Piše: Sonja A. Mrak v Karma plus

Kako ljudje vidijo naš smeh in kaj lahko ugotovijo o nas glede na način, kako se smejimo

Tako kot oblika čela ali prstov in različnih gest, po katerih se ločujemo od drugih, je za vsakogar od nas značilna tudi cela vrsta nasmehov, ki jih uporabljamo ob različnih priložnostih. Judy James, strokovnjakinja za obnašanje in govorico telesa, trdi, rahlo razvlečeni ustnici kažeta na notranjo žalost, medtem ko nam živčnost osebe razkriva smeh, ki spominja na jok otroka.
Tih in potlačen smeh priča o tem, da oseba, ki se tako smeje, dela v strogih in težavnih razmerah, ki so jo pripravili do tega, da svoj smeh nadzoruje. Ne glede na to imajo take osebe navadno zelo dobro razvit smisel za humor.

Kako priti do miru in nenavezanosti? Modrost nam da uvid v dva pola življenja, v spremenljivega in v nespremenljivega ter razkrije, da je nesmiselno iskati stalnost in stabilnost v pojavnem svetu, ki je naravno spremenljiv in minljiv. Meditacija prebuja izkušnjo nenavezanosti in notranjega miru ter nas osredotoči v osi življenja, v pravem notranjem jazu. Ozaveščenost čez dan omogoča, da se manjkrat zapletemo na 'limanice' odvisnosti in tako osvobajamo 'negibno od gibljivega', svoj pravi jaz od vsakodnevnih nihanj duševnosti.

Modri nauki pravijo, da je za duhovno rast potrebno gojiti nenavezanost na osebe, imetje, status, celo na svoje predstave, prepričanja, čustva ... Navezanost seveda pomeni čustveno navezanost.

Katero željo nosite globoko v srcu, a vam jo nikakor ne uspe spremeniti v resničnost?

Kaj če vzrok za to lahko najdete v eni od naslednjih vrstic:

- vsakič, ko ste na pravi poti do nje, obupate in sabotirate sami sebe, ker ne vidite znakov, da ste na pravi poti (in imate točno določene predstave, kakšni so ti znaki)

- vsakič, ko vam življenje pokaže naslednji korak, ga spregledate (ker ni znotraj vaših predstav korakov, ki vodijo do vaše želje)

Resne, odgovorne in delavne ljudi običajno videvamo v trpežnih čevljih, primernih delu in letnemu času. So odkritosrčni, zanesljivi, spoštljivi in zgledni.

Koraki nekaterih so odmev okovanih gojzarjev. Brezbrižni, sebični, oholi in zaverovani vase komajda opazijo, da so koga pohodili, in jim ni za nikogar mar.

Nekaj ljudi se bolj razkazuje kot hodi v vpadljivih, dragocenih, tudi okrašenih čevljih. Njih geslo je videz, ki ga podpirajo z leporečjem in izumetničenostjo; drugih skorajda ne opazijo. Notranjo praznino nekako skrijejo pod blišč in okrasje.

Včasih težko razumemo ter prizadeti in zgroženi dojemamo dogodke, za katere izvemo iz medijev, ki uničujejo ali ogrožajo človeška življenja in naravo. Čeprav je to daleč od nas, v Ameriki ali drugje v svetu. Kadar pa doleti nas same ali naše najbližje kaj nevsakdanjega, se pa še toliko bolj sprašujemo, zakaj smo morali mi ali naši otroci to doživeti.

Tako se ob izgubi službe, nesreči na cesti, pljučnici, ločitvi in podobnih dogodkih  vedno znova vprašamo: "Zakaj se  ravno meni in ravno zdaj to dogaja? Saj sem vendar tako dober, pošten, sosed je pa lump, pa kar v redu živ ..."

Pogovor je srce odnosa. Toda žal je ovir za izpolnjujoč pogovor mnogo. Veliko je že doseženo, če predvsem manj govorimo in več poslušamo.
 
