Filozof Sokrat je organiziral veliko pojedino. Medtem, ko so jedli in pili, so bili gostje povabljeni, naj izberejo eno filozofsko temo, da bi razpravljali o njej.
Predmet diskusije je bil izbran: govorili bodo o ljubezni.
„Poskusili bomo opredeliti ljubezen, kako se počutimo, kadar sami ljubimo in kako, kadar smo ljubljeni.“ je rekel Sokrat.

Zacela je Fedra, nato je govoril Pausenis in se Eriksimas, ki je govoril namesto Aristofana, kateremu se je grozno kolcalo. Ko se je počutil boljše, je še enkrat prosil za besedo.Takrat je ustregel družbi s čudovito in globoko zgodbo.
Povedal je naslednje:

Zaupanje, ob bok vrednotam, postaja čedalje bolj pereč problem v svetu: zaupanje v sistem, zaupanje v posameznika. Kitajski pregovor pove veliko: »Ko obstaja zaupanje, ne potrebuješ dokazov. Ko zaupanja ni, noben dokaz ne zdrži!«

Ne tako dolgo nazaj sem se s sodelavci z vseh vetrov Evrope spustil v debato o demokraciji. Čeprav je imel vsak izmed nas nek svojstven pogled na demokracijo in na to, kaj demokracija sploh je ter kaj predstavlja, je bilo skupno vsem, da smo bili polni hvale in dobrih zgledov. Samo eden izmed nas ni komentiral nič. Presenetljivo je bilo predvsem to, da je ravno ta sodelavec prihajal iz dežele, kjer se je demokracije »rodila« – iz Grčije.

Princesa Merida je še zelo mlada, vendar je že trdno odločena, da bo šla skozi življenje po svoji poti. Odločitev je preprosta in v nekem smislu celo trivialna, saj človek ne more hoditi po poti koga drugega. Ali pa ni tako preprosto.

Tam sta kajpak tudi oče in mati, saj naj bi princesa nekoč postala kraljica, kar pomeni, da ravno ne more utirati čisto svoje poti skozi življenje, saj je njena usoda določena že vnaprej. A zadeva ni preveč kompleksna. Toda vprašanje se kljub temu zastavlja in je dobro: Kaj v resnici pomeni iti skozi življenje po svoji poti?

Ljudje se spreminjamo, to je dejstvo. Skozi rast, odraščanje, situacije, ki nam dajejo izkušnje in drugačen pogled na dih, življenje, ljudi, dogodke. Dajo nam drugačen Obraz. Vrnite se v svojo mladost in pomislite, kako zelo ste od takrat spremenili sebe in svoje lastnosti. Pomagate si lahko že s spominom na vašo pisavo, ki je bila, ko ste bili otrok, še veliko manj izklesana, kot je sedaj. Opazi se tista otroška razposajenost, ko je bil list papirja popolnoma počečkan z vsemi barvami, danes pa je besedilo v predalčku svoje pokončnosti – razuma, odgovornosti, resnosti.

Naš notranji svet se ovija v podobe krhkih sanj in se po drugi strani z vsakim stoletjem sooča z vedno bolj napornim svetom, ki ga živimo in v katerem smo … Vse to se odraža v naših potezah, gibih, mimiki, predvsem pa v vsakodnevni izraznosti, ki jo kažemo v odnosih z drugimi ljudmi.

Ko v zraku vonjaš svežino in čutiš nežen vetrič, ki se igra z teboj, občutiš življenje, ko zazreš se pred seboj in vse ti je odprto.

Vdihneš na polno in se podaš po svojih poteh. Pogumno zakorakaš po začrtanih stezah, ki te vodijo skozi izkušnje in spoznanja, ki sam jim postavljaš meje.

Življenje komaj začenjaš zajemati na polno in spoznavati vse kotičke kjer se ljubezen lahko skrije, v vsem vidiš le dobro. Pred teboj so vsi načrti za tisti jutri, ki ga pričakuješ z tem pa pozabljaš na ta danes, ki ga živiš. Nikoli ne pomisliš, da si ti tisti, ki mu je usoda dala zadnji hladni dih in mu ukradla prihodnost.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Zdi se, kot da je kritiziranje slovenski nacionalni šport. Vsakdo ima, bodisi dobronamerno ali zlonamerno, kaj za povedati o kom drugem. Dejstvu, da je kritika sestavni del vsakdanje komunikacije, se sicer ne moremo izogniti – lahko pa se potrudimo razumeti njene vzgibe ter načine, kako iz nje potegniti najboljše. Vsaka kritika namreč ni zlonamerna in ni nujno, da smo zaradi nje slabe volje.

