Nenehen stres na delovnem mestu nas lahko pripelje do poklicne izgorelosti
Občutek, da ne zmoremo ničesar več dati, povečana razdražljivost, izrazit občutek nemoči, ki ga spremlja mnenje, da ne pomagamo nobenemu in da nismo za nič koristni, čustvena izčrpanost, pogosti glavoboli, razočaranja, želodčne in prebavne težave, nizko samospoštovanje so lahko pogosti spremljevalci našega dela in sčasoma tudi našega življenja. To so občutki in znaki, da se v naše delo počasi, korak za korakom, vtihotaplja sindrom izgorelosti.

Christina Maslach je bila med prvimi raziskovalci, ki so identificirali ter poglobili poznavanje in razumevanje sindroma izgorelosti. Opiše ga kot obliko stresa, ki nastane v socialni interakciji med pomagajočim in prejemnikom pomoči ter vpletenostjo, ki je del tega odnosa. Izgorelost  se pojavi kot skupek simptomov, ki dokazujejo nastanek vedenjske motnje v poklicih, kjer so prisotni številni odnosi.

Vsak se s strtim srcem spopada drugače. Če ne veste, kako bi začeli, vam bodo morda pomagali izsledki ankete, ki jo je izvedel portal za zmenkarije, Elite Partner.

Najboljše zdravilo so pogovori. O bolečini spregovorite z ljudmi, ki so vam blizu. Žalosti se lotite aktivno - ne zapirajte se med štiri stene, ampak se ukvarjajte s stvarmi, ki vam prinašajo veselje, rezultate študije povzema spletna stran Freundin. Pomembno pa je tudi, da nekaj časa preživite sami, v miru premislite in predelate bolečino.

Bistvo je v zdravem samospoštovanju

O samospoštovanju velikokrat govorimo in razmišljamo, vendar kaj to resnično pomeni?
Predvsem gre za spoznavanje samega sebe v vseh odtenkih, pri čemer je najpomembnejše, kakšen imamo odnos do tega, kar vemo o sebi, samospoštovanje opredeljuje psihologinja, šolska svetovalka in sodelavka inštituta za sodobno družino Familylab Nina Babič.

Vsakdo globoko v sebi ve – čeprav se temu premalokrat posvečamo –, kakšne so njegove lastnosti, sposobnosti, prednosti in slabosti, morda slepe pege. »Vemo, kako in kdaj čutimo, katera čustva ustrezno predelamo in od katerih bežimo, kakšne so naše socialne spretnosti, zmožnosti za ljubezen in česa se bojimo, po čem hrepenimo,« pravi Nina Babič. To vse smo.

Karmična organizacija in Karmičarji: Obtožbe v spletnih razpravah

Karmična organizacija in karmičarji, znani tudi kot Gospodarji Karme (Lords of Karma), o katerih sem pisal, so nedavno postali tarča ostrih kritik na spletnem forumu. Še več, komentatorji so me označili za duševnega bolnika ter me obtožili, da imam blodnje in halucinacije.

Nekateri med njimi so mi očitali, da si izmišljujem. Lažno so trdili, da sem lagal o Karmični organizaciji in karmičarjih. Še huje, celoten koncept so zavrnili kot „teorijo zarote“.

Vedno imaš možnost, da spremeniš tisto, kar ti danes ni všeč.

Živimo v času izjemnega tehnološkega napredka, visoke kvalitete življenja z vidika materialnih dobrin, a odnosi nam pešajo. Imamo ogromno znanj iz knjig, dostop do neverjetnih količin informacij, možnosti razvijanja vseh možnih talentov, a obenem postajamo čustveno otopeli.

Vedno bolj in hitreje smo povezani z ljudmi preko socialnih omrežij, vedno bolj povezani z vsem svetom, a hkrati postajamo družba osamljenih ljudi. Znamo reševati zapletene matematične uganke in zapletenost sistemov, ne znamo pa rešiti lastnega partnerskega odnosa.

