Piše: Natalija Pavlin

Ona in On. Vsak v svojem svetu, vsak v svojih problemih. Nenehno. Iz dneva v dan. Vendar pa je izstop iz začaranega kroga možen. Vprašanje je le, če si to res želimo, če to res hočemo. Vemo namreč, da spremembe prinašajo drugačen način življenja, drugačne vrednote in drugačne odnose. Bojimo se neznanega, drugačnega.

Kaj pa, če je to drugačno, neznano, boljše od tistega, kar poznamo sedaj, kar živimo sedaj? Samo prvi korak je potreben, drugo se zgodi samo od sebe. Za prvi korak pa potrebujemo odločitev in pogum. Naj bo pogum vaš zaveznik!

Preden pogledamo dve novi New Age religiozni nebu lozi, ki sprevrženo in v imenu boga trdita, da je Zlo Dobro, vam povem še nekaj dobrih novic o razvoju osvobajanja vesolja in predvsem močno željenem koncu planetarne blokade Zemlje kot zadnjega planeta, ki še trpi in umira po starem Karmičnem sistemu, in to kljub temu, da Karmične organizacije že več let ni na sceni.

Lansko leto smo od avgusta do decembra pomagali, uredili in preselili več skupnosti ljudi, ki so živeli v višjih dimenzijah, od 11. do 15.

V začetku letošnjega junija se je potrdila moja predpostavka, da skupaj z Oblaki sodelujejo še drugi ljudje, kateri so po našem pozivu izjavili, da so zavezani Dobremu, a da niso sami. To je pomenilo, da jih Oblaki uporabljajo za blokiranje naših vesoljcev.

Sploh ne, le zapomniti si je treba nekaj preprostih korakov.

Prvič, odpri se vsem svojim mislim, čustvom in izkušnjam.
Drugič, dopovej si nespornost svojega obstoja.
Tretjič, na svet glej z drugačnimi očmi, brez predsodkov. Kmalu bos spoznal, da svet ni samo črn ali bel, ampak vsebuje pisano paleto barv, idej, mnenj, življenjskih slogov in prepričanj.
Tukaj je dober način, kako začeti: zapiši vse besede, ki poosebljajo strahove, dvome in pomanjkljivosti v tvojem življenju.
Zdaj pa poskušaj te besede videti v lepši luči. Sploh ni tako težko:

Ali sem to, kar nosim v svojem telesu? Ali sem to, kar nosim v svoji osebnosti? Ali sem to, kar nosim v svojem srcu? A zakaj mi to ni dovolj za srečo?

Zakaj iščem še neko drugo osebo, takšno, ki bi pomirila hrepenenje mojega srca po sreči, pomirila pričakovanja moje osebnosti po uspehu, pomirila mojega telesne potrebe po užitku?

Ali bi to osebo iskal, če ne bi hrepenel po njej, če ne bi užival z njo, če je ne bi potreboval?

Kdo sem jaz? Če sem to telo, ta osebnost, ta človeška duša v svojem srcu, zakaj me to ne pomiri, da bi bil srečen s seboj, zadovoljen, potešen. Zakaj nisem dovolj sam sebi?

Zagotovo ni nihče, ki je resno in poglobljeno opravljal svoje študijske obveznosti - pa naj je študiral karkoli že -, razmišljal, da bo, nemalokrat še nekaj časa po končanem študiju, njegov status imel nič kaj privlačen naziv; in sicer brezposelna oseba.

Logično zaporedje dogodkov, odvijanje tradicionalnega, utečenega življenjskega kolesja se z imenovanim statusom človeku prične podirati oz. se vsaj močno upočasni. Smeri ni več, pokvari se je kompas! Mladi se bojujejo z občutji negotovosti, nevrednosti, osamljenosti, izoliranosti. Preprosto – željni potrditev, razvoja, občutka lastne vrednosti, življenja nasploh …, so pozabljeni od vseh in vsakogar.

»Travme so popolne, bodite hvaležni za njih«, pravi Neale Donald Walsch

Komaj se je prva neumnost dvignila, je že druga udarila takoj za njo.

»Verjamem, da Bog želi, da bi vedeli…

… da je vse popolno tukaj in zdaj.

In tukaj in zdaj je vse, kar obstaja.

Pozabite na preteklost. Ta ne obstaja, razen
le v spominu. Opustite jo. In nehajte skrbeti, kako
boste preživeli jutri. Življenje se nadaljuje.
Tukaj in zdaj - bodite pozorni na to in
in vse bo dobro.