Seveda nihče ne mara kritiziranja. Na nas vpliva negativno, ker nam daje občutek, da nam nekaj manjka oziroma je z nami nekaj narobe. Kritika je neke vrste obsodba in prihaja v različnih oblikah: otroci jo "pokasirajo" od staršev in učiteljev, odrasli se s kritiko spopadamo na delovnem mestu, o nas imajo veliko povedati tudi prijatelji, partnerji in ljubimci: da tehtamo preveč, smo preveč neodločni, da ne znamo z otroki itd.

Če sklepamo po tehničnem napredku v zadnjih nekaj desetletjih, lahko hitro pridemo do zaključka, da postaja človek vedno bolj inteligenten. A to ne drži. Že več let je opaziti znake, da se povprečni inteligenčni količnik mladih znižuje po vsem svetu, so ugotovili norveški znanstveniki.

Medtem ko se je povprečni inteligenčni količnik vse od uvedbe prvega množičnega inteligenčnega testa v letu 1905 vztrajno zviševal, pa se je z generacijo, rojeno leta 1975, ta trend obrnil navzdol. Nova raziskava norveških znanstvenikov namreč kaže, da imajo mladi danes nižji inteligenčni količnik kot njihovi starši.

Na prvi dan novega leta, ko so dobri sklepi za prihodnost na mestu, bi bilo za nas dobro, če bi premislili ali smo čas, ki smo ga imeli na voljo dobro izkoristili ozirom kaj lahko v tej smeri ukrenemo za naprej. Čas je ena od stvari, ki jih posedujemo in naš uspeh je v veliki meri odvisen od tega ali ga uporabljamo pravilno.

Težavnost pravilne uporabe časa leži v naravi časa samega. Težko je nekaj koristno uporabljati, če ne veš koliko ti je tega sploh še ostalo. Vemo, da imamo na voljo le omejeno zalogo časa, nimamo pa načina, da bi odkrili kdaj bo ta zaloga pošla, tako pa zapravljamo čas ekstravagantno za trivialnosti, kot da bi bila ta zaloga neskončna.

Piše: Ksenija Tratnik v Vivi www.viva.si

Naši možgani so naravnani tako, da vidijo svetlo plat, v svoji novi knjigi Nagnjeni k optimizmu pravi Tali Sharot, nevroznanstvenica z Univerze v Londonu. O sebi radi razmišljamo kot o racionalnih bitjih, vendar izsledki nevrologija in družboslovnih znanosti kažejo, da smo v resnici bolj optimistični kot realistični. Navadno pričakujemo, da se bodo stvari iztekle bolje, kot se v resnici. In to velja kar za 80 odstotkov ljudi.

Ljudje zelo podcenjujejo verjetnost, da se bodo ločili, izgubili delovno mesto ali zboleli za rakom. Pričakujejo, da bodo njihovi otroci izredno nadarjeni, mislijo si, da so dosegli več kot njihovi vrstniki, in precenjujejo svojo pričakovano življenjsko dobo (tudi za dvajset let in več).

Misli,… ti neslišni glasovi v glavi, ki nikoli ne utihnejo, stalno se porajajo, nam zavedno in nezavedno prigovarjajo, narekujejo, prepričujejo, usmerjajo, vodijo,…se rojevajo v izgovorjenih besedah in se realizirajo skozi naše delovanje in čustvovanje.

Ali se zavedamo svojih misli? Velika večina ljudi premalo oz. se ne zavedamo, da je misel, zdaj že znanstveno dokazano, močna energija, ki kreira, dobesedno materializira, našo fizično realnost.

»Veliko je sil, a nič ni močnejšega od človeka.« je dejal veliki antični dramatik Sofoklej. Človekovo nasilno prodiranje v kozmični red že stoletja spreminja in prilagaja naravo. S pomočjo priučenih sposobnosti, kot sta mišljenje in govor, se zavestno uveljavlja v naravnem redu stvari in prevzema vlogo stvarnika. V naravi si postavi bivališča, da ga bolje varujejo pred nevarnostmi naravnega okolja, hiše, mesta so postali simboli boja z naravo, simboli civiliziranosti.

V naravi je pač za vsako bitje poskrbljeno na način, da je le to sposobno preživeti, človekova sposobnost preživetja je toliko bolj izrazita od ostalih bitij, ki so nižje na razvojni lestvici in ključno vprašanje, ki se postavlja je, ali ima človek, kakršnokoli pravico, dolžnost ali morda kakršen drug razlog, ki mu narekuje, da to svojo moč uveljavlja po nepotrebnem, oziroma v nasprotju od tistega, za kar jo potrebuje, to je za preživetje.

