Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Cas-Zivljenje-Staranje-Konec-Spoznanje

Kaj pomeni čas? torek, 11. maj 2021 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Sanja Lončar v Vivi www.viva.si Pravijo da je že pet minut zelo relativen pojem – odvisno od tega, s katere strani straniščnih vrat se nahajate! Kako potemtakem ovrednotiti dvajset let izkušenj? V naravi je to dvajset življenj koruze – ali pa zgodnja mladost hrasta.  Čas je resnično protisloven pojem. Ko pridemo do konca, spoznamo, da je čas edino, kar smo v resnici imeli, čeprav smo ves čas trdili, da ga nimamo. Vse ostalo, o čemer smo bili prepričani, da imamo, tedaj ni vredno nič. In kaj bi si na koncu svoje poti želeli prav vsi … le še malo časa! Človek je ujet v prepričanju, da je doživeti osemdeset let za današnji čas "premija". Ob tem nam od majhnega pripovedujejo pravljice, kako da je bila v srednjem veku starost trideset let že globoka starost, da je bil na začetku 20. stoletja srečen vsakdo, ki je doživel petdeset let, zdaj pa se naša življenjska doba z vsakim letom podaljšuje, za kar naj bi se imeli zahvaliti znanosti (obenem pa seveda sprejeti dejstvo, da bomo za enako pokojnino delali veliko dlje). Toda ko pokukamo v preteklost, ugotovimo, da so bili stoletniki redni pacienti Hildegarde, ki je živela v 11. stoletju, in Paracelsusa iz 15. stoletja. Tudi Valvasor je v 17. stoletju v svojih delih naštel na stotine stoletnih Slovencev svojega časa.  Še bolj osupnete, če preberete 4700 let staro dopisovanje med Rumenim cesarjem (vladal je od leta 2697 pr. n. št.) in njegovim zdravnikom Chi Pojem. "V starih časih so ljudje živeli več kot sto let, dandanes pa smo izčrpani že pri petdesetih. Ali so se spremenile okoliščine – ali pa je to napaka človeka?" se je že tedaj spraševal cesar. Govorimo o času, ki ga naši zgodovinski učbeniki opisujejo kot čas življenja v jamah in kolibah, ko naj bi živeli v plemenih in se greli ob ognju. Brez zdravil, cepiv, centralne kurjave, suhih stanovanj, tekoče vode in drugih dosežkov, o katerih smo prepričani, da so zaslužni za našo zdajšnjo življenjsko dobo.  Vas zanima, kaj mu je odgovoril veliki zdravnik? "V starih časih so ljudje živeli v skladu s taom – v skladu z osnovnimi življenjskimi načeli. Opazovali so zakonitosti jina in janga, bili so trezni in živeli preprosto. Tako so v ravnovesju telesa in duha dočakali stoletno starost. Dandanes ljudje popivajo, alkohol uživajo, kot bi bil voda, iščejo zunanja zadovoljstva vseh vrst in se do skrajnosti zanemarjajo. Modreci učijo, da mora človek živeti preprosto in umirjeno. Tako ima vso energijo v sebi in bolezen ne more napasti njegovega telesa. Če bi ljudje živeli tako, bi še vedno lahko dočakali sto let." (Iz knjige NeiChing – knjiga Rumenega cesarja o interni medicini). Mnoge besede, ki so jih zapisali pred 4700 leti, so nam danes popolnoma tuje. Pri tem nimam v mislih jina, janga, taa … Danes nam je težko razumeti predvsem to, kaj je ravnovesje telesa in duha in kaj pomeni preprosto in umirjeno. To lahko vprašate kakega velikega učitelja današnjega časa. Osebno mi je bliže pomenek z rastlinami. (Še nikoli nisem srečala drevesa, ki bi bilo na "ego tripu", česarne morem trditi o večini sodobnih "učiteljev".) Skrivnost sedanjega trenutka Kdor živi povezan z naravo, zelo hitro dojame, da ni pomembno, koliko časa nam je na voljo, ampak kakšen odstotek tega časa smo zares živeli.  