tako kot ti
nikoli nisi bila od srca
katero se lahko vda
v to samoto in temo
kot je zjutraj tako hladno
tako hudo tako lepo
da kar navadiš se na
brez občutje in slepoto
katera ne zapusti te lahko

tako je ,kot v sanjah nekaterih
kateri sanjajo podnevi in
ponoči ropotajo
po oblakih s palčkami sreče
in nekako so zadovoljni
ko pride novi dan

Berem, berem in berem,
pa nič ne preberem,
gledam gledam in gledam,
pa nič ne vidim,
poslušam poslušam,
pa nič ne slišim, seveda,
pozabila sem prižgati TV

Pa saj je vseeno,
nič nisem izgubila,
nič zgrešila le prihranila,
ta čas sem pekla palačinke,
takšne z marmelado,
vas bi povabila pa jih ni več,
sem jih kar pojedla.

So prazniki že pred vrati,
se bo peklo kuhalo in pilo,
lenarilo, opravljalo, nakupovalo,
nas trgovci spet oberejo do kosti,
ko gre za denar milosti ni,
Ko pridem domov mi bo težko,
kupovati je preveč naporno,
pa še kup vrečk bom tovorila.

Nekaj sem prinesla, bilo je poceni,
nekaj zato ker me bodo žrebali,
pa nekaj ker je bil popust,
potem so spet nekaj filmali,
bom popularna, soseda pa se bo žrla
napravila pa sem eno napako.
Listek s seznamom sem pozabila doma,
a bilo je vredno, poceni ni kaj.

Danes je svet
bolj utopičen kot znanstven.
Vlada mu nedomišljen red,
nahranjen s preteklostjo.
Svet velikih začetnic.
Svet pik.
Svet klicajev.
Svet oklepajev.
Svet ponarejenih besed.
Videla sem primerke
posebne nadarjenosti.
Obraze, poraščene z mahom
in črno orhidejo v gumbnici -
simbolom moči.

Če sem resna, nisem smešna,
le premišljujem, z glavo zmigujem,
kaj z ljudmi je ne poznajo več šale,
celo tiste preproste, prisrčne in male.

Če kakšno ven butnem se mi smejijo,
nato pa še kaj podobnega slišati želijo.
Življenje je brez smisla, le za slabo voljo,
solze, dneve vedno polnih skrbi,

Zato nasmejati se nič hudega ni,
koristi zdravju, počutju, starim in mladim,
doma, v službi, na ulici, ob kavici... povsod,
če pa zineš kakšno hudo, pa bolje brez navzočnosti otrok.

Zlo ima tisoč obrazov,
zaradi nas je skoraj neuničljivo;
vsenaokoli je polno dokazov
za ljubezni nešteto porazov.

Zlo premore tisoč izgovorov
za vse prikrite podle naklepe,
neti spore, vojne, maščevanje;
naše hudobije so mu vir energije.

Zlo si prilašča glavno besedo,
od brezbrižnosti večine je gnano,
naša nemoč daje mu moč,
drugim in sebi v nesrečo.

Danes kuham marmelado,
Malo za sebe malo za hvalo.
Takšno iz grozdja,
Vse se je prebralo

Se dolgo kuha da te vse mine
sladkor in grozdje so sestavine,
a diši na moč zapeljivo ko vre,
se oblizujem preizkušam še in še.

Spoznavamo se v mnogem.
Spoznavanje mnogega v samem sebi.
Noben porcelanast angel ne krvavi.
Z bolečino, trpljenjem in veseljem
je naseljeno vsako bitje,
ki plava v majhni kepi zraka
in čaka, da se mu hrepenenje
ponotranji kot mili glas violine,
ki s pritajenim šumotom strune
vzklije kot življenje,
posvečeno drugemu.
Vse kar skali, je bilo spočeto.

Ljubezen je, ljubezen bo,
ljubezen premaguje zlo.
Ljubezen, dana od Boga,
je vsakomur namenjena.

Po njej vesolje se ravna,
zakaj je kdo še ne pozna?
Tešila bi, služila bi,
pomirjala strasti.

Prihaja z zrakom in vodo,
s soncem, z lepo mislijo.
Besede vse jo nosijo,
če znamo poiskati jo.

Okoli so,
in vmes,
pogrešani v glavo,
pijani sebe,
sebe, brez družbe,
požrešni krvi,
krvi drugačnih.

In strah je,
zaobjema mehke velikane
ter male trdobučnike,
ne vpraša nič
le žile oži,
roke potresuje
in te naredi bedaka.

Ja, beseda se vedno veliko velja.
V njej človek človeka lahko prepozna.
Vse težave in bolesti lahko z njo preseže, nova prijateljstva naveže,
včasih pozabi na svoje gorje,
ko zasliši, kaj vse drugemu godi se.

Za pogovor je treba le voljo in čas,
pa slišati drugega in njegov glas.
Prisluhniti drugemu, slišati ga,
tega še vedno vsakdo ne zna.
Morda niti noče, ali ne upa,
morda pa včasih preprosto obupa.

