Ne kali vsak dan,
Ne cveti za vsakogar,
A kadar pride mrak,
In svet utihne,
Začutim,
Kako pod oklepom mojega srca,
Tvoja bližina,
Počasi razpira krila.

Takrat se v meni prebudi,
Nekaj, kar je dolgo spalo,
Pod težo usode in težino časa,
Kakor da tvoje ustnice in tvoji roki,
Še vedno poznajo pot,
Do najbolj skritih vrat,
Kjer nehamo le obstajati.

Ne kličeš me in me ne tolažiš,
Pa vendar slišim tvoj glas,
Kot nenehno uteho,
V vsakem dihu noči,
V šumu dreves,
V vetru, v nežnem klicu,
Ki se za hip ustavi ob meni.

Morda ljubezen res ni samo bližina,
Tudi ne samo dotik,
In ni kakor bolečina minljiva,
Je nemir, ki te prevzame,
In ostane najgloblje v nas,
Tudi ko glas potihne,
In roke izgubijo svojo moč,
Kot nekaj, česar ne more vzeti niti čas.