Piše: Bern Jurečič

Čeprav za večino področij, na katerih se udejstvujemo, velja splošna trditev, že skoraj floskula, da gre vse vedno hitreje naprej in da se bo svetu od vrtoglavega napredka zavrtelo v glavi, pa je le malo področij, kjer bi se nagle spremembe tako hitro prijele kot ravno v komunikaciji.

Skoraj dnevno izboljšane možnosti sporazumevanja, hranjenja spominov in slik, navezovanje stikov in povezovanje na toliko načinov, da jih je praktično nemogoče našteti, bodisi zato, ker je med različnimi, denimo zvočnimi, slikovnimi in še drugimi zapisi toliko različnih kombinacij - da o trgovskih zaščitenih imenih ne govorimo -, da jih je komaj mogoče razlikovati med seboj, bodisi zato, ker bo tudi v primeru, če bi nam to nekako že uspelo napraviti, še prej, preden se bo posušila tiskarska barva tega članka, razvoj že priskrbel spet neko novo možnost, še boljšo kot vse prej.

»Ne prizadenejo nas drugi s svojimi besedami. Prizadetost čutimo zaradi pomena, ki ga mi damo njihovim besedam.« Mateja Kunc

Pred kratkim sem svojo skupino na Facebooku povabila k razmišljanju o tem, ali utemeljeno lahko pričakujemo, da bi nas drugi morali sprejemati takšne, kot smo. S svojim vprašanjem sem jih želela spodbuditi k razmišljanju, kaj si pravzaprav želimo od svojih partnerjev, ko pričakujemo, da nas bodo pripravljeni jemati takšne kot smo.

Bi lahko rekli, da s tem od svojih bližnjih pričakujemo, da bodo brez zadržkov sprejemali tisto na nas, kar imamo sami za svojo dobro stran, v kar smo prepričani, nas navdaja s ponosom in veseljem, nam dviga samozavest in vero vase? Mislim, da ne. S tem običajno nimamo težav. Kvečjemu smo kdaj lahko malo jezni na svoje drage, če mislimo, da od njih dobivamo manj priznanja, kot bi si ga po naše zaslužili.

Religija je eno izmed najmočnejših karmičarskih orodij za poneumljanje, podrejanje in izkoriščanje ljudi. Religiozno programiranje je popolna kombinacija Zla, saj je sestavljeno iz laganja in nasilja. Tudi laganje je nasilje, saj predstavlja nasilje nad Resnico. Temelj religiozne laži je, da obstaja bog.

V zgodovini je obstajalo na tisoče bogov in vsi naj bi bili Eni in Edini Stvarniki Sveta in ljudi. Danes je kljub njihovi nesmrtnosti “živih” le malo bogov. Starim modelom se je pridružil še novi, New Age oziroma Novodobni bog, katerega že nekaj desetletij kanalizira Neale Donald Walsch. Vsaj tako on misli.

Poglejmo, kako nam karmičarski lažnivec in v resnici le človek z drugega planeta, ki se pretvarja, da je bog, preko Neala sporoča, da smo njegovi otroci.

Kronično preobremenjevanje iz odgovornosti za potrebe drugih, je (pre)velika neodgovornost do sebe.

Sade sati je sedem let in pol dolgo obdobje, ki se pri vsakem od nas ciklično ponavlja na približno vsakih trideset let. Kolikokrat ga bomo doživeli, je odvisno od dolžine življenja, večina pa ga preživlja dva do trikrat.

Marsikje velja za težko obdobje, zato ga mnogi pričakujejo z velikim strahom. Gre za precej razširjeno prepričanje, da nam lahko prinese boleče izkušnje na najobčutljivejših področjih življenja, kot so zdravje, odnosi, posel ali finance. Mnogi celo verjamejo, da gre za obdobje, ko nas življenje najbolj uči svojih lekcij. Sama ne mislim tako. Prepričana sem, da je strah pred Sade satijem v resnici odveč. Težav nam namreč ne prinaša obdobje samo po sebi. Če jih doživimo, jih zato, ker ne razumemo njegove narave.

