Kaj loči uspešne ljudi od neuspešnih? Uspešni ljudje točno vedo kaj hočejo, neuspešni pa se niti ne zavedajo razlike med želeti, upati, sanjariti in hoteti. Kadar nekaj zares hočem, sem si običajno tudi že postavil zelo konkreten cilj.

Uspešni ljudje vedo, da je za življenje potrebno tveganje, neuspešnim pa vladajo bojazni, zaskrbljenosti in strahovi. Tveganja morajo seveda biti primerna sposobnostim in za začetek ne prevelika. Vsako tveganje, ki prinese uspeh, pa poveča tudi samozavest.

»Življenje ne pozna lekcij, ki bi bile ustvarjene in namenjene za našo rast.«

Pogosto lahko naletimo na nauk, da moramo svoje trpljenje sprejemati kot lekcije, ki naj bi nam jih življenje namenjalo za našo rast. Pa je to res? Je naš razvoj res stvar tega, kolikokrat bomo trpeli in bili na življenjskem dnu?

Trdno stojim za tem, da je pogled na življenje, ki poveličuje trpljenje, neutemeljen in napačen. Nekaj takega, kot če bi trdili, da potrebujemo izkušnjo težkih prometnih nesreč, da bi se lahko razvili v dobre voznike.

Kaj je ljubezen?
Ljubezen - koliko razmišljanj, sanjarij, pesmi, izpovedi, filmov, knjig . je povezanih z njo! Z ljubeznijo se v življenju srečujemo na mnogo načinov. Dovolj je, da gremo na ulico, prižgemo televizijo ali radio, odpremo knjigo - povsod je prisotna. Ljudje besedo ljubezen različno dojemamo in doživljamo.

Če bi naredili anketo o tem, kaj komu pomeni ljubezen, bi verjetno dobili celo paleto raznovrstnih odgovorov, vsi pa bi izžarevali prijetno energijo, pozitivnost, povezovalnost, vključujočnost . Kako bo človek razumel in doživljal ljubezen, je odvisno tudi od njegove starosti, izkušenj in predvsem od njegove osebno-duhovne zrelosti.

V zadnjem času se veliko govori o tem, da moramo za dobro duševno počutje znati svoja čustva izražati, ne pa jih potlačiti. Temu bi v luči dognanj življenjeslovja težko pritrdili in sicer iz dveh razlogov. Prvič, ker vsa čustva, ki jih čutimo, vedno tudi izrazimo, in drugič, ker nobenega čustva ni možno potlačiti.

Čustva nam omogočajo, da se lahko bolj zavedamo svojih misli. Manj prijetna čustva nas opozarjajo na misli, ki jih bo potrebno spremeniti. Ko čutimo na primer jezo, rešitev ni v tem, da jo brezkompromisno izrazimo tako, da damo drugim jasno vedeti, da smo nanje jezni. Češ, da je to zdravo in imamo do tega pravico. Precej bolj verjetno je, da bomo na ta način ustvarjali ali poglabljali konflikte, zaradi katerih bomo čutili še več jeze.

V Čistem Zavedanju ni Zla

Ena od prvih stvari, ki sem jih spoznal, ko sem se začel prebujati, je bila, da v Čistem Zavedanju ni Zla. Dojel sem, da bo to spoznanje ukinilo Zlo in popolnoma spremenilo ljudi in življenje v našem vesolju.

Zlo obsega vse dejavnosti (misli, občutki, čustva, besede in dejanja), ki škodujejo in uničujejo ljudi, živali in naravo. Zlo se izraža kot laganje (teorija) in nasilje (praksa).

Tudi če smo na vsak način predani svoji pozitivni usmerjenosti in naravnanosti, nam včasih pot prekriža - življenje. Kljub našim najboljšim nameram, se bodo našli trenutki, ko nas bo rezultat lastnih dejanj nekoliko zanesel s smeri.

Ko se to zgodi, ni razloga, da bi se obtoževali. Samo prepoznajmo, sprejmimo, se kaj iz tega naučimo in se premaknimo spet naprej v pozitivno smer.

