Piše: Bern Jurečič

Včasih med prebiranjem priljubljenega 'rumenega' tiska naletimo na zgodbo o (navadno mladem) človeku, ki "ima vse", a polni rubrike senzacionalističnega tiska s svojim obnašanjem, izpadi, izleti v seks, droge ali kriminal in podobno.

Ker sami živimo manj izpostavljeno življenje, polno stroškov in skrbi, se večinoma vprašamo najbolj logično vprašanje - "Pa kaj mu je tega treba, saj vendar vse ima?!" Kot da je življenje ena sama logična pot - pot napredka, pot navzgor, iz bede, odrekanja in stiskanja pasu proti nekam gor, karkoli to že je. K slavi, izobilju, bogastvu. Več ali manj holivudski scenarij, tokrat za domačo rabo.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Pripravljeni bodite tudi na to, da bo zmenek, v primeru, da vam oseba ne bo všeč, dolgočasen ali celo mučen. Zato so najboljši kratki zmenki, ne daljši od ene ure. Kosilo, sladoled, kava itn. so najboljše možnosti.

Ali se kdaj vprašamo, kakšno vlogo igrajo v naših življenjih naša prepričanja? Od kod so prišla? Se vprašamo ali so res naša, kako jih bolj ozavestiti in s tem, spremeniti.

Morda bi morali za začetek vedeti, da vse, kar se odvija pred našimi očmi, odvija na podlagi naših prepričanj. Bodisi da so ta zavestna ali pa podzavestna. Poglabljati se v vsako prepričanje bi bilo v praksi zelo težko izvedljivo oz. nemogoče, zato bi mogoče lahko razmišljali o drugačnem pristopu.

Problem zaskrbljenosti zadeva vsakega človeka. Zaskrbljenost je oblika strahu, ki nastane zaradi ponavljajočih se krožnih misli o morebitnih prihodnjih dogodkih. To stanje nastane takrat, kadar izgubimo nadzor nad razumom, njegove posledice pa so utrujenost, nezbranost in nezmožnost biti v sedanjem trenutku.

Nihče si ne želi biti zaskrbljen, a naj se sliši še tako nenavadno - včasih mislimo, da če nismo zaskrbljeni, to pomeni, da nam je vseeno ali da smo prezrli prihodnje možnosti neuspeha.

(Objavljeno na: https://matejakoser.blogspot.com/2026/09/zdruzimo-moci-luci.html)

Počitek. Nabiranje energije. Zalet.

Vse to je tako moreče! Rada bi trgala in kar obletela vse, kar moram! No, kar si mislim, da moram. V resnici pa ne rabim nič. Samo sem. To je dovolj. Očitno, da rabim počitek in to si bom tudi vzela.

Ne bom se priganja od jutra do noči. Danes se bom zabavala! Naj moje življenje postaja veličastno - zame. Tako, kot je meni pri srcu. To je dovolj.

Poleg doslednosti, naj bi teh 5 faktorjev igralo pomembno vlogo pri otrokovem razvoju v uspešnega odraslega …

Starši, ki znajo poskrbeti, da je mama srečna

Znanstveniki z univerze Lincoln so analizirali vse podatke, pridobljene iz velike študije Millennium Cohort, ki je zbrala informacije o 13.000 britanskih parih z otrokom, rojenim v zgodnjih 2000-ih. Skušali so ugotoviti, kako srečni so pari z otrokom v starosti približno 9 mesecev. Po 14-ih letih so te iste pare vprašali, ali so v zakonu srečni in, ali je zakon sploh preživel, ali imajo njihovi otroci vedenjske motnje in, kako blizu so bili ti starši najstnikom. Izkazalo se je, da so odgovori na zgornja vprašanja tesno povezani z materino srečo v zakonu in ne toliko z očetovo.

Piše: Nives Pustavrh v novi Vivi www.viva.si

Se tudi vi pogosto sprašujete in premlevate: kaj če izgubim službo, kaj če se zaletim, kaj če me oropajo, kaj če me kdo napade, kaj če vlomijo v avto, kaj če jim večerja ne bo všeč, kaj če bo deževalo, kaj če zamudim vlak ...  Kadar nas neprestano skrbi, dajemo moč tesnobi in strahu. V resnici gre za to, da nam skrbi dajejo lažen občutek, da nadziramo življenje. Pa ga res?

