Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Obcutek-Krivde-Dobrota-Prijaznost-Pasti

Pasti dobrote in prijaznosti ponedeljek, 11. marec 2013 @ 05:02 CET Uporabnik: ledami Velikokrat, ko želim kaj napisati, me prešine občutek krivde, da bi napisala kaj lepega v današnjem tako težkem času. Venomer imam pred očmi ljudi, ki nimajo za jesti, otroke, ki trpijo... Jaz pa bi napisala kako mi je fajn, kako nimam za kaj jamrat. Včasih tega ne upam na glas priznati. In potem malo pojamram skupaj z drugimi. Kot, da je življenje narejeno zato, da nam je težko. Srce me boli ob zgodbah, ki jih slišim. In velikokrat imam občutke krivde, ker mi gre bolje. Zopet pa ne tako dobro (v finančnem smislu), da bi lahko reševala svet. Pomagam po najboljših močeh. Nemalokrat ravno iz občutka krivde. Z možem sva bila oba "naštimana" tako, da sva sebe dajala na zadnje mesto. Vedno sva najprej poskrbela za vse ostale. In verjemite, v določenih obdobjih najinega življenja je bilo ostalih veliko. In to naju je peljalo vse globje in globje v težave. Jemala, nosila, reševala sva bremena vseh okoli naju, začenši s starši. Nisva si nakopala malo in majhne stvari. To naju je najedalo, najedalo najin odnos, dnevi so bili mučni in stresni. Ko sva končno uspela nekatere stvari spustiti, sva se znašla v nekakšnem vakumu. Praznini. Spoznala sva, da so naju težave hranile. Brez njih sva bila izgubljena. Kaj početi sam s seboj? Kaj me sploh veseli? Kaj zanima? Kaj bi rada? Kdo sploh sem? Potrebno se je bilo soočiti s težkimi vprašanji. A prvo je bilo potrebno spoznati in priznati, da tega ne želim več početi. Jaz sem nekako prva skočila iz hitrega vlaka, ki je peljal v prepad. Seveda sem utrpela nekaj udrgnin pri padcu. Mož skače še vedno na pol. Še si kdaj tu pa tam nakoplje težave drugega. A zdaj se tega zaveda in zmore slej ko prej izpustiti. In tudi zase nisem še čisto sigurna, da sem že cela zunaj. Izstopiti iz vzorca, ki si ga gojil in zalival toliko časa ni najbolj enostavna zadeva. Pred časom sem spoznala Matejo in Haija. Vesela sem, da sta prišla v moje življenje. Druži nas enako - hoja po poti k sebi in podpora drugim, da stopajo po svoji poti nazaj k sebi. Toda, kot pravi Hai, prenehati je potrebno razmišljati in čustvovati namesto drugih. Ker sem jaz to zelo intenzivno počela, sem končala z reševanjem marsikatere težave, ki sploh ni bila moja. Veste, ni isto stati nekomu ob strani, ko je v težavah ali pa (v najinem primeru) prevzemati in reševati težave nekoga drugega. To pomeni, da tisti drugi nikoli ne prevzame odgovornosti za svoje življenje. In ne dobi priložnosti za spremembo. To ni podpora. To je lažen občutek zase, da si naredil nekaj dobrega. Lažen občutek potrjevanja sebe, ker globoko v sebi misliš, da nisi vreden. Da si ne zaslužiš. Da nisi dovolj dober. Torej sebično dejanje. In da se vrnem na začetek zgodbe. Od tu izvira občutek krivde, ko končno začneš živeti zase. Ko si zadovoljen sam s sabo in svojim življenjem. A le tako si lahko v pomoč drugim na poti sprememb v življenju. Pomoč je pomagati nekomu uvideti zakaj se mu nekaj dogaja. Pomagati poiskati vzroke težav. Potem pa je vsa odgovornost na tisti osebi, da se spremeni. Ali pa ne. Izbira ni moja. Prava oseba (terapevt, prijatelj, sorodnik,..) je tista, ki bo pomagala drugi uvideti, odpreti oči. To pa ni nujno vedno prijazno. In prava oseba se zaveda, da ne more čisto nič storiti namesto drugega. Komentarji (3) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog