NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 02-okt
  • 20. Festival za tretje življenjsko obdobje

  • nedelja 04-okt
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • sreda 07-okt
  • Strokovni posvet Knjiga. Znanje. Razum

  • petek 09-okt
  • 3 Mednarodni festival Čili in Čokolada

  • nedelja 11-okt
  • Ko se imaš rad...

  • torek 13-okt
  • Pogumne punce soustvarjanje plesne predstave

  • sreda 14-okt
  • Magični nakit

  • petek 16-okt
  • (Ne)znano Trnovo- brezplačno vodenje v Ljubljani

  • nedelja 18-okt
  • Nedelja v MAO: Od matrice do igrače

  • torek 20-okt
  • Naslov pride zadnji

  • sreda 21-okt
  • Jama, reka, gozd tam pa straši

  • četrtek 22-okt
  • 23. Pripovedovalski festival

  • sobota 24-okt
  • Na obisku pri mojstru Plečniku

  • ponedeljek 26-okt
  • Ura pravljic v Knjižnici Jurij Vega

  • sreda 28-okt
  • Ura pravljic v Knjižnici Bežigrad

  • petek 30-okt
  • 70+ TOP ugodnosti - VIP klub za člane ONA-ON.COM

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Gnil krompir v gajbi ali ego naš vsakdanji   
    četrtek, 3. januar 2013 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Natalija Pavlin

    Jaz, ti, ona, on … Vsak posebej neponovljiv, čudovit, neskončno lep, poseben in ohinahinsploh … ja, seveda. To je pravljica, ki smo jo povsem ponotranjili, in predstavlja odlično hrano za ego, za tisti del sebe, ki v večini primerov deluje na zmanjševanju zavesti o samem sebi, o resničnem bitju znotraj kletke omejitev.

    Seveda je vsak nekaj posebnega in neponovljivega, toda v povsem drugačnem pomenu, ki se približuje pojmovanju enosti – ko smo vsi povezani med seboj, v iskrenem odnosu in prepoznavanju. Ampak naš ego je tako posebno bitje v nas, ki, poudarjam, je del nas in ne neki »ti ti poredni fant«, ki se tam zunaj na sosedovemu travniku grdo obnaša.

    Ego nam daje občutek samopomembnosti ter v skladu s tem pogojuje različne mehanizme zavarovanja te ideje neponovljivosti, posebnosti in enkratnosti vsakega od nas. Različne mehanizme zavarovanja ideje ega pa lahko opredelimo kot naša prepričanja, vzorce mišljenja, čustvovanja in delovanja, naše navade in vedno iste reakcije na podobne življenjske situacije.

    Nekaj tipičnih stavkov, izrečenih z vidika samopomembnosti:

    Joj, kako se to lahko ravno meni dogaja?!
    Nikoli si nisem mislil, da bom jaz to doživel!
    Jaz sem popolnoma prepričan, da je to tako! Drugače ne more biti!
    Jaz nikoli in nikdar ne bi naredila kaj takšnega!
    Kako se mi je to lahko zgodilo, to se dogaja drugim, ne pa meni!
    Jaz že nisem takšna, jaz ne bi nikoli tako reagirala.
    Jaz sem naredila prav, za razliko od tebe!

    Iz teh izjav se razbere samopomembnost z vidika tega, kar se nam dogaja, kot s tega, da se nam ne dogaja (dobro, slabo) – torej, vloga žrtve, ki si želi pozornosti ali pa občutek večvrednosti. Sebi pripisujemo pomembnost, unikatnost, posebnost, in to počnemo ves čas. Če se začnemo zavedati sebe, ugotovimo, da to več ali manj počnemo ne samo ves čas, pač pa tudi z vsemi okoli sebe.

    Tako pridemo do spoznanja, da smo vsi več ali manj enaki, napihnjeni v samopomembnosti. In to odkritje se pojavi iznenada kot čeber mrzle vode, ki pljuskne prek obraza ega. Ne pričakujte, da bo to spoznanje prišlo, ko prebirate te vrstice, ne ne … Sedaj se oglaša um v službi ega, ki vse zanika: »To pa že ni res, JAZ pa že nisem takšen, JAZ že ne govorim tako, JAZ ne delam tako!«

    In to še ni vse. Vsi imamo ego od pekla do raja. Kar pomeni, da se vsi hranimo z lastno samopomembnostjo, ampak vsak na svoj način. Ubogi jaz izraža samopomembnost drugače, bolj prikrito, kot osebe, ki delujejo kot »tank« ali pa »na juriš« in svojo samopomembnost kažejo direktno, glasno zagovarjajo in s prepirom velikokrat dokazujejo svoj prav. Vsi pa imamo ego, ki deluje na podoben način, in nians med eno in drugo skrajnostjo je nešteto.

    Tako je ego eden od najbolj gnilih krompirjev v gajbi, nanašajoč se na naše dojemanje sebe, na naše miselne in čustvene reakcije ter dejanja. To pomeni, da vsak posameznik na vsakodnevne situacije reagira na podlagi vzorcev, ki jih je izgradil v procesu socializacije. Konkretni mehanizmi so sicer različni, vsak posameznik uporablja namreč sebi najbolj prikrojene in do potankosti izpiljene mehanizme, ki jih vodijo čustva in tok misli naših navad.