Tako zmagovalci kot poraženci se spotaknejo. Razlika je samo v tem, da so se zmagovalci naučili, kako se hitro pobrati.

Vsako naše prepričanje se odraža v naši realnosti. Tudi prepričanje, da je življenje stresno.

Življenjeslovje uči, da stres sam po sebi ne obstaja. Nič takšnega ni, kar bi nam lahko samo po sebi ustvarjalo stres: ne odnosi, ne družina, ne služba, ne zdravje, ne finance, ne današnji tempo življenja … Nesporno je, da zaradi vsega naštetega lahko doživljamo tudi tako težka čustva, kot so nemoč, tesnobo ali brezup. Toda ta čustva niso nekaj novega - ljudje so jih doživljali, od kar svet obstaja.

Če jih doživljamo in če so intenzivno, je dejstvo, da si z njim zlahka porušimo stanje homeostaze in ogrozimo zdravje ali kako drugače trpimo. Ampak enako neizpodbitno dejstvo je tudi, da je samo od nas odvisno, ali ga bomo doživljali in predvsem, kako intenzivno ga bomo doživljali. Samo od nas je odvisno, ali se bomo osredotočali na problematično plat svoje situacije, ali se bomo zavestno naravnavali v iskanje rešitve.

DANAŠNJA ODLOČITEV - JUTRIŠNJA USODA
Vaša usoda je v glavnem posledica vaših ozaveščenih ali neozaveščenih preteklih odločitev. Se strinjate? Verjetno je kdo med vami, ki se povsem ne strinja, zato bom uvodno trditev skušal malo bolj razčleniti. Soglašam s tistimi, ki menite, da vse pa res ni od vas odvisno. Prav zato pa sem zapisal, da je vaša usoda v glavnem (beri: ne povsem, v veliki meri pa) posledica vaših preteklih odločitev.

Razumljivo je, da potresi, poplave in druge elementarne nesreče niso posledica vaših odločitev, vendar ne glede na to, kaj vas doleti - vedno imate možnost izbire. Vedno ste vi tisti, ki odločate o tem, kako se boste odzvali v določenih razmerah. Tudi, ko gre za naravne nesreče je zelo pomembno, kako boste ravnali v takšni situaciji, saj je pogosto prav od vašega odziva odvisno, kako jo boste odnesli.

Nihče se ob rojstvu ne rodi kot nepopisan list, niti v smislu telesnih danosti niti značajskih potez. Zato o svojem značaju pogosto razmišljamo kot o prirojenem delu osebnosti, ki je, kakršen je, in nam od rojstva do smrti kroji usodo. A se motimo. Res je, da je značaj naša stalnica, ker se skozenj vse življenje izražamo. Ni pa res, da se značajsko ne moremo spremeniti in bi nam značaj zato po svoje krojil usodo.

V resnici se značajsko nenehno spreminjamo in sicer iz dveh razlogov: ker nikoli doslej v podobnih situacijah nismo imeli istih izkušenj, kot jih imamo danes, in ker so okoliščine, na katere se odzivamo, vsakič vsaj nekoliko drugačne.

Serijo člankov o številnih religioznih lažeh, nesmislih in neumnostih, ki jih New Age guru Neale Donald Walsch redno pošilja naročnikom po e-pošti, bom izdal v novi knjigi.

Zdaj imate priložnost, da spremljate, kako nastaja novo knjižno delo.

Člankom bom dodal še uvod, predstavitev življenja in dela Neala Donalda Walscha, analizo njegovih razgovorov z bogom, številne krščanske kritike njega in njegovega boga in knjigo zaključil z zaključnim zaključkom.

To bo poleg knjige o nagualizmu Carlosa Castanede, o budizmu kot edini religiji brez boga, in serije štirih knjig o križščanstvu, v kateri prvič v zgodovini človeštva predstavljam veljavne dokaze, da bog ne obstaja, še ena knjiga o religioznih lažeh, to pot o New Age religiji novega boga “Enosti”.