Predstavljajte si, da ste metulj, ki živi en sam dan. Za en dan življenja se mnogim od nas "ne izplača" niti zganiti, metulj pa se bo naučil uporabljati krila, leteti, iskati prijatelje, se igrati, plesati, zaljubiti in ustvariti potomstvo, spoznati noč in dan … Kaj pa bakterija, ki bo živela še krajši čas … vendar vseeno dovolj dolgo, da bo spoznala vaše telo, preučila antibiotik, s katerim jo poskušate pokončati, in svojemu potomstvu razložila, kako se mu lahko v prihodnje izogne. Da bi imela navadna bakterija kaj več od življenja kot mi, si ne upamo niti pomisliti. Ste prepričani da kaj takega ni možno le zato, ker ima tako kratko življenjsko dobo? Lahko pa pogledamo tudi med tiste, ki nas bodo preživeli. Kako bi gledali na svoje trenutne težave, če bi bili petstoletni hrast ali tisočletna oljka? Bi se vam v resnici zdelo tako pomembno, da so vam za nekaj odstotkov zmanjšali plačo ali da je partner pozabil na vaš rojstni dan? Čas ne obstaja Stvarstvo nam je omogočilo, da nas obdajajo tisočeri primeri, ki nam kažejo, da je vse relativno – če le upoštevamo minljivost. Verjamem, da je imel prav to v mislih veliki zdravnik, ko je zapisal, da so nekoč ljudje opazovali zakonitosti. Če bi znali umirjeno opazovati ter začutiti komarja in slona, bakterijo in tisočletno drevo, bi dojeli, v čem je nauk zgodbe. Čas, ki ga merimo v dnevih, letih in stoletjih, v resnici ne obstaja! Obstaja zgolj sedanji trenutek, v katerem ni časa – na voljo je zgolj neskončna razsežnost, v kateri lahko doživljate, spoznavate, raziskujete. Ko ste v sedanjem trenutku, nimate občutka, da vam čas beži. Ne more ubežati, če ste v njem – tako kot vam avtobus ne more ubežati, če sedite v njem. Ubeži samo tistemu, ki ni pravočasno vstopil. Se vam je že primerilo, da ste spali borih pet minut, sanjali pa ste tako zapletene sanje, da bi že zgolj za njihov opis potrebovali celo uro? Kako se je vsa ta zgodba stlačila v samo pet minut? Poznate zgodbe ljudi, ki so si v nekaj sekundah, kolikor je trajala prometna nezgoda, ogledali celotni film svojega življenja? Kako lahko v tako malo časa spravimo tolikšno vsebino? In če je to možno, ali obstaja način, da bi tudi takrat, ko nismo v smrtni nevarnosti ali v sanjah, tako bogato izkoristili sleherno sekundo?  Vas zanima, kaj je skupno obema izkušnjama? Um je spal, nevarnost ga je ohromila, zato je lahko zavest stopila na območje, na katerem čas, kot ga poznamo, ne obstaja. Samo naš raz-um je ovira, ki nam onemogoča, da bi bili v tej razsežnosti tudi takrat, ko smo budni. Temu rečemo biti tukaj in zdaj – tam je časa vedno dovolj. Kadar pa nismo v sedanjem trenutku in nenehno načrtujemo, kaj bomo storili s časom (jutri, pojutrišnjem, nekega lepega dne…), čas beži kot korenček na palici. Nikoli ga ne boste ujeli. Bolj ko se trudimo načrtovati nekaj, kar šele bo, toliko bolj smo frustrirani, ker se nam čas izmika. Zato ljudje, ki ne živijo v sedanjem trenutku, trdijo, da čas beži hitreje kot nekoč. To ni res. Res je samo to, da še nikoli ni bilo več ljudi, ki živijo zunaj sedanjega trenutka. Komentarji (2) www.pozitivke.net