HALLOOO, ALI ME TAM ZUNAJ KDO SLIŠI?
Carel Rogers, ugledni psiholog, primerja nas, povprečne ljudi, s človekom, ki mu je spodrsnilo in je padel v samoten, prazen in globok vodnjak. Ujete v vodnjaku se nas poloti občutek osamljenosti. Počasi se v nas razvijajo frustracije, ker sami ne moremo splezati iz vodnjaka in ker ne vemo, ali bo kdo slišal naše klice na pomoč.

Kaj je zamera? V svoji osnovi zamera izhaja iz naših pričakovanj, ki jih drugi niso realizirali. Sledi naše razočaranje in mentalno premlevanje ter čustveno stopnjevanje, ki se večinoma konča v prikriti jezi. Včasih jo celo izrazimo, če zberemo pogum in se soočimo s tisto osebo, ki ni realizirala naša pričakovanja.

Večinoma pa potlačimo vsa čustva in občutke, ki so se začeli dvigovati v nas. In ko je vse potlačeno in varno spravljeno v naših telesih, začne zamera žgati in razžirati od znotraj. Več ko o njej razmišljamo ali govorimo, bolj se krepi. Zamere se lahko kažejo v različnih oblikah, tako da se včasih sploh ne zavedamo, da smo v zameri.

Zaradi lastnih izkušenj in opazovanja ljudi in sveta okoli sebe, sem se tokrat odločila pisati o strahu, ki je res velik problem, dandanes vse večji. Verjetno se boste tudi sami strinjali, da, na žalost, večina ljudi, večino časa, živi v stanju strahu. Dejstvo je, da strah doživljamo prav vsi, eni bolj, drugi manj intenzivno, odvisno spet od situacij.

Strah nam povzroča nešteto nevšečnosti, ki se jih morda sploh ne zavedamo, v vsakem primeru pa nas zelo omejuje. Strah je, poleg ljubezni, naše najmočnejše čustvo. Dotika se vsega kar razbiramo iz okolice, vsega kar mislimo, kar govorimo in kar delamo. Vpleten je v naše izbire in odločitve, v vse naše reakcije in odzive. Vse izkušnje, ki jih doživljamo, pa lahko pridejo samo iz dveh naslovov, našega stanja ljubezni ali našega stanja strahu.

Zato ker so moški močnejši in nasilnejši? Prav gotovo, a to je zgolj ena plat. Moški ženske potrebujejo in vedno so znale nekatere ženske to izkoristiti, pa če so živele v še tako afganistanskih okoljih.

Tudi nasilje, ki se ga ženske poslužujejo v odsotnosti telesne moči, potrebuje zgolj dosti več časa, sicer pa besede nimajo manjšega učinka kot pesti, redilna hrana poškoduje notranje organe kot nož, čustvena nedosegljivost pa ubija kot krogla. Vsekakor ženske v podrejeno vlogo pogosto (pri)silijo moški s svojim nasiljem. A kdo jih za to vlogo vzgaja?

Vsak človek se mora uvesti v ljubezen. » Nova zapoved , ki vam jo dam, je: »Ljubite drug drugega.« Ouspesky v » Tertium Organum« trdi, da je »ljubezen kozmični pojav« in da človeku odpre svet četrte dimenzije, »svet Čudežnega.«

Resnična ljubezen je nesebična in ne pozna strahu. Izliva se na predmet svoje naklonjenosti, ne da pri pričakovala povračilo. Njena sreća je sreča dajanja. Ljubezen je uresničenje Boga, zato je najmočnejša privlačna sila v vesolju. Čista, nesebična ljubezen pritegne kar je njenega; ni treba prositi ali iskati. Le redkodo ima jasne predstave o resnični ljubezni. Človek je v svojih čustvih sebičen, zatiralski ali pa prestrašen, zato izgubi predmet svoje ljubezni. Ljubosumje je najhujši sovražnik ljubezni, saj domišljija podivja, ko vidi, da je ljubljeni naklonjen tudi drugim ljudem. Če ti strahovi niso pravočasno premagani, se gotovo uresničijo.