    To pomeni, da ko spoznaš sebe, ko zavestno veš, kaj misliš, zakaj tako misliš in kaj s takšnimi mislimi »kompenziraš«, ko se zavedaš, kaj čutiš, zakaj tako čutiš in kaj s temi občutki »kompenziraš«, točno veš, zakaj nekaj rečeš oziroma narediš. To je proces spoznavanja samega sebe, svojih misli, svojih občutkov in svojih dejanj.

    In v tej točki smo si vsi isti. Iz tega tudi izhaja, da ko poznaš sebe, lahko poznaš kogarkoli. Ko spoznaš samega sebe tako dobro, da točno veš, kaj vodi tvoje besede in tvoja dejanja, s tem hkrati razumeš, kaj vodi besede in dejanja nekoga drugega. Kajti ozadja so pri vseh podobna, mi samo izberemo mehanizem, ki ga uporabljamo pri interakciji z drugimi in s samim sabo.

    In potem lahko vidimo pri sebi, kdaj smo iskreno sočutni in prijazni in kdaj prepoznamo v sebi sočutje in prijaznost le kot željo po pomembnosti, po pozornosti, po priznavanju, po sprejemanju. Prepoznamo lahko, da se velikokrat za oholostjo in vzvišenostjo skriva negotovost, manjvrednostni kompleks in pomanjkanje zaupanja v sebe.

    In da lahko glasni, veličastni in izstopajoči nastopi pomenijo željo po pozornosti zaradi pomanjkanja ljubezni, varnosti, zaupanja in priznanja. Skrivanje globoke žalosti v breznih nesprejemanja sebe pa velikokrat vodi v različne odvisnosti.

    Iluzije počasi odpadajo, skrivanje tudi, odpade vse narejeno, ker vidimo sebe v globino in poznamo prave razloge in skrita čustva; zakaj govorimo, kar govorimo, in zakaj delujemo, tako kot delujemo. In takrat, ko vidiš sebe na takšen način, lahko tako vidiš tudi drugega človeka. Vidiš ga v globino, vidiš njegove bolečine, njegove strahove in nič od tega, kar govori in počne, se te ne dotakne, saj vidiš prave razloge za tem. Vidiš jih pa lahko, ko si vse to ozavestil, sprejel v sebi in si odpustil. To je proces sprejemanja sebe in drugih s pravo mero zdrave vseenosti.

    Utrinki iz globokega

    »Kot da jaz ne vem, kaj bi sama s sabo. Predvsem delam na občutkih ničvrednosti in zaničevanja ter zanikanja same sebe, ki sem jih našla zakopane globoko v sebi. Seveda pa je to povezano z jangom, oporo, občutkom varnosti in sprejetosti, očetom, moškimi, stabilnostjo in seveda nepogrešljivim zaupanjem vase. In kot sem v rekapitulaciji* videla, je celo naše življenje zastavljeno tako, da smo fizično nebogljeni takoj po rojstvu. In potem furamo imiđ nebogljenosti do smrti, čeprav nam tega ni treba.

    In to je haklc, ker smo tako navajeni, navajeni smo, da nam drugi rit brišejo, da nam drugi hrano dajejo, šolnino plačajo, za vse poskrbijo … In nam je to fajn … In kako sedaj preklopiti na to, da sami poskrbimo zase, in to z zaupanjem vase, v svoje sposobnosti in uspeh? V meditaciji z višjim jazom sem se osredotočila na to, da se že enkrat »osamosvojim«, prevzamem odgovornost zase in neham prelagati "sebe v druge roke", saj se sedaj na polno ukvarjam tudi s tem, kaj pomeni zanašanje samega nase in računanje na druge. Vmes me je spreletelo spoznanje o razliki med sodelovanjem in soodvisnostjo.

    Z nekom lahko sodeluješ le, ko si v sebi trden, samostojen in v zavesti. Vse ostalo še prehitro postane kvazisodelovanje oziroma soodvisnost, prelaganje odgovornosti na druge, šlepanje in včasih tudi "partnerstvo za jamranje". V vsakem primeru pa je meja med egom in samopomembnostjo ter samostojnostjo in zanašanjem na sebe in svoje sposobnosti velikokrat izjemno tanka. Takrat se lahko zanesem le na svojo intuicijo. Če me kaj zdrma, pritisne, da čustveno reagiram, je to ego, če sem v sebi mirna, pa je vse tako, kot mora biti.«

    Odlomek je iz knjige Gajba krompirja, avtorice Natalije Pavlin, ki je novembra 2012 izšla pri založbi Buča. Knjiga opisuje izbor Natalijinih občutenj in življenjskih izkušenj, ki pozornemu in odprtemu bralcu pokažejo odsev lastne človeškosti, odsev lastne podobe v ogledalu.

    Vsebina knjige opozarja, da je potrebno življenje vzeti manj osebno, saj si v našem vsakdanu nevede sami postavljamo prepreke in ovire. Prav tako pa nas s prispodobami in primerjavami s krompirčki povede do bistva, ki se skriva v zavedanju samega sebe. Spustiti stare in nepotrebne zamere, oguljene in zastarele vzorce ter preseči samega sebe s soočanjem in sprejemanjem svojih strahov.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Natalija Pavlin
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Neponovljiv-Cudovit-Enost-Notranji-Ego

    No trackback comments for this entry.
    Gnil krompir v gajbi ali ego naš vsakdanji | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,71 seconds