V tem članku bi se želela dotakniti določenega naravnega zakona, ki ga težko razumsko dojamemo in sprejmemo, a vseeno sam po sebi deluje. To je zakon spuščanja, ki se tudi zelo navezuje na zakon vzroka in posledice.

Spuščanje česa? Seveda ne govorim o spuščanju vode iz pipe.., no, pa tudi to pazite, da ni preveč potratno!
Gre za spuščanje v primerih, ko ljudje težko odmislimo in pustimo za seboj neke določene dogodke, situacije, ljudi ali kakršne koli neprijetne izkušnje, ki so se že zgodile. Problem je v navezanosti, ki se dogaja tudi zaradi naše naučenosti (močnih prepričanj in navad). In tu se lahko konkretno navežem tudi na astrologijo. Namreč, ko govorimo o našem notranjem ravnovesju, je pomembno, da smo usklajeni z vsemi planeti oz. njih energijami. V tem primeru z našim notranjim aspektom Saturna, ki je planet nenavezanosti in minljivosti in nam kot dober učitelj nosi tudi takšne, manj prijetne izkušnje, da se prav tega naučimo.., ker se moramo naučiti, slej ko prej. Sicer se bo karmična spirala vila še zelo dolgo.

Dandanes nam čas kroji življenje. Urnikov ne kreirajo naša življenja, temveč nam urniki kreirajo življenje. Prišli so že tako daleč, da ni več problem v ceni, temveč v času, ko gre na primer za neko izobraževanje, dopust. Izberemo si izobraževanje, tečaj, potovanje, ki si ga že dlje časa želimo, pritegne nas program in prvo, kar pogledamo, ni cena, ampak koliko časa bo trajalo, termin, kdaj se bo odvijalo. Tečaj bo trajal tri mesece, vsak ponedeljek tri ure, ali enkrat na mesec ves dan od oktobra do junija, to je devet mesecev. Nemogoče, ne morem se zavezati za tako dolg termin, bog ve kaj vse bo prišlo vmes. Tako razmišljamo.

Če že govorimo o tem, da smo kreatorji svojega življenja, seveda velja popolnoma enako tudi za čas. Samo sami smo kreatorji svojega časa.

Namenoma nisem uporabila besede »negativna« čustva. Zakaj, sem že velikokrat razložila. Ker negativni čustev ni, ne obstajajo. Pa čeprav se nahajajo na najnižjih pozicijah čustvenih lestvic, nam na vse možne načine grenijo življenje in kravžljajo živčke, zato še niso negativna.

Vse te »funkcije« konec koncev opravljajo tudi naši partnerji, otroci, prijatelji, pa zato še niso negativni. Če na hitro napišem še enkrat, vsa čustva so v nas zato, da z njimi krmarimo skozi življenje tako, kot si želimo, kot si želi naša duša, in če se prevečkrat pojavljajo takšna, ki nam niso pogodu, nam to vsekakor kaže, da je čas, da jih začnemo upoštevati, da začnemo poslušati sami sebe in spreminjamo tisto, kar ne resonira z našim načrtom duše.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Ste vedeli, da nihče od nas ni stoodstotno moški ali ženska, temveč se oba pola v nas spopadata za prevlado? To, katero plat imamo bolj izraženo, je po eni strani odvisno od tega, katerega spola smo, po drugi strani pa od vloge, ki jo v našem telesu igrajo hormoni.

Ženske si sicer skozi stoletja prizadevajo razviti svojo moško plat ter se na ta način postaviti zase. A prava osvoboditev ženske je v tem, da sama odloča, kako bo upravljala s svojim življenjem Moška plat v nas izvira iz moči; ukvarja se z močjo sebe, to pa določa vrednost, ki si jo postavljamo sami.

Vsakodnevni odnosi in interakcije med ljudmi meni osebno predstavljajo izziv. Včasih lahko sedim sama nekje in samo opazujem izraze, pogovore, neverbalno kumunikacijo in skušam zaznati, kakšno je počutje posameznika in v kakšnem odnosu je z družbo.