A večino ljudi je skrb za nekaj način življenja. Ne moremo si pomagati, da nas ne bi skrbelo in imamo neskončen seznam >>kajpačejev<<. Skrb za skrbjo nenehno vletava v naše misli in počasi nas prežema tesnoba, napetost in strah. Še posebej težko je zvečer v postelji, preden zaspimo, ko se nam v misli prikrade nešteto "kajpačejev".

(Objavljeno na: https://matejakoser.blogspot.com/2026/09/ne-bos-verjela.html)

Veš kaj sem včeraj slišala! To je bilo strah zbujajoče!!! Poslušaj! Če bi popolnoma izgubila spomin, kdo sem bila - katero osebo bi izbrala, da me spomni, kdo sem v resnici!?!!!???? Sploh ne vem, če bi katero!!!

Mami bi me želela po svoje, tako da vem, da bi obarvala (posivela) mojo različico s tem, da bi ji to prinašalo nek ugled pred drugimi.

Sin je tako, da me dobro pozna, ampak kot dušo, kot to, kaj vse želim izraziti in vtisniti svoj pečat z ljubeznijo, pa tudi ni najbolj prepričljivo, da bi v meni obudil najbolj pristno različico mene.

Imate tudi vi doma navihanca ali navihanko, ki se na vse kriplje brani šole in vsega kar je s tem povezano? Se tudi vi dnevno soočate z urami priprav in prepričevanjem, naj se vendar mladina spravi k učenju? Zveni poznano?

No, če pogledamo iskreno, je šola resnično skoraj neuporabna in brez veze! No skoraj;). Večino podatkov brez problemov dobimo na google.com, računalnik nam izračuna najzahtevnejše matematične operacije v delčku sekunde. Znanje, ki ga dobivamo v šoli je skoraj zgodovinskega pomena ali lepo rečeno zastarelo. Učimo se o zgodovini, namesto o prihodnosti. Slovenski zaposlovalci bi še vedno želeli, da imaš diplomo oz. nek certifikat, pomaga pa ti v bistvu prav nič...

Glasno prerekanje, kričanje, zmerjanje in razbijanje je nezdrav način komuniciranja, ki ima pogubne posledice za partnerski odnos.

"Zavedata se, da je takšen način komuniciranja napačen. Tudi njima je kričanje in razbijanje nekaj nepoznanega in ju moti," pravi psihoterapevtka. Ker se ne slišita, se ne znata več normalno pogovarjati, zato je pomoč strokovnjaka dobrodošla.

Verjamem, da se v vsakemu izmed nas skrivajo dobre lastnosti in da prav nihče ni slaba oseba v kater ni moč najti nič dobrega. Vsak med nami se je rodil s čisto dušo, potem pa je med odraščanjem ustvaril določeno mišljenje in razumevanje sveta. Velik del tega mišljenja smo ustvarili skozi starše, nekaj malega svojega karakterja smo prinesli s seboj. Zadnji vpliv na nas pa je imela še okolica v kateri smo odraščali.

Tako smo svojo čisto dušo založili z veliko prtljage in pozabili na pravi namen samega življenja. V resnici je velik del tega kar mislimo popolna neresnica, ki smo si jo izmislili sami. Danes lahko veliko opazimo kako ljudje med sabo želijo tekmovati kdo bo boljši, kdo ima več in na vsak način želimo skriti svoje napake in včasih iskreno priznati to, da smo kaj naredili narobe. Skozi to postanemo do drugih neprijazni in neiskreni.

Objavljeno na: https://matejakoser.blogspot.com/2026/08/rada-se-imam-vedno-bolj.html

Rada se imam vedno bolj. Ne rabim nikogar, da me poravna v vrsto. Ni treba, da sem normalna. Ni treba, da sem poravnana. To mi je tako fajn. Uživam v tem, kdo sem. Uživam v tem, kar sem. Lepo mi je, da sem to, kdo sem.

Vedno bolj sem srečna, da sledim svojemu srcu. Pogumna sem bolj. Upam si biti srečna! Upam vedno bolj slediti srcu!

Kako me včasih mika, da bi se počutila slabo! Ko da prav čakam, da mi kdo reče kaj neumnega. 'Dajte no, kje je kdo, ki mi bo rekel, da naj grem nazaj v čredo in blejam. Brezglavo in brezumno!'

