Glasno prerekanje, kričanje, zmerjanje in razbijanje je nezdrav način komuniciranja, ki ima pogubne posledice za partnerski odnos.

"Zavedata se, da je takšen način komuniciranja napačen. Tudi njima je kričanje in razbijanje nekaj nepoznanega in ju moti," pravi psihoterapevtka. Ker se ne slišita, se ne znata več normalno pogovarjati, zato je pomoč strokovnjaka dobrodošla.

Verjamem, da se v vsakemu izmed nas skrivajo dobre lastnosti in da prav nihče ni slaba oseba v kater ni moč najti nič dobrega. Vsak med nami se je rodil s čisto dušo, potem pa je med odraščanjem ustvaril določeno mišljenje in razumevanje sveta. Velik del tega mišljenja smo ustvarili skozi starše, nekaj malega svojega karakterja smo prinesli s seboj. Zadnji vpliv na nas pa je imela še okolica v kateri smo odraščali.

Tako smo svojo čisto dušo založili z veliko prtljage in pozabili na pravi namen samega življenja. V resnici je velik del tega kar mislimo popolna neresnica, ki smo si jo izmislili sami. Danes lahko veliko opazimo kako ljudje med sabo želijo tekmovati kdo bo boljši, kdo ima več in na vsak način želimo skriti svoje napake in včasih iskreno priznati to, da smo kaj naredili narobe. Skozi to postanemo do drugih neprijazni in neiskreni.

Objavljeno na: https://matejakoser.blogspot.com/2026/08/rada-se-imam-vedno-bolj.html

Rada se imam vedno bolj. Ne rabim nikogar, da me poravna v vrsto. Ni treba, da sem normalna. Ni treba, da sem poravnana. To mi je tako fajn. Uživam v tem, kdo sem. Uživam v tem, kar sem. Lepo mi je, da sem to, kdo sem.

Vedno bolj sem srečna, da sledim svojemu srcu. Pogumna sem bolj. Upam si biti srečna! Upam vedno bolj slediti srcu!

Kako me včasih mika, da bi se počutila slabo! Ko da prav čakam, da mi kdo reče kaj neumnega. 'Dajte no, kje je kdo, ki mi bo rekel, da naj grem nazaj v čredo in blejam. Brezglavo in brezumno!'

Čeprav se vam morda zdijo še premladi, se tem temam ne izogibajte predolgo.
Starši morajo sami presoditi, kdaj so njihovi otroci dovolj zreli za pogovore o določenih temah. Čeprav niso vse najbolj prijetne za uho, se je z njimi treba spopasti prej ali slej.

Denar - Otroci se morajo na določeni točki naučiti odgovorno ravnati z denarjem. Najlažje jim boste to pokazali tako, da jim začnete dajati žepnino. Seveda govorimo o majhnih vsotah. Otroci lahko z njo počnejo, kar želijo, a vedeti morajo, da ko jo bodo porabili, si drugega ne bodo mogli več privoščiti. Ena od možnosti je tudi, da jim predlagate delitev stroškov, ko kupujete nekaj, kar so si otroci sami zaželeli.

Ujetniki Matrice: Resnica o Karmični organizaciji

Ujetniki Matrice odgovarja na vprašanja bralcev po objavi mojih člankov Planetarno Poročilo Št. 8: Začela se je 2. faza osvobajanja Zemlje in vračanje prebivalcev z drugih planetov domov, https://www.pismapalkijem.si/2026/07/17/planetarno-porocilo-st-8-zacela-se-je-2-faza-osvobajanja-zemlje-in-vracanje-prebivalcev-z-drugih-planetov-domov/, in Planetarno Poročilo Št. 8: Dodatna pojasnila.

Jasno je, da je prvo vprašanje povezano z resnico o mojih navedbah o vesolju, vesoljcih, Črnem Oblaku, blokadi Zemlje, koncu blokade in preselitvi na nove planete. Druga vprašanja se nanašajo na naše naslovno stanje: ali smo res ujetniki Matrice, sanjamo in proizvajamo energijo za Stroje in kako lahko to preverimo in verjamemo naših ugotovitvam, saj so tudi te lahko lažne in zmotne.

Kaj je uspeh? Več več več ? Večja hiša, več denarja, več avtomobilov, višji položaj... 
Ste morda opazili, da vas ta ideja o uspehu izčrpava?  Pa ne le vas, izčrpava tudi Zemljo in vse njene vire. Obsedeno stremenje po kvantiteti namesto kvaliteti jemlje vsemu življenjsko energijo.