Redkokdaj me lahko nekdo iztiri, se tudi zgodi. Vendar ne skušam pasti pod vpliv mojega ega, temveč razmišljam, kaj je oseba v meni izzvala. Ko zamenjam pogled, se tudi ne odzivam na način, ki ga v tistem trenutku nekdo pričakuje.

Sem pa zadnjič nasmejana v klubu stala pred toaleto in samo s postavo iztirila neko žensko. Ne glede na to, da sem skušala biti prijazna, se ni pustila motiti. Ko sem opazovala njen obraz, sem videla žalostne poteze in razmišljala, zakaj sem jo tako zmotila. Že dolgo se mi to ni zgodilo.

Ko nekaj rečete ali storite z namenom, da bi ustregli, pridobili, obdržali, vplivali ali imeli nadzor nad komer koli ali čemer koli, je vzrok strah in posledica je bolečina. Manipulacija pomeni ločitev in ta je vedno boleča. 

Nekdo vas lahko v nekem trenutku popolnoma ljubi, vi pa tega ne zmorete opaziti. Ko vas vodi strah, ne morete prejeti ljubezni, saj ste ujeti v misli o tem, da morate za ljubezen nekaj storiti. Vsaka stresna misel vas ločuje od soljudi.

Predajte se strahu. Tiho vstopite vanj, da boste lahko preučili njegovo globino. Včasih se zgodi, da sploh ni zelo globok.

Zenovska zgodba pravi:
Možakar je ponoči hodil po kamniti poti. Spodrsnilo mu je in padel je. Bal se je, da bo zgrmel več sto metrov v globino, saj je vedel, da je na robu potke prepad, pod njim pa dolina. Oprijel se je veje, ki je segala nad rob previsa. V temačni noči je videl samo brezno brez dna. Zakričal je in zaslišal je odmev svojega lastnega glasu – nihče ga ni slišal.

Spremembe, tako si jih želimo a vendar ali se upamo stopiti na novo pot?

Si pripravljen-a sprejeti končno odgovornost zase, za svoje življenje, končati z »jamranjem«- nič se ne da? Pot dolgoročnih sprememb je počasna, ne gre čez noč in potrebna je vztrajnost, želja, cilj in verjeti vase...

Ljudje smo »narejeni«, da imamo radi najlažjo, najkrajšo pot, ki jo lahko dosežemo s čim manj truda. Zato tudi posegamo po raznoraznih dietah, jemljemo prehranske dodatke, hodimo v fitnese in da bo boljši rezultat pijemo/jemo razne praške/proteine...... A žal je to kratkoročno in za povrh ima še neljube posledice, a ker jih vidimo šele čez določen čas, nas v tem trenutku ne zanimajo. Radi verjamemo lepim besedam, lepo zapakiranim škatlicam, ki nam obljubljajo spremembo brez truda skozi noč.

Vse, kar nezavedno vpliva na vas iz preteklosti, bo vodilo vaše življenje.
Če je mati doživljala čustvene pretrese, ki so vas prestrašili, ste se naučili zapreti vase, otrpniti in se zaščititi. Če je kasneje vaša žena ali sodelavka izražala nenadzorovana čustva, boste nagonsko oledeneli in omejili svobodo izražanja. Moški, ki otrpne ali se osami ob močnih čustvih, postane šibek in prestrašen.

Toda čustev iz preteklosti ne nosimo preprosto v sebi, učili so nas jih tudi obvladovati. Mogoče sta vam oče ali mati govorila: “Tega ne bi smel tako čutiti…. Veliki fantje ne jočejo… Ne joči, kupil ti bom sladoled….”

Obstaja ena sama besedica, tako preprosta, a tako močna… Dokler je samo beseda se zdi vse skupaj enostavno. Ko jo osvojimo, postane izjemen odgovor na to, kako v življenju dejansko pridemo do tistega pristnega miru v glavi, srcu in duši. Tisti občutek, ki ga morda začutimo manjkrat kot začutimo stres, a ko ga, se zdi, da si ga zapomnimo za tako dolgo. In po navadi si tudi resnično ga… Mir.. Tisti mir, kjer je v danem trenutku vse popolno prinaša ta ena beseda… Pravimo ji – ZAUPANJE.