Čeprav se vam morda zdijo še premladi, se tem temam ne izogibajte predolgo.
Starši morajo sami presoditi, kdaj so njihovi otroci dovolj zreli za pogovore o določenih temah. Čeprav niso vse najbolj prijetne za uho, se je z njimi treba spopasti prej ali slej.

Denar - Otroci se morajo na določeni točki naučiti odgovorno ravnati z denarjem. Najlažje jim boste to pokazali tako, da jim začnete dajati žepnino. Seveda govorimo o majhnih vsotah. Otroci lahko z njo počnejo, kar želijo, a vedeti morajo, da ko jo bodo porabili, si drugega ne bodo mogli več privoščiti. Ena od možnosti je tudi, da jim predlagate delitev stroškov, ko kupujete nekaj, kar so si otroci sami zaželeli.

Ujetniki Matrice: Resnica o Karmični organizaciji

Ujetniki Matrice odgovarja na vprašanja bralcev po objavi mojih člankov Planetarno Poročilo Št. 8: Začela se je 2. faza osvobajanja Zemlje in vračanje prebivalcev z drugih planetov domov, https://www.pismapalkijem.si/2026/07/17/planetarno-porocilo-st-8-zacela-se-je-2-faza-osvobajanja-zemlje-in-vracanje-prebivalcev-z-drugih-planetov-domov/, in Planetarno Poročilo Št. 8: Dodatna pojasnila.

Jasno je, da je prvo vprašanje povezano z resnico o mojih navedbah o vesolju, vesoljcih, Črnem Oblaku, blokadi Zemlje, koncu blokade in preselitvi na nove planete. Druga vprašanja se nanašajo na naše naslovno stanje: ali smo res ujetniki Matrice, sanjamo in proizvajamo energijo za Stroje in kako lahko to preverimo in verjamemo naših ugotovitvam, saj so tudi te lahko lažne in zmotne.

Kaj je uspeh? Več več več ? Večja hiša, več denarja, več avtomobilov, višji položaj... 
Ste morda opazili, da vas ta ideja o uspehu izčrpava?  Pa ne le vas, izčrpava tudi Zemljo in vse njene vire. Obsedeno stremenje po kvantiteti namesto kvaliteti jemlje vsemu življenjsko energijo.

Pravzaprav je vse to le še en mit, ki so nam ga prodali. Pravljica o uspehu, kjer palček čepi v VIP loži, se prevaža s pravo znamko kočije in neprestano hlasta po prestižu, vendar je ironično istočasno v nenehnem strahu pred izgubo. Palčki smo postali, ker so nam oprali možgane in nas prepričali, da nismo dovolj dobri in zato večina verjame, da »potrebuje še več, da postane še več«.

Večji del našega življenja se sestoji iz tega, da nam drugi posvečajo pozornost, oziroma mi njim. Pojem pozornosti pogosto označujemo kot neko obliko zbranosti in predstavlja zavestno miselno usmeritev na kaj. Pomeni pozorno spremljati, intenzivno poslušati, kazati zanimanje, zavestno misliti na nekaj alo o nečem premišljevati.

Pri tem gre seveda za zavestno aktivnost. V številnih trenutkih, ko se manj zavedamo, nam opazno primanjkuje pozornosti, zavestne izmenjave energije, predvsem življenjske energije. Energijo sprejme in jo, osebno obarvano, odda naprej. Energija je potrebna, da bi lahko živeli. Vprašanje pa je kdo lahko energijo neposredno in v čisti obliki pritegne in sprejema?

Vas je pri kom, s katerim ste v takšnem ali drugačnem odnosu, kdajkoli kaj motilo? Ste mu to povedali? Kako ste mu to povedali? In kako se je odzval? Ste zaradi tega prišli v konflikt? Ne veste, kako iz začaranega kroga konflikta? Če so to vprašanja, ki so vam blizu, preberite članek, ki je pred vami, morda se boste v njem prepoznali, morda celo našli kakšno idejo za izboljšanje lastnih odnosov.

Velikokrat se v naših odnosih zgodi, da nas kaj moti pri drugem ali pa nam kdo pove, da ga kaj moti pri našem ravnanju. Prav tako velikokrat postane kakšna na videz majhna, nepomembna stvar jabolko večjega spora - konflikta s partnerjem, s sodelavcem, z otrokom, s prijateljem, ...

