Samozavest je bistvena sestavina uspeha na vseh življenjskih področjih. Brez nje si ne upamo tvegati in nimamo poguma, da bi med opravljanjem svojih nalog v tem svetu raziskovali višja obzorja.

Prava samozavest ne temelji na dosežkih oziroma uspehih, temveč na izpolnitvi našega jaza, naše vloge in tega, kar predstavljamo sebi, svoji družini in okolici.

Kdor ima tako samozavest, lahko prebudi zaupanje in vero v drugih. Z neuspehi ne izgubimo veliko, neznačajnost in nedoslednost pa sta velika izguba za naše notranje življenje.

Pogosta spoznanja mladih žensk, ki si želijo resno zvezo so slišati približno tako: "Današnji moški so nezanesljivi, izogibajo se odgovornosti ..."

"V odnosu bi bili, ko njim ustreza, pretirano se ukvarjajo s seboj, pozabljajo na potrebe partnerke, so brez prave življenjske in spolne strasti. Mnogi so nekam neodločni in mlahavi, ne vedo, kaj bi radi dosegli v življenju, preveč pa je takšnih, ki ne bi zapustili udobja matrenine kuhinje in pralnice."

Ženske na kolenih

Položaj ženske v moški križščanski in tudi drugih avtoritarnih in patriarhalnih religijah določa bibija in ženskam sili v usta poniževalno izjavo.

»Dekla sem, Gospodova«.

To so besede, ki jih je Marija izrekla ob oznanjenju angela Gabriela, ko ji je povedal, da bo rodila Jezusa:

“Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!” (Lk 1,38)

Kaj je zamera? V svoji osnovi zamera izhaja iz naših pričakovanj, ki jih drugi niso realizirali. Sledi naše razočaranje in mentalno premlevanje ter čustveno stopnjevanje, ki se večinoma konča v prikriti jezi. Včasih jo celo izrazimo, če zberemo pogum in se soočimo s tisto osebo, ki ni realizirala naša pričakovanja.

Večinoma pa potlačimo vsa čustva in občutke, ki so se začeli dvigovati v nas. In ko je vse potlačeno in varno spravljeno v naših telesih, začne zamera žgati in razžirati od znotraj. Več ko o njej razmišljamo ali govorimo, bolj se krepi. Zamere se lahko kažejo v različnih oblikah, tako da se včasih sploh ne zavedamo, da smo v zameri.

»Tako hitro hodite …, kot da se vam ves čas nekam mudi. Vi in Japonci,« mi je omenil menih v Burmi, ko sem ga vprašala, kaj je prva stvar, ki jo opazi pri nas, ljudeh z Zahoda.

Ob tem sem se z mislimi vrnila v Venezuelo, v čudovito okolje Gran Sabane, kjer bivajo Indijanci. Stopali smo hitro in neučakano – vodič, moj prijatelj in jaz. To je bilo neko hecno obdobje, ko je bil glavni smisel potovanj videti čim več krajev v čim krajšem času in ob tem narediti čim več fotografij.

Partnerski odnos je odnos intimnosti in zato je eden najbolj tesnih in svetih odnosov, kar jih lahko izkusimo v odnosu z drugimi.

Izhajal naj bi iz svobodne izbire, vendar redki dosežejo stanje zavedanja, da lahko že v prvo izberejo s tega nivoja. Čeprav je v osnovi vsak partner, ki ga izberemo, za nas pravi partner, ker odraža našo izbiro in vse, kar iz nje lahko izhaja, in ga zato lahko sprejmemo kot svojega najboljšega partnerja v danem trenutku.

Živimo v svetu, v katerem je - o tem ni dvoma - videz pomemben. Mediji nas »posiljujejo« z ideali lepote. Idealom se, večina izmed nas, po svojih najboljših močeh, želi približati. Pritisk je tako močan, da smo zaradi njega ponotranjili prepričanje o pomembnosti videza, in sicer do te mere, da prek njega sklepamo tudi o osebnosti posameznika.

