Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Ples-Jaza-V-Srcu

Ples Jaza v Srcu - Zaplešimo vase nedelja, 11. april 2021 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Ples telesa je izraz notranjega čutenja Ples je poseben način gibanja telesa, ki nas pripelje v stik z energijskim svetom. Drugače povedano, gibanje telesa postane ples takrat, ko se uglasimo z določeno energijo. Ta energija je lahko povezana z vitalno, čustveno-miselno ali duhovno ravnijo. S plesom damo tej energiji fizičen izraz. S plesom se v auri sproščajo določene napetosti in skozi takšno energijsko očiščenje lahko pridemo v stik z globljimi občutki v sebi in tudi njim damo v obliki giba simbolen, fizičen izraz. Pomembna elementa plesa sta ritem in dinamika zvokov. Uglaševanje z ritmom Ritem je fizični izraz vitalne ravni. Vse življenjske funkcije našega telesa so ritmične, npr. utrip srca, dihanje, možgansko valovanje, hormonski bio-feedback. Tudi vsaka celica telesa ima svoj ritem, prav tako vsak atomski in subatomski delec. Skozi ples se učimo prisluhniti ritmu, najprej ritem glasbe, nato telesa, čustev, misli in svojega duha. Kar poskusimo! Pomembno je, da se čim bolj sprostimo. Zato izključimo vse možne zunanje motnje. Izberimo glasbo, ki nam je všeč in opazujmo, kako odzvanja v telesu, začutimo, kako ga želi gibati. Predstavljamo si lahko, da smo plesalec ali balerina, vzemimo si prostor in vstopimo vanj s svojim gibom. Gib ni le odsev glasbe, ki jo poslušamo, temveč je način, kako se srečata glasba in naša subtilna notranjost. Tako se polagoma usklajujemo z energijami v sebi in v okolju, in se tako počasi odpiramo vse višjim in vse bolj čistim izrazom vseobsegajočega kozmičnega ritma. Tako odprti postanemo pretočni za energije višjih duhovnih sfer, kar nas notranje izpolnjuje z občutkom radosti, svobode, širine, naš um postane odprt za bogastvo življenjskih možnosti in izbir. Ples, ki ga pravilno notranje usmerjamo, je ritual, je kot meditacija, ki nas na poseben način popelje v stik s tistim delom našega čutenja in umevanja, ki je intuitivno zaupljiv, odprt in pripravljen slediti tistemu, kar ga povzdiguje v vse večjo svobodo in uglašenost z Vsebivajočim. Zven duhovnega Jaza Tudi zvok je izraz ritmičnega nihanja zraka, ki pa se nas dotika bolj občutkovno. Vsak ton ima določeno frekvenco. Lahko bi rekli, da je zvok bolj kompleksen izraz ritma, podobno kot so čustva bolj kompleksna od instinktivnega doživljanja. Zvok gre skozi jedro misli in občutkov, razstavlja jih in tudi znova vzpostavlja. Zaporedje zvokov je kot genska informacija, ki omogoča izgradnjo čustveno-miselnih oblik. S plesom se naučimo prisluhniti zvoku, učimo se ga spustiti skozi svoje misli in občutke, učimo se mu predati. S tem se učimo odpirati zvenenju notranje pesmi svojega angela svetlobe - duhovnega Jaza, ki nam skozi pretanjeno petje osmišlja življenje. In ko se uglasimo s svojim tonom v harmoniji stvarstva, postanemo sestavni del simfonije življenja, celote. Ne le v smislu dela, ki ga prispevamo, temveč v smislu celote, ki tedaj odzvanja v nas. Ples Jaza v Srcu(*1) Skrivnost duhovnega Jaza je v tem, da je miren kot globine oceana, kot višave gora, pa vendar ni pasiven - gre za dinamično mirovanje, za veličasten kozmični ples. Ali lahko v mizi, ki jo gledamo, zaznamo ples? Videti je topa in nepremična. Prav tako kot skala in gora. A v vsaki molekuli, ki sestavlja mizo, plešejo atomi. V atomih so protoni in nevtroni, ki tudi plešejo. Vsak subatomski delček je v večnem gibanju. To je utripajoči ples univerzuma, v katerem se rojeva božanski Jaz. In kot Srce v vsakem bitju, duhovni Jaz pleše v nas: "Jaz", "Jaz", "Jaz". Utripanje Srca je kot ples. Kjer koli gibanje poteka v harmoničnem ritmu in ubranosti, je to ples. Za vsak vidik vesolja lahko rečemo, da pleše. Ker se vse giblje