Edino, če človek ohrani in izpolnjuje bistveno,
bo ohranil tudi srečno srce.
Ni človeka, ki ne bi ustvarjal nekaj.
Kakšen navdih takšno ustvarjanje.
Ne lepota noči,
ne lepota dneva,
ne ko nekaj obožujemo,
ne morejo opisati
brezpogojne ljubezni.
V brezpogojni ljubezni,
opuščamo pozemeljsko slo k duhovnemu,
takrat na edini pravi način k duhovnemu rasemo,
s tem pa, ko odmaknemo vse zablode, laži, zamere in sodbe,
na pravi način vstopimo v tišino,
v kateri biva in se vsem razodeva ljubezen.

Ko ne veš, kam si odložil očala,
jih ne išči vsenaokoli,
najbrž ti sedijo na nosu.
S težavami ne obremenjuj drugih ljudi,
po sebi se ozri in se odkrito oceni,
zakaj vztrajaš v stari zmoti,
ob koga se nenehno spotikaš,
komu ničesar ne oprostiš,
komu življenje greniš.
Čas je, da si kaj priznaš, se popraviš.
tedaj stvarstva pomoč pridobiš.
Zato: gledati, se videti in uvideti.

Puhlica,
ki se kmalu razprši,
je ljubezen v katero nimamo vere.

Po svoji smrti me je moja mati obiskala trikrat. Poskušala mi je pokazati, da obstaja posmrtno življenje. Ko je še živela, sva sklenili dogovor, da me bo skušala osvestiti.

Zadnji obisk moje matere je bil najbolj presenetljiv. Ležala sem na mali postelji z baldahinom v svoji sobi, sobi iz mojega otroštva, v sobi – in na postelji – kjer je umrla moja mati. Luč je gorela. Skozi okno (na deželi so noči zelo temne) sem slišala neprekinjeno šumenje vetra v listih na drevesih. Naenkrat se mi je prikazala moja mati. Stala je na pragu. Ozrla sem se, jo zagledala in bruhnila v jok.

Spočetka dolgo časa ni bilo sonca. Na nebu so bili samo mesec in zvezde. To je bilo takrat, ko na zemlji še ni bilo ljudi, ampak samo ptice in štirinožne živali, med katerimi pa so bile mnoge nekajkrat večje, kot so danes.

Nekega dne sta se sredi širne ravnice ob reki Murrumbidgee sporekla emu Dinevan in žerjav Brolga. Prepir se je sprevrgel v spopad. Brolga je v divjem besu planil k Dinevanovemu gnezdu, pograbil eno njegovih velikanskih jajc in ga z vso silo zalučal na nebo. Tam se je jajce razbilo na kupu drv, ki je zagorel, ko se je po njem razlil jajčni rumenjak. Plamen je razsvetlil ves svet in vsa bitja na njem so osuplo ostrmela. Dotlej so bila navajena le na polmrak in nova jarka svetloba jih je čisto zaslepila in zmedla.

Opazujem svoj par čevljev,
usklajenih z velikostjo in obliko nog.
Par čevljev ali nog sestavlja celoto.
Zamenjava mest obeh nog
bi skazila vzajemno povezanost,
namenjeno hoji vštric, menjavi
prednosti eni in drugi za korake.
Usklajena hoja obeh, enako potrebnih,
je podobna človeškemu paru.
Sedenje ali stoja prekrižanih nog
spominja na prekrižani kopji ali sablji
in moti pretok energije po telesu.
Hoja v samo desnih ali levih čevljih
bi bila zelo opotekava in težavna.

Iz priporočil duhovnega sveta
za zavestno življenje:

Želja po bogastvu je napolnjena
z negativno energijo, vrniti jo bo treba.
Dolgo bo trajalo, da nam bodo
vsi okradeni odpustili.
Če bi nam bogastvo res pripadalo,
nas ne bi bilo strah, da ga izgubimo.
In ga res izgubimo.

Tesar je končal naporen in trd delovni dan. Žaga se mu je pokvarila in motor majhnega
tovornjaka mu ni hotel vžgati. Ko je vozil delovodjo proti domu, je ves čas molčal kot grob.

Ko sta prispela do njegovega doma, je svojega nadrejenega povabil, naj stopi z njim. Ob poti je rasla velika pinija, in, ko sta se bližala hiši, je tesar za trenutek postal pri njej in se z obema rokama dotaknil vršičkov njenih vej.

Ob odprtju vhodnih vrat doma je doživel veliko spremembo. Njegov napeti obraz se je sprostil v nasmeh ob pogledu na svoja dva otroka. Potem je objel in poljubil svojo ženo.

Seme mojega duhovnega nagnjenja je hitro klilo. Skupaj z njim pa je rasel tudi plevel – odpor do pobožnjaštva in fanatizma. Takrat sem zaradi dolgih las, s katerimi sem nasprotoval ustaljenim pravilom, postal tarča vseh, ki so sovražili hipije, tudi policije, ki me je redno ustavljala, preiskovala in nadlegovala. V resnici sem čutil nekakšno žalostno izpolnitev, če so me ljudje sovražili zaradi dolgih las, manjšinske vere ali tega, v kar sem verjel.

Počaščen sem bil, da so me preganjali zaradi plemenitega ideala in da se nisem prodal splošno uveljavljenim merilom. Začelo pa se mi je tudi svitati, da bi si z ljudmi, ki me sovražijo, delil skupno bolezen, če bi jih tudi sam sovražil. Hrepenel sem po tem, da bi se prebil skozi sektaške ovire in odkril notranje bistvo vseh ver, Božjo enost. Na kolidžu sem študiral psihologijo in humanistične vede, toda meditacija in glasba sta bili zame še vedno na prvem mestu.

