»Navadno se govori, da živimo v dobi, kjer se opuščajo tradicionalne vrednote, in da v povezavi s tem upada tudi moč tradicionalnih avtoritet. Vendar menim, da odgovor ni tako preprost, kar potrjujejo tudi rezultati empiričnih raziskav,« na vprašanje o položaju avtoritet v našem družbenem prostoru in času odgovarja sociolog s fakultete za družbene vede Samo Uhan. Kot pravi, prihaja do preoblikovanja vrednot, vsekakor pa ne živimo v družbah brez vrednot.

»Prav tako velja, da zanesljivo ne bivamo v družbi, kjer ne bi imela avtoriteta v različnih oblikah svoje vloge. Torej da bi živeli v družbi brez avtoritet,« je jasen sogovornik. Avtoriteta je neizogiben del našega vsakdanjika, čeprav o njej nenehno dvomimo in jo razgaljamo kot obliko moči.

(Objavljeno na https://matejakoser.blogspot.com/2026/11/najbolj-mocno.html)

Zdaj sem se spomnila prijateljice, ki me je vodila preko hribov do izvira Studenice. Kako je bilo zabavno. Malo gor in malo dol. Razgibano. Po poti, kjer še nikoli nisem šla. Sama bi se kar peljala po glavni cesti brez pretiranih ovinkov in vzpenjanja gor in dol. Bilo je zanimivo. Bilo je drugače. Bilo pa je dragoceno, ker sem spoznala nekaj novega.

Nič od poti, ki niso take, kot sem si začrtala, ni brezsmiselno. Vsi obvozi in navidezne »daljšnice« - vse poti, ki ne izgledajo in niso bližnjice - daljše poti, me vodijo prav. Največ, kar lahko naredim je, da polno živim v tem trenutku. Kot to, kar sem. To je dovolj!

Modrost pravi: »Kdor je dosegel neodvisnost od želja, je dosegel notranji mir.« Dokler je človek prilepljen na želje, toliko časa je njihov suženj in kot odvisen hlepi po njihovi zadovoljitvi. Tudi ko je želja potešena, je vzpostavljeni mir kratkotrajen. Kmalu se v umu pojavita negotovost in strah pred  tem, da bo izgubil tisto, kar ga teši: da bo izgubil ljubljeno bitje, premoženje, ugled, zdravje, mirno in udobno življenje, prijatelje …

Ta strah je utemeljen, kajti resnica je taka, da vse na tem svetu mine, vse teče po reki časa, reki minevanja. Dokler želje vežejo človeka na minljive pojave, tako dolgo ne bo našel miru. Hotel bo zadržati, česar se zadržati ne da.

Vsi v življenju se vsaj enkrat soočimo s smrtjo nekoga bližnjega. Že mlada sem izgubila očeta, vsaj meni se zdi, da sem ga imela premalo časa zraven sebe. On je bil tisti, kateremu sem se stalno upirala, vendar je čutil, kakšen človek sem in me mirno dan za dnem učil, kar me je imel namen naučiti.

Čas beži, vse se spreminja..in minilo je 10 let..10 let od smrti človeka, za katerega nas še danes ustavljajo ljudje na cesti in se ga spominjajo, kot, da je živ. 10 let od smrti očeta, ata, prijatelja in neverjetnega podjetnika, kateremu ni bilo mar za denar, ampak za ljudi, s katerimi se je srečeval in kateri so sodelovali z njim. Prisluhnil je vsem, spregledal vse stiske in kar je bilo v njegovi moči, je delil.

Karkoli v življenju izkušamo, je naša resničnost. A resničnost niso dogodki sami po sebi. Dogodki samo so. Takšni kot so. O nekem dogodku, doživetju, nečemu, čemur smo pač priča, razvijemo neke misli, te pa v nas izzovejo določena čustva, ki tem dogodkom dodajo barve. Ker smo ravno v času svetovnega nogometnega prvenstva, ko pišem članek, si lahko vzamemo za primer trenutek, ko prižgemo televizor in zagledamo na prvem programu nogometno tekmo.

Nekdo, ki ga nogomet ne zanima, niti opazil ne bo, kaj je na sporedu in bo z daljincem nadaljeval raziskovanje programov. Nekdo drug bo preveril, kateri moštvi se pomerjajo in če mu ni v interesu, bo prav tako preskočil tekmo. Spet tretji bo preklical pomemben sestanek, da bi si lahko ogledal tekmo, četrti bo med spremljanjem tekme glasno vzklikal, bodril »svoje« moštvo in ob tla vrgel skledo pokovke, če izid ne bo po njegovih pričakovanjih.