Piše: Brane Krapež

Običajno se niti ne sprašujemo, zakaj zamerimo in zakaj ne moremo odpustiti. Marsikdaj živimo z zamero, ne da bi se vprašali, kaj s tem pravzaprav dosegamo. Včasih smo zaradi navidez ne tako pomembne stvari pripravljeni prekiniti tudi dolgoletno prijateljstvo. Vas zanima, zakaj to počnemo? Zaradi prizadetosti. Zamera je vselej posledica prizadetosti, ki pa velikokrat ostane neizrečena. Zato si najprej poglejmo, kaj vse nas lahko prizadene.

Prizadetost
Postavimo se najprej v položaj tistega, ki je prizadetost povzročil. Nekomu lahko nevede in nehote stopimo na 'čustveni žulj'. Čeprav se nam vse skupaj ne bo zdelo omembe vredno, je prav, da se opravičimo. Vedeti je treba, da ima vsaka prizadetost svoje ozadje. Ni potrebno, da se počutimo krive (četudi bo oseba, ki smo jo nehote prizadeli, morebiti poskušala 'pritisniti' na občutke krivde), vendar je prav, da poskrbimo za svoj del odgovornosti in se opravičimo. Če se ne opravičimo ali če prizadeti osebi celo očitamo, zakaj zaradi tako nepomembne stvari 'zganja kraval', pomeni, da smo se premalo vživeli vanjo in da se predvsem branimo.

Novi otroci, novi delavci, vojaki in duhovniki

Ljudje mislijo, da imajo otroke zato, ker si jih sami želijo oziroma se “ponesrečijo”. Ne vedo, da imajo otroke zato, ker so jim to določili karmičarji. Za njih otroci niso resnična bitja, ampak le inkarnacije nekih drugih oseb z drugih planetov. Karmičarji so ustvarili otroke za svoje sebične in sprevržene namene in ne zaradi ljubezni. Otroška življenja niso njihova življenja, ampak so namenjena preigravanju karmičnih dram drugih ljudi, o katerih ne otroci ne vedo nič.

Velikokrat srečujem ljudi, ki jih pestijo razne fizične poškodbe; imajo probleme s koleni, križem, so se poškodovali ali pa so ves čas utrujeni…

In potem, ko se pogovarjam z njimi, mi rečejo, do so prepoznali in da pa je sedaj pa res čas, da nekaj spremenijo. Drugi teden si res uredim svojo prehrano, resnično se bom začel več gibati, zdravo živeti…

Naše telo se odziva na naš način življenja in vsaka poškodba ali bolezen nam kažejo, da nekaj ne razumemo v življenju in posledično delamo narobe…

Samozavest je bistvena sestavina uspeha na vseh življenjskih področjih. Brez nje si ne upamo tvegati in nimamo poguma, da bi med opravljanjem svojih nalog v tem svetu raziskovali višja obzorja.

Prava samozavest ne temelji na dosežkih oziroma uspehih, temveč na izpolnitvi našega jaza, naše vloge in tega, kar predstavljamo sebi, svoji družini in okolici.

Kdor ima tako samozavest, lahko prebudi zaupanje in vero v drugih. Z neuspehi ne izgubimo veliko, neznačajnost in nedoslednost pa sta velika izguba za naše notranje življenje.

Pogosta spoznanja mladih žensk, ki si želijo resno zvezo so slišati približno tako: "Današnji moški so nezanesljivi, izogibajo se odgovornosti ..."

"V odnosu bi bili, ko njim ustreza, pretirano se ukvarjajo s seboj, pozabljajo na potrebe partnerke, so brez prave življenjske in spolne strasti. Mnogi so nekam neodločni in mlahavi, ne vedo, kaj bi radi dosegli v življenju, preveč pa je takšnih, ki ne bi zapustili udobja matrenine kuhinje in pralnice."

Ženske na kolenih

Položaj ženske v moški križščanski in tudi drugih avtoritarnih in patriarhalnih religijah določa bibija in ženskam sili v usta poniževalno izjavo.

»Dekla sem, Gospodova«.

To so besede, ki jih je Marija izrekla ob oznanjenju angela Gabriela, ko ji je povedal, da bo rodila Jezusa:

“Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!” (Lk 1,38)

Kaj je zamera? V svoji osnovi zamera izhaja iz naših pričakovanj, ki jih drugi niso realizirali. Sledi naše razočaranje in mentalno premlevanje ter čustveno stopnjevanje, ki se večinoma konča v prikriti jezi. Včasih jo celo izrazimo, če zberemo pogum in se soočimo s tisto osebo, ki ni realizirala naša pričakovanja.

