Spočetka dolgo časa ni bilo sonca. Na nebu so bili samo mesec in zvezde. To je bilo takrat, ko na zemlji še ni bilo ljudi, ampak samo ptice in štirinožne živali, med katerimi pa so bile mnoge nekajkrat večje, kot so danes.

Nekega dne sta se sredi širne ravnice ob reki Murrumbidgee sporekla emu Dinevan in žerjav Brolga. Prepir se je sprevrgel v spopad. Brolga je v divjem besu planil k Dinevanovemu gnezdu, pograbil eno njegovih velikanskih jajc in ga z vso silo zalučal na nebo. Tam se je jajce razbilo na kupu drv, ki je zagorel, ko se je po njem razlil jajčni rumenjak. Plamen je razsvetlil ves svet in vsa bitja na njem so osuplo ostrmela. Dotlej so bila navajena le na polmrak in nova jarka svetloba jih je čisto zaslepila in zmedla.

Nespametni so požigi izložb, avtomobilov
in obmetavanje policistov s kamni.

Tudi oni so podobno prikrajšani,
a izpostavljeni vračajo z nasiljem,
solzivcem, vodnimi topovi in ječo.

Pravi povzročitelji težav ostajajo
varno spravljeni v utrdbah moči,
imetja, privilegijev, nedotakljivosti
ter ohlapne in nepravične zakonodaje.

Z vsakim uničevanjem uničujemo
tudi nekaj dobrega v sebi.

Kdo bi si mislil, kaj vse bo razgalila korona!

Po številnih prepovedih je bil najprej spet dovoljen šport privilegiranih,
v drugo občino lastnikom imetja ter izleti, dopusti za prinašalce dobička.

Priti do hrane je moralo biti dovoljeno vsem,
a še tam so ločili starost od mladosti;
revnim zasoljene cene nujnih pripomočkov za boj proti virusu,
koritarjem pa nove dobičke ob skrajni oholosti in predrznosti.

Božji mlini so videti počasni, a so zanesljivi in pravični.

Bog se je odločil, da bo eni ženski pokazal razliko med nebesi in peklom. 
Najprej se je Bog odločil, da ji bo pokazal pekel.
Spodaj je ženska videla sledeči prizor.
Okoli velikega lonca z dišečo kašo so sedeli ljudje.
Bili so lačni in ubogi.
V rokah je vsak imel svojo žlico.
Te žlice pa so imele tako dolge ročaje, da je vnos hrane v usta bila praktično nemogoča.
Trpljenju ni bilo videti konca.
“Sedaj ti bom pokazal nebesa” je rekel Bog.

Ogledalo sveta harmonije

Kratka pripoved o svetu harmonije in popolnosti, v katerem še ni bilo ali pa se je zaradi razvojev izgubilo izvorno in pravo spoznanje o dobrem in slabem.

Mati ljubezen in oče modrost, ki sta bila eno, sta dejala tem svojim otrokom.

Otroci ljubi, ne poznate še vsega vendar prišel je čas, ko vam poveva, da čuvajte in ohranjajte v sebi bistvene osnove življenja in harmonije, ki jih v sebi zdaj poznate.

Kužnim boleznim dajejo moč
tudi naše nevredne misli,
s katerimi nevede okužimo še druge,
ko pošiljamo med ljudi od blizu in
daleč svoja zmotna mnenja,
ocene in sodbe o drugih -
v prepričanju, da smo boljši od njih.

Gospa vpraša:
"Po koliko prodajate jajca"?

Stari prodajalec odgovori:
"0.50 centov za jajce gospa".

Gospa pravi:
"Vzela bom 6 jajc za 2.50 evra ali odšla".

Stari prodajalec ji odgovori:
"Kupite po ceni, ki jo želite, gospa. To je zame dober začetek, ker danes nisem prodal niti enega jajčka in potrebujem to za življenje ".

Pozdrav, pozdrav, kje si ostal;
pridušen pod masko ali povsem izostal?
Da le nisi dan kar tjavdan!

Za masko pride prav zložen
kos blaga ali papir,
za rilec nergav tudi plastika.

Pozdrav je res prav, če je iz srca,
potem je tudi v mislih, pogledih,
toplih, čistih in jasnih.

Nima smisla razmišljati kaj smo bili prej, če več to nismo, ampak v vsej ljubezni poprijeti za delo in to kar je res dobro, popolnoma ustvariti.

Zavedati se, da po padcu ni ničesar od tega, na kar bi lahko bili resnično ponosni, še več kakor ponos pa je to, da se človek zaveda, kje in kaj je v vsakem to, kar omogoča res pravo življenje in to zna neokrnjeno popolnoma ohraniti to živeti, za vse in za vsakogar, tako da ta, ki to ni, na pravi pošten način pride do tega, ter to postane.

Kajti človek ne more pobegniti pred tem, saj v svojem dnu resnice, si to želi kakorkoli že to v sebi razume in karkoli si pod tem predstavlja.

Brez slabe vesti ljudi je šla v nič
večina svaril zadnjih desetletij.
Človeštvo zanikrnih plodov
se ob hudih preizkušnjah
lahko le še komaj kaj popravi.
Le kako naj nam bo pomagamo,
če se nočemo zresniti?
Ne le iskanje cepiva proti virusu,
nujno je vseh nas samo-spraševanje
in prizadevanje za dobro vseh,
da ne bo kasneje bolezen ali težava
udarila kje drugje oz. drugače -
da nas strah pred smrtjo
ne zavede še v nasilje.

Ostani doma!
To povejmo sebi, ne drugim.
Sledimo dobremu v sebi,
da se ubranimo virusov laži, zavisti,
pohlepa, zabave, naslade.
Ostanimo vselej v duhu povezani
z božje popolnim v sebi,
postanimo modri, ljubeči, pravični.

Najprej je ponehal hrup s stadionov.
So bili polni sovražnosti
in slavljenja napadalnosti?

Potem so odpovedali koncerte, predstave.
Se je na njih pretakalo preveč jeze, solza
in premalo vzgibov srca?

Potem so pozaprli gostišča.
So dajala prednost alkoholni omami
in zelo nezdravi hrani?