Iz priporočil duhovnega sveta za zavestno življenje:

Da bi bili manj grobi in nestrpni,
pojdimo v svojo notranjost,
poiščimo vsebine opažanj o drugih,
da jih laže razumemo.

Želimo imeti vedno prav ali prav ravnati?
Kdor obtožuje druge, vidi le sence -
in jih hoče povezniti nanje.

Vstavljajmo ljubezen v možganske celice
in bolje se bomo počutili.
Če nekdo noče našega prijateljstva,
ga srčno ljubimo, toda ne vsiljujmo se mu.

Ali je lepota v obliki?
Ali v dejanju?
Ali pa v tem, ki nima oblike in dobroto omogoča?
Ali v zmožnosti nepristransko priznati lepoto,
v vsem, kjer je in v resnici biva, ne glede na obliko?

Iz priporočil duhovnega sveta
za zavestno življenje:

Iščete pravico na sodišču?
Tam dobite le sodbo.
Soditi pomeni biti pristranski,
kar pa še ni pravičnost.
Nekdo dobi pravico,
ker je dobro oblikoval svoj prav.
Ljudje niso samo dobri ali samo slabi.
Ne vemo, kaj smo nad drugim zagrešili
v prejšnjem življenju, in se nam vrača.
Raje čim prej skleniti mir z vsemi.

Iz priporočil duhovnega sveta za zavestno življenje:

Glede na to, kako dihamo, občutimo,
mislimo in se gibljemo, takšne snovi
sprejemamo z dihanjem. To je naš
mali svet, ki se spreminja z občutki,
vzgibi, čustvi, ki pritegnejo iz zraka
snovi v našo plazmo - avro. Gredo v naše živce in telo.

Po teh ritmih delujejo na našo dušo,
duša na nas, na zrak in spet nazaj na nas. Dihamo vedno hitreje in postajamo
nemirni. Z globokim dihanjem tudi laže
spustimo probleme.

Prefinimo avro s pozitivnim življenjem!

Iz priporočil duhovnega sveta za zavestno življenje:

Tam smo, kjer so naše misli,
naši preddelavci, ki zakoličijo cesto.
Kar z njimi povzročimo drugim,
so nevarne vezanosti nanje.

Novo traso in spremeniti se,
slabe misli pregnati z dobrimi!
Dokler se slabe misli še niso prijele,
se okrepile, morda še nismo vezani nanje.

Urediti misli, obrzdati govor, obvladati čute!

Iz priporočil duhovnega sveta za zavestno življenje:

Misli se ne izgubijo kot dim.
Približno 20.000 se jih zvrsti v dnevu.
Lahko jih je celo 99 % nevrednih.
Ne dovolite, da vas krmarijo miselni potepuhi, slabe misli drugih ljudi.
Zavedajte se, da vaše misli sijejo
tudi k ljudem na ulici, k živalim,
rastlinam in h kamnom ob poti.

Nadzirajte se, tako pomagate izboljšati svet.
Dojemite sporočila svojih občutkov,
ki vam kažejo, kakšni ste.

Držati se moramo niti kulture, ki povezuje enega človeka z drugim.
Kultura mora popravljati škodo, ki jo pogosto povzroči politika.
Kultura mora biti most povezovanja.
Kultura ni odvisna od vere, jezika in kaste.
Mnoge vere zagovarjajo združevanje človeka z Bogom.
Toda človek se mora najprej združiti s človekom.
Vzdržujte nit kulture, ki povezuje enega človeka z drugim.
Nacija ni poražena dokler ji uspeva ohraniti svojo kulturo in svoje vrednote.

Nekoč so vprašali nekega bolnika, zakaj ne prosi Boga, da ga ozdravi. Tedaj je ta človek odvrnil, da tega ne bi rad storil iz treh razlogov.
Prvi je, da si je pač na jasnem glede tega, da ljubezni vredni Bog ne bi nikoli dopustil, da bi zbolel, če to zanj ne bi bilo najbolje.

Drugi razlog je, da človek, če je dober, hoče vse, kar hoče Bog, in ne, da bi Bog hotel, kar hoče človek; (zakaj) to bi bilo zelo nepravično. In zategadelj: če hoče, da sem bolan – kajti če ne bi hotel, mene še bilo ne bi – si tudi jaz ne smem želeti, da bi bil zdrav.

V osrčju Firenc stoji čudovit dragulj, stolnica Santa Maria del Fiore, ki so jo dokončali leta 1367. Z ogromno kupolo in zgodovinskimi rezbarijami privlači trume turistov. Zunaj na stopnicah je vrvela množica ljudi in fotografirala, jaz pa sem v svetišču sam sedel v klopi. Obiskal sem številne cerkve po Evropi in se v njih počutil kot doma. Tokrat sem pred Božjim oltarjem molil za duhovno usmeritev. Tudi vrsta vernikov je pokleknila k molitvi.

Tako aristokrati kot kmetje so klečali pred Vsemogočnim. Spraševal sem se, za kaj molijo. Ali so Gospoda prosili za uspeh pri svojih prizadevanjih ali za odrešitev od muk? So prosili za denar, slavo ali maščevanje? Mogoče pa so prosili za brezpogojno ljubezen. Sam sem se spraševal o svojih nagibih za potovanje. Sem zanemarjal odgovornost do družbe, ker si nisem poiskal dela? Ali sem ji poskušal uiti zaradi notranje šibkosti?