Piše: Ksenija Tratnik v Vivi www.viva.si

Naši možgani so naravnani tako, da vidijo svetlo plat, v svoji novi knjigi Nagnjeni k optimizmu pravi Tali Sharot, nevroznanstvenica z Univerze v Londonu. O sebi radi razmišljamo kot o racionalnih bitjih, vendar izsledki nevrologija in družboslovnih znanosti kažejo, da smo v resnici bolj optimistični kot realistični. Navadno pričakujemo, da se bodo stvari iztekle bolje, kot se v resnici. In to velja kar za 80 odstotkov ljudi. Ljudje zelo podcenjujejo verjetnost, da se bodo ločili, izgubili delovno mesto ali zboleli za rakom.

Pričakujejo, da bodo njihovi otroci izredno nadarjeni, mislijo si, da so dosegli več kot njihovi vrstniki, in precenjujejo svojo pričakovano življenjsko dobo (tudi za dvajset let in več). Prepričanje, da bo prihodnost veliko boljša kot preteklost in sedanjost, je poimenovano kot pristrani optimizem, zaslediti pa ga je pri vseh rasah, na vseh območjih in v vseh socialno-ekonomskih razredih, ne glede na starost in spol.

Ne vem kako vi doživljate in dojemate besedo ali pojem EGO. Osebno sem se veliko spraševala o tem, kaj naj bi to zares pomenilo. Ali je dobro, da imaš nekaj ega ali slabo? Kaj sploh opredeljuje beseda EGO? Sliši se zelo fiktivno, neoprijemljivo, nek izraz za nekaj. 

Definitivno pa velikokrat slišimo to besedo v različnih sodbah drugih: »poln je ega«; »en sam ego jo je«; »ima velik ego«, »ta je pa na ego tripu«; »vodi ga ego«; »zelo je egoistična« in tudi »ima majhen ego«; »ta je pa čist brez ega«… Če za nekoga lahko rečemo: »ta je pa čist brez ega« mi to spet zveni, kot da to spet ni najbolje. Ali pač? Vsekakor je to zelo razsežna tema. Poskušala jo bom predstaviti na čim krajši, upam da preprost in meni razumljiv način.

Konec partnerske zveze za nobeno od vpletenih strani ni lahek. Ne obstaja formula, po kateri bi lahko rekli, kako dolgo bo trajala faza prebolevanja. Ženske naj bile pogosteje tiste, ki dajo pobudo za konec zveze, a so hkrati tudi tiste, ki jo dlje časa prebolevajo. Nekateri pravijo, da je za vsako leto zveze potreben mesec dni žalovanja. Konec petletnega razmerja bi tako prebolevali pet mesecev. 

Seveda pa ljubezenska matematika ni nikoli tako preprosta, saj je obdobje prebolevanja odvisno od več faktorjev. Osebe, ki so že po naravi nostalgične, bodo verjetno potrebovale veliko več časa, da bi se postavile nazaj na noge. 

Veliko ljudi razmišlja: »Ko bom imel več denarja, ga bom pričel upravljati.« Ali vidite ta paradoks? Kot bi rekli: »S hujšanjem bom pričel takoj, ko izgubim deset kilogramov.« Vidimo, da prihaja do vzročno-posledične zamenjave. Pravilni vrstni red je: »Ko bom pričel upravljati s svojim denarjem, ga bom imel več.«

Z upravljanjem z našim denarjem pridobivamo nadzor nad denarjem. Nadzor vam prinese več denarja. To je naravna posledica po univerzalnem načelu - načelu pozornosti, ki pravi: Na čemer je pozornost, to se povečuje!

Denar je naša energija, torej upravljanje s svojim denarjem pomeni upravljanje s svojo energijo. Ko mi nekaj plačamo z denarjem, ne damo iz rok zgolj svojega denarja, ampak damo tudi del svojega truda, dilem in šolanja.

V kolikor se velikokrat spopadate z nizko samozavestjo ste gotovo že slišali, da morate bolje poskrbeti zase.

Lahko si privoščite masaže, kopeli, nego obraza,  manikure, pedikure, bolj kvalitetno prehrano in spanje. Vendar vam vse to lahko pomaga samo, če že sami menite, da si tretmaje tudi zaslužite. Sicer vas lahko po vsej tej luksuzni negi ujame neupravičena krivda, kar pa ne pomaga vaši samozavesti. 

Zato se morate najprej redno posvečati »notranji negi«. V nadaljevanju predstavljam 2 primera, kako se posvetiti sebi:

S povečanim dotokom nove energije na naš planet se v nas dogajajo velike spremembe, ki si jih marsikdaj niti ne znamo razložiti. Globoka žalost, nenadni napadi joka in globoko zasidrani egoistični vzorci mnogih življenj, ki smo jih preživeli, prihajajo na dan, da jih opustimo, medtem ko se povezujemo z energijami preobrazbe Kristusove zavesti, ki so se popolnoma aktivirale 12. decembra, 2012 in se še intenzivno nadaljujejo.

