So vaši starši rekli "Ne ga/jo hvalit, da se ne bo pokvaril/a!" ali pa ste slišali pogosti slovenski rek "Lastna hvala se pod mizo vala". Težko govorite o tem kakšni ste, še zlasti o svojih pozitivnih lastnostih?
Na žalost med nami vlada tako imenovana "Ekonomija potrditev", ki nam pogosto narekuje:

* ne dajaj potrditev, ki jih želiš dati
* ne prosi za potrditve, ki jih želiš prejeti
* ne sprejmi potrditev, ki jih želiš sprejeti
* ne zavrni potrditev, ki jih ne želiš prejeti
* sebi ne dajaj potrditev
in zato pogosto živimo manj polno življenje.

Piše: Lea Ošabnik v novi reviji Karmaplus

Ko se zjutraj zbudimo, se oblečemo in pogledamo v ogledalo, kakšne misli in občutki nas prevevajo? Ali si morda mislimo "spet bo en težak dan, poln komplikacij!" ali pa si mislimo "spet bo čudovit, vznemirljiv dan, poln spoznanj in izzivov!" in vemo, da se bomo lahko soočili z vsem, kar nam bo prišlo naproti?!

Kakšno stališče sprejmemo, je v veliki meri odvisno od naše samopodobe in zaupanja vase. Kakšna je v tem trenutku naša samopodoba? Če ni pozitivna, kaj jo je tako globoko zaznamovalo in kdaj se je to zgodilo? Kaj lahko naredimo, da jo izboljšamo?

Ideja prostega trga je že od svojih začetkov v 18. stoletju temeljila na ideji racionalnega posameznika, ki v skrbi za lastne interese nenehno preračunava možnosti. Nekje od 70. let 20. stoletja pa se je vsaj v praksi kot temelj sodobnega kapitalizma (in tudi sodobne države) pričel pojavljati posameznik – hazarder, ki v skrbi za lastne interese vse več tvega, dobesedno hazardira s svojim življenjem.

Racionalni podjetnik
Ko se je v 18. stoletju pričela z Adamom Smithom eksplicitno razvijati ideja o samoregulirajočem prostem trgu, je bil v temelj te ideje postavljen racionalni posameznik, razumljen kot nekakšen podjetnik, ki v svojem življenju skrbno kalkulira možnosti, seveda z namenom skrbi za lastne interese.

Že daleč je tega, kar sem doživela dragoceno spoznanje, ki mi je te dni ponovno prišlo v spomin ob razmišljanju o tem, kako nas lahko na videz drobne in nenavadne izkušnje vodijo do večje zrelosti.

Bližal se je konec šolskega leta in s tem tudi konec natečaja za literarni prispevek. Le še nekaj dni je bilo za oddajo prispevkov. V predalu pisalne mize sem že celo pomlad hranila besedilo, ki sem ga spisala na dušek ob nekem  resničnem dogodku, ga nato obdelala in 'izpilila' ter ga na koncu  namesto na natečaj oddala v predal svoje pisalne mize. Zares sem ga pisala s trdnim namenom, da ga oddam in se podam v tekmovalno izkušnjo, a ko sem ga dokončala, sta pogum in zaupanje vase pričela naglo izhlapevati. Nikakor se nisem mogla odločiti, ali je tekst dovolj dober ali ne. Včasih sem bila mnenja, da ni slab in da ga lahko mirne vesti oddam, še večkrat pa sem bila mnenja, da je mnogo preveč povprečen in da nima smisla 'riniti' naprej in se izpostavljati.

Se sprašujete, zakaj se z nekaterimi ljudmi takoj ujamete, z nekaterimi pa vam kljub trudu ne uspe najti skupne točke? Kolikokrat se vam je zgodilo, da se vam je nekdo priljubil že ob prvem stisku roke, z nekom pa ste se še kako trudili zaplesti v pogovor, a je bila razdalja med vama vedno večja?