Sodimo takole; dobro telo, dobra osebnost in seveda obratno! Brezhiben videz je, poleg tega, da ga je lepo pogledati, tudi simbol zdravja, dobrega počutja, zadovoljstva, samospoštovanja, občutka moči in nadzora nad življenjem. Tako ni nič nenavadnega, da je cilj mnogih izmed nas imeti kar se da dovršen izgled. Če ta namreč preveč odstopa od standardov za privlačno, je hitro - in praviloma tudi je - mesto družbene stigmatizacije, tudi omaloževanja (pomilovanja). Temu pa se vsak izmed nas želi izogniti, kajne?

Kaj sta antinatalizem in child-free gibanje?

Antinatalizem je filozofska in etična ideja, ki zagovarja, da je rojevanje otrok moralno sporno in povzroča trpljenje, tako posameznikom kot družbi. Antinatalisti menijo, da bi bilo bolje, če se ljudje ne bi več razmnoževali, saj bi s tem zmanjšali okoljske, socialne in eksistencialne probleme.

Child-free gibanje pa ni nujno povezano z antinatalizmom. Gre za zavestno odločitev, da posamezniki ne želijo imeti otrok. Otrok ne želijo imeti ne samo zaradi moralnih razlogov, ampak tudi zaradi osebnih vrednot, življenjskega sloga ali kariere.

Piše: Sonja A. Mrak

Kako ljudje vidijo naš smeh in kaj lahko ugotovijo o nas glede na način, kako se smejimo

Tako kot oblika čela ali prstov in različnih gest, po katerih se ločujemo od drugih, je za vsakogar od nas značilna tudi cela vrsta nasmehov, ki jih uporabljamo ob različnih priložnostih. Judy James, strokovnjakinja za obnašanje in govorico telesa, trdi, rahlo razvlečeni ustnici kažeta na notranjo žalost, medtem ko nam živčnost osebe razkriva smeh, ki spominja na jok otroka.

Verjamem, da sta tišina in samota nekaj, kar potrebuje vsak človek. A vem tudi, da ju v veliki večini nismo vajeni in nam sta nam neprijetni. Ko govorimo o samoti, pa ne govorimo le o neprijetnosti, temveč tudi o tem, da se je kar malo bojimo.

Ste se kdaj zalotili, da ste prižgali radio ali televizijo samo zato, da je v ozadju nekaj brnelo, medtem ko ste vi postorili gospodinjske opravke, ki ste si jih zadali za ta dan. Niti niste poslušali vsebine programa, potrebovali ste le nekaj, da ni bilo tišine. Ali pa, da niste imeli občutka, da ste sami?

Otroštvo - v objemu sanj, živosti, razigranosti in neskončnih želja. Se še spomnite vaših prvih poklicnih želja? Ko bom velik bom veterinar, pilot, košarkar, kozmetičarka, pevka, kuhar….Ko bom velik, bom postal slaven, bogat, bom potoval po svetu, bom srečeval zanimive ljudi, bom pomagal revnim…

Ko bom velik, bom počel tisto, kar imam rad!… O da, takrat smo vsi vedeli oz si vsaj želeli, kateri naj bo naš sanjski poklic in kaj je tisto, kar nas bo osrečevalo.  Takrat smo zaupali in verjeli vase in se nismo ozirali na "življenje okoli nas". Bili smo drzni in samozavestni na svoji poti.

Poslanstvo je pot samoizpolnitve skozi osebno rast in razdajanje za druge ljudi.
Vsak od nas ima svoje fizično in svoje duhovno poslanstvo, ki se med seboj dopolnjujeta skozi aktivno življenje – individualno pot v sodelovanju z drugimi ljudmi. Vsi skupaj uresničujemo tudi širše poslanstvo, ki je v osnovi povezano z dvigom zavesti in razvojem človeštva kot celote. Vsak od nas je pri tem pomemben.

Prvi del svojega življenja se gradimo in oblikujemo predvsem svoje temelje za življenje, ki so tesno povezani z razvojem moči (premagovanje ovir in težav) ter našimi vrednotami, ki smo jih skozi lastno izkušnjo življenja ozavestili. Skozi pridobivanje znanja in izkušenj razvijemo nekatere svoje edinstvene sposobnosti, ki so osnova za našo samouresničitev. To je podobno, kot je za gradnjo hiše potrebno, da so njeni temelji stabilni, da je gradnja primerna dejavnosti, ki se bo v njej dogajala.

