Včasih se človek znajde med dvema iskrama, ne da bi sploh vedel, katera ga vodi ali zakaj je tako. Ena iskra ga vleče v svet, druga ga kliče iz sveta. Ta zapis je pot, ki pomaga prepoznati razliko - in razumeti, zakaj je ta razlika tako pomembna.

Življenjska iskra in duhovna iskra - pot iz zmede v resnico

1) Uvod: Dve iskre v človeku V človeku živita dve iskri. Ena pripada svetu, druga presega svet. Ena je naravna, druga je dar. Ko ju človek zamenja, nastane zmeda. Ko ju prepozna, nastane pot.

O srcu, sodelovanju in enosti, ki ne izbriše bitja

Pred tabo je besedilo o notranjem vrtu, bratstvu in enosti, ki ne požre bitja, ampak ga postavi v pravo luč.

Naj bo to mirno povabilo k branju, razmisleku in morda tudi k tišjemu srečanju s tem, kar je v človeku najbolj resnično.

Človek v padlem svetu na začetku nima resnično v posesti tega, kar se mu zdi, da mu pripada. Mnoge stvari so mu dane le navidezno, medtem ko je tisto, kar je v njem resnično, pogosto zasenčeno, ujeto ali razpršeno v napačnih vezeh.

(kratek uvodni most)

Zapis, ki se na svoj način naravno vključuje v daljši tok razmišljanj o odnosih, hvaležnosti in resnici človeka.

Beseda »hvala« ni zgolj vljudnostna fraza. Je energija. Je izraz priznanja, stika in spoštovanja. Pomembno je, da jo znamo sprejeti, ji dovolimo, da se nas dotakne, in jo tudi oddati naprej, oplemeniteno z zavestjo o njeni vrednosti.

Pogosto, ko nam nekdo izreče »hvala«, samodejno odgovorimo: »Ni za kaj.«

Že v sami kvarni osnovi, je prisotno to, da se ne da nič narediti, torej nemoč ali pa zaradi take osnove zgrešena moč, ki naredi drugim in sebi dosti hudega. Ne pomaga kultivacija tega, zanikanje tudi ne, ampak resnično opustitev tega.

Človek a si to ti? Uvod
V času, ko je pozornost človeka močno razpršena navzven in so odgovori pogosto ponujeni hitro ter površno, se vedno znova pojavi tiha potreba po globlji orientaciji. Ne po novih pravilih, ne po ideologiji in tudi ne po obljubi hitrih sprememb, temveč po jasnosti, ki prihaja iz notranjosti.

Sona, eden Budovih učencev, utrujen od puščavniškega življenja, polnega odrekanj, se je prepustil življenjskim užtikom. Buda ga je vprašal:

“Otrok moj, si kdaj igral na lutnjo?”

“Sem,” odvrne Sona.

“Potem povej, če so strune na lutnji premočno zategnjene, ali bo glasbilo dalo pravi ton?”

Nekoč je nekdo uporabil prispodobo o polju, na katerem raste vse dobro, zlo pa je primerjal z gnojem, v katerem se stvari razkrajajo. Namen takšne podobe je bil pokazati, da človek zlo premaga tako, da ga »predela« v nekaj koristnega, kot se gnoj predela v hrano za rastline.

A takšna prispodoba ne seže dovolj globoko. Zlo ni snov, ki bi jo bilo mogoče obrniti v korist. Ni nekaj, kar bi imelo v sebi skriti razvojni pomen. Če želi človek resnično razumeti zlo, ga mora spoznati neposredno, do samega dna - ne zato, da bi ga sprejel, temveč da bi jasno videl, da zlo nikoli ne postane podlaga za rast.

Človeško stremljenje k popolnosti je vidno skoraj v vsakem delu sveta in o tem so bile napisane že mnoge knjige.

Vsekakor pa še to za mnoge, ostaja kot neka čudna nerazjasnjena in skrivnostna nedoumljiva uganka, ko se človek dotakne tega.

Res je že s tem, ko si človek poskuša izboljšati vse okoli sebe, na takšen ali drugačen način in vedno znova postaviti v takšen red, v katerem naj bi končno le užival ves mir svojega dela in življenja.

To stalno naprezanje je vtkano v človeka in prav zaradi tega, ni vprašljivo ali obstaja sploh to, k čemu streme na nek način vsa bitja, tako ali drugače.