Ali je lahko nekdo srečen, ne da bi bil srečen? Kakšna je to sila, ki daje nekomu, njej ali njemu, svobodo, da se dvigne nad zunanjo ali notranjo nesrečo? Kdor se reši vplivov svojih čutov, doživi stanje neskončnega povzdigovanja.

Naučiti pa se mora, da se odreče svojemu »razmišljanju z glavo« in ga mora nadomestiti z«razmišljanjem srca«. Ko enkrat prodre Luč v našo srce, bodo vse težave končno razrešene. To pa vsekakor ni nova pot do uspeha ob pametnem filozofu, intelektualcu, motivacijskemu »pridigarju« itd., ali neko novo učenje.

Bilo je obdobje v mojem življenju, ko sem preživljala strašne dileme, dvome, strah in osamljenost. Počutila sem se kot da sem sama na svetu. Deloma je bilo to res, kajti odšla sem delati v tujino, daleč od doma in družine. Moram priznati, da takšne osamljenosti prej nisem poznala.

Nekega jutra sem odšla na sprehod, da preženem otožne misli. Hodila sem po ogromnih avenijah in opazila skromno stojnico z knjigami, ob njih je na stolčku sedel starejši sivolasi mož. Pritegnil me je in nevede sem korak usmerila proti njemu.

Občasna tesnoba je normalen del življenja, čeprav gre za nelagoden in težek občutek. Odziv strahu, ki je njen sestavni del, je evolucijsko pogojen kot obramba pred grozečo nevarnostjo. Kdaj pa tesnoba preraste te okvire in postane motnja in katere oblike pomoči so nam na voljo?

»Od nekdaj me skoraj neprestano spremlja nekakšna tesnoba, strah pred vsem, tudi pred popolnoma minimalnimi rečmi. Še posebej pa pred ljudmi. (…) Strah me popolnoma onemogoča, komaj navezujem odnose z ljudmi, na fakulteto me je včasih skoraj groza iti, komaj se zberem, da opravim najbolj preproste izpite …

Se sprašujete, zakaj se z nekaterimi ljudmi takoj ujamete, z nekaterimi pa vam kljub trudu ne uspe najti skupne točke? Kolikokrat se vam je zgodilo, da se vam je nekdo priljubil že ob prvem stisku roke, z nekom pa ste se še kako trudili zaplesti v pogovor, a je bila razdalja med vama vedno večja?

Strokovnjaki za medsebojne odnose pravijo, da se pojasnilo, zakaj je tako, skriva v petih dejavnikih, ki so ključni za pravo prijateljstvo ali dolgotrajno razmerje.

Ranljivost
Ko se boste nekomu odprli in zaupali, ta pa vam bo iskreno prisluhnil, ste za vajin odnos naredili veliko. Pokažite, da ste tudi vi človek in ne brezčuten robot. Ranljivost pomaga pri navezovanju globokih odnosov.

(Objavljeno na: https://matejakoser.blogspot.com/2026/07/scepec-ljubezni.html)

Vse tako lepo cveti. Prav sveže je. Vse je na novo. Izjemno. Dišeče. Osvežujoče. Vse v meni je se želi razcveteti. Pripravljena sem. Moji popki so polni in kar pokajo od radosti, da se razprejo. Naj se moji cvetovi odprejo na široko. Naj se odprejo soncu. Naj vsrkajo toplino ljubezni.

Tako lepo je, ko je že dovolj toplo, da lahko meditiram zunaj. Najlepše mi je v naravi, da res lahko uspevam in se razprem. To je fantastično. Blaženo se počutim. Polna sem novih idej in kaj vse bi lahko.

Besede, ki jih izgovarjamo, imajo močan vpliv na naše življenje in večkrat, ko jih ponoviš, bolj se vsedajo v razum. Starši velikokrat rečemo za otroke...MI ni naredil tega, se MI ne uči... MI je prinesel slabo oceno. Nič ni NAM naredil, ampak SEBI. Poslušajmo se, kolikokrat neko vedenje otrok v besedah obrnemo, kot da smo to mi, da nekaj dela za nas.

Nismo MI, OTROK je in sam bo nosil posledice in sam se bo odločal. Saj če vse naredi MENI, potem ni nič naredil zase. Ko se pogovarjamo, je modro, da smo pozorni na besede, natančno izgovorjavo. DOBILA je ali PISALA je....ona, on, otrok... včasih se med govorom tega ne zavedamo, slišimo pa druge..ampak ne dajemo pomena tem močnim prevzemom odgovornosti.