NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

torek 11-avg
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • sreda 12-avg
  • POLETNI MATCH - iščemo ujemanja - Dogodki za Samske

  • petek 14-avg
  • Potepini

  • sobota 15-avg
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • nedelja 16-avg
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • ponedeljek 17-avg
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • torek 18-avg
  • Torkove igrarije z Društvom šaleških likovnikov

  • petek 21-avg
  • Urbana umetnost ljubljanskih ulic

  • nedelja 23-avg
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • torek 25-avg
  • Torkove igrarije s Plesnim studiem N

  • četrtek 27-avg
  • Rekreatur- ekipno kolesarjenje po Sloveniji / 2020
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • sobota 29-avg
  • 34. CEBE Triatlon jeklenih v Bohinju

  • ponedeljek 31-avg
  • Leo Ivandič: Po poteh duhovne inteligence

  • torek 01-sep
  • Sončna delavnica

  • sreda 02-sep
  • Športno-zgodovinska Ljubljana z Esadom Babačićem

  • petek 04-sep
  • Handicap turnirji - vsak petek v Biljardnici Kaval

  • nedelja 06-sep
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • ponedeljek 07-sep
  • Poletni potapljaški tabor

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Pasti dobrote in prijaznosti   
    ponedeljek, 11. marec 2013 @ 05:02 CET
    Uporabnik: ledami

    Velikokrat, ko želim kaj napisati, me prešine občutek krivde, da bi napisala kaj lepega v današnjem tako težkem času. Venomer imam pred očmi ljudi, ki nimajo za jesti, otroke, ki trpijo... Jaz pa bi napisala kako mi je fajn, kako nimam za kaj jamrat. Včasih tega ne upam na glas priznati. In potem malo pojamram skupaj z drugimi. Kot, da je življenje narejeno zato, da nam je težko.

    Srce me boli ob zgodbah, ki jih slišim. In velikokrat imam občutke krivde, ker mi gre bolje. Zopet pa ne tako dobro (v finančnem smislu), da bi lahko reševala svet. Pomagam po najboljših močeh. Nemalokrat ravno iz občutka krivde.

    Z možem sva bila oba "naštimana" tako, da sva sebe dajala na zadnje mesto. Vedno sva najprej poskrbela za vse ostale. In verjemite, v določenih obdobjih najinega življenja je bilo ostalih veliko. In to naju je peljalo vse globje in globje v težave. Jemala, nosila, reševala sva bremena vseh okoli naju, začenši s starši. Nisva si nakopala malo in majhne stvari. To naju je najedalo, najedalo najin odnos, dnevi so bili mučni in stresni.

    Ko sva končno uspela nekatere stvari spustiti, sva se znašla v nekakšnem vakumu. Praznini. Spoznala sva, da so naju težave hranile. Brez njih sva bila izgubljena. Kaj početi sam s seboj? Kaj me sploh veseli? Kaj zanima? Kaj bi rada? Kdo sploh sem? Potrebno se je bilo soočiti s težkimi vprašanji. A prvo je bilo potrebno spoznati in priznati, da tega ne želim več početi.

    Jaz sem nekako prva skočila iz hitrega vlaka, ki je peljal v prepad. Seveda sem utrpela nekaj udrgnin pri padcu. Mož skače še vedno na pol. Še si kdaj tu pa tam nakoplje težave drugega. A zdaj se tega zaveda in zmore slej ko prej izpustiti. In tudi zase nisem še čisto sigurna, da sem že cela zunaj. Izstopiti iz vzorca, ki si ga gojil in zalival toliko časa ni najbolj enostavna zadeva.

    Pred časom sem spoznala Matejo in Haija. Vesela sem, da sta prišla v moje življenje. Druži nas enako - hoja po poti k sebi in podpora drugim, da stopajo po svoji poti nazaj k sebi. Toda, kot pravi Hai, prenehati je potrebno razmišljati in čustvovati namesto drugih. Ker sem jaz to zelo intenzivno počela, sem končala z reševanjem marsikatere težave, ki sploh ni bila moja.

    Veste, ni isto stati nekomu ob strani, ko je v težavah ali pa (v najinem primeru) prevzemati in reševati težave nekoga drugega. To pomeni, da tisti drugi nikoli ne prevzame odgovornosti za svoje življenje. In ne dobi priložnosti za spremembo. To ni podpora. To je lažen občutek zase, da si naredil nekaj dobrega. Lažen občutek potrjevanja sebe, ker globoko v sebi misliš, da nisi vreden. Da si ne zaslužiš. Da nisi dovolj dober. Torej sebično dejanje.

    In da se vrnem na začetek zgodbe. Od tu izvira občutek krivde, ko končno začneš živeti zase. Ko si zadovoljen sam s sabo in svojim življenjem. A le tako si lahko v pomoč drugim na poti sprememb v življenju.

