Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/2010072415260837




O razklepanju navezanosti

ponedeljek, 4. januar 2021 @ 05:02 CET

Uporabnik: Pozitivke

KO ODVEŽEŠ ČOLN IN SE ZAPELJEŠ PO REKI …
Vezi so neprecenljiva podpora pri rasti, pridobivanju izkušenj, medsebojnem bogatenju, postanejo pa lahko tudi okovi, ki nam zagrenijo ali povsem uničijo življenje. Od česa je to odvisno? Kako nastajajo vezi in kako delati z njimi? Kdaj postanejo vezi le še vrvi? Kako se jih takrat osvoboditi?

VEZI ŽIVLJENJA
Šala pravi, da se je nek možak zelo trudil in veslal, si nabavil motor za čoln, razpel jadra, a kam daleč ni prišel. Zakaj? Ker je bil čoln privezan na obalni stebrič. Da bi ga odvezal? O, to pa ne. Saj to je njegova vez z varnostjo brega.

Naravno je, da v življenju spletemo mnoge vezi. Vezi so kot ožilje, nevidni energijski kanali, ki nas povezujejo s sorodniki, s prijatelji, s partnerjem, z otroki in s starši, z domom, domovino, okoljem, z delom, z mnogimi predmeti ... Vezi nam olajšajo stik, predstavljajo nam oporo, nudijo občutek domačnosti, varnosti, soodvisnosti. Po tej plati so vezi nujno potrebne. Iz vezi so stkani vzorci medčloveških odnosov in s tem vedenja. Ti predstavljajo nekakšno socialno tkivo, ki nas drži skupaj, oblikuje življenjske navade in po katerem se pretaka energija, emocije, komunikacija. To je njihova pozitivna plat.

Vendar lahko postanejo vezi utesnjujoče, toge, preživete in dopuščajo premalo svobode. Lahko se po njih nič več ne pretaka. Takrat so to sklerotizirane, mrtve vezi. Takšni so včasih usahli zakoni, kjer prevladuje zdolgočasenost, dnevna rutina teče po ustaljenih tirnicah, celo načini, kako se prepirajo, so utečeni. Hkrati pa v vsem tem ni več življenja, ali zelo malo. Podobno živijo mnogi upokojenci, zavezani v svoje navade, redno pritoževanje nad politiko, podražitvami in  nevzgojenostjo mladine in podobno. Primer za nikoli prerasle utesnjujoče vezi so otroci, ki to po letih že zdavnaj več niso, živijo pa v istem razmerju s svojimi starši kot v otroštvu. V odnosu z njimi niso odrasli, ali pa jim starši niso dopustili, da bi odrasli.  Mladi, ko odrastejo, radi čim prej ubežijo iz pristana svoje družine, se odvežejo, a samo zato, da se na isti način zvežejo s partnerjem in spletejo svojo družino. Potem pa, čez leta, ko je zaljubljenost že zdavnaj minila, ko se oddahnejo po prvem desetletju odraščanja otrok, z začudenjem ugotovijo, da so se zapletli v enako razmerje, kot je bilo tisto, iz katerega so pobegnili. 

Zakaj po kanalih, po katerih je nekoč tekla čista voda, teče le še skaljena, nepitna voda? In tisto, kar je nekoč bil cvetoč breg, postane le zamočvirjena zemlja. Ali pa smo vsaj upali, da bo zacvetelo, pa se je izkazalo, da smo se varali.

KAJ SO VEZI?
Vezi so nevidne energijske popkovine, ki povezujejo naše aure ali našo auro in nek predmet. Vezi se vzpostavijo instinktivno, to je nekaj v naših aurah, da to počnejo, oziroma v nas je nekaj nezavednega, kar to počne. Aura ima svojo inteligenco, kako se odziva na dražljaje in kako sama deluje. Aura ima v sebi tudi nek osnovni primanjkljaj, lahko bi rekli nekakšno 'žejo'. Če smo bili v otroštvu deležni vzpodbud, in če smo si tudi sami privzgojili to, da se pozitivno vzpodbujamo, potem deluje ta osnovni primanjkljaj kot pozitivna gonilna sila razvoja. V nasprotnem primeru nas ti isti notranji impulzi zapletajo v življenjske vozle, ki jim pravimo negativne navezanosti. V njih ne živimo, ne rastemo, ampak se zabubimo in zamremo kot v mrtvem rokavu reke.

Kako aura vzpostavi vez? Auro si lahko predstavljamo kot nekakšno živo energijsko polje okoli sebe. Kamor so obrnjeni naši motivi, želje, na primer proti nekemu človeku ali predmetu, tam postane aura bolj senzitivna, občutljiva. Na tistem mestu se lahko njena površina razpre in iz nje gre fina energijska živost kot nekakšna nevidna lovka, ki se počasi spoji z energijskim poljem drugega človeka ali predmeta. Običajno tisti drugi to podzavestno dopusti, ker ima v ozadju svojo potrebo ali interes. Tako nastane živa energijska tokovnica, ki teče iz notranjosti aure v notranjost aure in po kateri se pretakajo in izmenjujejo občutki, energije, tudi misli. Če bi bolje pogledali, bi videli, da je v korenini vsake takšne vezi, torej v auri človeka, neko živo energijsko jedrce, ki je vzpodbudilo 'brstenje' aure, oziroma vezi. Kar pa je najbolj zanimivo je, da je to jedrce kot z nekakšnim laskom povezano z našim jazom v srcu in smo ga pravzaprav sami vzpodbudili ali oživili.

Okultno gledano je živo jedrce, ki je v korenini vezi, naša lastna stvaritev. To je projekcija neke želje, motiva ali nepotešenosti iz našega jaza. To so drobne zatemnitve v nas, kot drobne slepe pegice, Jung bi morda rekel sence v nas. Te v auri potem oživimo in nezavedno, instinktivno iščejo najbližji vir potešitve. Sliši se kot nekakšno parazitiranje na drugem. Vendar je treba takoj pristaviti, da je to vzajemen proces. Instinktivno se bomo naravnavali na tiste ljudi, ki bodo to podzavestno sprejeli in se odzvali. Tisti, ki bi instinktivno zavračali takšno aurično približevanje, sploh ne bodo prišli v poštev. Tako se dve aurični inteligenci začutita in vzajemno vzpostavita vez.

ZAKAJ SE NAVEZUJEMO?
Naravna navezanost, ki je tudi pozitivna, je tista, ki je izraz vraščenosti in rasti znotraj nekega širšega auričnega okolja. Naravno je otrok navezan na mater in družino. Otrok živi v najprej v materini auri in nato v družinski auri ter je od njiju vitalno odvisen. Zagotavljata mu energijske vire (na primer ljubezni, topline, varnosti), brez katerih ne bi mogel normalno, zaokroženo odrasti. Normalno je, da ko nekdo vstopa v novo delovno okolje, da ima tam nekoga, ki ga uvaja, mentorja ter da se med njima vzpostavi pretok, ker se na njega obrača po informacije, pojasnila, morda tudi po človeško podporo pri vstopanju v novo okolje. Normalno je, da partnerja ne stketa samo družinskega gnezda, marveč najprej stketa med seboj vezi naklonjenosti, ki so osnova za novo celico, družino. Otrok se ne more roditi v energijsko neopredeljen prostor, v hišo, kjer ne veš, ali ima stene in streho ali ne.

Vendar so te vezi funkcionalne in pozitivne samo toliko časa, kolikor omogočajo človeku, da naredi nov korak, da razširi svojo zavest, svoje izkušnje in da mu dajo čas, da se nauči dihati v novih okoliščinah in da se osamosvoji. Otrok se mora naučiti dihati v družbi, se socializirati in osamosvojiti kot polnopraven član družbe. V službi se mora prišlek naučiti sprejeti svoje mesto in svoje naloge, ter postati samostojen pri njihovem izvajanju. Naloga partnerjev je, da naredita emocionalno topel energijski prostor za novega člana, za otroka in zato je nujno, da stketa med seboj vezi ljubezni, ker se bo v to aurično toplino kot v gnezdo rodil otrok. Po drugi strani skozi odnos tudi sama lahko rasteta in razvijata kvalitete, ki jih sama ne bi mogla.

Če človek ni kakih potreb razvil in prerasel, ko je bil čas za to, bodo v njem ostala žarišča navezanosti kot drobna živa jedrca. Ta so sicer speča, ampak prežeča, če bodo začutila možnost, da se navežejo in nadoknadijo zamujeno. Takrat nastanejo čudne vezi, v bistvu prisvajanja druge osebe ali predmeta. Naravno je, da si otrok prisvaja mater, ker jo doživlja kot svoj podaljšek, vendar je tudi naravno, da mu mati počasi postavlja meje in ga nauči, da se postopoma osamosvaja. Tu vidimo, kako pomembno je, da imata starša urejene medsebojne odnose, sicer bosta izkoriščala otroka v medsebojnih trenjih in ga navezovala čez mero ali pa brez sočutja in ljubezni, brez pomisleka prezgodaj cefrala njegove vezi.

Kadar nekaj v nas ni bilo potešeno, bo aurična inteligenca kasneje nezavedno iskala to potešitev in si bo skušala lastiti ljudi in stvari ter nam tako prinesti manjkajoče zadovoljstvo. Na videz bo delovala v službi našega interesa, da nam prinese neko staro manjkajoče zadovoljstvo, v resnici pa nas bo navezovala in omejevala.

Posledica delovanja aurične inteligence je, da si ljudje subtilno prisvajajo druge ljudi. Temu pravimo, da jih imajo na nitki in to je celo res. Te nitke so lahko zelo fine, zelo pretanjeni vzvodi, na katere pritiskamo tako, da drugi ravnajo tako, kot sami hočemo. V ozadju so seveda energijske niti, sicer 'tipke' ne bi dosegale želenega učinka. Če tipkovnica ni povezana z ekranom, ne bo imela nobenega vpliva nanj.

Prisvajanje drug drugega prek vezi deluje tako, da drugega energijsko 'označimo' kot svojega. Preko energijske tipalke vtisnemo nekaj svoje vibracije v drugega in ta pečat v človeku je potem energijski znak, da pripada nam, da ga drugi pustijo pri miru. To je podobno kot živali, ki polulajo svoj teritorij. Pustijo svoj vonj in ga tako označijo. Enako delamo s predmeti. Jemljemo jih v roke, govorimo o njih "poglej, to je moje, moj avto, moja obleka, moja hiša, moja služba", pa tudi "moja žena, moj mož, moj otrok" in si jih lastniško prisvajamo. Spregledamo, da nismo lastniki. Kvečjemu bog je lastnik vsega, ali pa narava, saj vse da in na koncu vse vzame. Mi pa smo lahko bolj ali manj srčni skrbniki otrok, ki so nam bili zaupani, dobri sopotniki partnerjev, skrbniki zemlje in domačij, …

Zakaj se navezujemo? To je način, kako lahko nadzorujemo svoj svet. Tako nadzorujemo partnerja, da nam bo dal tisto, kar potrebujemo od njega. Nadzorujemo svoje življenje, da ne bi prišli na dan kakšni boleči primanjkljaji, ki jih kompenziramo s hrano, s potrošništvom, tudi z duhovnim potrošništvom. Pogosto nas te vezi dobesedno uročijo.

UROKI
Nekateri ljudje  se pogosto bojijo, da jih bo nekdo uročil ali da jih je uročil. Zakaj me spremlja smola? Ker me je neka coprnica (se pravi zavistna soseda) uročila.

Bistvo uroka je, da v auro človeka infiltrira destruktivno energijo, ki ga onemogoča ali vleče na njega nesreče. Vendar je zares zelo malo ljudi sposobno zares uročiti, pa še ti so pomilovanja vredni, ker vlečejo nase s tem tako slabo karmo, da tega ne bi počeli, če bi to vedeli. Večino tistega, čemur pravimo uroki, pa so samo pokvarjeni sosedski ali partnerski odnosi, nabiti z obojestranskimi zamerami. Kjer so zamere, tam so vezi. Vezi zamer pa držijo najbolj čvrsto in spravljajo v največjo odvisnost.

Velja okultni zakon,  da je bistvo uroka samourok, podobno kot je bistvo hipnoze samohipnoza. Nihče nas ne more uročiti, če nimamo v sebi, v svoji auri že jedrca navezanosti, ki je v bistvu že samourok. Zakaj so nekateri uročeni od televizije, pa od reklam, izložb, od odnosov, … ? Vse odvisnosti so v bistvu uroki oziroma samouroki.  Zakaj je to? Ker se sami odzovemo. Ker neka slepa, a čutna, senzitivna inteligenca v auri začne pritrjevati, "da, to je tisto, to me bo osrečilo, to me bo potešilo". Ker nismo tega v sebi razrešili in razklenili svoj urok, se bo to v nas vedno odzivalo, le ko bodo prišli ustrezni dražljaji. Zakaj lahko ženska zapelje moškega ali moški žensko? Ker ve, da se bo drugi podzavestno, to je instinktivno odzval na določene dražljaje in strategije. Ali zakaj se damo zapeljati hvalisanju, prikimavanju, ali pa predvidljivo vzkipimo, ko se nekdo razjezi na nas? To je tisto, ko pravimo, da trzamo na nekaj. To trzanje je osnovni urok v nas.

