Piše: Maja Južnič Sotlar v Vivi www.viva.si

Preden sem si zlomila nogo, sem vsak dan na vrtu preživela osem ur. Delovno. Obrezovala sem, sadila, presajala … Zdaj sem še vedno ves dan na vrtu, vendar lahko delam le še uro ali dve," je v pogovoru o kulturi urejanja vrtov povedala gospa Juta Krulc, neverjetno čila ženska, ki šteje okroglih sto let.

Ko smo jo prosili za fotografiranje, je mirno sedla na stol in počakala na nadaljnja navodila, z umirjenostjo, ki jo lahko da le dolgo življenje, pa je izrazila željo, naj je ne prosimo, da bi se med fotografiranjem smehljala. "Smeh naj pride iz duše, ko je ta srečna in začuti željo po njem."Na fotografiji je ostala resna. Življenje jo je vse prepogosto težko preizkušalo. V takih obdobjih je iskala uteho - in jo navadno tudi našla - v dejavnosti, ki jo veseli že od malega. V vrtnarjenju.

Kot deklica je rada opazovala rastline in si zamišljala, kako bi jih lahko kombinirala po barvah, trajanju in času cvetenja, predstavljala si je, da bi lahko vmes vdela skulpturo iz kamenja, listja in vej, dodala stol ali klop … Domišljija in strast do nabiranja cvetja sta jo pripeljali na študij krajinske arhitekture. Urejanju vrtov je posvetila vse svoje življenje in v zbirki načrtov, ki nosijo njen podpis in pečat, jih je več kot tristo. Častitljiva zbirka. Na vrt ne gleda kot na kos zemlje, ki obdaja hišo, saj meni, da v sebi nosi veliko več. "Vrt je najboljši terapevt. Če si prizadet in ti je v življenju težko, te stik z zemljo najbolj pomiri in te postavi nazaj na noge," umirjeno pove in ob tem prizna, da je v svojevrstno psihoterapevtsko delavnico pogosto hodila tudi sama. 

Zanimivo je, da rože in grmovnice vselej neguje, sadi in okopava z golimi rokami. Nikoli ni nosila rokavic, saj želi, kot pravi, vsako rastlino čutiti pod svojimi prsti. "Z rastlino vzpostaviš drugačen stik, če jo čutiš s prsti. Še nekaj je: tako je manj možnosti, da rastlino poškoduješ. Meni pa je žal vsake poškodovane rastline. Z njimi ravnam zelo skrbno."

Vrtovi po lastni zamisli

Slovenci smo znani kot narod vrtičkarjev, ne le zelenjadnih, ki so v časih nenehnega varčevanja postali tudi gospodarsko pomembni, temveč tudi cvetličnih. Pa imamo tudi smisel za vrt, zemljo in rože? Gospa Krulc odkrito pove, da so večino slovenskih vrtov zasnovali njihovi lastniki, kar se ji zdi škoda. "Vsakemu lastniku vrta priporočam, naj ga na začetku, ko ga še snuje, zaupa strokovnjaku. Ta bo namreč najbolje razporedil rastline, vrtno pohištvo in osvetlitev, tako da bo vrt deloval kot ubrana celota in lahko bomo večji del leta uživali v cvetočih rastlinah. Tako pa vse prevečkrat vidim vrtove, ki so brez prave rdeče niti, z zasaditvami, ki so brez vsakega reda in smisla. Tako neredko vse cvetoče rastline cvetijo sočasno, zatem pa dolgo časa ni ničesar. To je resnično škoda. V vrtu moramo uživati in se v njem dobro počutiti. "Doda še, da prava formula lepega vrta ni v (pre)bujnosti, velikem številu rastlin vseh vrst. Pogosto večji in lepši končni učinek dosežemo z manj raznovrstnosti, vendar z bolj premišljenimi kombinacijami. Tudi v hortikulturi velja reklo: manj je več.

Vsekakor jo veseli, da ljudje s tolikšnim užitkom in vse bolj množično vrtnarijo. Zgledi vlečejo, pravi, in ko nekdo vidi soseda, kako z navdušenjem obdeluje zemljo, dobi navdih, idejo, veselje. To je najpomembneje, še doda. Veselje do vrta. Kajti tudi najbolje in najbolj umetelno zarisan vrt ne bo zaživel v vsej svoji lepoti in estetiki, če zanj ne bo nihče skrbel in z njim živel. Vsakodnevno. Sama še vedno vsak dan, ko je pri hčerki, večino časa preživi na vrtu. Zdaj bolj ali manj le še na klopi, kjer sedi, uživa v rastlinah in razmišlja. Svojega vrta v Ljubljani, kjer sicer živi, nima več. 

Njeno stanovanje krasijo rezane rože v vazah in nekaj posušenih. Vrtnice so. Te je najteže pravilno posušiti, da so še dolgo lepega in žlahtnega videza. Pa se kdaj tudi njej kaj ponesreči, ne izpade tako, kot si je želela? "Seveda, to se zgodi vsakomur. Rastline so žive in jim ne godi vedno v okolju, v katero jih posadimo, lahko zbolijo, ne preživijo zime … Prav zdaj se trudim posušiti japonske hortenzije, ki jih imam pozimi običajno v vazi, vendar mi ni uspelo," prizna naša prijetna sogovornica. Ji je morda kaka roža najljubša? "Ne, vse rože in vsaka posebej je lepa in najlepša, vsaka nosi svojo lepoto.

Sanje vsakega Slovenca: angleška trava

Lepa travnata površina, obdana z domišljeno zasaditvijo, je pogled, ob katerem slehernemu zaigra srce. Toda kako jo negovati, da bo dobila videz zelene preproge? Kako to uspe Angležem, ki so vrtnarji, da jim ni para in ki so svojo travo dali na piedestal svetovnega slovesa? "Nobenega smisla nima, da bi se skušali primerjati z angleškimi vrtnarji. Imajo večstoletno tradicijo urejanja parkovnih in vrtnih površin, medtem ko je naša tradicija zelo kratka. Takega časovnega razkoraka ni mogoče zlahka nadomestiti. Poleg tega so v Angliji parkovne in vrtne površine neprimerno večje kot pri nas, zato jih je laže urediti. Toda naj povem, da Slovenija spada med države, ki so rastlinsko izjemno bogate in raznolike. Od blizu in daleč hodijo k nam občudovat naravne lepote, ki jih tukajšnja narava daje v neverjetno širokosrčnih količinah."

Gospa Juta Krulc, stoletnica, krajinska arhitektka, ki je v svojem življenju oblikovala več kot tristo vrtov. Vse načrte je in jih še vedno riše z roko. Računalnika ne uporablja. Pravi, da je vrt, ki ga nariše na roko, mehkejši in laže prepriča naročnika kot načrt, narejen ob pomoči računalnika. "Načrt vedno tudi pobarvam, saj tako oživi."

Vir: www.viva.si