Mnogokrat se sploh ne zavedamo, da si škodimo.
Mnogi imajo občutek, da niso dosegli svojega potenciala. Iščejo svoje poslanstvo in se sprašujejo, zakaj v življenju ne napredujejo oziroma niso srečni. Pa so se kdaj vprašali, zakaj je tako in kaj lahko naredijo?

Mnogokrat sabotiramo samega sebe – še zlasti v tem blestijo tisti, ki se preveč obremenjujejo z malenkostmi in negativnimi posledicami, ki se morda nikoli ne bodo zgodili – tako imenovanje "sekiranje na zalogo“. 
Nič čudnega, da so nezadovoljni.

Karkoli lahko naredimo, lahko naredimo še bolj učinkovito, če dodamo temu tudi prijaznost. Karkoli rečemo, postane veliko bolj prepričljivo, če to izrazimo pristno in prijazno.

Prijaznost v enem samem trenutku lahko prinese pozitivne posledice, ki trajajo leta in leta. Prijaznost je darilo, ki daje svoj dar celotno življenje.

Prijaznost ni prav nič zapletenega in se zgodi sama po sebi, ko popolnoma odprete svoje srce življenju. Prijaznost prinaša novo luč in upanje v najtemnejše dneve.

Piše: Bern Jurečič

Čeprav za večino področij, na katerih se udejstvujemo, velja splošna trditev, že skoraj floskula, da gre vse vedno hitreje naprej in da se bo svetu od vrtoglavega napredka zavrtelo v glavi, pa je le malo področij, kjer bi se nagle spremembe tako hitro prijele kot ravno v komunikaciji.

Skoraj dnevno izboljšane možnosti sporazumevanja, hranjenja spominov in slik, navezovanje stikov in povezovanje na toliko načinov, da jih je praktično nemogoče našteti, bodisi zato, ker je med različnimi, denimo zvočnimi, slikovnimi in še drugimi zapisi toliko različnih kombinacij - da o trgovskih zaščitenih imenih ne govorimo -, da jih je komaj mogoče razlikovati med seboj, bodisi zato, ker bo tudi v primeru, če bi nam to nekako že uspelo napraviti, še prej, preden se bo posušila tiskarska barva tega članka, razvoj že priskrbel spet neko novo možnost, še boljšo kot vse prej.

»Ne prizadenejo nas drugi s svojimi besedami. Prizadetost čutimo zaradi pomena, ki ga mi damo njihovim besedam.« Mateja Kunc

Pred kratkim sem svojo skupino na Facebooku povabila k razmišljanju o tem, ali utemeljeno lahko pričakujemo, da bi nas drugi morali sprejemati takšne, kot smo. S svojim vprašanjem sem jih želela spodbuditi k razmišljanju, kaj si pravzaprav želimo od svojih partnerjev, ko pričakujemo, da nas bodo pripravljeni jemati takšne kot smo.

Bi lahko rekli, da s tem od svojih bližnjih pričakujemo, da bodo brez zadržkov sprejemali tisto na nas, kar imamo sami za svojo dobro stran, v kar smo prepričani, nas navdaja s ponosom in veseljem, nam dviga samozavest in vero vase? Mislim, da ne. S tem običajno nimamo težav. Kvečjemu smo kdaj lahko malo jezni na svoje drage, če mislimo, da od njih dobivamo manj priznanja, kot bi si ga po naše zaslužili.

Religija je eno izmed najmočnejših karmičarskih orodij za poneumljanje, podrejanje in izkoriščanje ljudi. Religiozno programiranje je popolna kombinacija Zla, saj je sestavljeno iz laganja in nasilja. Tudi laganje je nasilje, saj predstavlja nasilje nad Resnico. Temelj religiozne laži je, da obstaja bog.