Beseda slišana velikokrat, z intelektualnim umom razumljena, le redko kdaj pa tudi osvojena. Ko pokajo šivi številnih področjih življenja, je najlažje reči “zaupaj”, narediti malce težje…

Ženske

Ženske so nosilke življenja. Ženske rojevajo. Ženske hranijo novo življenje. Ženske so tok sveta. Ženske so globoko zakoreninjena moč vode. Vode, ki v življenju teče kot življenje. To je velika moč ženske.

Ali poznaš to moč? Komaj kakšen moški jo pozna! In veš zakaj? Ker se moški težko prepusti samo eni ženski. Nihče ne izgubi svoje ženske. Nobena ženska ne zapusti svojega moškega. Tega ne more. Ravno tako ne, kakor reka ne more teči navzgor. Ženska vselej ostane pri svojem moškem.

Pred mesecem dni sem odhitela v glavno mesto sosednje države s prav posebnim namenom. Na celodnevni seminar meni tako ljubega avtorja in duhovnega učitelja Neala D. Walscha. Pogovori Bogom. Knjiga, ki mi je bila predlagana, a ji sprva nisem namenila svoje pozornosti. Ni bilo še zrelo. A ko sem jo vendarle vzela v roke, mi je bilo jasno, zakaj sem potrebovala čas za to, da jo preberem. Morda nisem takrat še vsega razumela, pa vendar se je v meni nekaj premaknilo. Toliko, da sem na ključne stvari našega življenja začela gledati drugače.

Saj veste, ko je učenec pripravljen, pride pravi učitelj. Človek, ki ga globoko cenim in spoštujem, učim po njegovi filozofiji naprej in seveda ni bilo nobenega dvoma, da sem takoj, ko sem zagledala objavo o njegovem obisku v Zagrebu, kupila vstopnico. In del spoznanj tega čarobnega seminarja bi sedaj rada delila z vami.

Placebo ste vi - Vaš um je pomemben
Če učinek placeba razkriva, kako lahko misel spremeni fiziologijo – lahko bi rekli, da um prevlada nad snovnim, bi lahko preučili svoje misli in njihov vpliv na možgane in telo. Začnimo s svojimi vsakdanjimi mislimi.

Smo bitja navad.
Vsak dan skozi našo glavo šine od 60.000 do 70.000 misli in 90 odstotkov teh misli je popolnoma enakih kot tiste, ki smo jih imeli dan pred tem. Vstanemo na isti strani postelje, jutranja opravila v kopalnici in na stranišču so vsak dan enaka, češemo se enako, sedimo na istem stolu in jemo enak zajtrk, v isti roki držimo isto skodelico, v službo se peljemo po isti poti in počnemo enake stvari, ki jih tako dobro obvladamo in sicer z istimi ljudmi (ki nas živcirajo enako) – vsak dan. Potem odhitimo domov, da bi lahko hitro prebrali elektronska sporočila in večerjali, saj se nam mudi pred televizor, da bi gledali svoje najljubše nadaljevanke.
Potem odhitimo v kopalnico, kjer si hitro umijemo zobe, večerna rutina v kopalnici pa je enaka jutranji. Nato odhitimo v posteljo, da bi se čim bolj naspali – seveda vsak večer ob istem času. Naslednji dan vse skupaj ponovimo.

Ali sem na pravi poti? Ali bom dobila partnerja, ki ga zaslužim? Ali je moj odnos ta, ki je pravi zame? Ali sem kaj dosegla v življenju in kaj?

...to se sprašujem velikokrat. Morda da, morda ne. Zakaj?