Nekateri so najsrečnejši, ko dobijo prvega otroka, drugi, ko študirajo, in tretji, ko dobijo prvi poljub. Kako bi vi opisali najsrečnejši dan v življenju? Preverite, kaj pravi raziskava in ali spadate med večino.

Študentska leta že dlje časa veljajo za najsrečnejše obdobje v življenju, nova raziskava, ki je potekala pod vodstvom Chimes centra v Uxbridgeu in v kateri je sodelovalo 1.000 odraslih, pa je znova potrdila, da je obdobje obiskovanja predavanj, učenja, druženja s sošolci in obiskovanja knjižnic večini pomembnejše od na primer rojstva prvega otroka ali poroke, poroča Daily Mail.

Piše: Nives Pustavrh v novi Vivi www.viva.si

Kaj vas je osrečilo danes? Objem partnerja, otroški nasmeh, zahvala brezdomca, ki ste mu poklonili evro? Ali pa ste nenehno nezadovoljni, ker ste prepričani, da je sreča samoumevna, celo naša pravica, pa kar niste srečni? Sreča je nekaj, po čemer stremi večina ljudi. Vemo, da je sreča nekaj, kar naj bi nam pripadalo - tako rekoč naša pravica. In ni ga človeka, ki ga to notranje hrepenenje ne bi gnalo, da bi jo dosegel, poiskal, si jo prilastil … Zdi se, da nam nenehno uhaja in da je nikoli ni dovolj.

Kot potrjujejo raziskave - in tudi naše izkušnje - je dolgoročno ne prinašajo ne denar ne partnerji ne otroci ne poklic ne materialne dobrine ne naključne ugodne priložnosti. Je torej sreča stvar usode, na voljo le nekaterim izbrancem s srečnimi geni? Ne. Sreča je dosegljiva vsem, vendar - tako kot vse, v čemer bi radi blesteli - zahteva svojo šolo.

Ničesar ne počnemo podzavestno, le vsega ne počnemo enako zavestno

Ideja o obstoju podzavesti je v naši družbi zelo prisotna. Nanjo se sklicujemo, ko si ne znamo pojasniti svojih občutij in odzivov. Na njej temeljijo tako rekoč vse metode in tehnike s področja duševnega zdravja. Je kot nekakšna dogma, tako splošno sprejeta, da skoraj ne dopušča dvomov vanjo. A ravno zaradi velikega pomena, ki se podzavesti pripisuje in nenazadnje vpliva, ki ga ima njeno razumevanje na naše dojemanje sebe, si nedvomno zasluži, da si jo pobliže pogledamo.

Zagovorniki koncepta podzavesti trdijo, da smo v svojih odzivih pogosto vodeni s skritimi miselnimi procesi, ki se jih ne zavedamo in nad katerimi nimamo nadzora.

Piše: Branko Gradišnik, odpisatelj v Vivi www.viva.si

Kaj rečem materam, ki si želijo nasveta, kako biti »popolne«? »Tako kot je starejši človek manj star od starega človeka, je popolna mati manj dobra od še kar dobre matere …«

Vzajemnaa ljubezen med staršem
Pojdimo od začetka. Vsaki materi, če ima moža oziroma »partnerja«, najprej rečem, da vzgoja otrok ne poteka v odnosu do otroka, ampak znotraj razmerja s sozakoncem. Starša sta živi zgled: otrok se vzgaja sam od sebe, s posnemanjem, z nezavednim notranjenjem tako matere kot očeta, še sploh pa razmerja med njima. Fantek se od matere nezavedno uči, kakšne so ženske, od očeta pa, kakšen bo on, ko »bo bil velik«.

Zakaj nikomur ne bi bilo treba živeti v negotovosti?
Skozi svoje dolgoletno svetovalno delo ugotavljam, da imamo pogosto od življenja manj, kot bi lahko imeli, ker smo tako v skrbeh zaradi prihodnosti, da spregledamo priložnosti, ki se nam ponujajo v sedanjosti.