Vprašanje:
Kadarkoli sem se morala v življenju spoprijeti z bolj pomembno odločitvijo, kot v primeru izbire poklica, menjave službe, selitve, odločitve za otroka, družino ... sem vedno znova podoživljala neko posebno stresno stanje negotovosti in napetosti. V glavi pa me je preganjala misel: "Ali se bom znala pravilno odločiti?" Želela bi razumeti to dogajanje. Ali morda obstaja kakšen 'recept' za pravilno odločanje?

Odgovor:
Naše celotno življenje je prepleteno z majhnimi in velikimi odločitvami. Zjutraj, ko se zbudimo, se prične proces odločanaja: ali bomo še malce poležali, kaj bomo oblekli, zajtrkovali ...

(Objavljeno na https://matejakoser.blogspot.com/2026/10/notranja-divja-nora-pristna-narava.html)

Ne bi še rada nehala pisati o svojem pasjem notranjem dobermanu, ki želi raztrgati vse na koščke, kar je malo podobno ljubezni, upanju, zaupanju in vsemu dobremu. Žene ga strah, sovraštvo, zagrenjenost. Vse, kar nima več kaj početi v mojem življenju.

Seveda lahko laja. Naj laja. Ni pa mi treba tega poslušati. Če poslušam glas srca, ne glede kako je tih proti pasjemu laježu, zmagujem.

Strah in ljubezen ne moreta soobstajati. Koga bom poslušala? Popadljivega dobermana ali milino ljubezni? Si želim ustvarjati iz strahu, da še bom ustvarjala še več strahu?

Piše: Erika Žlogar

Notranja moč je tisto, kar me žene naprej, mi v zadnjem času odzvanja v mislih. Šele pred kratkim sem se začela dobro zavedati kaj to pomeni. Iskati moč v sebi in ne zunaj sebe v različnih ljudeh ali predmetih. Dojela sem, da sem jaz tista, ki stvarem okoli sebe pripisujem jakost moči in se potem, nehote, začnem po tej oceni orientirat. Lahko, da bom nastopila bolj samozavestno in suvereno, ali pa bom pripisala drugemu več moči in se bom že od začetka obnašala bolj nesigurno in vodljivo.

Ko prestavim center svojega delovanja v sebe, se prestavi tudi odgovornost mojega delovanja samo name. Moja notranja moč, za katero sem prej dovolila, da z njo razpolagajo drugi, je postala samo moja odgovornost. To pomeni, da sedaj ne morem več prelagati odgovornosti za lastno počutje, probleme in tudi dobre občutke na druge.

(Objavljeno na https://matejakoser.blogspot.com/2026/10/pristno-pristna.html)

Kaj tebi pomeni živeti po svoje? Kaj bi ti pomenilo veliko, da si dodaš v življenje?

Sama imam enostaven recept.

Mir.

Ljubezen.

Ustvarjanje.

(Objalvjeno na https://matejakoser.blogspot.com/2026/10/ljubece-ali-ljubece.html)

Zanima me, ali me resnično toliko zaznamujejo vzorci iz otroštva, ali jih vedno znova sama izbiram, ker so mi poznani? Domači. Ne pa tudi prijetni. Ne vedno.

Kaj če bi se danes rodila in bi imela čisto novo zgodbo? Kaj, če ne bi več verjela stari? Kaj če ne bi več dovolila, da me stara določa?

Moji starši so izbirali, kot so. Kaj jim pa morem?! Nič. Moji sorodniki - isto - izbirajo, kot jim je. Ali prednice in predniki. Vse to so družinske korenine. Vse to je dediščina. Lahko je razlog, da izbiram zdaj bolj ljubeče ali izgovor, zakaj ne morem izbirati bolj ljubeče?! Kaj bo danes? Želim ljubeče izbire ali ne?

»Najboljši dar je dar resnice, najboljši okus je okus resnice, največji užitek je resnica ...« Dhammapada

Hrepenenje po resnici
Resnica je zelo želena in iskana, visoko na lestvici človekovih vrednot.  Pomislite samo, kaj imate vi sami rajši: da se ljudje pred vami pretvarjajo in vam skrivajo svoje namene - ali da so z vami iskreni in pristni? Le kako se počuti človek, ki po dvajsetih letih ugotovi, da je njegov prijateljski ali partnerski odnos utemeljen na sprenevedanju? In zakaj se, če se, sprašujete o ozadju dnevnih političnih dogodkov ali pa prašičje gripe in proizvodnje gensko spremenjenih rastlin?