Strokovnjaki za medsebojne odnose pravijo, da se pojasnilo, zakaj je tako, skriva v petih dejavnikih, ki so ključni za pravo prijateljstvo ali dolgotrajno razmerje.

Ranljivost
Ko se boste nekomu odprli in zaupali, ta pa vam bo iskreno prisluhnil, ste za vajin odnos naredili veliko. Pokažite, da ste tudi vi človek in ne brezčuten robot. Ranljivost pomaga pri navezovanju globokih odnosov.

Odkriti Resnico
Koncept, ki vam ga ponujamo v besedilih te sekcije je, da je vse, kar je, dogajanje v zavesti. Tako naše telo kot naša osebnost, pa tudi zunanji svet, ki ga opažamo, so le slike, predstave in ideje v zavesti. Le da se tako zelo identificiramo z njimi, da jih imamo za resnične, za neizpodbitno danost. Nič od tega ni objektivna resnica, saj gre za kratkotrajne pojave, gibanje v zavesti.

Resnično in obenem večno, (pravilneje - brezčasno) je le tisto, kar se skriva za najbolj temeljnim občutkom "jaz sem", ki vse to ustvarja, doživlja in opazuje. Tisto, kar želimo storiti je, da spoznamo tega edinega tvorca, opazovalca in okuševalca življenja (Absolut), ki oživlja mojo (vašo) zavest.

Na kakšen način najbolj pomagati tako svojim otrokom kot vnukom in pri tem uživati v vlogi starih staršev?

Stari starši imajo posebno mesto v življenju svojih vnukov
Že stara ljudstva so imela rek: »Otroka vzgaja cela vas«. Sporočilo reka še vedno drži, saj je tudi danes v življenju otroka veliko ljudi, ki niso njegovi starši, pa vendar pomembno prispevajo k njegovi vzgoji. To so tete, strici, prijatelji, sosedje…

Daleč najpomembnejše mesto pa zasedajo stari starši, saj so vezi med starimi starši in vnuki že od nekdaj nekaj posebnega. Otroci v slovenskih družinah imajo pogoste stike s svojimi starimi starši, saj imajo oboji na razpolago veliko časa, ki ga primanjkuje srednji generaciji.

Nemalokrat se želimo znebiti kakšne slabe navade ali si na novo pridobiti kakšno bolj »zdravo«. Redna rekreacija, vsakodnevno zapisovanje kratkoročnih in dolgoročnih ciljev, meditacija, opustitev kajenja, basanje z nezdravimi prigrizki, učenje tujega jezika, štetje do deset, ko nas kdo ali kaj razburi … hm, izvedba v praksi res ni tako enostavna, kot miselno preigravanje možnosti oz. navdihov ob kavici, kajne?

Četudi zelo dobro vemo, kaj bi nam koristilo, kaj bi bilo za nas dobro in prav – nemara s spremenjenim življenjskim ritmom celo zdržimo dan ali dva –, nas kar hitro zanese na stara, utečena, varna, znana pota. »Bom že, saj je časa še na pretek«, si rečemo in zadevo po liniji najmanjšega odpora prestavimo na jutri in spet na jutri, pa pojutrišnjem bom …

Videti je, da - kljub temu, da obstajajo vrednote (stvari), ki si jih z denarjem ne moremo kupiti -, se vse vrti okoli denarja. Denar je pogosto »dežurni krivec«, zaradi katerega vztrajamo v nečem ali z nekom, kar/ki nas ne zadovoljuje več. Zaradi denarja opustimo prizadevanja za dosego želenega cilja (oklepamo se službe, ki jo ne maramo, vztrajamo v odnosu, v katerem je zmanjkalo ljubezni …)

No, obstajajo tudi malo manj resne situacije, na katere vpliva denar; največkrat se npr. (s)kregamo zaradi denarja, nelagodno se nam je meniti o denarju … Omeniti pa velja še zelo hudo navezo, ki nam jemlje moč in energijo; in sicer navezo: denar in strah pred prihodnostjo. Da, strah nas je, da brez denarja ne bomo mogli kupiti tega in onega, da bomo ostali brez sredstev za preživetje, da je zato naša prihodnost zelo negotova, da bomo navsezadnje obubožali …

Družba je sestavljena iz posameznikov! Ljudje cenimo poštenost, iskrenost, nenasilje, ljubezen, mir,…
Vendar današnja družba ceni ravno nasprotno. To pomeni, da se nekaj ne ujema. Ali posamezniki ne cenimo prave vrednote, ali pa družba ne ceni vrednote posameznikov in postavlja svoja pravila, ki služijo samo njej?

