Vem, da sem doma. In vsakič dvignem roke nad glavo in zaploskam v nebo, tako kot me je naučila babica, da preženem sovražnika in zaščitim rumene piščančke.
Prvo noč, ko se vrnem, me zamoti tišina, ki jo neenakomerno prekinja skovikanje sove. Na dan privre neumorna radost, bridka žalost, tenkočutnost, ko se sprehajam po močvirnatih prekmurskih šumah, se prebijam skozi bodičasto grmičevje in opazim veličastno vrbo, preklano na štiri dele. Obstojim. Vzamem fotoaparat in naredim sliko, jo zamrznem in vpijem. Grem naprej.
Zaverovana v otroške misli navsezadnje opazim odvržene rumene glave ob njivski poti, ki so jim marljive roke odvzele semena in jih stroji pretalili v bučno olje. In spomnim se lesene pručke, s katere sem kot otrok poveljevala dedku, katero bučo mi naj prekolje na dvoje. Izbirala sem si majhne, pravilne okrogline. Ravno pravšnje zame. Čakala sem trenutek, da bom lahko potopila prste v mrežasto oranžno rumeno tkivo, ki se mi bo zarilo pod nohte in me skelelo. Odstranjevala sem plast za plastjo, in ko sem roko potegnila iz mehke gmote, mi je v prgišču ostalo nekaj črnih spolzkih semen. Lesketala so se v jesenskem soncu kot odvržene ribje luskine. Spustila sem jih na kupček v posodo.
Stopim na krhek ovoj buče, ki čaka, da ga bo zemlja sprejela v svoje nedrje in bo za sabo pustil sled, ki ji bom sledila v maminih črevljih po prekmurski ravnici do koder me bo vodila. Pohodila bom odpadlo razmočeno listje, ki ga je zjutraj pokrila prva slana, zapirala stara poglavja in nestrpno odpirala nova.
Stopila bom na balkon, vdihnila bom vonj po snegu, pomešanim z nenehnim vrvenjem avtomobilov in brnenjem klimatskih naprav ter pomislila, Tudi tukaj sem doma.
Vem, da sem doma. In vsakič dvignem roke nad glavo in zaploskam v nebo, tako kot me je naučila babica, da preženem sovražnika in zaščitim rumene piščančke.
