O sliki
“Kamen, ki je že prehojen - ki so ga v vsej ljubezni za nas obdelali naši predhodniki. Pot, ki vodi naprej.”

KO SE ČLOVEK PREBUDI V DOBRO, SE SVET OKOLI NJEGA ZA TRENUTEK USTAVI

Včasih se človek znajde v nečem, kar je na videz majhno: popravlja štiri zvočnike, išče rešitev, preizkuša, vrača, ponavlja. Dva dni, tri dni, teden. In misli, da rešuje tehniko.

Na vrtu, ob poti, na mojem sprehodu pred 16 leti, stoji tih okras - labod, ki nosi zemljo in rastlino.
Ob njem preprosta cvetlica, nežna, skoraj neopazna.
Ni razkošja, ni popolnosti, ni velikih barv.
Je samo miren trenutek, ki ga človek zlahka spregleda.

A prav takšne stvari nosijo hvaležnost.
Tisto zdravo, tiho, resnično hvaležnost, ki človeka ne povzdigne, ampak ga postavi v resničnost.
V preprostost.
V življenje.

Izhodišče tega razmišljanja je vprašanje, kako sprejeti dobro, ne da bi pri tem postali naivni, in kako ostati pošten do vere, razuma, izkušenj ter človekove notranje ranljivosti. Ne gre za beg v utvaro, temveč za iskanje osnove, ki človeka odpira hvaležnosti, odgovornosti, svobodi in resnični dobronamernosti.

Dobro je najprej razlikovati med naivnim in ne naivnim sprejemanjem danosti. Naivno sprejemanje bi pomenilo, da človek vse sprejme brez razločevanja, brez vprašanja, ali ga to res vodi k dobremu. Ne naivno sprejemanje pa ni zaprtost, sumničavost ali cinizem, ampak poštena odprtost: človek vidi resničnost takšno, kakršna je, in se kljub nepopolnosti ne zapre pred dobrim.

Včasih človek vztraja v nečem ne zato, ker bi bilo res dobro, ampak, ker se je na to navezal in temu pripisal pomen, ki ga v resnici nima. Zato je tako dragoceno, kadar v nas nekaj resnično in nenasilno kliče k spremembi.

Kadar resnica v srcu spregovori mirno, a jasno, in pokaže, da s tem, ko nekaj opustimo, ne izgubljamo nič dobrega, ampak se šele odpiramo temu, kar je bolj čisto, bolj pravo in bolj svobodno. To ni prisila, niti nemir, ampak milostni in mili klic resnice. In blagor srcu, ki ga zna vse bolj in bolj do povsem uslišati.

Včasih se človek znajde med dvema iskrama, ne da bi sploh vedel, katera ga vodi ali zakaj je tako. Ena iskra ga vleče v svet, druga ga kliče iz sveta. Ta zapis je pot, ki pomaga prepoznati razliko - in razumeti, zakaj je ta razlika tako pomembna.

Življenjska iskra in duhovna iskra - pot iz zmede v resnico

1) Uvod: Dve iskre v človeku V človeku živita dve iskri. Ena pripada svetu, druga presega svet. Ena je naravna, druga je dar. Ko ju človek zamenja, nastane zmeda. Ko ju prepozna, nastane pot.