Kritično razmišljanje

torek, 12. januar 2021 @ 05:02 CET

Kaj pomeni izraz 'kritično razmišljanje'? Če bi poskušali pomen teh dveh besed strokovno opredeliti, bi lahko rekli, da je to discipliniran intelektualni proces, ki zelo spretno konceptualizira, analizira, ocenjuje, zbira informacije na podlagi opazovanj in izkušenj, ki nas vodijo do določenih prepričanj oz. spoznanj. V bistvu pa pri moji tokratni predstavitvi ne gre za nič drugega kot za 'razmišljanje s svojo glavo'.

Vse prevečkrat namreč sprejemamo informacije, novice, poročila, dogodke, naj se nanašajo na preteklost ali sedanjost, zelo avtomatizirano. Hitro verjamemo vsemu kar slišimo, preberemo ali gledamo preko javnih občil in se bolj malo sprašujemo o verodostojnosti in resničnosti predstavljenih vsebin.

Po drugi strani pa zelo težko verjamemo kakršnim koli odmikom od uradnih verzij podanih 'resnic'. A v resnici ne vemo kaj je resnica, saj je s pravo resnico mogoče tudi manipulirati oz. jo, zaradi različnih interesov, namenoma izkrivljati in jo predstavljati na način, ki ne bo spodbujal prevelikih dvomov ter našega kritičnega razmišljanja, raziskovanja in dodatnih vprašanj.

Tehnološka evolucija pa nam je prinesla tudi možnost medsebojnega povezovanja in prenosa informacij, ki jih sicer ne bi zasledili preko splošnih javnih občil. Eden takšnih tehnoloških prebojev in mogočnih orodij je vsekakor Internet. Seveda je tudi pri tem potrebno vključiti naše kritično razmišljanje, saj je dezinformiranje tudi tu prisotno. Kljub vsemu pa je za nekoga, ki želi priti do približnega dna nečemu, kar v njemu poraja dvom, v današnjem času veliko lažje, saj lahko različne informacije in dokaze medsebojno primerjamo. In če imamo to možnost preverjanja in primerjanja, se lažje lahko odločimo v kaj lahko bolj verjamemo, saj pri tem, s svojim kritičnim razmišljanjem povezujemo tudi lastne izkušnje, okoliščine in dogajanje v realnem življenju posameznika v nekem sistemu, nekem mestu, neki državi, neki celini.

V preteklosti smo ljudje že marsičemu najprej slepo verjeli, kasneje pa je prišla na plan spet drugačna verzija neke resnice. Dolgo časa smo npr. verjeli, da je zemlja ravna, potem so rekli, da je okrogla, zdaj slišimo, da spet na različne načine dokazujejo da je ravna. Dejstvo pa je, če bi šli pogledati samo na Wikipedijo, da so še leta 1957 špekulirali kakšne oblike je sploh Zemlja, na Wikipediji celo piše, da je srčaste oblike, da je na severnem polu izbočena ter na južnem polu vbočena. Torej kaj je sploh res? V resnici ne vemo, pa recimo množično verjamemo, da je Zemlja lepa modrozelena krogla, ki se lučkasto sveti v vesolje, vsaj takšno sliko iz vseh koncev dobivamo o njej. In kar se množično ponavljajoče prikazuje, hitro postane resnica večine.

Koliko smo samo verjeli določenim političnim in družbenim predstavam, ki so se kasneje izkazale za velike afere ali pa so še vedno zavite v tančice skrivnosti. Par primerov: Kaj se je v resnici zgodilo l. 1947 blizu Roswella in kasneje imenovanega področja Area 51? Sumljiv umor predsednika Kennedy-ja? Velika skrivnost pristanka na luno l. 1969? Zelo odmevna politična afera Watergate in še in še. Ali v novejšem času, kaj se je v resnici zgodilo 11.sep.,2001, zakaj sta se porušila 'dvojčka' v New York-u, verzije in dokazi so različni. Kaj je res? Ali vsi tajni škandali, dokumenti in zakulisje, ki jih je v javnosti objavil WikiLeaks. Kaj je res? To, kar množično spremljamo preko medijev ali kaj od tega, kar izvemo tudi od zelo verodostojnih virov?