Piše: Vojka Žerovnik v Karma plus

Pred več kot dvajsetimi leti sem imela priložnost spoznati probleme, ki so nastajali zaradi napačno izbranega študija. Na takratni Center za razvoj univerze so prihajali študentje, ki so se znašli v hudih osebnostnih krizah. Razlogi zanje so največkrat tičali v spoznanju, da  študij, ki so si ga izbrali, ni primeren in se v takem poklicu tudi  ne vidijo. Zaradi tega sem si pogosto postavljala vprašanje, na kakšen način si človek lahko izbere sebi primeren poklic. Iskanje odgovora je postalo dvajsetletno raziskovanje tega področja.

Sedaj lahko z gotovostjo trdim:
Ena naših največjih težav je ta, da nismo prepričani, kaj hočemo. Poleg tega pa se nismo naučili, kako pomembna je vsaka misel, ki se nam porodi in nam na neviden način kreira življenje.

Tokratna tematika je za tiste, ki sprejemamo polje širše možnosti oz. smo pripravljeni sprejemati nove/drugačne informacije, ne glede na to, kako močno odstopajo od tistega, kar smo bili naučeni.

Pred leti sem pri nekem šamanu dobila zanimiv, predvsem pa čisto nov pogled na svet. Pred lastnimi očmi mi je dal več dokazov, da je naša realnost lahko tudi zelo drugačna. Rekel mi je, tvoj razum je tvoj edini sovražnik. Seveda je to težko dojeti in razumeti, danes pa sem že vse bližje spoznanju te trditve.

Iz revije Karmaplus

V današnji vse bolj napeti in nezdravi družbi, v kateri ima vse več ljudi vedno manj priložnosti ukvarjati se s samim seboj, saj je zunanjih izzivov vedno več, je odtujenost postala eden od glavnih socialnih problemov. Ne pogovarjamo se, hodimo drug mimo drugega, ne zanimamo se za nikogar, problemi drugih nas pustijo hladne, tudi telefoniranje je s pojavom žepnih telefonov omogočilo ustvarjanje distance, ki se nam zdi prepotrebna, da bi se zaščitili pred vdorom sveta v našo zasebnost, našo glavo, naše misli …

Toda ko je kontakt z drugimi zreduciran na najnujnejše, je tudi možnosti za refleksijo, odziv, ogledalo vse manjši. Tako tudi izgubljamo možnost za primerjanje z drugimi, posledično pa za ustvarjanje mnenje o sebi. Ker nam mediji vsakodnevno servirajo milijone (zvečine nepotrebnih) informacij in "vzorov", sčasoma izgubljamo občutek, kateri so pravi.

Ljudje se večinoma ne zavedamo, kako močna je vez med 'notranjim in zunanjim svetom' človeka. Na prvi pogled se zdi, da sta povsem ločena in da nimata en z drugim nobene zveze. Pa je resnica drugačna: ločuje ju le navidezna membrana, ki pa je polnoprepustna. Malodane vsi človeški problemi so 'notranji' problemi in če imamo vsaj približno resen namen kar koli spremeniti v 'zunanjem svetu', bo treba od tod (od znotraj) tudi izhajati.

Ljudje se večinoma najlažje identificiramo s svojimi čustvi, ker pa so ta tako zelo minljiva in krhka, smo takšni tudi sami. V sami naravi čustev je, da se spreminjajo, postanejo manj pomembna in intenzivna, pač, ker življenje vstopi vmes, ker se človek zamoti z drugimi stvarmi in ker preprosto ni mogoče, da bi jih neprestano gojil ter vzdrževal; zato se na njih ni kaj prida zanašati.

