Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Nostalgija-Stari-Roker-Blues-Pismo

Bluz za mojo bivšo drago petek, 10. december 2021 @ 05:02 CET Uporabnik: Miran Zupančič Nostalgija starega rokerja. Pismo. Draga! Se še spominjaš? V šesdesetih, sedemdeset? Tedaj sva bila še skupaj na poti. Najina pot je bila življenjski občutek neke cele generacije. Svoboda, ljubezen, enakost, mir, to so bile naše vrednote, naši ideali. In kako resno smo to vzeli! Iskali smo razširitev zavesti, drugačen svet. Otroci so nam rekli. Upirali smo se ustaljenimu družbenemu redu. Nismo hoteli živeti tako kot naši starši, stlačeni v družbeno obliko, ki je temeljila zgolj na dobičku in dosežkih. Čutili smo ozkost, otrdelost, manjkal nam zrak, da bi dihali! Puščali smo si dolge lase, puščali naravi prosto pot. Hlače obvezno na zvonec. Lasje so bili simbol našega načina življenja: naj se zgodi naravno, preprosto, neprisiljeno, svobodno! Zanesli smo se na naravno in upali, da nas bo popeljala k cilju človekovega poslanstva. Nekaj novega je viselo v zraku. Bilo je, kot da nas vdih, potreba po notranjem prebujenju, odhod, prenova, duhovnost, svoboda, ljubezen, novo mišljenje odpirajo za novo zavest. Vodnar! Mislili smo, da je napočila nova doba. Številni od nas smo sledili notranjemu pritisku in nekateri romali v Indijo ali Nepal. Osvoboditev samega sebe dvig v nirvano! Prešinjala so nas vznesene misli in nam brenčale po glavah. Občutki kot: "Vsi ljudje smo bratje in sestre, velika družina" so nas povezovali prek vseh celin. Bili smo gibanje, tok, ji se je izražal v teh letih, v takoimenovanem Flowers-Power, v hipijevstvu. Ampak resnici na ljubo se v bistvu ni nič spremenilo! Omahnili smo nazaj v svoj ego trip, samoljubje, gon po posedovanju moči in denarju! Nekateri med nami so se zasvojili z mamili (Izola je bila slovenska meka) in se niso več vrnili iz onostranstva. Naše sanje so se razbile, kot prej tisoče drugih, raztreščile so se ob trdih čereh tega sveta. Je bilo naše iskanje napačno? Smo narobe odzvali? Draga! Da, spominjam se prav dobro kakor ti! Kot hipiji smo poskušali spremeniti sebe in svet. Iskali smo univerzalno ljubezen in našli, ker nismo razumeli, spolno svobodo. Iskali smo skupnost sorodnih duš, verjeli v enotnost in našli , ker nismo razumeli, komune, skupnosti, v katerih smo skupaj živeli, na koncu pa vedno osamljenost našla nas. Iskali smo osvoboditev od vseh pritiskov, hoteli bi biti to, kar zares smo. In smo našli, ker se nismo spremenili, le svoje lastno samoljubje. Eno od naših gesel je bili:" Make love-not war". Vendar ni delovalo! Godilo se nam kot Pavlu, ki pravi:" Dobro hoteti je sicer v moji moči, dobro delati pa ni. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem." Naš svet je trenutno kaotičen in apokalitptičen. Apokalpsa pomeni razodetje skozi krizne razmere. Na tej točki smo! Miru na tem svetu še vedno ni. Kaj je stanje miru, po katerem smo hrepeneli? Odsotnost vojne? Poznamo izrek: biti sit in zadovoljen. Je to to, kar si želimo? Taki ljudje res obstajajo, vendar v svojem življenjeskem stanju pričnejo hitro otopevati, so bolj mrtvi kot živi! Podobno se zgodi z reko, ki nima več pritokov in odtokov. Voda prične gniti, postane kalna mlakuža. Kaj je vojna? Samopotrjevanje! Kako naj se uresniči kraljestvo miru, če divja vojna v vseh štirih človekovih telesih? (mentalnem, astralnem, eterčnem in fizičnem). Kritika to so bojevite misli. Bes, jeza, strah to so bojevita čustva v astralnem telesu. Izčrpanost, bolezen, nestanovitna življenjska moč to je vojna v eteričnem telesu. Mikroorganizmi, virusi, bakterije to je vojna v snovi. In na tej vojaški bazi hočemo vzpostaviti mir? Jasno vidimo, da vsa naša narava ni nič drugega kot borba. Kaj je resničen mir? Težko ga je opisati: tišina, dihanje... notranja ubranost, življenjsko stanje, ki ne pozna več smrti. To je mir , ki presega razum, ki zapušča naš svet in ga zamenjuje s povsem drugačnim svetovnim redom-Akvarius. Mar je doba Vodnarja v kateri smo čas, v katerem nam bo podarjen božanski mir? Menim, da se nam možnosti za to ponujajo bolj kot kdajkoli prej. Vendar jih moramo spremeniti in uresničiti. Pomeni, da moramo biti budni (Buda) in pripraljeni, da bomo prepoznali znamenje časa in po njih ravnali! Sprašuješ se: Je bilo naše iskanje napačno? Mislim, da ne, kajti "kdor išče, najde" (Mt 7,8) pravi Sveto pismo. So bile naše sanje zaman? Smo se napačno odzvali? Naše sanje so bile vzvišene podobe nekega drugega stanja biti. Toda nekaj smo pozabili: te podobe niso bile v skladu z resničnim življenjem , ki je podvrženo zakonu nastajanja in minevanja. "Moje kraljestvo ni o9d tega sveta" (Jn 18, 36), se glasi Kristusovo oznanilo. Danes, dolga leta pozneje, morda stojimo na isti točki: še vedno je naša naloga, da bi res razumeli doba Vodnarja. Za konec ti želim povedati še, kako sem prišel do svojega uvida. Potem ko sem izgubil iluzije(bilo je boleče) našega hipijevskega časa, je ostal nemir, ki me gnal vedno dlje v iskanju poti. Jasno mi je bilo, da ima vse nek smisel! Spoznal sem, da bi morale vse izkušnje in dvomi človeka prebuditi in voditi naprej. Svetlobo v temi, božansko v času lahko srečamo kjerkoli le zunaj ne, temveč v najglobji notranjosti. To je začetek poti, po kateri zemeljski človek ne hodi rad, je pa tista, ki v nas omogoči razgrnitev božanskega bistva. Miran Zupančič Komentarji (0) www.pozitivke.net