Še huje, s svojim obremenjevanjem z jutrišnjimi skrbmi nehote kličemo nase prav tiste stvari, zaradi katerih nas danes najbolj skrbi. Slabe stvari se nam namreč ne dogajajo, ker bi se nekaj izven nas zarotilo proti nam, ampak ker predolgo ohranjamo pretemen pogled na preveč stvari.

Temen pogled pomeni, da smo kronično zaskrbljeni. Skrbi se rojevajo iz strahu. Strah je brez dvoma naše najtežje čustvo. Ohromi nam telo in duha. Strah nas je, ker ne vemo, kaj nam prinaša prihodnost, iz preteklih izkušenj, lastnih ali tujih, pa vemo, da nam lahko prinese tudi marsikaj hudega.

Ko se oziram v preteklost, se mi obudijo sami lepi spomini. Ko vidim kakšno sliko piknikov, dejavnosti, ko smo še skupaj hodili po svetu, se mi milo stori. Ljudje se preteklosti ponavadi spominjamo samo v lepih trenutkih. Razen, ko smo imeli res kakšne težke trenutke.

Drugače pa se vse zdi po nekem določenem času kot iz pravljice. Ob pogledu na fotografijo igrišča, kjer smo veselo piknikovali, sem prebudila vse občutke, spomine in nasmehe. Kako smo se imeli lepo. Potem sem se začela spraševati, kje so se izgubili vsi težki trenutki in zakaj se spominjam samo lepih, ki mi vedno znova vzbujajo dvom, da sem se v življenju odločila pravilno. Zakaj se spominjamo samo lepih občutkov?

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Ko si v življenje preprosto zaljubljen
Kaj je sploh sreča? To vprašanje si znanost (psihološka in tudi ekonomska) zastavlja že desetletja. Eno od največjih protislovij življenja je namreč prav v tem, da vsi želimo biti srečni, le redki pa vedo, od kod izvira sreča, kaj vpliva nanjo in kako lahko k njej prispevamo sami. 

Tako kot veselje, žalost, sovraštvo, krivda, ljubosumje … je tudi sreča čustvo. Ima svoje vzroke, ki jih lahko razumemo in nadziramo. Sreča je večplastna in tudi opredelimo jo lahko na številne načine. Včasih zahteva trud, drugič prav nobenega naprezanja. Kakorkoli obrnemo in kakorkoli si predstavljamo srečo, pa si za to, da bi bili srečni, za ta končni cilj, prizadevamo vsi, ne da bi se morali pri tem opirati na znanstvene razlage.

Ste se že spraševali kaj je svoboda? Kaj nas omejuje pri doživljanju popolne svobode? Ali obstaja popolna svoboda? Ali je svoboda relativna? Ali lahko svobodo delimo na: telesno, duševno, duhovno…? Ste žeslišali tisto o svobodnem zaporniku in tisto o ujetniku lastnih misli? Ali je potemtakem svoboda stvar lastnega prepričanja? Kdo omejuje mojo svobodo? Jaz sam ali nekdo, nekaj zunaj mene?

Individualna svoboda
Mogoče je lažja pot do spoznanja pojma svobode, če pomislimo na to kaj svoboda ni oziroma ko le ta manjka. V prvi vrsti sem lahko telesno svoboden a hkrati ujetnik lastnih misli. Lahko pa mi je telesno odvzeta svoboda in sem duševno osvobojen. Ali še bolj kompleksno pomanjkanje svobode zajeto v citatu: »Nihče ni bolj suženj kot tisti, ki misli, da je svoboden, pa ni.« (Johann Wolfgang von Goethe)

Mir v duši je nekaj , kar potrebuje vsak človek, če želi biti srečen. Zelo preprosta beseda in toliko dela na sebi, da to stanje lahko občutiš in ga uspeš nadzirati oz. obdržati v tem malem kaosu, ki ga živimo ljudje. Je občutek sreče, ki ga pozna malo ljudi in je, če ga ni, problem, ki se posledično kaže na vseh področjih našega življenja. 