"Moški, ki te resnično ljubi, ti tega nikoli ne bo storil! Če bi me resnično ljubil, bi me sprejel takšno kot sem. Če te resnično ljubi, bo zate naredil vse. Ljubiti moraš brezpogojno!"

"Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane." (Sveto pismo 1 Kor 13,4)

Veliko ljudi verjame v romantiko, nekateri so verjeli in se potem zbudili razočarani, nekateri še vedno slepo verjamejo, drugi so skeptični. Kakšna sta mit in resnica o brezpogojni ljubezni?

Pred nekaj tedni sem gledal 2. sezono TV serije Severance, ki je poleg Matrice in Westworlda še en tipični karmičarski šov, v katerem so simbolno prikazani karmični eksperimenti na ljudeh.

»Severance (TV serija) je serija psihološko znanstvenofantastična triler serija, ki jo je ustvaril Dan Erickson, režiral pa Ben Stiller. Serija raziskuje distopični korporativni svet, v katerem so zaposleni podvrženi spornemu možganskemu postopku, imenovanemu „ločitev“, ki ločuje njihove delovne spomine od osebnega življenja.

Samospoštovanje je izraz spoštovanja do nas samih, do naših značilnosti, odlik in pomanjkljivosti. Gradimo ga iz zavedanja svoje enkratnosti in temelji na pristnem občutku lastne vrednosti. Je globok občutek zadovoljstva s samim seboj ne glede na vzpone ali padce v življenju in ne glede na sprejemanje ali nesprejemanje drugih. Je notranji temelj, na katerega se vedno lahko opremo. 

Za razliko od samozavesti, ki je vera v lastne sposobnosti in se nanaša na to, kaj lahko dosežemo in kaj smo sposobni narediti, ne moremo imeti previsokega samospoštovanja. Lahko smo preveč samozavestni in tako tekmujemo z drugimi ter se postavljamo nad ali pod druge ljudi.

Dokler sta v nas upanje in vera, zmoremo nemogoče. In prav v tej poti, poti bolečine in ljubezni, trpljenja in močnih spoznanj, poti obupovanj in vere, predaje in vztrajanja, želim, da prepoznate moč in voljo, ki jo ima v sebi vsakdo izmed nas, ne glede na to, v kako težki situaciji se znajdemo. Ni konec, dokler ni zares konec. Pa tudi takrat ni konec …

»Vsi so bili na moji strani, zato se je čoln prevrnil.« Ob tej misli sem začela slutiti, da je treba prevzeti odgovornost, da hodiš po svoji poti, in da neka stvar ni nujno dobra zato, ker se vsi strinjajo z njo. Želela sem doseči, da bom zadovoljna sama s sabo, se naučiti imeti rada, se znati umiriti.

Sicer nisem čisto prepričana, zakaj so si pred nekaj desetletji izmislili termin »nadarjeni otroci«, a tako sedaj v osnovnem šolstvu opredeljujejo otroke, ki so nadpovprečno inteligentni, kot bi jaz temu rekla. Sicer je res, da besedna zveza »nadarjeni otroci« zajema nadpovprečno nadarjenost ne zgolj pri merjenju inteligenčnega kvocienta temveč zajema testiranje otroka na področju glasbe, umetnosti ter vodstvenih sposobnosti oziroma da otrok izkazuje nadpovprečne sposobnosti mišljenja.

Danes razmišljam o naših brihtnih otrocih. K meni prihaja vedno več staršev v močni stiski, ker ne zmorejo spremljati, vzgajati in krotiti svojih izjemnih otrok. Ki jim povedo pri petem letu starosti, da nekaj ne bodo naredili, ker jih to ne zanima, da rišejo takšne slike, da stojiš in debelo gledaš, da je osemletniku povsem jasno, kaj se v družini dogaja ter da se v drugem razredu osnovne šole dolgočasi, saj ves učni program že obvlada.

Ne predstavljam si, da bi svoje življenje, njegov smisel in lastno vrednost zgradila okrog ene osebe, službe, posla, odnosa, nepremičnine, nečesa materialnega …
Okrog stvari, ki jim dajemo pomembnost, zgradimo neko trdnost, in če karkoli od tega razpade, se zdi, kot da se nam sesuje cel svet.

Če danes ostanete brez partnerja, brez lastnine, brez službe, brez posla, kaj boste? Izgubljeni, žalostni, razočarani, jezni? Do vsega tega imate pravico in vse to je okej. Nič narobe s tem. Niti nič prav v zvezi s tem. Je pač izbira.