V zgodovini je obstajalo na tisoče bogov in vsi naj bi bili Eni in Edini Stvarniki Sveta in ljudi. Danes je kljub njihovi nesmrtnosti “živih” le malo bogov. Starim modelom se je pridružil še novi, New Age oziroma Novodobni bog, katerega že nekaj desetletij kanalizira Neale Donald Walsch. Vsaj tako on misli.

Poglejmo, kako nam karmičarski lažnivec in v resnici le človek z drugega planeta, ki se pretvarja, da je bog, preko Neala sporoča, da smo njegovi otroci.

Kronično preobremenjevanje iz odgovornosti za potrebe drugih, je (pre)velika neodgovornost do sebe.

Sade sati je sedem let in pol dolgo obdobje, ki se pri vsakem od nas ciklično ponavlja na približno vsakih trideset let. Kolikokrat ga bomo doživeli, je odvisno od dolžine življenja, večina pa ga preživlja dva do trikrat.

Marsikje velja za težko obdobje, zato ga mnogi pričakujejo z velikim strahom. Gre za precej razširjeno prepričanje, da nam lahko prinese boleče izkušnje na najobčutljivejših področjih življenja, kot so zdravje, odnosi, posel ali finance. Mnogi celo verjamejo, da gre za obdobje, ko nas življenje najbolj uči svojih lekcij. Sama ne mislim tako. Prepričana sem, da je strah pred Sade satijem v resnici odveč. Težav nam namreč ne prinaša obdobje samo po sebi. Če jih doživimo, jih zato, ker ne razumemo njegove narave.

Nekateri so najsrečnejši, ko dobijo prvega otroka, drugi, ko študirajo, in tretji, ko dobijo prvi poljub. Kako bi vi opisali najsrečnejši dan v življenju? Preverite, kaj pravi raziskava in ali spadate med večino.

Študentska leta že dlje časa veljajo za najsrečnejše obdobje v življenju, nova raziskava, ki je potekala pod vodstvom Chimes centra v Uxbridgeu in v kateri je sodelovalo 1.000 odraslih, pa je znova potrdila, da je obdobje obiskovanja predavanj, učenja, druženja s sošolci in obiskovanja knjižnic večini pomembnejše od na primer rojstva prvega otroka ali poroke, poroča Daily Mail.

Piše: Nives Pustavrh v novi Vivi www.viva.si

Kaj vas je osrečilo danes? Objem partnerja, otroški nasmeh, zahvala brezdomca, ki ste mu poklonili evro? Ali pa ste nenehno nezadovoljni, ker ste prepričani, da je sreča samoumevna, celo naša pravica, pa kar niste srečni? Sreča je nekaj, po čemer stremi večina ljudi. Vemo, da je sreča nekaj, kar naj bi nam pripadalo - tako rekoč naša pravica. In ni ga človeka, ki ga to notranje hrepenenje ne bi gnalo, da bi jo dosegel, poiskal, si jo prilastil … Zdi se, da nam nenehno uhaja in da je nikoli ni dovolj.

Kot potrjujejo raziskave - in tudi naše izkušnje - je dolgoročno ne prinašajo ne denar ne partnerji ne otroci ne poklic ne materialne dobrine ne naključne ugodne priložnosti. Je torej sreča stvar usode, na voljo le nekaterim izbrancem s srečnimi geni? Ne. Sreča je dosegljiva vsem, vendar - tako kot vse, v čemer bi radi blesteli - zahteva svojo šolo.

Ničesar ne počnemo podzavestno, le vsega ne počnemo enako zavestno

Ideja o obstoju podzavesti je v naši družbi zelo prisotna. Nanjo se sklicujemo, ko si ne znamo pojasniti svojih občutij in odzivov. Na njej temeljijo tako rekoč vse metode in tehnike s področja duševnega zdravja. Je kot nekakšna dogma, tako splošno sprejeta, da skoraj ne dopušča dvomov vanjo. A ravno zaradi velikega pomena, ki se podzavesti pripisuje in nenazadnje vpliva, ki ga ima njeno razumevanje na naše dojemanje sebe, si nedvomno zasluži, da si jo pobliže pogledamo.

