Nasmeh je praznična obleka duše.

Sonce drsi čez žensko polt, ko se z nasmehom zbudi iz sanj.

Nasmeh je razcvet sončnice.

V sonce ne moreš drezati s palico, kakor v negibno mlako, ker ga ne dosežeš.

Nasmeh je božanski dih sonca, kakor je cvetenje rože na vrtu.

Smeh je v življenju sidro sredi morja. Sonce ožari vrvi, ki se namakajo v kapljah soli.

Domišljija je vse kar še ni udejanjeno.

Čim je nekaj na resničnem realnem temelju, pa ni več domišljija.

Vse je v tem ali je človek bolan ali zdrav.

Vse je v tem ali smo toliko zdravi, da si v domišljijskem svetu, znamo postaviti vse tako, kakor naj bi tudi po izvornem bilo.

V domišljijskem svetu, se lahko doživljamo takšne kot bi radi bili.

Mislimo, da samo izkušnja nadarjenosti šteje, pa ni res, enakovredna temu, je izkušnja, čisto enostavnega, celo nevednega bitja.

Človek je srečen edino, če živi in je v skladu, s svojimi temeljnimi možnostmi za razvoj.

Če hočeš postati nekdo, možnosti in za to potrebnih talentov pa nimaš, te je prevzela zunanjost tega. Ni prevladalo bistvo, ampak zaradi nečesa, želja za nečim.

Človek si ne more izvirno pošteno iskreno želeti tega, za kaj nima osnov.

To ni iz ljubezni ampak iz želje za biti.

Tak človek ne pozna enostavno živeti in biti to, za kaj si ustvarjen.

Nebo je bilo prosojno modro, brez sledi oblačkov, drevesa kronana z zelenjem in drobnimi visečimi sadeži. Mislila sem, da dežujejo zvezde. Prepustila sem se čudenju starega kobalastega in skrotovičenega drevesa, ki je bilo z muhasto raščo speljano v latnik pred Breščakovo hišo v Dobravljah. Kolikšno bogastvo oblik in barv se je odpiralo pred menoj!

Ti prečudoviti vtisi so mi ostali zasidrani v duši. Vsak trenutek je bil zame dragocen, vse blagodati narave so se mi zdele tako plemenito meni naklonjene. Čutila sem se gospodarica svoje sreče, le oče in nono sta mi manjkala. Raznobarvnost cinij, aster in georgin za hišo mi je pričarala dobro razpoloženje.

Mnogi mislijo, da so izvoljen narod v smislu neke vrednosti,
še bolj pa se motijo, če mislijo večvrednosti.

Izvoljen narod od najmanjšega do največjega,
je v smislu uresničitve ljubezni.

No, če pogledamo najmanjši ali največji narod
ali celo pleme, ima k temu poklicanost priti in
udejanjiti ljubezni resnico celote v sebi.

Nekega dne se je v mestu pojavil mladenič in hitel razlagati, da v vsej dolini ni lepšega srca kot je njegovo. Okoli njega se je zbrala velika množica ljudi in občudovala njegovo srce, kajti bilo je res popolno.

Na njem ni bilo nobenega madeža ali napake. Vsi so mu potrdili, da ima res najlepše srce, kar so ga imeli moč videti. Mladenič je bil zelo ponosen in svoje lepo srce hvalil še naprej.

Nenadoma se je v množici pojavil starec in dejal: „Tvoje srce ni niti približno tako lepo kot moje.“ Množica in mladenič so si starčevo srce ogledali pobližje.

Pravo ravnanje s temeljnimi univerzalnimi zakoni ni nikdar v nasprotju, z našimi samo-ustvarjenimi pravili pa velikokrat.

Torej se gre ob resničnem razsvetljenem spoznanju, za popolno odstopanje od lastno ustvarjenih zablod in pravil in tega, kar nas k temu zavaja.

Ravno lastne zablode in pravila, ki iz njih kasneje nastanejo, so prepreka in zastor, ki onemogoča, da bi videli doumeli in prav uporabili univerzalne zakone, ki omogočajo celoten pravi način življenja.

Ko se zgubi prostost in je ogromno takšnih in drugačnih omejitev, se človeka motivira, kaj vse je imel prej.

Vendar pogled na to, največkrat ni realen, saj tisti kanček svobode, ki je bil prej, nam zaradi dandanašnje stiske, pomeni kot nekaj zelo dobrega in dragega.

Kako zelo ga pohvalimo.

Ni ga potrebno ne grajati, ne hvaliti, ampak se zavedati, v čem smo živeli in v čem živimo zdaj.

Tisto kaj ni potrebno hvaliti in omogoča v ljubezni vsega in vseh živeti, moramo šele tam, kjer v vsej resnici je, če bomo z vsem kaj smo zvesti temu, povsod dovršiti.