v njem ni prostora niti za spomine,
enkrat pač, čisto vse enkrat mine.

Še izgledam ne več, kot včasih sem,
ne češem se, ne berem, včasih niti ne jem.
Le čakam še vedno na roko, poljub,
domače pa spravljam v pravi obup.

Najdaljši dan je danes,
vroč in soparen.
Bežim v senco, da si ohladim razgreto glavo.
Strmim v veje drevesa in nad krošnjo se razgrinja sinje nebo.
Popolna tišina me obdaja.
A vprašanj se sto poraja.
Ločili so otroke od mater in očetov.
Ste slišali njihov klic na pomoč?
Šolsko leto se zaključuje.
Mnoge čakajo brezskrbne počitnice.
Za nekatere, tudi pri nas, bodo to dnevi brez toplega kosila.

Večer ni prišel nenadoma.

Le svetloba je dolgo stala na pragu kamna,
In ko se je utrudila,
Je legla med korenine trte,
Kjer že stoletja nedotaknjene zorijo
Naše neizgovorjene besede.

Dotaknil sem se grozda,
Se napajal z njegovo sladkobo,
Nenadoma me je prevzela milina,
Srkal sem vase prastaro tišino.

V Krogu in spirali se vrtijo,
V Krogu večno drhtijo.
Vse obstaja ta trenutek,
Nikoli se ne zaključi,
In prav nikoli res ne začne.

Kot snežna kepa, polna otroške strasti,
Se neumorno kotali,
Včasih kroži okoli lune,
In se novega dneva veseli.

Kot bi nocoj odbila ura,
Čeprav njen čas nima pomena,
Premika nepomembne kazalce in mi gremo v neznano,
Misel otroka je vedno iskrena,
Kot vsaka resnica neskončno prepletena,
Njena pot pa izredno premetena.

Moj pepel je veter odnesel,
Razpršen sem sredi morja,
In postal sem delček rdečega obzorja,
Ki se preliva skozi barve valov,
In obiščem te, ko me val naplavi domov.

Veter me je raznesel.
Morje me je vzelo,
Tok me je ponesel.
Zdaj sem obzorje.

Prečarobnih si trenutkov mi prgišča že nasul,
o brezkončen Čas, ki se ne iztekaš mi v nič.
Si od vekomaj in na veke boš obstal,
in za vsak trenutek, ki ga nisem znala prav živeti,
res iskreno mi je žal.
Večkrat že ponudil si mi neprimerno več,
kakor sem si upala želeti.
Hvaležno zrem tvoja čudesa,
ko odstiraš zemeljska nebesa.

Danijela Premzl

V življenju je pač tako,
da ima vsak svoj prav,
da priznava le svoj Jaz...

A kaj v bistvu je ta Jaz.???
Mogoče je le odsev resnice ,
da človek tak se nam rodi.

Le kdo , le kdo pravico si lasti,
da sodil za vse to mu bi...?
Če on sam tak se je rodil,
za to on sam ni kriv...!

Me zapeljal je s poljubi,
obljub ni potreboval,
jih je kar vstran odgnal...

Moj ljubi nikdar ni na zgubi,
pozornost lepo pokazati zna,
pomembna je sreča
za naju dva.

Veš, sonček,
lepo je ob tebi,
se dobro počutim,
so iskrice v očeh,
če pride do česa,
potem je že greh.

So spletene iz raznih črk,
kot pulover na tebi,
je nate odet.

Besede lahko so lepe
kot svilene nitke,
lahko pa tudi bolijo
kot toča z neba
pa tudi dišijo,
kadar jih spečeš doma.

So najlepše podane,
ko maj zacveti,
ko prijatelj te dragi,
s cvetjem obdan,
poboža z njimi,
dobro novico pove.

Ponovno zvečer premišljujem,
v domišljiji tvojo podobo uzrem,
vedno bolj topla kot pečka,
vabi me k tebi.

Ne želim več početi,
kar počela sem doslej.
Želim si oživeti,
se hrabro upreti
skušnjavam Sveta.

Najin je najlepši svet,
v veliko čudes je odet,
bogatijo vrtovi ga,
ga hranijo - za oba.

Napisal pesem poet,
prelep je ves ta svet.
Dekletu iz ljubezni,
podaril cvet ji rdeč...

So mamca dejali.
sem bolna že stara,
me zemlja je dala,
me v sebe bo vzela...

Tamkaj na ulici je otrok.
revež v mrazu bosonog,
kje zdaj so mu starši,
jih sam išče naokrog.

Sedim pod češnjo in strmim v daljavo.
Kje si, kaj neki zdaj počneš tam daleč v tujih krajih.
Še misliš name ali že
pozabil si na dom, na češnje, name.
Si res pozabil prav na vse,
kar naju združevalo je.

Zdaj češnje vse so dozorele,
dozorel je tudi najin čas.
Zdaj čas je za vrnitev, daj vrni se domov,
pod rodni krov,
vrni se v domače kraje,
v najin dom, saj imel si ga najraje.

Ko odšla v kraje boš neznane,
kjer Arabci nosijo turbane
in po puščavi jezdijo kamele,
kjer rože hitro vse bi ovenele,
le v pesek nariši moje ime
in temni angeli dušo ti ne vze.

Ko odšla v arabske boš kraje
in uresničila svoje skrite sanje,
ko sedela ob ognju boš v puščavi
ter gledala obrise obzorja v daljavi,
le v pesek nariši moje ime
in temni angeli dušo ti ne vze.

Jeza in sovraštvo sta preprosti,
Zelo enostavno je sovražiti,
Težje je sprejeti,
Brez predsodkov,
Pogledati v dušo tistega,
Ki stoji pred teboj,
Ga objeti in sprejeti,
Ne glede na to kar ti govori srce,
Najtežje je ljubiti in to pokazati,
Malenkosti v očeh opaziti,
Pravi čas spregovoriti,
In razumeti, kar nekdo v sebi nosi,
Vsak na koncu koncev,
Za odpuščanje prosi.

Ta trenutek čutim,
Nekaj neotipljivega,
Kot sanje,
Nekaj večnega,
Se v mojih očeh zrcali,
Čas ne obstaja,
Je le utopija,
Vse strani življenja,
Stiskam v dlani,
Sočasno vsak dražljaj, impulz,
Združen v enem,
Na dosegu notranjega vzgiba,
Neskončnost dojemam,
Igrivo zajemam,
Tisto, kar mi je bilo nekoč nedosegljivo.

Nož neba,
večer po luni,
hlad in stiska,
razdalja kot olajšanje.

Ne vidim,
ni teme
le noč,
ne slišim,
prazno,
zvokov ni
le glasba.

Tukaj si,
pa te ne čutim.

Gledaš me,
pa me ne vidiš.

Dotikaš se me,
a me ne prepoznaš.

Poljubljaš,
pa brišeš sledi.