Najmočnejše in najbolj praktično orodje, ki ga imamo že v nas, je intuicija oz. sposobnost sprejemanja intuitivnega vodstva.

Intuicija je kot izgubljena rdeča nit življenja in najboljše pri njej je, da se lahko vrne kadarkoli in postane spet polno aktivna pri katerikoli starosti, saj je Darilo naše Duš

Ko se dela z intuicijo, je pomembno, da smo optimistični, saj v nasprotnem primeru blokiramo dotok informacij in energije.

Kaj se zgodi po smrti? Religije obljubljajo nebesa, pekel, reinkarnacijo, sodni dan in odrešitev. Znanost preučuje biološki proces umiranja ter odnos med zavestjo in možgani in trdi, da po smrti ni ničesar.

V mojem delu se tega vprašanja lotevam z druge strani: iz kozmične perspektive, ki izpodbija tradicionalne verske razlage in si predstavlja prihodnost, v kateri smrt ni končna destinacija, temveč prehod v novo bivanje.

Od leta 2019 sem objavil na stotine člankov in številne knjige, v katerih raziskujem ateizem, zavest, osebni razvoj, izvenzemeljsko življenje in prihodnost Zemljanov. Ta članek predstavlja strnjeno različico te perspektive.

Nezvesta
Za veliko večino parov je nezvestoba nekaj, kar pomeni ultimativno izdajo partnerskega zaupanja in odnosa. Je rez oziroma razsek srca tistega, ki je prevaran. Pogosto se zgodi, da tudi tisti, ki je bil nezvest, občuti močno krivdo, ker je to storil in močno čustveno prizadel svoje partnerja, ki ga ima rad, kot mi vedno povedo pari v Svetovalnici, ki poiščejo pomoč, ko se je zgodila nezvestoba.

Pogosto pridejo pari, kjer je bila nezvesta ona, gospa. Mož je na robu živčnega zloma, že tretjič v zadnjem desetletju jo je zalotil, da si je dopisovala z različnimi moškimi in sporočila so nakazovala, da je bila z nekaterimi tudi intimna. Vedno znova je obljubljala, da ne bo več odgovarjala na različna povabila, a to svojo besedo požre. Ko jo povprašam, zakaj to dela, ni znala odgovoriti. Pove, da jo to dopisovanje kar potegne noter in ne zna prenehati ali odsloviti, tudi zablokirati dotične moške.

Seveda bom pazila na tvoje otroke. Da, vzel bom to enciklopedijo, gotovo lahko najdemo prostor za novo zbirko . Nocoj bom z veseljem skuhala za sedem ljudi. Ja, vseeno mi je. Prav, opravil bom to delo namesto tebe.

Se lahko spomnite, kdaj ste nazadnje privolili, da nekaj storite, čeprav tega niste hoteli? Kolikokrat ste si že naložili preveliko breme, tako v zasebnem kot v poklicnem življenju, ker preprosto niste znali reči 'ne'?

Kolikokrat ste se za uslugo nekomu odločili zaradi občutka krivde ali dolžnosti? Koliko časa ste porabili za opravke, za katere vam v resnici ne bi bilo treba prevzeti odgovornosti?

Piše: Bern Jurečič

Včasih med prebiranjem priljubljenega 'rumenega' tiska naletimo na zgodbo o (navadno mladem) človeku, ki "ima vse", a polni rubrike senzacionalističnega tiska s svojim obnašanjem, izpadi, izleti v seks, droge ali kriminal in podobno.

Ker sami živimo manj izpostavljeno življenje, polno stroškov in skrbi, se večinoma vprašamo najbolj logično vprašanje - "Pa kaj mu je tega treba, saj vendar vse ima?!" Kot da je življenje ena sama logična pot - pot napredka, pot navzgor, iz bede, odrekanja in stiskanja pasu proti nekam gor, karkoli to že je. K slavi, izobilju, bogastvu. Več ali manj holivudski scenarij, tokrat za domačo rabo.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Pripravljeni bodite tudi na to, da bo zmenek, v primeru, da vam oseba ne bo všeč, dolgočasen ali celo mučen. Zato so najboljši kratki zmenki, ne daljši od ene ure. Kosilo, sladoled, kava itn. so najboljše možnosti.