Čutimo neopredeljen notranji nemir, kot da nekaj iščemo, pa še sami ne vemo, kaj točno naj bi to bilo.
Pomikamo se ven iz starega v novo.. stari način nam več ne služi v naše najvišje dobro. Čas je za prebujenje in povratek v našo resnico, kdo smo.

Mladi Demosten je hotel postati mojster govorništva. Toda bil je prikrajšsan za mnogo stvari: znanje, denar za učenje pri govornikih, zdravje, saj je dolge ure delal pod vročim soncem in, najvažnejse, za dobro podajanje besedila, kajti brezupno je jecljal.

Toda vztrajnost dela cudeže in Demostenu je uspelo slediti predavanjem najbolj slovitih govornikov in filozofov. Imel je srečo poslušati celo velikega Platona, ko je razlagal svoje teorije.

Spodbujen z gledanjem in poslušanjem predavanj, mladi mož ni izgubljal časa, da bi se povzpel na govorniški oder za svojo prvo javno razpravo.Toda kakšen polom !!

Iz dneva v dan postajam vse bolj podobna – SAMA SEBI. Žal pa to ni vedno idealna podoba, kajti mnogo nepravilnosti me kazi. Te nepravilnosti se ne odražajo samo v potezah mojega obraza, v moji telesni podobi, pač pa še bolj v neprimernih, nezaželenih dejanjih.

Naj mi je prav ali ne, toda tudi to sem JAZ. Seveda na te svoje pomanjkljivosti vsekakor nisem ponosna. A priznam, da me pri svojih soljudeh, čeprav me sicer te nepravilnosti bodejo v oči, le ne motijo v tolikšni meri, kot kadar jih odkrijem pri sebi.

Šele ko padeš, se lahko pobereš. In takrat imaš idealno možnost, da se pobereš drugačen, spremenjen, z zavestjo in srčnostjo. Res je, da moraš najprej sebi in drugim priznati, da si padel. In to ni lahko. Naš ego ni navdušen nad tem. Zato veliko ljudi že v osnovi ne prizna, da je padlo. S tem zanikajo svojo možnost, da postanejo drugačni, da življenje in sebe vidijo v drugačni luči.

Kakšna škoda se zgodi vsakič, kadar je pomembnejši zunanji izgled od iskrenosti in od tistega kar nosimo v sebi. S tem že v osnovi zanikamo sebe takšne kot smo. In iz te pozicije ne moremo rasti. Ker je izhodišče zlagano.

Superheroje v stripih s bili ustvarjeni kot motivacijske osebnosti, ki varujejo ljudi pred vsem slabim. Postavili so močna moralna pravila in tvegali svoja življenja za varnost javnosti. Postali so eden glavnih navdihov za otroke in odrasle, predstavljali so glavne vrednote v družbi. Vendar smo skozi leta ugotovili, da jih poleg občudovanja dojemamo kot ljudi z svojimi čustvi, težavami in napakami. Da so taki, kot smo vsi ostali.

Te lekcije niso prišle od Batmana in Spidermana, ampak od Bruce Wayna in Petra Parkerja (alter ego batmana in spidermana).

Vsi, ki nismo ravno navdušeni nad tistimi osebki, ki so preveč zaverovani v sebe, bi morda morali prevzeti njihovo filozofijo. Študija je namreč pokazala, da so vaši možgani navdušeni ob takem obnašanju.

Harvardska univerza je opravila več eksperimentov, da bi ocenila, koliko ljudje radi govorijo o sebi in zakaj. Glede na študijo, ni prav nič čudno, da 40% vseh pogovorov ljudje govorijo o sebi. Opazovali so možgane, kjer se je pojavila aktivnost v predelu za nagrade (tiste, ki so dejavni med nagradami kot so hrana in spolnost). Ali lahko sedaj resnično primerjamo objavljanje na Facebooku in Twitterju s hrano in seksom?

Velika Britanija je decembra 2011 prvič izvedla raziskavo o sreči svojih prebivalcev. Odločitev vlade je komentiral dr. Mark Williamson vodja gibanja Action for happines, ki ima že 20.000 članov iz več kot 100 držav sveta. Gibanje se posveča spodbujanju dejavnosti za srečnejše skupnosti, družine, delovne pogoje in šole.

Priča smo velikemu miselnemu premiku, ko govorimo o družbenem napredku. Vse več ekonomistov, politikov in drugih strokovnjakov si prizadeva pridobiti nova merila za uspešnost družbe. Tiste, ki se ne bodo omejili le na ekonomske kazalce, temveč bomo merili celotno kvaliteto življenja. Nobena novost pa ni, da se sodobno potrošništvo ni izkazalo pri izpopolnitvi življenj.