Prosti čas je relativna zadeva. Ljudje, ki trdijo, da prostega časa nimajo, so pogosto ljudje, ki dnevno vsaj 2 uri presedijo za računalnikom (...ne mislim službeno) in ravno toliko pred televizorjem. To je čas, ki nam sicer godi in nam malo popestri čas med obveznostmi, vendar nam ne da miru. Samo v tišini, sami s seboj lahko dejansko obnovimo svoje fizično in energetsko telo...in to je temelj za moč in mir v telesu in umu.

Vsi imamo notranjega kritika. To je glas znotraj nas, ki nam šepeta, da nismo dovolj pametni, močni, sposobni, talentirani, privlačni, izobraženi. S tem prebuja dvom in nezaupanje v naše moči in sposobnosti. Del nas je prepričan, da nas ta glas varuje, zato mu verjamemo. Tako notranji kritik pridobi veliko moč in premaga bojevnika v nas!

Kako se razvije notranji kritik?
Notranji kritik se razvije iz najzgodnejših izkušenj v našem življenju. Način, kako danes ravnamo s seboj, kdaj se kritiziramo, kako to počnemo in iz kakšnega razloga, je v veliki meri odvisen od tega, kako so nas obravnavali naši starši. Skozi vse otroštvo so nas učili, katero vedenje je sprejemljivo, katero je nevarno, katero je nemoralno, katero je ljubeče in katero nadležno.

Najboljši atleti se ne ukvarjajo s tem ali so ali niso najboljši. Vse, s čimer se ukvarjajo, je tekma sama.

Najboljši igralci, glasbeniki, doktorji, znanstveniki, učitelji in podjetniki niso osredotočeni in prevzeti z mislijo biti najboljši. Prevzema jih le strast do tega, kar počnejo.

Če želite biti najboljši samo zaradi tega, da bi bili najboljši, potem se boste trudili in borili proti svetu, ki mu je do tega popolnoma vseeno. Če pa je vaša želja narediti pozitivno spremembo, potem boste sigurno postali najboljši pri stvari, ki jo počnete.

Medtem ko na Palkiju ustvarjamo prvi pravljični planet v našem novem vesolju, smo na Zemlji še vedno pod blokado. Pravljično mesto ob morju.

Naš planet je še edini in zadnji, ki životari, trpi in umira pod starim karmičnim Sistemom Zla. Revščina, lakota, bolezni, religije, krivice, kriminal, nasilje, vojne, Putin in Trump, trpljenje in smrt.

Donald Trump Hannibal Lecter.

Na srečo se je pozornost Spremembe že lansko jesen premaknila na Oblaka in ga začela spreminjati ter pripravljati na konec blokade.

Zakaj se dandanes zdi, da so razmerja tako težka? Zakaj toliko razmerij propade, čeprav se trudimo po najboljših močeh? Smo ljudje postali nezmožni ohranjati dolgotrajna razmerja? Ali pa smo preprosto pozabili, kako ljubiti? Ali pa smo pozabili, kaj ljubezen sploh je.

Resnica je v tem, da nismo pripravljeni. Nismo pripravljeni na brezpogojno ljubezen in na vse, kar to potegne za seboj, ne glede na to, kako močno trdimo, da smo. V resnici nismo pripravljeni niti resnično pogledati vase, se spoznati, se sprejeti in začutiti ljubezen, ki smo. Kaj šele, da bi to začutili do drugih bitij na tem svetu.

Piše: Bern Jurečič

Leta 2017 je naša košarkarska reprezentanca na evropskem prvenstvu osvojila sedmo mesto. Da smo kot majhna država v evropskem vrhu, da smo dosegli zastavljeni cilj in da so igralci prvih pet tekem odigrali na odličen način, prikovali množice k televizorjem in mimogrede poželi občudovanje z vseh strani – vse to ni bilo zadosti. Nesrečno in nespametno izgubljena tekma proti Grčiji je bila čisto zadosti, da so se v hipu vsuli plazovi uničujočih kritik, v skladu s katerimi bi bilo potrebno trenerja nagnati, nekatere igralce pa privezati na sramotilni steber na Prešernovem trgu.