ALI JE VAŠ CILJ RESNIČNO VAŠ?
Dobro razmislite, kaj si VI resnično želite v življenju in ne, kaj si želijo drugi. Mnogi uresničujejo cilje drugih ljudi in nič ni bolj žalostno, da pri svojih 50. letih ugotovite, da si ne želite živeti takega življenja.

OBLJUBITE SI
Uporabite raje besedo obljuba kot pa cilj. Večina ljudi ne doseže svojih ciljev. Tudi če razmišljate o ciljih, pripravljate sebe za neuspeh, ker je nedoseganje ciljev tako normalno. Ko pa nekaj obljubite, ne razmišljate, da boste nekaj poskusili ali ciljali. Pričakujete, da boste izpolnili obljubo. Ko obljubite nekaj, ki si jo zares želite izpolniti, vaši možgani začnejo delati v smeri vašega cilja.

Že zjutraj si vzemite čas za partnerja.
Tudi jutra so lahko stresna, še zlasti za tiste, ki jih sovražijo. Zakonski terapevti pa svetujejo, da si že zjutraj, čeprav je včasih težko, vzamemo čas za partnerja. Huffington Post je s pomočjo teh strokovnjakov in bralcev, ki živijo v srečni zvezi, sestavil seznam stvari, ki jih zjutraj počnejo srečno zaljubljeni pari. 

1. Pogledajo se v oči
"Skupaj si umivava zobe. Takrat si za nekaj minut zreva v oči. Dotikava se – roka na boku, roka na licu, glava na prsih,“ pravi bralka Brandi.

V otroštvu izoblikujemo pozitivne in negativne vzorce, ki nezavedno krmilijo naše življenje ter vplivajo na naše vedenje in pomembne odločitve tudi v odrasli dobi. Pri oblikovanju vzorcev imajo najpomembnejšo vlogo starši. Kako prepoznamo svoje nezavedne življenjske vzorce, ki nam škodijo in kako lahko vplivamo na oblikovanje pozitivnih vzorcev in navad pri svojem otroku?

Oblikovanje vzorcev v otroštvu
Ko se rodimo o sebi in svetu ne vemo nič. Smo namreč kot nepopisan list, naša zavest je nezaznamovana od izkušenj. Predstave o tem, kdo smo, kako pomembni smo, koliko ljubezni si zaslužimo, kakšno mesto v svetu nam pripada, kaj je "dobro" in kaj "slabo" itd., spoznamo v odnosih z ljudmi.

O temi hujšanja in zdravega prehranjevanja je bilo napisano že toliko, da se nikomur več ne da brati. Vsak, ki nima željene telesne teže, si nadvse želi shujšati in je v to vložil že veliko energije in poskusil vse mogoče. Ne rabim ponavljati, da je neuspeh in ponovno pridobivanje kilogramov izvor mnogih frustracij in slabe volje.

Zakaj torej dieta ne deluje? Kako je možno, da se človek dokaj redno giba in se drži določenih pravil prehranjevanja, pa je vseeno debel? Po drugi strani pa obstajajo ljudje, ki jih na lastne oči vidimo jesti tortice in čips, ves čas nekaj hrustajo in so tanki in lahki. Je to pravično?

Svet je oder. In vsak na njem igra svojo vlogo. Vlogo, ki mu ob rojstvu pripade, od zunaj opažena skozi družino v katero se rodi in okoliščine v katerih odrašča, od znotraj žarečo in razplamenjeno od duha, ki gori v vsakem človeku. Ki mu glasno govori kot notranji ukaz, notranji glas, ki ne popušča, kot žig vžgan v način razmišljanja in čustvovanja in kot vrednote, ki so steber in hrbtenica življenjske poti.

Kako slišati, kako prisluhniti duhovni priložnosti, ki jo dobimo ob rojstvu? Kako realizirati edinstven potencial, ki se 'znajde' v naših rokah in ki ga lahko izpovemo samo mi, na svoj način, v nam lastnem jeziku, mislih, dejanjih, upanjih in vizijah. Življenje je oder in na voljo nam je mnogo ponovitev, da svojo vlogo jasno slišimo in ji dostojanstveno sledimo do konca.