Pravzaprav je vse to le še en mit, ki so nam ga prodali. Pravljica o uspehu, kjer palček čepi v VIP loži, se prevaža s pravo znamko kočije in neprestano hlasta po prestižu, vendar je ironično istočasno v nenehnem strahu pred izgubo. Palčki smo postali, ker so nam oprali možgane in nas prepričali, da nismo dovolj dobri in zato večina verjame, da »potrebuje še več, da postane še več«.

Večji del našega življenja se sestoji iz tega, da nam drugi posvečajo pozornost, oziroma mi njim. Pojem pozornosti pogosto označujemo kot neko obliko zbranosti in predstavlja zavestno miselno usmeritev na kaj. Pomeni pozorno spremljati, intenzivno poslušati, kazati zanimanje, zavestno misliti na nekaj alo o nečem premišljevati.

Pri tem gre seveda za zavestno aktivnost. V številnih trenutkih, ko se manj zavedamo, nam opazno primanjkuje pozornosti, zavestne izmenjave energije, predvsem življenjske energije. Energijo sprejme in jo, osebno obarvano, odda naprej. Energija je potrebna, da bi lahko živeli. Vprašanje pa je kdo lahko energijo neposredno in v čisti obliki pritegne in sprejema?

Vas je pri kom, s katerim ste v takšnem ali drugačnem odnosu, kdajkoli kaj motilo? Ste mu to povedali? Kako ste mu to povedali? In kako se je odzval? Ste zaradi tega prišli v konflikt? Ne veste, kako iz začaranega kroga konflikta? Če so to vprašanja, ki so vam blizu, preberite članek, ki je pred vami, morda se boste v njem prepoznali, morda celo našli kakšno idejo za izboljšanje lastnih odnosov.

Velikokrat se v naših odnosih zgodi, da nas kaj moti pri drugem ali pa nam kdo pove, da ga kaj moti pri našem ravnanju. Prav tako velikokrat postane kakšna na videz majhna, nepomembna stvar jabolko večjega spora - konflikta s partnerjem, s sodelavcem, z otrokom, s prijateljem, ...

Ali je lahko nekdo srečen, ne da bi bil srečen? Kakšna je to sila, ki daje nekomu, njej ali njemu, svobodo, da se dvigne nad zunanjo ali notranjo nesrečo? Kdor se reši vplivov svojih čutov, doživi stanje neskončnega povzdigovanja.

Naučiti pa se mora, da se odreče svojemu »razmišljanju z glavo« in ga mora nadomestiti z«razmišljanjem srca«. Ko enkrat prodre Luč v našo srce, bodo vse težave končno razrešene. To pa vsekakor ni nova pot do uspeha ob pametnem filozofu, intelektualcu, motivacijskemu »pridigarju« itd., ali neko novo učenje.

Bilo je obdobje v mojem življenju, ko sem preživljala strašne dileme, dvome, strah in osamljenost. Počutila sem se kot da sem sama na svetu. Deloma je bilo to res, kajti odšla sem delati v tujino, daleč od doma in družine. Moram priznati, da takšne osamljenosti prej nisem poznala.

Nekega jutra sem odšla na sprehod, da preženem otožne misli. Hodila sem po ogromnih avenijah in opazila skromno stojnico z knjigami, ob njih je na stolčku sedel starejši sivolasi mož. Pritegnil me je in nevede sem korak usmerila proti njemu.

Občasna tesnoba je normalen del življenja, čeprav gre za nelagoden in težek občutek. Odziv strahu, ki je njen sestavni del, je evolucijsko pogojen kot obramba pred grozečo nevarnostjo. Kdaj pa tesnoba preraste te okvire in postane motnja in katere oblike pomoči so nam na voljo?

»Od nekdaj me skoraj neprestano spremlja nekakšna tesnoba, strah pred vsem, tudi pred popolnoma minimalnimi rečmi. Še posebej pa pred ljudmi. (…) Strah me popolnoma onemogoča, komaj navezujem odnose z ljudmi, na fakulteto me je včasih skoraj groza iti, komaj se zberem, da opravim najbolj preproste izpite …

Se sprašujete, zakaj se z nekaterimi ljudmi takoj ujamete, z nekaterimi pa vam kljub trudu ne uspe najti skupne točke? Kolikokrat se vam je zgodilo, da se vam je nekdo priljubil že ob prvem stisku roke, z nekom pa ste se še kako trudili zaplesti v pogovor, a je bila razdalja med vama vedno večja?