Če začnemo iz neodvisnih virov raziskovati, začnemo ugotavljati, da so danes splošno znane resnice vse prej kot dokazane, so samo gola dejstva, ki so bila od nekoga predlagana in sprejeta. Naj navedem še par čisto banalnih, a zelo verodostojnih in evidentiranih primerov. Leta 1970 se je v Sovjetski Zvezi začel program, ki so ga imenovali (Kola-ultra deep), trajal je vse do leta 1983. V tem programu so hoteli prodreti 15 km globoko v zemljino skorjo, dosegli pa so le 12,5 km, zaradi neznanih razlogov dlje niso uspeli priti. Kasneje so tudi na drugih koncih sveta poskušali, a maksimalna globina je bila vedno pribl. 12 km. Kratek povzetek tega projekta je bil, da o zemljini skorji praktično ne vemo ničesar, kajti čisto vse je bilo drugače kot smo do tedaj izvedeli.
Leta 1947 je admiral Richard B. Byrd izvedel ekspedicijo na Antarktiko. Poletel je tudi globoko v samo notranjost Antarktike in kasneje v knjigi, kot tudi intervjujih v živo, poročal, da je na področju Antarktike vse kaj drugega, kot led oz. tistega kar je uradna verzija Antarktike. Kljub temu da dandanes marsikdo poskuša priti do dna kaj naj bi bila Antarktika oz. kaj tam je, se sleherni tak poskus že po pravilu zaključi neuspešno. Lahko raziščete, če bi imeli višek časa in bi vas zanimalo in potem bi se verjetno vprašali zakaj je temu tako, kaj nam je skrito oz. ni želeno, da vemo.

Resnično sem mnenja, da bi ljudje morali vklopiti več lastnega kritičnega razmišljanja. To ne pomeni, da bomo nekaj kritizirali in sodili. Beseda kritično v tem primeru izhaja iz besede kriterij, torej po kakšnih kriterijih se bomo odločali in lotevali reševanja določenega izziva, seveda, če nam je na prvem mestu sploh izziv.
Vse preveč smo na splošno zavezani tudi ignoranci. Nočemo vedeti, ne zanima nas, ni nam važno kaj je res, morda celo ne želimo vedeti, ker bi nas kaj drugega lahko prestrašilo, ogrozilo našo varnost ali pa preprosto zaupamo vsemu kar nam je predstavljeno. Vse to je ignoranca, tako kot je upodobljena v sliki, glavo imamo v pesku. Vsi pa smo vseeno ujeti v blišč in bedo materialnega sveta in zelo radi sodimo in kritiziramo vse vprek. Odpovemo se prijatelju, ki nas je izneveril ali se nam lagal iz druge strani pa sprejemamo veliko laži, prevar, raznoraznih škandalov in afer. A to ni osebno, kajne? Mislim, da je. Zelo osebno bi morali sprejemati tudi te stvari, v luči kritičnega razmišljanja.

Če nam bo na splošno vseeno in bo masa kritično razmišljujočih premajhna, potem bomo še naprej samo sledili, slepo zaupali in se prepuščali. V kaj pa se spuščamo? Nam bo to všeč? Bo to všeč našim otrokom in vnukom?

Kritično razmišljanje je vrednotenje naših misli, da lažje ocenimo od kod prihajajo. Ali so plod naših zavestnih odločitev in vedenja ali pa so kontaminirane s plevelom, ki ne spada zraven. S tistim kar proučujemo se moramo najprej soočiti. S tem mislim, da smo pripravljeni tudi na drugačno resnico, na drugačen pogled na isto stvar. In čeprav recimo nečemu prej nismo dajali kakšne posebne veljave, jo moramo gledati s točke nevtralne, nesodeče perspektive, ki ni pogojena že z vnaprej favoriziranimi zaključki.

Želim si, da bi ljudje na splošno bolj razmišljali s svojo glavo, se povezovali in delili mnenja, se usklajevali in združevali. Pozitivne spremembe so se vedno delale kolektivno, za negativne spremembe pa je bil dostikrat v zgodovini dovolj le en človek, vsaj tako smo mislili! Pa je res?

Prisrčen pozdrav

Peter Veselič
Vir:  www.mychi.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Kriticno-Razmisljanje-Intelekt-Proces