Zagovorniki koncepta podzavesti trdijo, da smo v svojih odzivih pogosto vodeni s skritimi miselnimi procesi, ki se jih ne zavedamo in nad katerimi nimamo nadzora.

Piše: Branko Gradišnik, odpisatelj v Vivi www.viva.si

Kaj rečem materam, ki si želijo nasveta, kako biti »popolne«? »Tako kot je starejši človek manj star od starega človeka, je popolna mati manj dobra od še kar dobre matere …«

Vzajemnaa ljubezen med staršem
Pojdimo od začetka. Vsaki materi, če ima moža oziroma »partnerja«, najprej rečem, da vzgoja otrok ne poteka v odnosu do otroka, ampak znotraj razmerja s sozakoncem. Starša sta živi zgled: otrok se vzgaja sam od sebe, s posnemanjem, z nezavednim notranjenjem tako matere kot očeta, še sploh pa razmerja med njima. Fantek se od matere nezavedno uči, kakšne so ženske, od očeta pa, kakšen bo on, ko »bo bil velik«.

Zakaj nikomur ne bi bilo treba živeti v negotovosti?
Skozi svoje dolgoletno svetovalno delo ugotavljam, da imamo pogosto od življenja manj, kot bi lahko imeli, ker smo tako v skrbeh zaradi prihodnosti, da spregledamo priložnosti, ki se nam ponujajo v sedanjosti.

Še huje, s svojim obremenjevanjem z jutrišnjimi skrbmi nehote kličemo nase prav tiste stvari, zaradi katerih nas danes najbolj skrbi. Slabe stvari se nam namreč ne dogajajo, ker bi se nekaj izven nas zarotilo proti nam, ampak ker predolgo ohranjamo pretemen pogled na preveč stvari.

Temen pogled pomeni, da smo kronično zaskrbljeni. Skrbi se rojevajo iz strahu. Strah je brez dvoma naše najtežje čustvo. Ohromi nam telo in duha. Strah nas je, ker ne vemo, kaj nam prinaša prihodnost, iz preteklih izkušenj, lastnih ali tujih, pa vemo, da nam lahko prinese tudi marsikaj hudega.

Ko se oziram v preteklost, se mi obudijo sami lepi spomini. Ko vidim kakšno sliko piknikov, dejavnosti, ko smo še skupaj hodili po svetu, se mi milo stori. Ljudje se preteklosti ponavadi spominjamo samo v lepih trenutkih. Razen, ko smo imeli res kakšne težke trenutke.

Drugače pa se vse zdi po nekem določenem času kot iz pravljice. Ob pogledu na fotografijo igrišča, kjer smo veselo piknikovali, sem prebudila vse občutke, spomine in nasmehe. Kako smo se imeli lepo. Potem sem se začela spraševati, kje so se izgubili vsi težki trenutki in zakaj se spominjam samo lepih, ki mi vedno znova vzbujajo dvom, da sem se v življenju odločila pravilno. Zakaj se spominjamo samo lepih občutkov?

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Ko si v življenje preprosto zaljubljen
Kaj je sploh sreča? To vprašanje si znanost (psihološka in tudi ekonomska) zastavlja že desetletja. Eno od največjih protislovij življenja je namreč prav v tem, da vsi želimo biti srečni, le redki pa vedo, od kod izvira sreča, kaj vpliva nanjo in kako lahko k njej prispevamo sami. 

Tako kot veselje, žalost, sovraštvo, krivda, ljubosumje … je tudi sreča čustvo. Ima svoje vzroke, ki jih lahko razumemo in nadziramo. Sreča je večplastna in tudi opredelimo jo lahko na številne načine. Včasih zahteva trud, drugič prav nobenega naprezanja. Kakorkoli obrnemo in kakorkoli si predstavljamo srečo, pa si za to, da bi bili srečni, za ta končni cilj, prizadevamo vsi, ne da bi se morali pri tem opirati na znanstvene razlage.