Sačinandana Svami (avtor, predavatelj in joga učitelj)

Nekoč je neki duhovni učitelj s praktično nalogo želel poučiti svoja učenca. »Tu imata vsak 100 rupij,« je dejal. »Z njimi kupita nekaj, s čimer bosta sobo zapolnila do zadnjega kotička. Čez pet dni bom preveril, kako sta opravila nalogo.«

Ko je obiskal prvega učenca, je videl, da je sobo napolnil s cunjami. Učenec je mislil, da mora sobo tako ali drugače zapolniti z nečim. In ker so bile cunje najcenejše, se je odločil zanje. Guru je bil povsem zaprepaden.

Vsak se za to trudi, tako ali drugače

Zmeraj znova, vse dokler obstaja zmota in zabloda v nas, si jo moramo priznati in jo iz vsega srca odstraniti.

Beseda moramo, ni v kontekstu kot prisila, ampak v smislu zavedanja, da brez tega ne gre, da brez tega se ne da narediti, niti osvobajajočega koraka, kaj šele stopiti na odrešujočo pot.

Mnogi si rečejo, tudi po neuspehih in vseh trdih udarcih, razočaranjih, kajti zablode in zmote ter posledice, so tako zahrbtne, bom pa ostal isti, tak kot sem karkoli se bo že zgodilo.

Nobena zapisana ali izrečena beseda ni božja beseda Božja beseda je samo občutek ljubezni in miru, ki prihaja iz dna tvojega srca.

Ne obstaja samo en edino rojeni božji sin.

Veliko jih je bilo in veliko jih še bo.

Lahko jih prepoznaš po njihovih delih.

Več ali manj, pa tudi sama nedejavnost vse to je velikokrat manipulirano.

Smo v svetu, ko se tako ali drugače od človeka veliko zahteva, ko pa je bilo drugače, pa so bile tudi težave drugačne, od človeka se velikokrat ni zahtevalo niti to, kar je njegova dolžnost, ali pa se je zahtevalo, vendar tako, da bi se lahko reklo - Samo da je - tega potek pa ni bil v prid resničnemu življenju.

Po drugi strani lahko rečemo, da je to oboje prisotno tudi v današnjem stanju sveta.

Kralj je imel edinega sina, mladega princa, pogumnega, spretnega in inteligentnega. Da bi izpopolnil njegovo znanje o življenju, ga je postavil ob bok starega modrega moža. »Osvetli mi mojo življenjsko pot,« ga je prosil mladi princ. »Moje besede bodo izzvenele kakor odtisi tvojih stopinj v puščavskem pesku,« mu je odgovoril modri mož.

»A vendarle ti želim dati nekaj napotkov. Na svoji poti boš naletel na 3 vrata. Preberi pravila, ki so napisana na vsakih izmed njih. Čutil boš nezadržno potrebo, da jim slediš. Ne skušaj jim ubežati, kajti usojeno ti bo ponovno živeti tisto, čemur si se skušal izogniti.  To je vse, kar ti lahko povem. Vse to moraš občutiti globoko v svojem srcu. Pojdi zdaj, sledi tej poti pred teboj.« Stari modri mož je izginil in mladi princ je vstopil na pot življenja.

Če, pogledamo nas najbolj omejuje nezadovoljstvo, očitno ali pa največkrat kot senca tiho prikrito.

Zadovoljstva se enostavno ne da izsiliti.

Zato ne govorim o stalno prisotnem zadovoljstvu, ampak priznajmo si, kako je pod našimi dejanji, deli, nasmehom, velikokrat nekaj drugega, tako ali drugače občasno prisotno in to pride na dan. Hud bič je to, udari po naših nežnih, celo najnežnejših občutkih na taki osnovi.

Vznikne in izgine kakor iz nič, pa vendar obstaja velik razlog temu, vprašanje pa se glasi; -kaj ovira, čisto pravo in resnično v nas?

Veliko počitnic sem v mladosti preživel v Piranu, kjer je živela moja teta v hiši na Bolniški ulici. V tej ulici je nekje na sredini na levi strani majhna cerkvica. Običajno sem šel vedno mimo, ker me cerkve in cerkvice takrat niso zanimale.

Imel pa sem že metodo spoznavanja sebe, ki jo uči naš prijatelj in mojster Prem Rawat. Skozi to metodo sem vsak dan prakticiral notranji mir.