urejeno, nikoli naključno. Vedno v čudovitih vzorcih, kot je krog rojstva, življenja in smrti. In ta vzorec se ponavlja v posamezniku in v svetu, v majhnem in v velikem - Luna kroži okrog Zemlje in Zemlja okrog Sonca. Nove galaksije se rojevajo in razpadajo. V vsakem bitju se ponavlja isti vzorec. V telesu se rojeva milijone celic, ki rastejo in umirajo. Vsak dan se ta vzorec, ta ritem, ponavlja v našem življenju. Vsak dan, ko zaspimo, umremo. Takrat ni zavedanja o svetu, o telesu, ni občutka jaza. Takoj ko se zbudimo, se znova rodi občutek jaza, tak kot je bil. Zavemo se sebe, telesa in sveta. Kdo je plešoči opazovalec plesalca? Da bi lahko vse to gibanje zaznavali, mora obstajati nekaj, kar je negibno, kot filmsko platno, ki ostaja, medtem ko se filmi menjajo; mirujoča osnova, ki daje možnost, da zaznamo, da se vlak premika. Obstajati mora nespremenljivo, ki lahko zazna spremembe. In to je duhovni Jaz. Kajti, če ni tišine, kdo lahko zazna melodije, ki se dvigajo v njej? Če nekdo nikoli ni videl nekega kraja, ali lahko reče, da se je le-ta spremenil? Le če opazovalec ostaja isti, lahko spremembe zazna in opazi. Duhovni Jaz je tišina, v kateri se sliši univerzum. Duhovni Jaz je neskončno, znotraj katerega se stvari začenjajo in končujejo. Duhovni Jaz je globok mir, v katerem se stvari gibljejo in plešejo in znova obmirujejo. To o duhovnem Jazu lahko sprejmemo. Toda Ramana Maharši pravi, da duhovni Jaz pleše v Srcu kot "Jaz". Če duhovni Jaz sam pleše, kaj je potem osnova za njegov ples? Sam sebi je osnova. Kako? Duhovnemu Jazu radi pripisujemo relativne kvalitete. Rečemo, da je to blaženost, sreča. Vendar to ni sreča, ki je nasprotje žalosti in ki jo lahko zaznamo samo, če poznamo žalost. To je sreča, ki vključuje žalost in veselje, in hkrati transcendira oboje. Podobno mislimo, da je duhovni Jaz čista tišina in mir, pa vendar je tudi glasba in ples in gibanje. Vse to je in nič od tega ni. Kakšno je stanje samozavedanja? Stanje samozavedanja nikakor ne pomeni pasivnosti in praznine, temveč je stanje polnosti, aktivnosti, dinamike in vedno nove svežine. V resnici je razum tisti, ki pozna dolgočasje. Bolj ko se odmika od samozavedanja, bolj postaja top. Ko pa razum postaja čistejši, kot tak bolj in bolj odseva briljantno svetlobo duhovnega Jaza in tudi sam postaja vedno bolj oster in čist. Ali je veselje lahko dolgočasno? Žalost je lahko dolgočasna, bolečina tudi, a veselje? Ta beseda je tako živa. In duhovni Jaz je veselje, vedno sveže, vedno novo. Veselje poraja v duhu podobe letenja in smeha, plesa in petja. Toda veselje mora vsebovati tudi mir. Prava sreča mora biti vseobsegajoča, mora biti polna. Veselje duhovnega Jaza je dovršeno - potem ni več iskanja, ni naprezanja, je izkušnja neomejenega, popolnega. V tem stanju je tudi tišina popolna, je veličasten mir. Težko si je predstavljati, čemu je to stanje podobno. Ne samo težko, praktično nemogoče, kajti vse predstave ostajajo znotraj razuma. Zato je Buda zavračal opisovanje nirvane, kajti potem bi tudi ona postala le koncept v razumu. Ramana Maharši jo je opisal, naj ponovimo, kot polnost, najvišjo blaženost, zavest, ki je osnova bivajočega in hkrati čudovit utripajoči ples Srca. Zakaj? Poznavanje tega nam pomaga ohranjati navdušenje za notranjost. Ta opis služi kot teleskop - bežen pogled v obljubljeno deželo. Gotovo to ni enako kot biti tam - vendar gotovo daje vzpodbudo za potovanje. Če torej z željo po višjemu vedno znova obračamo pozornost k plesu Jaza v Srcu - potem bosta kmalu postala naša tudi iskano veselje samozavedanja in neskaljena sreča. Barbara Novak Škarja Duhovna univerza, www.duhovna-univerza.org Vir: www.cdk.si/soutripanje (*1) povzeto iz knjige Surging Joy (Self Discovery), ki jo je na osnovi učenja Ramane Maharšija napisal dr. Sarada Natarajan. Komentarji (0) www.pozitivke.net