Morda pa so to družbo umetno ustvarili nekateri po svoji meri, da bi lahko ljudi vodili in kontrolirali. Poskrbeli so za vse mehanizme in pravila ( izobraževanje, politika, sodstvo, finančni sistem, zdravstvo,…). Kako bi si sicer lahko razlagali vse to kar gledamo na TV, poslušamo po radiu in beremo v časopisu, saj nam skoraj vse povzroča zaskrbljenost, napetost, strah, nemir, nemoč, ipd. Mislim, da se dogajajo tudi dobre in vzpodbudne stvari, vendar tega nihče ne objavlja.

Na videz absurdna vprašanja
Spoznanje Resnice je za človeka, ki je ujet v tradicionalne vzorce razmišljanja, šok. Resnica je tako drugačna od ustaljenih predstav, tako v navzkrižju z "zakoni", ki smo jih doslej imeli za merodajne, da ob prvem stiku z njo običajno reagiramo povsem odklonilno. Zdi se nam absurdna. A tisti hip, ko trčimo ob njo, se v nas naseli seme, ki bo neizogibno raslo in nas slednjič pripeljalo do cilja - končnega spoznanja sebe, samorealizacije, razsvetlitve. To je namreč cilj razvoja neopisljivega fenomena, ki se v nas manifestira kot življenje.

Predstave o svetu, ki jih imamo sedaj za veljavne, so del naše tradicionalne podobe o svetu in smo jih sprejeli brez pomislekov in preverjanja, vredne zaupanja. To miselno zgradbo moramo preizkusiti pri samih koreninah. Najbolj temeljna vprašanja se zdijo na prvi pogled nesmiselna, a le zato, ker si jih nismo nikoli zastavili. A prav zato - kako naj vemo, da so sedanji odgovori v skladu z Resnico?

Marjanina družina je izgubila svojega pasjega prijatelja. Po dobrem mesecu dni se je od nekod vzel mlad črno-bel muc in ostal. Morda sta mu pri izbrani družini prijali hrana in nega. Lahko da ga je pripeljala ugotovitev, da je treba poskrbeti za osirotelo človeško družino brez živali, ali pa ga je zamikal dom brez pasjega laježa …

Bil je izrezan Feliks z embalaže za mačjo hrano in zato res primeren za to novo ime, s čimer je bila sklenjena medsebojna osvojitev in posvojitev.

Mejniki v otrokovem razvoju do osemnajstega meseca, ki se jih starši razveselijo, se jim načudijo in jih nikoli ne pozabijo.

Nasmeh (pri osmih tednih)
Morda bo kdo mislil, da gre le za napenjanje, vendar se je dojenček pri osmih tednih že sposoben zasmejati. In zakaj traja toliko tednov? Njegov živčni sistem in vid se razvijeta do te mere, da vas že vidi in se nasmehne kot odgovor na vaš smeh. Nasmeh je njegova prva družabna veščina, obenem pa znak čustvenega razvoja. Otrok že nakazuje, da loči med različnimi čustvenimi stanji – zaveda se veselja, ko je z vami, in žalosti, ko vas ne vidi.

Pojavlja se vprašanje, kakšno vrednost ima znanje, če nam to ne ponuja odgovora na osnovno, bistveno vprašanje: Kdo sem? Kakšno korist ima znanje, če ti ne omogoča prodreti do tistega osnovnega, do jedra vsega, kar je? Če ne poznamo sebe, kako bomo potem zares poznali kaj drugega? Kako naj vemo, da vse zbrano znanje ni samo skupek iluzij nekoga, ki ni v stiku z resnično realnostjo, halucinacije lažne persone, katere identitete ne poznamo?