Se pritožujete nad tem, kaj nekdo počne z vami, nad tem, kako se obnaša do vas? Se kregate, morda celo rečete "Skozi eno uho notri, skozi drugo ven" (kar nikoli ne deluje ... no, vsaj zame ni, ko so me nenehno kritizirali), se na vse možne načine skušate prilagajati, ustrezati, situacija pa ni nič boljša – lahko prav nasprotno ... slabša.

Ne veste, kaj še ... kako naj se še spremenite, kako naj se še prilagodite, da se bodo vaši odnosi spremenili? Žal to ne deluje.

Odnosi so življenje. Če pogledamo življenje, je zbirka odnosov vse, kar življenje v resnici je. Odnos imamo s samim seboj, odnose imamo z ljudmi in s stvarmi okoli nas. Očitno je, da se na svetu lahko počutimo varno predvsem, ko čutimo, da nam naši odnosi ne povzročajo nikakršne škode. Žal pa večina ljudi ne ve, kako doseči odnos, v katerem bi se lahko počutili varno.

Opredelitev negotovega odnosa je odnos z nekom, ki nas ne more občutiti kot dela sebe in zato ne more skrbeti za naše interese in potrebe, kot bi bili del njegovih lastnih interesov in potreb. To je stanje nepovezanosti. To je stanje ločevanja in zaznane ločenosti, v katerem nas druga oseba ne zmore videti, čutiti, slišati in razumeti, niti ne poznati naših interesov in potreb.

Misli,… ti neslišni glasovi v glavi, ki nikoli ne utihnejo, stalno se porajajo, nam zavedno in nezavedno prigovarjajo, narekujejo, prepričujejo, usmerjajo, vodijo,…se rojevajo v izgovorjenih besedah in se realizirajo skozi naše delovanje in čustvovanje.

Ali se zavedamo svojih misli? Velika večina ljudi premalo oz. se ne zavedamo, da je misel, zdaj že znanstveno dokazano, močna energija, ki kreira, dobesedno materializira, našo fizično realnost.

Samozavest je človeška lastnost, vedenje o tem, kdo smo kot posameznik in zakaj smo takšni. Seveda nikakor ni prirojena, temveč se razvija in spreminja vse življenje. Vanjo je treba vložiti kar nekaj truda in časa, saj se nobena sprememba ne zgodi čez noč, zato je treba začeti z majhnimi koraki, ki na koncu pripeljejo do velikih želenih ciljev. Posameznikovo doživljanje samega sebe in odnosi, ki jih goji do sebe, so tako imenovana samopodoba - celota, del katere sta samozavest in samospoštovanje.

Dobra samopodoba je ključna za uspeh v življenju, pomaga razviti vse potenciale, na splošno prinaša boljšo kvaliteto življenja na področju zdravja, starševstva, kariere in partnerstva. Za dobro samopodobo pa je pomembna zdrava mera samozavesti, ki jo boste dobili, če se boste držali spodnjih nasvetov.

Preden stremo še en piškav oreh iz karmičarske škatle religioznih laži, ki se pretvarjajo, da so svete resnice in celo »duhovne modrosti«, naj vam povem še eno dobro novico o našem napredku pri osvobajanju našega vesolja.

Pred enim tednom so mi naši vesoljci sporočili, da so jim zgornji poslali prazno kanto. Glede na njihova prejšnja sporočila, ki so bila zelo človeška, sem predvideval, da to niso Oblaki, temveč ljudje. Oblaki so jih uporabljali kot izvajalce blokade. Prazna kanta je mojo predpostavko samo še potrdila, saj Oblaki, ki so energijska bitja, nimajo nič s kantami.

Piše: Ksenija Tratnik v Vivi www.viva.si

Naši možgani so naravnani tako, da vidijo svetlo plat, v svoji novi knjigi Nagnjeni k optimizmu pravi Tali Sharot, nevroznanstvenica z Univerze v Londonu. O sebi radi razmišljamo kot o racionalnih bitjih, vendar izsledki nevrologija in družboslovnih znanosti kažejo, da smo v resnici bolj optimistični kot realistični. Navadno pričakujemo, da se bodo stvari iztekle bolje, kot se v resnici. In to velja kar za 80 odstotkov ljudi.

Ljudje zelo podcenjujejo verjetnost, da se bodo ločili, izgubili delovno mesto ali zboleli za rakom. Pričakujejo, da bodo njihovi otroci izredno nadarjeni, mislijo si, da so dosegli več kot njihovi vrstniki, in precenjujejo svojo pričakovano življenjsko dobo (tudi za dvajset let in več).