Ženska po štiridesetem ve, kaj hoče. Če še niste naredile seznama kvalitet moškega, kakšnega si zaslužite, le to naredite sedaj. Pa ne pozabite na vse detajle, vrednote, nasmeh, smisel za humor, uspešnost, redoljubnost, postavo, vedenje itd. Zakaj? Zato, ker če boste pisale nepopolne sezname, boste dobile vse, kar je na seznamu, pa tudi kaj, kar ste pozabile omeniti, pa si ne želite. Pišite, kaj si zaslužite, ne samo želite. In prosim, ne bodite skromne, papir prenese vse. Poleg tega boste ob pisanju morda zaslišale tisti notranji glas, ki bo govoril: »Saj ni potrebno, saj takega pa ne morem dobiti.« Zakaj ne? Niste vredne?

Vsi se lažemo. Nekateri so pri tem spretnejši ter uspešnejši kot drugi. Enako tudi bolj ali manj uspešno prepoznavamo, da nam oseba, ki sedi pred nami, laže v obraz. Ne obstaja en sam znak, metoda ali način, ki nam bo zanesljivo razkrinkal lažnivca, toda profesorica psihologije s Harvarda Amy Cuddy v svoji novi knjigi Prisotnost (Presence) pravi, da je najboljši način, da se otresemo naivnosti, ta, da smo pozorni na celotno sliko človeka pred nami in smo manj osredotočeni na vsebino izgovorjenega.

Svetuje še, da opazujemo celega človeka pred sabo, izraz na obrazu, držo, premike, smer gledanja in način govorjenja ter skladanje govora telesa z besedami.

V prejšnjem članku sem izpostavila zelo pomemben člen v kreiranju naše 'realnosti'. Preden začnemo karkoli kreirati moramo najprej vedeti in čim bolj precizno definirati, kaj sploh hočemo.

To ne pomeni, da bomo dobili točno to, kar smo si zamislili, dobili pa bomo zelo podobno zadevo, ki bo prišla čisto po nepričakovani poti. V večini primerov se dokazuje, da je navadno to kar dobimo, še boljše od tistega, kar smo si najprej zamislili.
Potem pa se vprašamo, zakaj je potemtakem sploh pomembno, da si točno določimo kaj hočemo. Pomembno je zato, ker se moramo zavedati, da svojo realnost kreiramo tako ali tako vsako sekundo, do neke mere zavestno, predvsem pa iz naše podzavesti in prepričanj.

V prejšnjem članku sem se dotaknila tematike, v kateri smo na kratko pogledali, kaj naša čustva so, od kod izvirajo in čemu služijo. Nadaljujem pa z opisom načinov, kako mi upravljamo s svojimi čustvi in ne obratno. Če čustva upravljajo z našimi življenji in našimi odzivi na življenjske situacije, gre rado vse skupaj svojo pot, običajno neodvisno od naše volje in kar je še huje, dogajajo se nam stvari, ki nam niso ravno pogodu. In ne dovolimo, da se nam življenje »dogaja«, ampak ga zavestno in kreativno živimo.

Zaupati moramo, da naša duša najbolje ve, kaj je dobro za nas. Zato nam pošilja izzive in situacije ravno s tem namenom, da to ozavestimo. Čustva pa so kreacija, s katero ustvarjamo svojo realnost. Čustva niso nekaj, kar »se nam dogaja«, ampak so aspekti naših življenj, ki jih ustvarjamo. Na podlagi preteklih izkušenj, na podlagi tega, kar znamo, vemo, kako živimo in tako se lahko naučimo upravljati z njimi.

Razlika med srečnimi in nesrečnimi ljudmi je v izražanju hvaležnosti. Nesrečni posvečajo pozornost temu česar nimajo, srečni pa so hvaležni za tisto kar imajo. Mi se ne rodimo hvaležni, ampak se učimo biti hvaležni. Hvaležnost je veščina, ki se je lahko naučimo. Kako? Hvaležnost dosežemo z ozaveščanjem, s pozornostjo in z vajo.

Ko boste zares ozavestili, kako blagoslovljeni ste v resnici, takrat se vam bo spremenila zaznava življenja. Takrat boste svojo pozornost preusmerili na blagoslove in opazili jih boste vedno več. Vedno bolj jih boste privlačili in vedno več jih boste imeli.