Prečudoviti, Ljubljeni,
ki odbiraš nežne, svetle tone
zgodbam mojih dni,
in jih včasih orosiš
s solzami hrepenenja,
ki kot dež kapljajo mi v srce,
da ga zbistrijo, okrepijo…

Razpiraš ustnice
v blažen mi smehljaj
neskončne sreče,
ki ne izgine iz srca
tudi kadar se priplazijo na plan
oblaki mrke žalosti, skrbi,
da bi mi skalili dan…

Krokodil res ni kriv,
če točimo solze kot krokodil
nad tujo bolečino, nesrečo,
vendar krivico podpiramo.

Naši predniki so bili le lačni,
kasneje že pogoltni, nasilni;
od njih so se naučile živali
uživati meso, zanj ubijati.

Nekoč ubijanje za kos mesa,
nato za več ozemlja tujega,
danes za prevlado, bogastvo,
nedotakljivost, dvomljivo slavo.

Toliko nasilja, toliko laži
pomanjkanja, bolezni, skrbi
vzpenjaš se, da bil bi kot bog
da nadvlada vsa človekova moč.

Kdaj ustavil svoj boš korak
nasilju pokazal stop znak
prenehal druge poniževati
svoje življenje za košček ozemlja dati.

Se res življenje tako malo zdi
da sovražil vse bi ljudi
da ne mogel najti bi mir
živeti v harmoniji z njim.

Ljubezen je vse tisto kar sovraštvo ni,
od nje kot pijanemu se ti v glavi zavrti.
Z ljubeznijo boš pokopal svojo dušo,
zadosti src spravila je že pod rušo.

Ljubezen kot polna je vrtincev reka,
morda ne priplavaš do drugega brega.
Z ljubeznijo boš zanetil večni plamen
ali pa srce spremenil boš v hladen kamen.

Ti si naše vse,
Ti nas uči sprejemati vse, kar nam življenje ponudi.
Ti si naše Zavetje, Ti Učitelj si in Vzor.
Ti si več kot Življenje in Smrt, Ti si Alfa in Omega.
Ti si utelešeni Bog in neskončno sveta Skrivnost.
Ti si Beseda besed.
Ti si blagoslovljeni, prvi in edini,
Brezmadežni, Prečisti, Moljeni, Maziljeni, Izbrani, Češčeni.
Ti sam si Čudež čudežev.
Tvoje življenje je bilo ena sama molitev in daritev.
Ti si Ljubezen, zakaj to zapoved si postavil nad vse zapovedi.
Ti si Modrost, zakaj svet imaš za vsakogar, vse prav storiš.
Ti si Pot in Resnica, k Tebi gremo, saj si naše Pribežališče.
Ti si Razsvetljenje in opora, Ti si cilj našega popotovanja.
Ti si Razodetje in Preroštvo.

Poglej, noč je črna zavesa iz svile,
V njej zvezde so srebrne solze spominov,
In veter je oddaljeni eho, ki šepeta drevesom,
Brezam in rožam vzdolž hriba,
Ki krasijo dolino zate,
Še je živ spomin nate,
V srcih boš naših,
Do konca dni,
Ne boš nas zapustil,
In izginil v temno noč,
Niti poniknil,
Kot reka, ki nenadoma izgubi svojo moč.

Pridi, da gradove zlate
sezidala bova si v neba sinjine
in v oblake bele.

Pridi, dokler je nebo še sinje,
dokler so oblaki beli,
da ne bodo prehiteli
naju temni mraki.

Pridi, dokler nama svetle nade
preostaja za gradove zlate.
Čakam nate …

skuhal si kavo
žametno nežen okus
popila sem te

stopila sem se
v poljubu slovesa
in te vrnila

zdaj tavam srečna
ničesar več ne rabim
le ponovitve

Ponovno okenske police krasijo rože,
prijeten poletni veter že pihlja,
z mojimi lasmi veselo se igra,
tiho, nežno pesem v uho mi šepeta.

Noč je temna, vse že mirno spi,
le spodaj na parkirišču je nemir,
mladina glasno razpravlja in kriči,
ko nekdo od stanovalcev hudo se razjezi.

Prekrila z mesečino je senco dvoma,
v žalosti se utapljala, bežala od zloma,
s pogledom zavajala mimoidoče,
da polna je sreče, čeprav joče.

Žejni ljubezni iz srca so pili,
ob hladu s toplino so se pokrili,
ob nemiru prisluhnili utripu, ki bije,
še kamen v cvet ob njem se razvije.

Na morje, na morje zdaj grem,
tja sonce me vabi in tvoj objem.
V poletnih nočeh, v tvojih očeh,
čutim ljubezen, radost in smeh.

Morje tiho valovi,
v zraku čutim vonj soli,
ljudje sproščeno v senci ležijo,
da sončnim žarkom ubežijo.

Vročina pa prav nič ne pojenja,
tja proti poldnevu se še vzpenja.
Niti hladna pijača ne osveži,
telo pa bližine si vseeno želi.

IMAMO, DA DRUGIM DAMO

Iz misli ali še črk so besede,
iz radosti in not melodije.
Naj bo zraven trezen premislek,
tudi molk in malo tišine.
To doseči, podeliti, razveseliti,
nikoli obupa, lenobe podpirati!

LE NEKAJ

Le nekaj imeti, kaj doživeti,
v mladosti smelo raziskovati,
spoznavati in sodelovati,
se tudi kdaj glasno veseliti,
a si ne prav vsega dovoliti!