Na prvi dan novega leta, ko so dobri sklepi za prihodnost na mestu, bi bilo za nas dobro, če bi premislili ali smo čas, ki smo ga imeli na voljo dobro izkoristili ozirom kaj lahko v tej smeri ukrenemo za naprej. Čas je ena od stvari, ki jih posedujemo in naš uspeh je v veliki meri odvisen od tega ali ga uporabljamo pravilno.

Težavnost pravilne uporabe časa leži v naravi časa samega. Težko je nekaj koristno uporabljati, če ne veš koliko ti je tega sploh še ostalo. Vemo, da imamo na voljo le omejeno zalogo časa, nimamo pa načina, da bi odkrili kdaj bo ta zaloga pošla, tako pa zapravljamo čas ekstravagantno za trivialnosti, kot da bi bila ta zaloga neskončna.

Govorim o uspehu nasploh, da ne bo pomote. Za vsakega od nas ima uspeh nek specifičen osebni pomen. Za nekaterega ta uspeh predstavlja stati na vseh osem-tisočakih sveta, za drugega je to milijon evrov v nogavici in tako naprej.

Preden razkrijem bistveno skrivnost uspeha, pa naj vam zaupam čudovito, veličastno zgodbo preprostega fanta, kateri sem priča nekaj zadnjih mesecev.

Konec jeseni preteklega leta me je poiskal prijeten mladenič, višje postave in mi zaupal težave v katere zapade in mu resno ogrožajo normalno življenje. Ime mu je Žiga. Prvo kar sem zaznal, ko je stopil pred mene, preden je sploh karkoli rekel je bil val strahu.

Ste kdaj razmišljali v smeri, da smo samo podaljšek, določena oblika ali pa izraz nečesa veliko večjega? Del nečesa, kar predstavlja vse kar je, je bilo, bo in nima začetka niti konca.

Torej, če lahko verjamemo, da smo vse kar je, pa recimo temu stvaritev, potem ne moremo ničesar izgubiti in če se še bolj poglobimo, ničesar tudi ne moremo pridobiti. Nečemu kar je vse kar je, ne moremo nič odvzeti in nič dodati.

Z gotovostjo lahko trdim, da ni človeka, ki si ne bi želel, da bi ga ljudje spoštovali, imeli radi, ga sprejemali z vsem, kar je v njem in kakršen je v svoji osnovi, bi bili z njim nežni in ga razvajali.

Vsaj tisti, ki mu veliko pomenijo in s katerimi deli svoj vsakdan. Prav vsak, ki bi ga vprašali, kakšne odnose si želi, bi vam naštel najprej te postavke, ki jim potem sledijo še iskrenost, zaupanje, občutek, da se lahko zanese nanje in podobno. A ko bi ga vprašali, kako se vede sam do sebe, kako se spoštuje, sprejema, razvaja, bi mu verjetno zmanjkalo besed. Morda bi se globoko zamislil. Ali pač ne...

To je eno izmed vprašanj, ki mi jih je poslala bralka. Njena vprašanja sem malo uredil, ker jih je napisala v telefonskem žargonu. Druga so še:

»Ali se je kaj zmanjšala blokada Zemlje?

Ali so višja bitja kaj popustila, javila nove namere oz dala vedeti, da so se dogovorili o deblokadi zemlje?

Je vse pri pripravljeno za od blokado? Projektno ste že nekaj časa na koncu, zakaj zatišje oz zakaj se nič ne dogaja?

Če bi imeli karmicarji namen odblokirati zemljo, zakaj še naprej inkarnirajo ljudi? Ali delujejo s figo v žepu, da želijo s prevaro ohraniti njihovo kontrolo, in namerno lažejo, o deblokadi zemlje?«

Preden odgovorim na njena vprašanja, ki so zelo verjetno tudi vaša, naj še enkrat ponovim, da dobro vem, da je moje pisanje o Karmični organizaciji, Palkiju, naših vesoljcih, Črnih Oblakih, blokadi Zemlje in pripravi na osvoboditev našega planeta, nenavadno.

»Podrejenost žensk je vedno obstajala, spreminjajo se le pojavne oblike,« vprašanje o razmerjih med spoloma v današnjem družbenem prostoru in časa osvetljuje antropologinja in članica nevladne organizacije Inštitut 8. marec Nika Kovač. In čeprav so ženske v boju za pravice dosegle veliko, kar je bilo še pred desetletji nepredstavljivo, so procesi, ki vodijo k enakosti, zelo počasni, dodaja sociologinja in profesorica z ljubljanske fakultete za socialno delo Darja Zavir.