Večinoma pa potlačimo vsa čustva in občutke, ki so se začeli dvigovati v nas. In ko je vse potlačeno in varno spravljeno v naših telesih, začne zamera žgati in razžirati od znotraj. Več ko o njej razmišljamo ali govorimo, bolj se krepi. Zamere se lahko kažejo v različnih oblikah, tako da se včasih sploh ne zavedamo, da smo v zameri.

»Tako hitro hodite …, kot da se vam ves čas nekam mudi. Vi in Japonci,« mi je omenil menih v Burmi, ko sem ga vprašala, kaj je prva stvar, ki jo opazi pri nas, ljudeh z Zahoda.

Ob tem sem se z mislimi vrnila v Venezuelo, v čudovito okolje Gran Sabane, kjer bivajo Indijanci. Stopali smo hitro in neučakano – vodič, moj prijatelj in jaz. To je bilo neko hecno obdobje, ko je bil glavni smisel potovanj videti čim več krajev v čim krajšem času in ob tem narediti čim več fotografij.

Partnerski odnos je odnos intimnosti in zato je eden najbolj tesnih in svetih odnosov, kar jih lahko izkusimo v odnosu z drugimi.

Izhajal naj bi iz svobodne izbire, vendar redki dosežejo stanje zavedanja, da lahko že v prvo izberejo s tega nivoja. Čeprav je v osnovi vsak partner, ki ga izberemo, za nas pravi partner, ker odraža našo izbiro in vse, kar iz nje lahko izhaja, in ga zato lahko sprejmemo kot svojega najboljšega partnerja v danem trenutku.

Živimo v svetu, v katerem je - o tem ni dvoma - videz pomemben. Mediji nas »posiljujejo« z ideali lepote. Idealom se, večina izmed nas, po svojih najboljših močeh, želi približati. Pritisk je tako močan, da smo zaradi njega ponotranjili prepričanje o pomembnosti videza, in sicer do te mere, da prek njega sklepamo tudi o osebnosti posameznika.

Sodimo takole; dobro telo, dobra osebnost in seveda obratno! Brezhiben videz je, poleg tega, da ga je lepo pogledati, tudi simbol zdravja, dobrega počutja, zadovoljstva, samospoštovanja, občutka moči in nadzora nad življenjem. Tako ni nič nenavadnega, da je cilj mnogih izmed nas imeti kar se da dovršen izgled. Če ta namreč preveč odstopa od standardov za privlačno, je hitro - in praviloma tudi je - mesto družbene stigmatizacije, tudi omaloževanja (pomilovanja). Temu pa se vsak izmed nas želi izogniti, kajne?

Kaj sta antinatalizem in child-free gibanje?

Antinatalizem je filozofska in etična ideja, ki zagovarja, da je rojevanje otrok moralno sporno in povzroča trpljenje, tako posameznikom kot družbi. Antinatalisti menijo, da bi bilo bolje, če se ljudje ne bi več razmnoževali, saj bi s tem zmanjšali okoljske, socialne in eksistencialne probleme.

Child-free gibanje pa ni nujno povezano z antinatalizmom. Gre za zavestno odločitev, da posamezniki ne želijo imeti otrok. Otrok ne želijo imeti ne samo zaradi moralnih razlogov, ampak tudi zaradi osebnih vrednot, življenjskega sloga ali kariere.

Piše: Sonja A. Mrak

Kako ljudje vidijo naš smeh in kaj lahko ugotovijo o nas glede na način, kako se smejimo

Tako kot oblika čela ali prstov in različnih gest, po katerih se ločujemo od drugih, je za vsakogar od nas značilna tudi cela vrsta nasmehov, ki jih uporabljamo ob različnih priložnostih. Judy James, strokovnjakinja za obnašanje in govorico telesa, trdi, rahlo razvlečeni ustnici kažeta na notranjo žalost, medtem ko nam živčnost osebe razkriva smeh, ki spominja na jok otroka.

Verjamem, da sta tišina in samota nekaj, kar potrebuje vsak človek. A vem tudi, da ju v veliki večini nismo vajeni in nam sta nam neprijetni. Ko govorimo o samoti, pa ne govorimo le o neprijetnosti, temveč tudi o tem, da se je kar malo bojimo.