Ali se kdaj vprašamo, kakšno vlogo igrajo v naših življenjih naša prepričanja? Od kod so prišla? Se vprašamo ali so res naša, kako jih bolj ozavestiti in s tem, spremeniti.

Morda bi morali za začetek vedeti, da vse, kar se odvija pred našimi očmi, odvija na podlagi naših prepričanj. Bodisi da so ta zavestna ali pa podzavestna. Poglabljati se v vsako prepričanje bi bilo v praksi zelo težko izvedljivo oz. nemogoče, zato bi mogoče lahko razmišljali o drugačnem pristopu.

Problem zaskrbljenosti zadeva vsakega človeka. Zaskrbljenost je oblika strahu, ki nastane zaradi ponavljajočih se krožnih misli o morebitnih prihodnjih dogodkih. To stanje nastane takrat, kadar izgubimo nadzor nad razumom, njegove posledice pa so utrujenost, nezbranost in nezmožnost biti v sedanjem trenutku.

Nihče si ne želi biti zaskrbljen, a naj se sliši še tako nenavadno - včasih mislimo, da če nismo zaskrbljeni, to pomeni, da nam je vseeno ali da smo prezrli prihodnje možnosti neuspeha.

(Objavljeno na: https://matejakoser.blogspot.com/2026/09/zdruzimo-moci-luci.html)

Počitek. Nabiranje energije. Zalet.

Vse to je tako moreče! Rada bi trgala in kar obletela vse, kar moram! No, kar si mislim, da moram. V resnici pa ne rabim nič. Samo sem. To je dovolj. Očitno, da rabim počitek in to si bom tudi vzela.

Ne bom se priganja od jutra do noči. Danes se bom zabavala! Naj moje življenje postaja veličastno - zame. Tako, kot je meni pri srcu. To je dovolj.

Poleg doslednosti, naj bi teh 5 faktorjev igralo pomembno vlogo pri otrokovem razvoju v uspešnega odraslega …

Starši, ki znajo poskrbeti, da je mama srečna

Znanstveniki z univerze Lincoln so analizirali vse podatke, pridobljene iz velike študije Millennium Cohort, ki je zbrala informacije o 13.000 britanskih parih z otrokom, rojenim v zgodnjih 2000-ih. Skušali so ugotoviti, kako srečni so pari z otrokom v starosti približno 9 mesecev. Po 14-ih letih so te iste pare vprašali, ali so v zakonu srečni in, ali je zakon sploh preživel, ali imajo njihovi otroci vedenjske motnje in, kako blizu so bili ti starši najstnikom. Izkazalo se je, da so odgovori na zgornja vprašanja tesno povezani z materino srečo v zakonu in ne toliko z očetovo.

Piše: Nives Pustavrh v novi Vivi www.viva.si

Se tudi vi pogosto sprašujete in premlevate: kaj če izgubim službo, kaj če se zaletim, kaj če me oropajo, kaj če me kdo napade, kaj če vlomijo v avto, kaj če jim večerja ne bo všeč, kaj če bo deževalo, kaj če zamudim vlak ...  Kadar nas neprestano skrbi, dajemo moč tesnobi in strahu. V resnici gre za to, da nam skrbi dajejo lažen občutek, da nadziramo življenje. Pa ga res?

A večino ljudi je skrb za nekaj način življenja. Ne moremo si pomagati, da nas ne bi skrbelo in imamo neskončen seznam >>kajpačejev<<. Skrb za skrbjo nenehno vletava v naše misli in počasi nas prežema tesnoba, napetost in strah. Še posebej težko je zvečer v postelji, preden zaspimo, ko se nam v misli prikrade nešteto "kajpačejev".

(Objavljeno na: https://matejakoser.blogspot.com/2026/09/ne-bos-verjela.html)

Veš kaj sem včeraj slišala! To je bilo strah zbujajoče!!! Poslušaj! Če bi popolnoma izgubila spomin, kdo sem bila - katero osebo bi izbrala, da me spomni, kdo sem v resnici!?!!!???? Sploh ne vem, če bi katero!!!

Mami bi me želela po svoje, tako da vem, da bi obarvala (posivela) mojo različico s tem, da bi ji to prinašalo nek ugled pred drugimi.

Sin je tako, da me dobro pozna, ampak kot dušo, kot to, kaj vse želim izraziti in vtisniti svoj pečat z ljubeznijo, pa tudi ni najbolj prepričljivo, da bi v meni obudil najbolj pristno različico mene.