Strokovnjaki za medsebojne odnose pravijo, da se pojasnilo, zakaj je tako, skriva v petih dejavnikih, ki so ključni za pravo prijateljstvo ali dolgotrajno razmerje.

Ranljivost
Ko se boste nekomu odprli in zaupali, ta pa vam bo iskreno prisluhnil, ste za vajin odnos naredili veliko. Pokažite, da ste tudi vi človek in ne brezčuten robot. Ranljivost pomaga pri navezovanju globokih odnosov.

(Objavljeno na: https://matejakoser.blogspot.com/2026/07/scepec-ljubezni.html)

Vse tako lepo cveti. Prav sveže je. Vse je na novo. Izjemno. Dišeče. Osvežujoče. Vse v meni je se želi razcveteti. Pripravljena sem. Moji popki so polni in kar pokajo od radosti, da se razprejo. Naj se moji cvetovi odprejo na široko. Naj se odprejo soncu. Naj vsrkajo toplino ljubezni.

Tako lepo je, ko je že dovolj toplo, da lahko meditiram zunaj. Najlepše mi je v naravi, da res lahko uspevam in se razprem. To je fantastično. Blaženo se počutim. Polna sem novih idej in kaj vse bi lahko.

Besede, ki jih izgovarjamo, imajo močan vpliv na naše življenje in večkrat, ko jih ponoviš, bolj se vsedajo v razum. Starši velikokrat rečemo za otroke...MI ni naredil tega, se MI ne uči... MI je prinesel slabo oceno. Nič ni NAM naredil, ampak SEBI. Poslušajmo se, kolikokrat neko vedenje otrok v besedah obrnemo, kot da smo to mi, da nekaj dela za nas.

Nismo MI, OTROK je in sam bo nosil posledice in sam se bo odločal. Saj če vse naredi MENI, potem ni nič naredil zase. Ko se pogovarjamo, je modro, da smo pozorni na besede, natančno izgovorjavo. DOBILA je ali PISALA je....ona, on, otrok... včasih se med govorom tega ne zavedamo, slišimo pa druge..ampak ne dajemo pomena tem močnim prevzemom odgovornosti.

Religijsko indoktriniranje otrok: zadnja vrzel v zvezi s prostovoljno privolitvijo v zakonodaji o zaščiti otrok

Religijsko indoktriniranje otrok je sistematično vsiljevanje teoloških prepričanj, religijske identitete in vedenjskega izkrivljanja otrok, in to še preden ti razvijejo kognitivne (miselne) sposobnosti za informirano, prostovoljno in samostojno privolitev. Poteka prek neprijetnih in za otroke strašljivih ritualov, ponavljanja, pogojevanja s strahom in vpisa v institucije, ki se v mnogih tradicijah se začne že ob rojstvu.

Krst dojenčkov je ritualno podeljevanje verske pripadnosti otroku, običajno v nekaj dneh ali mesecih po rojstvu, preden otrok sploh obvlada jezik, ima spomin ali sposobnost razumeti, kaj se mu podeljuje, kaj šele, da bi se s tem strinjal.

Tek je moj najljubši šport. Zato sem tudi letos, kot običajno, marca otvorila svojo tekaško sezono. Vendar za razliko od preteklih let, letos do prejšnjega tedna nisem mogla preteči več kot šest kilometrov.

Ne glede na to, kako sem se trudila, si želela, enostavno ni šlo, moje noge so bile težke. Na začetku sezone so mi malce ponagajale še bolečine v kolenih, ampak tudi, ko sem te stabilizirala, je proga ostajala na isti dolžini. Pa čeprav sem bila pri teku disciplinirana vsaj toliko kot lani, ko sem dosegala precej boljše rezultate.

Disciplinirati otroka je eden od naj težjih delov starševstva. To je proces, ki zahteva predanost in vztrajnost. Eden od ciljev discipliniranja otrok je naučiti jih samodiscipline. Učimo jih, kako razlikovati, kaj je prav in kaj ne tako, da se bodo nekoč lahko sami odločali brez našega posredovanja.

Ko učite otroka discipline morate paziti, da to delate z ljubeznijo. Kaj to pomeni? Za začetek ne disciplinirajte, ko ste jezni. Ko ste pred izbruhom jeze, globoko vdihnite vzemite si trenutek, da se pomirite in šele potem pristopite k otroku. Z drugimi besedami, mislite preden ukrepate. V učenje discipline ne smejo nikoli bit vključeni osebni napadi. Nikoli ne zmerjajte oroka z grdimi imeni.