V neopatriarhatu, ki ga živimo v današnjem času, kot pravi Darja Zaviršek, ženske niso več šibkejše, odvisne in intelektualno inferiorne, temveč emancipirane, avtonomne in zaposlene ter zato tudi napadane. Priča smo neokonservativnim silam, ki žensko potiskajo nazaj v sfero doma, v tem duhu pa se zavzemajo za tradicionalno ženskost in moškost.

Pogosto se vprašamo ali sem kot človek dobričina ali spadam med skopuhe. Kje je prava mera za dobroto, da bom človek v pravem pomenu besede?

V vsakem človekovem dejanju, tudi v izkazovanju dobrote sta ljubezen in logos med seboj intimno povezana Tu ne moremo govoriti o dvojnosti, še manj pa o razdvojenosti med njima, ker človek ima dušeslovno celoto.

Brez ljubezni do sočloveka in njene vzgibnosti ne bi nikoli spregovoril logos in brez logosa in njegove resnice ne bi imela ljubezen nagiba za dejaven vzgib dobrote navzven k sočloveku. Vendar je žal tako, da človek samega sebe nikoli prav ne razume, da bi uporabil pravo mero dobrote v določeni okoliščini.

Uspeh je zelo relativen pojem in vsak si ga razlaga po svoje. Je ena tistih besed, ki ima veliko različnih definicij. Katera pa je prava? Pogosto ljudje sprašujejo, kaj je tista skrivnost, ki ljudi dela uspešne in jih ločuje od neuspešnih?

Zanimiv rek o uspehu se glasi takole: Moški, ki je uspel v življenju, je človek, ki zasluži več, kot lahko njegova žena potroši. Ženska, ki je uspela v življenju, pa je tista, ki je našla takega moža.
No, nekaj je resnice na tem, a to še zdaleč ni popolna definicija uspeha. Še en nepopoln oziroma kar zmoten izrek o uspehu obstaja, ki pa se je na žalost obdržal in s katerim se tolažijo vsi neuspešni ljudje. Govorim o pregovoru, ki gre nekako tako: Dve stvari mora imeti človek, da bi uspel v življenju: prva je sreča in druga pamet.

Knjige in filmi o Senci

Karmičarji so o svojem nasilju nad ljudmi napisali tudi več knjig in posneli filme. Najprej so jih ustvarili sami, potem pa so jih dodali v scenarije zemeljskih avtorjev, ki so jih potem še enkrat napisali in posneli, ne da bi vedeli, da samo poustvarjajo že davno narejena dela.

A: Knjige:

1. Hermann Hesse, Demian, o iskanju resničnega sebe v samem sebi.

2. Oscar Wilde, Slika Doriana Graya, ki se stara namesto glavnega junaka.

Triletni otroci imajo pogoste napade trme. Nekaj si zapičijo v bučko in ne odnehajo dokler tega, kar so si zahoteli, ne dobijo. Če jim tega starši ne omogočimo, se trmasto držijo, užaljeno, mogoče se celo vržejo sredi trgovine na tla in tulijo v ihti in trmi, da dosežejo svoje. Vsi starši smo verjetno tole fazo dali čez pri svoji zlati mulariji.

Kaj pa se zgodi, ko zelo podobno reagirata odrasla človeka?
Moški in ženska, ki tvorita partnerski odnos. Skupaj sta dobro desetletje, nimata otrok, imata materialno vse, kar si poželita, marljivo delata vsak v svojem poklicu, prihajata pozno zvečer domov. Znata se ‘zahaklati’ za vsako malenkost in potem dokazujeta eden drugemu, da ima sam seveda sto procentni prav in da ima druga stran povsem narobe. Druga stran seveda trdi povsem enako. In ne odstopata.

Potrpežljivost je tiha, vsakodnevna vrsta moči - manj občudovana kot njen drzen bratranec Pogum. Pogum prečka hrupne brzice, da bi osvobodil družino. Potrpežljivost si z njo deli hišo, dokler ni ponovno zgrajena. Zaradi skrbi za druge, potrpežljivost mirno prenaša, tolerira in čaka.

Potrpežljivost je drugačna vrsta moči. Včasih jo celo zamenjamo s slabostjo. Vendar potrpežljivost ni speča. Biti potrpežljiv ne pomeni sprijazniti se z vsem brez pritožbe. Mnogokrat moramo spregovoriti. Potrpežljivost je moč, ki nam omogoči govoriti vljudno in prijazno, namesto sarkastično in žaljivo, tudi takrat, ko smo jezni.