Posnemanje je človeku v krvi. Do izraza prihaja na vseh področjih življenja. Vsak pozna koga, ki ga zaradi njegovega obnašanja predstavlja ali vpliva tako občuduje, da ga izbere za svoj ideal in ga posnema. Nenavadno pri tem je, če temu lahko tako rečemo, da lahko posamezniki zunajne značilnosti brezhibno posnemajo, na notranje odnose in motive oboževane osebe pa največkrat pozablja. Kje pa ostaja pri tem človek, ki se skriva za posnemanjem?

Denimo, da je oboževani dosegel visoko duhovno raven, tako da predstavlja določen način življenja, po katerem živi. Njegovo življenje je popolnoma od snovnega in njegovih vrednot, je popolna predaja Kristusu in hoja za njim. Tak človek si želi, da bi njegov zgled popolnoma posnemali, torej notranje in zunajne.

Da bi čas postal naš prijatelj, ne zadostuje le, da imamo več časa, temveč da ga predvsem kakovostno izkoristimo in najdemo tudi čas za obnovo svojih moči. Pri tem nam lahko pomaga nekaj praktičnih nasvetov.

Misel "Čas beži." so Rimljani pogosto vrezovali v marmornate zidove svojih mest, da bi se lahko vedno znova spomnili na minljivost človeškega življenja.

Saturn (pri Grkih Kronos), bog časa, je bil krut oče in ljudožerec, ki je žrl svoje otroke, da ga ti ne bi vrgli s prestola. Zaradi svoje dolge kose je postal znanilec smrti, ki ji ne uide prav nihče. Toda Saturn je bil tudi vladar zlate dobe, vir izobilja in plodnosti. Tako je čas dobil dvojen obraz – prijateljski ali sovražen – odvisno od primera.

Piše: Tina Kralj v Vivi www.viva.si

"Nekoč sem občinstvo šestdesetih ljudi prosil, naj zamižijo in dvignejo roko, če v svojem življenju pogrešajo telesno dotikanje. V zraku so se znašle vse roke, brez izjeme. Čez kak trenutek so začeli slušatelji skrivaj pogledovati okrog sebe in razlegel se je buren smeh.

Na osnovi te 'skrbno opravljene znanstvene študije' sklepam, da tudi odrasli potrebujejo ljubkovanje in nežnost." Tako v svoji knjigi Skrivnost srečnega otroštva zelo duhovito zapiše SteveBiddulph,znani angleškipsiholog in družinski psihoterapevt, ki živi na Tasmaniji. In v tem zapisu je pravzaprav zajeto vse, kar moramo vedeti – za naprej. Kaj pa ozadje?

Kaj resnično pomeni življenje v korist človeštva? Ali to pomeni, da bi morali preživeti večji del našega časa za medicinske raziskave ali v poskusu, da bi odkrili neko orodje, ki bi nas odrešilo dela? Ali bi to lahko pomenilo, da smo zaposleni s tem, kar imenujemo delo za druge? Ali to pomeni, da moram vedno dajati prednost drugim, da si vedno vzamem manjši del? Ali to zahteva, da podarim svoj denar in posest revnim ali tistim, ki so tega bolj potrebni kot jaz?

Gotovo ni nič od tega, kar smo omenili, brez vrednosti in koristi, še posebej, če je opravljeno iskreno. Še več, vse te stvari in še mnoge druge so lahko zunanji odsev neke notranje obveze za služenje človeštvu. Toda, to ni nujno tako. Obstajajo mnogi, ki raziskujejo le zaradi svoje lastne rasti in ugodja. Pišejo, skladajo, opravljajo družbeno ali celo “duhovno” delo, zaradi sebe.