Vzhodni okultizem pravi, da je potrebno najprej razkleniti urok maje ali privida. Privid je, da smo duhovno pomembni, čeprav smo v resnici le preprosti ljudje; privid je, da smo polni ljubezni, v resnici pa smo solzavo sentimentalni; … Mislimo, da smo svobodni in da izhajamo iz sebe, pa smo le čustveno impulzivni; mislimo, da smo odprti, pa smo samo zaprti do samokultivacije in samoobvladovanja; mislimo, da se ukvarjamo z nečim skrivnostnim, magičnim, pa ne vidimo, da je vse to le klavrna krinka življenjske neuspešnosti; …

Samourok je točka v auri, kjer se zapremo pred rastjo in kjer prej ali kasneje vzbrstijo navezanosti. Vsak urok temelji na iluziji, energija urokov temelji na prividu, na iluziji. Na to iluzijo sami pristanemo, jo sami vzdržujemo in na ta način je urok vezan na nas. Ko začnemo obtoževati druge, da so nas uročili, pravzaprav dajemo uroku še dodatno vzpodbudo in ga še bolj zategujemo. Padli smo na vabo, ki smo si jo sami zaželeli in se sedaj v njo vse bolj grizemo.

RAZKLEPANJE UROKOV IN ZAOKROŽEVANJE AURE
Vsaka navezanost deluje kot urok in je utemeljena na iluziji. Dokler omogoča rast in notranje zorenje duše v tem okviru, je to pozitivna vez. Ko pa ne izpolnjuje več svoje naloge, je to negativna vez, ki duši rast duše, čeprav lahko človeku prinaša neko zadovoljstvo kot vsaka odvisnost.

V ozadju negativnih navezanosti je v auri živo jedro navezanosti, ki je povezano z objektom navezanosti, od koder črpa neko energijo. Hkrati je to jedro s tanko nitko povezano z jazom v srcu. Jedrce v sebi zrcali neko sliko, ki pa je iluzorna in to sliko posreduje jazu in ta se pusti zapeljevati na osnovi te iluzorne informacije. Ne vidi stvarnosti, ampak vidi skozi jedrce popačeno stvarnost. In tudi sebe vidi v tem popačeno. Vidi se tako, kot bi se želel videti.

Takšen samoustvarjeni urok deformira auro, zaradi česar ta ni zaokrožena. Na tistem mestu imamo nek primanjkljaj, ki ga zapolnjujemo prek navezanosti, le da v primeru negativne navezanosti energija  neustrezno zapolni primanjkljaj, človeka zavrtinči, kot bi se ugriznil v lastni rep in tam ne more več rasti.

K razklepanju uroka in s tem k energijskemu zaokroževanju aure se lahko pristopi po treh poteh ali v treh fazah, ki pa se na koncu izkažejo kot ena pot. Te tri faze so: prepoznanje privida, izpolnitev vrzeli s pravilno orientacijo osnovnega auričnega primanjkljaja, utrnitev nitke v srcu. Prepoznanje privida predpostavlja, da smo pripravljeni videti svoje pomanjkljivosti in tiste dele nas samih, ki nam niso ljubi. Pravilna orientacija auričnega primanjkljaja je okultno videti, kot da se v auri deficitni del kot cvet razpre proti srcu in iz njega izvabi izpolnjujoči, zdravilni magnetizem. Utrnitev nitke v srcu pa izpelje notranje bitje luči, višji jaz, ki spusti poseben 'antibiotik', ki raztopi nitko tam, kjer se drži v srcu in nanovo izpolni s svojo vsebino srce in auro.

Iz te aurične zaokrožitve naravno vzbrsti samospoštovanje, ki ga želi gojiti bitje luči v nas. Tisto, kar nam s svojo notranjo prisotnostjo v srcu sporoča, je:
"Spoštuj samega sebe in druge. Spoštovanje je izraz ljubezni."
"Spoštuj dušo, ki je bila v tebi, ko si bil nebogljen otrok, ki je v tebi sedaj, ko si na vrhu svojih moči, in ki bo v tebi, ko boš šibak, star človek."
"Spoštovanje sebe ni prevzetnost, niti podcenjevanje drugih. Tudi, če si v nekaterih pogledih boljši od drugih in v nekaterih slabši, je tvoja notranja vrednost vedno enaka."

"Volja tvoje duše ni, da postaneš odvisen, marveč da rasteš skozi odnose."

Primož Škoberne
www.cdk.si/soutripanje

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/2010072415260837







Domov
Powered By GeekLog