Ste se kdaj zalotili, da ste prižgali radio ali televizijo samo zato, da je v ozadju nekaj brnelo, medtem ko ste vi postorili gospodinjske opravke, ki ste si jih zadali za ta dan. Niti niste poslušali vsebine programa, potrebovali ste le nekaj, da ni bilo tišine. Ali pa, da niste imeli občutka, da ste sami?

Otroštvo - v objemu sanj, živosti, razigranosti in neskončnih želja. Se še spomnite vaših prvih poklicnih želja? Ko bom velik bom veterinar, pilot, košarkar, kozmetičarka, pevka, kuhar….Ko bom velik, bom postal slaven, bogat, bom potoval po svetu, bom srečeval zanimive ljudi, bom pomagal revnim…

Ko bom velik, bom počel tisto, kar imam rad!… O da, takrat smo vsi vedeli oz si vsaj želeli, kateri naj bo naš sanjski poklic in kaj je tisto, kar nas bo osrečevalo.  Takrat smo zaupali in verjeli vase in se nismo ozirali na "življenje okoli nas". Bili smo drzni in samozavestni na svoji poti.

Poslanstvo je pot samoizpolnitve skozi osebno rast in razdajanje za druge ljudi.
Vsak od nas ima svoje fizično in svoje duhovno poslanstvo, ki se med seboj dopolnjujeta skozi aktivno življenje – individualno pot v sodelovanju z drugimi ljudmi. Vsi skupaj uresničujemo tudi širše poslanstvo, ki je v osnovi povezano z dvigom zavesti in razvojem človeštva kot celote. Vsak od nas je pri tem pomemben.

Prvi del svojega življenja se gradimo in oblikujemo predvsem svoje temelje za življenje, ki so tesno povezani z razvojem moči (premagovanje ovir in težav) ter našimi vrednotami, ki smo jih skozi lastno izkušnjo življenja ozavestili. Skozi pridobivanje znanja in izkušenj razvijemo nekatere svoje edinstvene sposobnosti, ki so osnova za našo samouresničitev. To je podobno, kot je za gradnjo hiše potrebno, da so njeni temelji stabilni, da je gradnja primerna dejavnosti, ki se bo v njej dogajala.

"Moški, ki te resnično ljubi, ti tega nikoli ne bo storil! Če bi me resnično ljubil, bi me sprejel takšno kot sem. Če te resnično ljubi, bo zate naredil vse. Ljubiti moraš brezpogojno!"

"Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane." (Sveto pismo 1 Kor 13,4)

Veliko ljudi verjame v romantiko, nekateri so verjeli in se potem zbudili razočarani, nekateri še vedno slepo verjamejo, drugi so skeptični. Kakšna sta mit in resnica o brezpogojni ljubezni?

Pred nekaj tedni sem gledal 2. sezono TV serije Severance, ki je poleg Matrice in Westworlda še en tipični karmičarski šov, v katerem so simbolno prikazani karmični eksperimenti na ljudeh.

»Severance (TV serija) je serija psihološko znanstvenofantastična triler serija, ki jo je ustvaril Dan Erickson, režiral pa Ben Stiller. Serija raziskuje distopični korporativni svet, v katerem so zaposleni podvrženi spornemu možganskemu postopku, imenovanemu „ločitev“, ki ločuje njihove delovne spomine od osebnega življenja.

Samospoštovanje je izraz spoštovanja do nas samih, do naših značilnosti, odlik in pomanjkljivosti. Gradimo ga iz zavedanja svoje enkratnosti in temelji na pristnem občutku lastne vrednosti. Je globok občutek zadovoljstva s samim seboj ne glede na vzpone ali padce v življenju in ne glede na sprejemanje ali nesprejemanje drugih. Je notranji temelj, na katerega se vedno lahko opremo. 

Za razliko od samozavesti, ki je vera v lastne sposobnosti in se nanaša na to, kaj lahko dosežemo in kaj smo sposobni narediti, ne moremo imeti previsokega samospoštovanja. Lahko smo preveč samozavestni in tako tekmujemo z drugimi ter se postavljamo nad ali pod druge ljudi.