Nova raziskava strokovnjakov z Univerze v Kaliforniji o tem, ali so samski bolj žalostni in obupani v iskanju sorodne duše.
V raziskavo so vključili kar 814 predhodnih študij in ugotovili, da so v družbi še vedno močni stereotipi o tem, da so samski bolj žalostni in obupani.

V raziskavi pa so ugotovili, da temu ni tako. Samski namenijo večji poudarek svoji službi, so bolj povezani s starši, prijatelji, sosedi in sodelavci. Samski imajo sodeč po raziskavi tudi močnejši občutek samoodločbe, več svojega časa namenijo osebni rasti.
Samski so sodeč po raziskavi tudi manj nagnjeni k slabi volji in negativnim čustvom kot poročene osebe.

Fokus življenja ponavadi posvečamo vzgoji otrok, finančnemu stanju, službi in zdravju. Recimo, da se nam ta področja zdijo najbolj pereča. Pozabljamo pa na osebno rast. Tekom življenja se zlijemo z našim programom, postanemo del navidezne celote, ki jo ta področja predstavljajo, pozabimo pa na nas same, kot individum. Seveda smo del neke naše celice, neke skupnosti, vendar kdaj pa kdaj moramo izstopiti iz tega. Zakaj?

Zato, ker se identificiramo z našim življenjskim okoljem, s tem pa prevzemamo nase tudi breme in težve posameznikov, ki so nam najbližji. Tako en velik del našega uma išče rešitve tudi za vse bližnje. Moje mnenje pa je, da ko nas potegne v ta krog, ni potrebno, da rešujemo vse težave drugih, temveč, da smo v ta krog poklicani, da predstavimo drugo mnenje, druga znanja in se iz vsega nekaj naučimo, da dvignemo vibracijo našega najbližnjega okolja, zato, da se bomo sami razvijali naprej.

Začnimo provokativno: družba danes potrebuje več alfa moških, vendar celostnih alfa moških!

Teorije o alfa moških, ki smo jih popularizirali na podlagi raziskovanja živalskega sveta, so se izkazale za napačne. Kvalitete alfa samca niso le dominanca, moč in odločnost, značilne za plenilce iz živalskega sveta, temveč tudi in predvsem kvalitete vodje, ki vodi, ščiti in ljubeče skrbi za svojo družino ali skupnost.

Alfa moške v popularni kulturi vidimo kot “prave moške” ali pa kot “neumne mačote”.

»Čeprav smo si ljudje različni, vsi nosimo enako željo v sebi. Vsak hrepeni po nekom, ki bi mu nudil uteho in bližino, po nekom, s katerim bi lahko delil vesele trenutke ali lažje prebrodil boleče. Naša notranja potreba nas vodi v to, da smo čustveno povezani z nenadomestljivimi drugimi,« razlaga dr. Sue Johnson, kanadska klinična psihologinja, ki je za Vivo spregovorila o tem, kaj je v ozadju partnerskih konfliktov in kako v čustva usmerjeni terapiji za pare (Emotionally Focused Couple Therapy – EFT) vrača zadovoljstvo v odnosu in življenju

Njeno sporočilo je, da se nam za srečno partnerstvo ni potrebno ukvarjati z učenjem učinkovitejših komunikacijskih veščin, proučevanja otroštva ali velikih romantičnih gest.

»Kaj nas ohranja zdrave in srečne skozi življenje? Nedavno so anketirali generacijo Y z vprašanjem, kateri so njihovi najpomembnejši cilji v življenju, in več kot 80 odstotkov jih je reklo, da je njihov glavni življenjski cilj to, da postanejo bogati.

Prav tako je 50 odstotkov teh mladih odraslih reklo, da je drugi pomemben življenjski cilj to, da postanejo slavni,« začne svoj TED govor psihiater Robert Waldinger z univerze Harvard, že četrti vodja raziskave o razvoju odraslega življenja, ene najdaljših raziskav o sreči.