Spletni forumi pač prenesejo marsikaj. Toda zastavlja se kup vprašanj: ali res ne moremo doseči več? ali je naša majhnost tako obremenjujoča, da se nam v odločilnih trenutkih zvežejo roke in noge? in ali je na drugih področjih kaj drugače, na primer v politiki, izobraževanju, gospodarstvu, vzgoji, prometu? smo res zgube, ki jim ni damo, da bi se premaknili naprej?

STE SI POSTAVILI NOV CILJ V ŽIVLJENJU, KI SI GA ZARES ŽELITE IZPOLNITI?
RAJE GA NE OZNANJAJTE.

Ste med tistimi, ki vedno vse svoje cilje delijo s prijatelji? Po zakonu privlačnosti naj bi razglašali svoje namene, da bi bili uspešni. Po več opravljenih raziskavah se je izkazalo, da to ne drži.

Testi, ki se izvajajo že od leta 1933 so pokazali, da ljudje, ki z veseljem razglašajo svoje namene večkrat ne dosežejo cilja, ki so si ga zadali. V začetku to morda dvigne samozavest posameznika, vendar se velikokrat izkaže, da posameznik ni dovolj motiviran da bi opravil vso »težaško« delo, da bi se cilj uresničil.

Piše: Nives Pustavrh v novi Vivi www.viva.si

Naše življenje že od nekdaj vsebuje dvojnost. Smo kultura in narava, smo um in telo. Od nekdaj se ukvarjamo z vprašanjem, kaj smo, od kod smo in kaj nas določa. V obdobju razsvetljenstva smo začeli verjeti, da nas določata umestitev v čas in okolje. Verjamemo, da brez kulture ne moremo preživeti, ker je to naša prvotna narava.

To je sicer res, vendar ne drži v celoti. Naš naravni obstoj je bil samoumeven, dokler nas niso začele ogrožati posledice izkoriščanja narave. Zavedati se moramo, da je naše življenje odvisno tudi od narave (fizičnega okolja), čeprav smo jo postavili na drugo mesto.

Glasovi v glavi se nanašajo na slušne zaznave, ki izvirajo iz notranjosti in ne iz zunanjega vira.

Te izkušnje lahko segajo od kratkih, nemotečih pojavov do vztrajnih glasov, povezanih z duševnimi motnjami.

(Članek sem najprej napisal v angleščini in ga potem prevedel s programom DeepL, zato lahko nekateri stavki zvenijo malo drugače kot po navadi.)

Pomembno pojasnilo: ločite programirane pripovedi od resnice.

Nenehen stres na delovnem mestu nas lahko pripelje do poklicne izgorelosti
Občutek, da ne zmoremo ničesar več dati, povečana razdražljivost, izrazit občutek nemoči, ki ga spremlja mnenje, da ne pomagamo nobenemu in da nismo za nič koristni, čustvena izčrpanost, pogosti glavoboli, razočaranja, želodčne in prebavne težave, nizko samospoštovanje so lahko pogosti spremljevalci našega dela in sčasoma tudi našega življenja. To so občutki in znaki, da se v naše delo počasi, korak za korakom, vtihotaplja sindrom izgorelosti.

Christina Maslach je bila med prvimi raziskovalci, ki so identificirali ter poglobili poznavanje in razumevanje sindroma izgorelosti. Opiše ga kot obliko stresa, ki nastane v socialni interakciji med pomagajočim in prejemnikom pomoči ter vpletenostjo, ki je del tega odnosa. Izgorelost  se pojavi kot skupek simptomov, ki dokazujejo nastanek vedenjske motnje v poklicih, kjer so prisotni številni odnosi.

Vsak se s strtim srcem spopada drugače. Če ne veste, kako bi začeli, vam bodo morda pomagali izsledki ankete, ki jo je izvedel portal za zmenkarije, Elite Partner.

Najboljše zdravilo so pogovori. O bolečini spregovorite z ljudmi, ki so vam blizu. Žalosti se lotite aktivno - ne zapirajte se med štiri stene, ampak se ukvarjajte s stvarmi, ki vam prinašajo veselje, rezultate študije povzema spletna stran Freundin. Pomembno pa je tudi, da nekaj časa preživite sami, v miru premislite in predelate bolečino.