    Pomoč je pomagati nekomu uvideti zakaj se mu nekaj dogaja. Pomagati poiskati vzroke težav. Potem pa je vsa odgovornost na tisti osebi, da se spremeni. Ali pa ne. Izbira ni moja. Prava oseba (terapevt, prijatelj, sorodnik,..) je tista, ki bo pomagala drugi uvideti, odpreti oči. To pa ni nujno vedno prijazno. In prava oseba se zaveda, da ne more čisto nič storiti namesto drugega.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja ledami
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Obcutek-Krivde-Dobrota-Prijaznost-Pasti

    No trackback comments for this entry.
    Pasti dobrote in prijaznosti | 3 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Pasti dobrote in prijaznosti

    Prispeval/a: panefin001 dne ponedeljek, 11. marec 2013 @ 08:32 CET
    V tem članku je delček tistega o čemer bi se dejansko morali učiti, saj smo iz takih in podobnih vzorcev zgrajeni mi sami (jaz).
    Ker ljudje ne razčistijo z elementarnimi stvarmi o sebi in ker se dejansko ne poznajo, berejo in pišejo o kvazi »duhovnosti«, ki to ni. Kaj ti pomagajo pravljice o »visoki« zavesti, angelih in nadangelih, kanaliziranjih iz vesolja, izvajanje ritualov s ciljem »postati dober« ali doseči razsvetljenje…, v kolikor nisi sam pri sebi spoznal take reči, o katerih govori ta članek?
    Dokler se ne soočiš z dejstvi o sebi pa če so lepa ali grda, tako dolgo boš bežal v namišljene svetove, ki si jih projiciral ti sam, in so v celoti nadaljevanje bežanja od dejstev o sebi.
    Laži se tako nadaljujejo in samo potrjujejo že tisočletja.

    Zato še enkrat pozdravljam članke kot je ta.
    Le avtorica sama in tisti, ki so se s temi rečmi soočali, vejo kakšne temeljite spremembe prinašajo razkritja laži o sebi.
    Avtorica piše o odrgninah in poškodbah in res je.
    Spoznavanje sebe mogoče ni zmeraj nekaj lepega samo po sebi, temveč prinaša in odnaša.
    Krčevito upiranje spremembam, je vzrok za omenjene »poškodbe«.
    Sčasoma uvidimo, da od samih sebe nimamo kam zbežati in potem je kar je.
    Od tukaj se začne resnično življenje, ki je zunaj kategorij dobrega in slabega.
    Zato tudi pomen pomaganja, dobrote, prijaznosti..., dobi povsem drugi smisel.
    Toda to je preširoka tema za ta komentar.

    Srečno.
    Mirko


    Pasti dobrote in prijaznosti

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 11. marec 2013 @ 11:21 CET
    To je odraz, ko je humanizem lahko boleč in veiko ovira za človeka. Današnji kultiviran človek je razvil različne strategije, da bi preusmeril svoje strahove in svojo nasilnost, vendar če ne prej, v trenutku življenske ogroženosti, vedno znova odpade zunanji videz. Kljub petstoletni tradiciji humanizma, lahko samo po letu 1950 naštejemo 190 vojn, ki so potekale po drugi svetovni vojni.

    Humanizem, ki je bolj ali manj izrazit pri mnogih ljudeh, je v teku razvoja človeštva pokazal podobo, nad katero smo razočarani, kajti mir in spokojnost na Zemlji ni mogoče doseči.

    Potrebna je sprememba notranje usmeritve.
    Nam zato ostaja le kulturni pesimizem, eksistencializem? Ali pa moramo poiskati globlje v svojem bistvu? In le zato, da proučimo svoj jaz in mu pristrižemo peruti? Dejansko je tudi druga pot, toda moramo jo hoteti in tvegati. Moramo si upati priklicati vrelec, o katerem govorijo svete knjige vseh narodov. Potem odkrijemo drugi , resnično Božanski svet, od katerega se je človek oddaljil, ker se je preveč trdno povezal s snovnim.

    Odlomek iz politično usmerjene knjige Vojna in mir:

    " Revščina, zatiranje in neenakost so bili že v prazgodovinskih časih pogosto v " družbi izobilja". Tisti, ki so ustvarjali napetost, niso ponudili rešitve za sprostitev teh napetosti. Strastno so iskali "vzroke" za vojno in menili , da bo pomagalo, če bodo odstranili posamezna tragična ali slaba stanja in bo vojna s tem izginila. Vojna pa ni odvisna od posameznih stvari, ki jim jo pripisujemo, kajti vojna ne potrebuje nobenega posebnega motiva. Izgleda, da je sestavni del človekove narave."

    Ja lepo je in človeško drugim pomagat, ampak če se greš preveč "rdeči križ" ti dotični lahko še spodnje hlačke dol potegnejo.
    lep pozdrav avtorici in vse dobro.
    Miran.


    Pasti dobrote in prijaznosti

    Prispeval/a: Yoda dne ponedeljek, 11. marec 2013 @ 12:36 CET
    Kaj pa če pogledamo eno od glavnih sporočil filma 7 znamenj
    (7 pečat) ? To sporočilo je zelo ključno tudi za ta trenutek,
    vendar večina nikdar ne bo dojela da gre za žrtvovanje ega in
    ne bo dojela pomena služenja. Zato ....

    Zato ponavljajoče retardirano šabloniziranje ne bo moglo
    nikdar predstavljati pristop k vseobsegajoči brezmejni
    univerzalnosti večnega enega Življenja.
    Lahko predstavlja kvečjemu kvazi nihilizem in stohastično
    logično funkcijo negacije vsega strukturiranega... Z zavrženo
    uporabo izmov bi se to imenovalo lahko celo anarhizem....


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,49 seconds