Noč je legla čez mesto,
In veter odpira svet,
Nekje pod nama gorijo še ceste,
Ki vodijo v tvoje srce.
Ti stojiš pri vratih,
Z jutrom v očeh,
In z nečim nemirnim v dlaneh,
Svetloba se ti lovi v laseh.
Ne bom ti rekel ostani,
Besede mi nocoj ne gredo iz ust,
Težko si priznam,
Kako prazen postane prostor,
Ko te ni.
Pojdi,
Dokler še verjameš,
Da za vogalom nekje,
Obstaja nekaj,
Česar tukaj nimaš.
Pojdi,
Preden ti moje roke,
Postanejo zidovi,
Preden iz ljubezni narediva,
Majhno sobo brez oken.
Jaz bom ugasnil luč,
In nekaj časa poslušal korake,
Ki se oddaljujejo v noč,
Dokler jih mesto ne vzame vase,
In jih pomeša v dežju.
Morda boš nekoč,
Na drugem koncu sveta,
Stopila iz vlaka,
V neznano jutro,
In se brez razloga spomnila,
Vonja po mokrem asfaltu,
Pred mojimi vrati.
Takrat nikar ne bodi žalostna,
Ničesar mi nisi vzela,
Nekateri ljudje pridejo,
Samo zato,
Da v nas odprejo okno,
In nam pokažejo,
Da v njih sveti nekaj večnega.
Pojdi,
Dokler te cesta še kliče,
In če se nekega večera,
Vrneš po isti ulici,
Ne išči moje hiše.
Poišči mene,
In me opomni,
Da si bila nekoč ti,
Moj najlepši spomin.
Noč je legla čez mesto,
