O sliki
“Kamen, ki je že prehojen - ki so ga v vsej ljubezni za nas obdelali naši predhodniki. Pot, ki vodi naprej.”

KO SE ČLOVEK PREBUDI V DOBRO, SE SVET OKOLI NJEGA ZA TRENUTEK USTAVI

Včasih se človek znajde v nečem, kar je na videz majhno: popravlja štiri zvočnike, išče rešitev, preizkuša, vrača, ponavlja. Dva dni, tri dni, teden. In misli, da rešuje tehniko.

A med tem se začne dogajati nekaj drugega. Nekaj tihega. Nekaj, kar se ne vidi na kablih, ne na kartici, ne na zaslonu. Začne se dogajati v človeku.

Začne opažati, kako nastaja nejevolja. Kako se počasi naseli. Kako spodkopava dobro v njem. Kako ga oddaljuje od prisotnosti. Kako ga oddaljuje od tistega, kar je v njem najbolj čisto.

In ko človek to opazi, se zgodi nekaj redkega: začne se prebujati.

Ne v jezi. Ne v dokazovanju. Ne v ponosu. Ampak v zavedanju dobrega.

Začne videti, kaj ga oddaljuje od sebe. Začne čutiti, kje se notranjost zamegli. Začne razumeti, kako hitro se nejevolja naseli, če je človek ne opazi pravočasno.

In ko se človek začne prebujati, to okolje opazi.

Ne kot grožnjo. Ne kot napad. Ne kot nekaj, kar bi ustavili.

Ampak kot nekaj, kar ni več “njihov” človek. Okolje je bilo navajeno človeka, ki tolče kamen. Človeka, ki se trudi. Človeka, ki se mu ne izide. Človeka, ki se vrti v krogu. Človeka, ki ne vidi, kaj se v njem dogaja.

Ko človek postane buden, ko postane prisoten, ko začne videti, ko začne čutiti, ko začne rasti - okolje tega ne zna vedno sprejeti.

Ne iz zlobe. Iz navade.

Okolje je bilo navajeno človeka, ki je bil manj buden. In ko je postal bolj buden, je okolje izgubilo svojo predvidljivost.

Toda človek ni odnehal. Ni se smejal temu, kar se je dogajalo. Ni se norčeval iz svoje preteklosti. Ni se norčeval iz okolja. Ni se norčeval iz kamna.

Ni se hotel oddaljiti od dobrote. Ni se hotel oddaljiti od prisotnosti. Ni se hotel oddaljiti od sebe.

In zato je naredil nekaj, kar okolje ni pričakovalo: ostal je buden.

ZAKAJ JE TAKO TEŽKO? ŠE EN ASPEKT

Ko se človek začne oddaljevati od dobrote, se to pogosto zgodi tiho. Včasih zaradi utrujenosti. Včasih zaradi stiske. Včasih zaradi okoliščin, ki ga presegajo. In včasih - kar je najtežje - zaradi bolečine, ki je ne zna nositi.

Takrat se zgodi nekaj, kar človek redko prizna:
postane krivičen do ljudi, ki mu hočejo najbolje.

Ne zato, ker bi bil slab. Ne zato, ker bi bil nehvaležen. Ampak zato, ker se je v njem naselilo nekaj, kar ga je oddaljilo od sebe.

Cankar je to videl v Skodelici kave. Tisti trenutek, ko človek zaradi grenkobe nehote rani prav tiste, ki ga imajo radi. In ko se to zgodi, nihče ne more narediti nič dobrega - ne on, ne oni.

Človek, ki je v grenkobi, ne more biti tak, kot bi naj bil. Ne more biti izvzet. Ne more biti “nad tem”. Ne more biti pravi do drugih, če ni pravi do sebe.

In če je človek tak do ljudi, ki jih ljubi, kakšen je do tistih, ki mu niso povšeči? Še huje - kakšen je do svojih sovražnikov?

Kaj vse si s tem nakoplje.

Zato je zavedanje tega nujno prej. Preden se nejevolja naseli. Preden začne rasti. Preden začne človeka oddaljevati od dobrote. Preden začne človek nehote raniti tiste, ki mu stojijo ob strani.

Ne iz strahu. Ne iz napetosti. Ne iz ega.

Ampak iz žive budnosti, ki ohranja dobroto neomadeževano.

Dobrota se ne ohranja s strahom. Dobrota se ohranja z budnostjo, ki vidi, kdaj se človek začne izgubljati in kdaj se mora vrniti k sebi.

IN TAKRAT SE ZGODI NEKAJ TIHEGA

Tudi če zvočniki ne delajo, tudi če kamen ne popusti, tudi če okolje ne razume - človek je našel nekaj, kar je večje od vsega tega.

Raztopil je zgrešenost. Našel je nekaj, kar res ni to - in je pred njim. Našel je sebe.

In to je vedno dober konec.