Tisto, kar ljudje najbolj cenimo, je znanje. Vse življenje si prizadevamo zanj. Pomagalo naj bi nam iz težav in stisk, razrešilo naj bi naše probleme. Vsaka civilizacija znanje kopiči od svojega nastanka dalje. Toda, ali smo po več tisočletjih zbiranja znanja dosegli raven, ko nas je znanje osvobodilo strahu, nam omogočilo blagostanje ter mirno in prijetno življenje v harmoniji z naravo in samim seboj? Očitno ne. Kot kaže, je z znanjem, ki smo ga zbrali, nekaj narobe, kajti ni nam prineslo pričakovanega napredka. Očitno se bo potrebno preusmeriti k drugačnemu znanju.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Sreča v desetih korakih. Hrana, ki spodbuja srečo. Deset nasmehov na dan odžene nesrečo stran. Knjige, ki osrečujejo. Srečni v kriznih časih – nasveti za depresivne. Moč pozitivnih misli. Sreča v dvajsetih korakih. Osem razlogov za srečo. Telesni gibi, ki spodbujajo hormone sreče. Tako se glasi samo nekaj naslovov bolj ali manj poučnih besedil, ki so mi prišla v roke med razmišljanjem o receptu za srečo.

Zgodba je seveda veliko bolj kompleksna od nekaj alinej, z osvojitvijo katerih naj bi postali kronično srečni, veseli, nasmejani in kar je še reakcij na vsakodnevne dogodke. Kako pravzaprav opisati srečo in ali jo je res mogoče kar tako ukalupiti?

Pri svojem 13 letu sem doživel komatozen* napad epilepsije, pretrpel 3 do 4 napade na teden in ponavadi se mi je, ko sem na hitro vstal, tako zavrtelo, da sem se moral takoj spet usesti.

Imel sem tudi bronhitis, zaradi katerega sem močno kašljal in težko dihal ves teden pred vsakim mesečnim preizkusom znanja v šoli ali pa, ko sem se moral s čim soočiti. Bil sem alergičen na hrano, rastline in živali, zaradi česar sem kašljal in sopihal vsakokrat, ko sem se približal mački, psu, konjem ali golobom.
Medtem pa me je moj zdravnik zdravil z zdravili, zaradi katerih sem se počutil samo še slabše.

Nekateri so najsrečnejši, ko dobijo prvega otroka, drugi, ko študirajo, in tretji, ko dobijo prvi poljub. Kako bi vi opisali najsrečnejši dan v življenju? Preverite, kaj pravi raziskava in ali spadate med večino.

Študentska leta že dlje časa veljajo za najsrečnejše obdobje v življenju, nova raziskava, ki je potekala pod vodstvom Chimes centra v Uxbridgeu in v kateri je sodelovalo 1.000 odraslih, pa je znova potrdila, da je obdobje obiskovanja predavanj, učenja, druženja s sošolci in obiskovanja knjižnic večini pomembnejše od na primer rojstva prvega otroka ali poroke, poroča Daily Mail.

Sploh ne, le zapomniti si je treba nekaj preprostih korakov.

Prvič, odpri se vsem svojim mislim, čustvom in izkušnjam.
Drugič, dopovej si nespornost svojega obstoja.
Tretjič, na svet glej z drugačnimi očmi, brez predsodkov. Kmalu bos spoznal, da svet ni samo črn ali bel, ampak vsebuje pisano paleto barv, idej, mnenj, življenjskih slogov in prepričanj.
Tukaj je dober način, kako začeti : zapiši vse besede, ki poosebljajo strahove, dvome in pomanjkljivosti v tvojem življenju.
Zdaj pa poskušaj te besede videti  v lepši luči. Sploh ni tako težko:

Piše: Natalija Pavlin v Karma plus

Ona in On. Vsak v svojem svetu, vsak v svojih problemih. Nenehno. Iz dneva v dan. Vendar pa je izstop iz začaranega kroga možen. Vprašanje je le, če si to res želimo, če to res hočemo. Vemo namreč, da spremembe prinašajo drugačen način življenja, drugačne vrednote in drugačne odnose. Bojimo se neznanega, drugačnega.