Zelo pomembno in koristno je, da razumemo, kako deluje Obstoj kot celota in v delih. Na ta način bomo tudi lažje razumeli, kaj in zakaj se dogaja na Zemlji. Razumeli bomo, kako je možno, da so na oblasti psihiatrično potrjeni mentalno bolni ljudje, kot je Trump.

Trumpova diktatura je samo ena od zemeljskih diktatur in je le en od prizorov v starem karmičnem Filmu, ki se na srečo izteka.

Piše: Zoran Milivojević, psihoterapevt v novi Vivi www.viva.si

Ni naključje, da nosečnost traja devet mesecev. Kompleksnejši ko je organizem, več časa potrebuje, da se razvije. Toda za to obstaja še en razlog: bodoča mati v tem času razvije občutek, da je otrok del njenega telesa, del nje. Ta občutek je nadvse pomemben, kajti otroka po porodu ne obdaja več materina koža, vendar ga ta še naprej dojema kot del sebe in se tako tudi obnaša.

Otroka zdaj objema materinski Jaz, meja njenega ega; mati se še naprej obnaša, kot da bi bila z otrokom ena osebnost. Položaj, v katerem dve osebi delujeta kot ena osebnost, imenujemo psihološka simbioza.

Kaj je tisto, kar mnoge pare naredi zelo srečne, druge pa neskončno nesrečne, čeprav so bili na začetku prepričani, da bo njihova zveza stabilna in dokončna? Kje tiči skrivnost? V kemiji čustev, v podobnosti značajev, v razumevanju? Psihologi so prepričani, da imajo tako srečni kot nesrečni pari težave in občasne napetosti, vendar je način reševanja zelo različen. Kje so torej skrivnosti srečnih parov?

1. Srečni pari vedo, da nihče ni popoln in da se žabci samo v pravljicah spremenijo v princa.
Po začetnem navdušenju in idili slej ko prej pride do streznitve. Čudežna magija je izginila in potrebno je sprejeti realnost. Glede na to, da se vsakomur, ki nam je všeč, predstavljamo v boljši luči, pride trenutek, ko je odnos potrebno pogledati v pravi luči. Prepričani ste bili, da se nikoli ne boste prepirali, da nikoli več ne boste sami in žalostni, vendar se vam te stvari znova in znova dogajajo. Glavo pokonci, saj je to obdobje prava preizkušnja vaše ljubezni.

Ljuba duša' mi je velikokrat rekla stara mama, po očetu, ki je bila polna ljubezni in me nikoli ni zares kregala, tudi, če se s čim ni strinjala, bi uporabila izraz 'o, ljuba duša'.

Moja stara mama je bila tudi meni zelo, zelo ljuba duša. Z njo sem preživela veliko časa. Pripovedovala mi je veliko zanimivih zgodb. Tudi pravljice, ko sva se stiskali ob krušni peči, mi je pripovedovala na tako zanimiv, doživet način, da mi še sedaj odzvanja njen glas v ušesih. Rada je pela in imela je visok glas, ki je bil simpatično in igrivo otroški. Bila je vedrega duha, kljub veliko bridkih preizkušenj.

Kaj nam življenje ponuja - in kaj mi lahko damo njemu?
KAKO IZPOLNITI SVOJ ŽIVLJENJSKI SMISEL?

Najbrž ste se že kdaj spraševali, v čem je skrivnost posameznikov, ki živijo z zanosom, srečno in uspešno. Je to zunanji videz, partner, materialno bogastvo, določena izobrazba ali poklic? Seznam stvari, za katerimi se človek žene v iskanju svoje sreče, je dolg in raznolik. Vendar ne ve vsak, da najbolj osrečuje - živeti osmišljeno.

Aleš bo kmalu dopolnil 30 let. Ima zelo dobro plačano službo na področju marketinga, je lastnik udobnega stanovanja in avtomobila. In je nesrečen. Služba od jutra do večera. Ob njej ne najde priložnosti, da bi si poiskal prijatelje ali spoznal žensko, ki bi ga pritegnila, kaj šele, da bi poglabljal odnos z njo, dogodivščine za eno noč pa ga ne zanimajo.