Namesto pravilnega življenja, je naša bit postala postrešček sil lažnega obilja in lažnega blagostanja, iz upravičenega strahu pred revščino.

Naši nagoni, ki so iz teh sil nastali, nam pravijo prinesi nam to, prinesi nam ono, ter se čustveno z nami igrajo, naredi to, da boš srečen, idi tja da boš našel izpolnitev resnično življenjsko sigurnost, postali smo kot (figaro su figaro džu)-postrešček gor postrešček dol, to naredi, pa boš srečen, ne to ampak to, ne sem ampak tja; itd, ko se podimo za denarjem in osnovami za preživetje - kar nad nami izvajajo bogate sile kopičenja, ki si s tem zagovarjajo svoje lažno blagostanje ter udobje, ne glede na to, da zaradi tega vse v svetu propada in v bolečinah umira, kakor tudi oni sami, pa ne z namenom da bi se človek v učenjih in spoznanjih spoznal kot smrtno bitje, ampak res zloraba, resničen človek figaro sploh ne ve več kaj naj dela in kje naj začne, saj še eno delo ni končal, pa ga kličejo že tri opravila, denarja sreče resnične ljubezni, pa ne najde in nima, da te sile celo gledajo, da ga tako zaposlijo, da še na to pomisliti ne more in ne sme.

Nimam nič proti katoliški veri in vsem, ki verjamejo v Boga. Spomnim se videa iz youtuba v katerem je neki duhovnikom vernikom hotel pokazati moč njegove vere. Kačo strupenjačo je prijel in jo približal svojemu licu.

Kača ga je pičila in duhovnik je posledično umrl. Drugi primer. Proizvajalec herbicida in pesticida Glifosat je javno trdil, da je njegov proizvod varen, človeku neškodljiv in da ga lahko tudi spije pa mu nič ne bo. Ob Tv intervjuju je reporter rekel, da imajo v studiu pripravljen njegov proizvod in da ga lahko pred vsemi popije.

Da bi si izpolnjevali svoje smele želje, ki velikokrat in povsem presegajo meje pravičnega, da bi svojim ali sebi dajali več kot potrebujejo, in s tem kupovali njihovo pozornost, ter nekako zapolnili vse te lastne hibe, kar se sigurno izjalovi, kajti ljubezen in izvirno blagostanje je nemogoče ustvariti na takih osnovah.

Vse to se vsekakor dela na račun tistih, ki imajo malo, -(ne bom rekel da nimajo)- kajti nekateri z debelo denarnico in ne vem z vsem še vse -pravijo da nimajo-, in so temu podobni, predobro znajo zaščititi svojo na dvomljivih temeljih pridobljeno pravično imovino.

Pravi so-zdravilec najprej ozdravi, in potem pomaga vsem.

Moram povedati, da je to predstavljeno zelo ozko, vendar na vsakemu od nas je, da temu omogoči pravo osnovo in obliko, v celostnem smislu, potem to dobimo kot razodetje katerega del postanemo.

Ko smo zavestni lahko opazimo dvoje razhajanj.

Prvo potek bom opisal drugi se lahko z odprtim srcem, povsem samostojno dojame.

Kakšna velika razlika v tem dvojem, poteku in razodetju.

Samo predstavljeno, da se zavemo tega, kar res je, nečesa in zakaj je lahko srce, in glava človeka v moški ali ženski obliki, ki bo to udejanjilo, brez kakršnih koli lažnih vrlin, dvignjeno nad prostor in čas, brez, pompoznih ali pa navidezno skromnih neresničnih predstav o večnosti.

To kar nam prikazuje padlosti kot ljubezen ni to.

V najboljšem, to kar je po merilih padlosti blizu Božjemu, je še zmeraj kar precej drugačno, včasih okoliščine včasih ljudje, velikokrat oboje skupaj.

Da težko je človeku, ki iz vsega srca ljubi Božje in čuti nekakšno vzvišenost povezanosti s tem pomagati, da sprejme, realno stanje tega, brez strahu in v vsej ljubezni, kar res to je.

Kadar človek nekaj nima rad, pa čeprav to ni krivo,
in ta, ki nima rad to ne vidi,
ga to hitro zavaja v to,
da začne ta, to nekrivo bitje,
na nek način zlorabljati izkoriščati.
Ko se pa zave in noče to popraviti dokler, je čas,
pa o tem bitju pričuje po krivem.