Kaj pa, če je to drugačno, neznano, boljše od tistega, kar poznamo sedaj, kar živimo sedaj? Samo prvi korak je potreben, drugo se zgodi samo od sebe. Za prvi korak pa potrebujemo odločitev in pogum. Naj bo pogum vaš zaveznik!

Piše: Miha Kramli, terapevt v Vivi www.viva.si

Skoraj vse, kar vidimo okrog sebe, so stvari, od katerih smo odvisni. So stvari, ki nam lepšajo in osmišljajo življenje. Vse to nosi sledi človeške ustvarjalnosti ali kreativnosti, zato so obleka, oprema stanovanja, knjige, umetnine, ki jih imamo, odraz nečesa globljega. Ko naštevamo te dobrine, ne govorimo zgolj o imetju, temveč predvsem izpostavljamo moč idej, zamisli, vizije, ki jih premore človek.

Cilj zdrave osebnosti je oblikovanje in ohranjanje moči za urejeno življenje. V praksi spoznavamo, da je tako pri kemično kot nekemično zasvojenih osebah prišlo do sprememb prav na tem notranjem mentalnem, duhovnem zemljevidu. Posledica tega je, da zasvojeni spremeni stil oblačenja, komunikacije. Počasi spreminja odnos do sebe, bližnjih in tudi do zunanjega sveta. Prej urejeno bivalno okolje postaja vse bolj zanemarjeno ali pa je celo na razprodaji.

Danes vam povem zgodbico, ki se začne nekako takole: Nekega dne so se ljudje spraševali: »Kaj delam narobe?« Je to kaka nova mantra? Nič posebnega ne bi bil ta stavek, če ga ne bi v istem dnevu slišala od kar nekaj različnih ljudi. Je spet kaka luna? Bili so mrki, pa Venera je še vedno retrogradna, energije so takšne in takšne... Ja, pa zima se je predolgo vlekla, mraz, ni bilo sončka...

Vsekakor mi je stavek povzročil kar nekaj razmišljanja. Zakaj ljudje vedno, ko nekaj ni po pričakovanjih, iščemo vso krivdo v sebi? Predvsem, ko ni po pričakovanjih drugih. Obkrožajo nas ljudje, ki nam stalno s prsti kažejo na to, kaj smo naredili drugače, kot si si zamislili oni. Poslušamo obtožbe, se soočamo s slabo voljo, žalostjo, krivdo, jezo in vse to nas peha vedno globlje v brezno brez dna.

Ali se kdaj vprašamo, kakšno vlogo igrajo v naših življenjih naša prepričanja? Od kod so prišla? Se vprašamo ali so res naša, kako jih bolj ozavestiti in s tem, spremeniti.

Morda bi morali za začetek vedeti, da vse, kar se odvija pred našimi očmi, odvija na podlagi naših prepričanj. Bodisi da so ta zavestna ali pa podzavestna. Poglabljati se v vsako prepričanje bi bilo v praksi zelo težko izvedljivo oz. nemogoče, zato bi mogoče lahko razmišljali o drugačnem pristopu.

Študija okoli 3.700 šolarjev je pokazala, da so popularni najstniki precej bolj nasilni od svojih manj popularnih in priljubljenih sošolcev. Izkazalo se je, da najstniki postanejo najagresivnejši pri vzpenjanju po družbeni hierarhični lestvici, ter da je trend prisoten ne glede na spol.

Študija pokazala tudi, da je med mladostniki znotraj dveh odstotkov na vrhu in dveh odstotkov na dnu družbene hierarhije, prisotnega najmanj nasilja proti sošolcem.