Vsak dan manj jih je, ki jih poznam.
Vsak dan manj prijateljev imam.
Vsak dan kaj novega preseneti me.
Vsak dan je težji za moje vse.

Preprosto, odhajam v svoj svet,
vsak moj korak je krajši, ujet,
v njem ni prostora niti za spomine,
enkrat pač, čisto vse enkrat mine.

Še izgledam ne več, kot včasih sem,
ne češem se, ne berem, včasih niti ne jem.
Le čakam še vedno na roko, poljub,
domače pa spravljam v pravi obup.

Življenje odteka nekam proč,
pogled je utrujen in begajoč.
Nič ni ostalo od upanja,
nič več ni smeha, zaupanja.

Pravijo, da nas je takih vsak dan več,
mladih, starejšhih in starih največ,
pravijo, da je to kuga tega časa,
in da prav nikomur ne prizanaša.

A jaz se ne dam, ne kar tako.
Rešujem in mislim in delam kot malokdo.
Morda vsaj kak dan še prijaznejši bo,
morda odložim dokončno slovo.

Jeanne