Včasih je kdo rekel: »ta je pa še kot nepopisan list!« A ko gledam življenje z današnjim vedenjem, si kdaj, malo za šalo in malo zares, povem, da je vsak kot knjiga. Pa se takoj vprašam: »ali je že prebral svojo knjigo?, ali že ve kaj vse je zapisano v njej?« Kdo ve? 

Rada opazujem ljudi, ki gredo mimo, jim berem z obraza, kretenj, iz drže telesa ali hoje… Poigravam se z mislimi in ugibam kaj vse nosijo s seboj. Seveda se zavedam, da sem tudi sama dana na ogled in da drugi ugotavljajo in ugibajo, kaj zapisanega nosim v sebi, kakšna zgodovina me krasi ali ovira v tukaj in zdaj.

Vsak kdaj zamudi, pri nekaterih pa je zamujajnje sestavni del vsakdana. Preberite nekaj znanstvenih razlag, zakaj nekateri ljudje ves čas zamujajo.

Eden od najpogostejših razlogov za kronično zamujanje je po mnenju psihologa s kanadske Univerze Wilfrid Laurier Rogerja Buehlerja slabo načrtovanje časa. Kot izpostavlja Wall Street Journal veliko zamudnikov namreč napačno oceni, koliko časa jim vzamejo razna opravila, pot in podobno. Po njegovem mnenju ljudje v povprečju podcenjujemo čas potreben za določeno aktivnost za 40 odstotkov.

"Starši lahko največ dosežejo do otrokovega dopolnjenega 12 leta, po tem pa veliko vlogo odigrajo vrstniki," pravi športni psiholog.

Znan športni psiholog Matej Tušak, je profesor na Fakulteti za šport, kjer predava občo psihologijo in psihologijo športa. Kot gostujoč strokovnjak predava tudi na mnogih drugih slovenskih in tujih univerzah, tokrat pa je z nami spregovoril o gibanju kot osnovi za zdravo življenje, o primerni vadbi za otroke, kako motivirati otroke k športu in o pomembni vlogi staršev ...

Čeprav je še vedno tisti, ki je nekdaj bil, onemogel in obubožan starec postaja izgnanec v svojem času. Se sploh lahko prilagodi in za kakšno ceno? Osvobojen je dela, ni več usmerjen v prihodnost. Zakaj torej ne uživa v počitku?

Precej bolj kot mladost naj bi bila torej starost čas za »carpe diem« (izkoristi dan), za trenutek, ko žanjemo, kar smo posejali. A, žal, ni tako preprosto. Današnja družba ponuja starim prosti čas, vendar jim jemlje gmotna sredstva, da bi lahko v njem uživali.

Piše: Gaja

NAJPOMEMBNEJŠI, NAJTRAJNEJŠI IN NAJBOLJ ZAUPEN ODNOS V OTROKOVEM ŽIVLJENJU JE ODNOS S STARŠI. STARŠI SO TISTI, KI LAHKO OTROKU POMAGAJO PRI VREDNOTENJU ŽIVLJENJSKIH DOŽIVLJAJEV IN GA VODIJO MIMO NEVARNIH ČERI ŽIVLJENJSKIH IZZIVOV TER GA POMAGAJO OBLIKOVATI V ČUSTVENO ZDRAVEGA ČLOVEKA. (SHAPIRO)

Mladostniki so ljudje, ki se postopoma poslavljajo od otroškega sveta in počasi vstopajo v dobo odraslosti. Na tej poti se srečujejo s težavami, ki jih morda sami ne bodo znali rešiti. Če tudi vam vaši mladostniki dajejo vtis, da so samozadostni in samozavestni, so v sebi še veliki otroci. Zato je pomembno, da jim nudite topel in varen dom, v katerem se bodo dobro počutili.

Morda smo se preveč osredotočili na enakopravnost žensk, da smo pozabili to lekcijo podati otrokom. Medtem ko se je stanje za ženske precej izboljšalo (čeprav smo po statistikah še daleč do prave enakopravnosti pri delu žensk), ta odnos ni bil prenesen v vzgojo otrok.

Narava proti vzgoji
V mnogih pogledih, otroke še vedno vzgajamo z idejami, kako naj bi se vedel deček in kako deklica. Vse do izbranih barv, igrač in interakcijo med otroci. Ali je deklicam naravno všeč roza barva ali jo imajo rade zato, ker jih oblačijo v otroštvu samo v to barvo? Bi bili fantje zadovoljni tudi z Barbiko, namesto majhnih vojakov?