Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Dolga-Pot-Skrivnost-Mama-Zaupanje




Dolga pot je še pred menoj

petek, 4. oktober 2013 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Del mene je hotel zadržati zase vse zamotane skrivnosti, zaklenjene v mojem srcu, drugi del pa je, bolj kot po vsem drugem hlepel po nekom, ki bi se mu lahko zaupala. Ko bi le imela mamo, s katero  se lahko smejiš in ji poveš o svojih težavah, ki te objame in poboža po laseh, ko ti je hudo.

Živela sem v krhkih, neuresničljivih sanjah. Koncept družine je bil zame nekaj umišljenega. Bil je kot pravljica ali stkana iluzija. Kako je, če imaš starše, brate in sestre, ki jih imaš rad, ki imajo radi tebe? Kako je če ste navezani drug na drugega, se spomnite na rojstne dneve, praznujete vsak uspeh, vsako čudovito novo reč, ki jo naredi kdo od nas?

Kako je, če ste ob praznikih doma? Če se za polno mizo zbere vsa družina, če se vsi smejimo, smehljamo in smo srečni, da smo skupaj? Če ti ne gre, da te poslušajo, podprejo, pomagajo…, da veš, da je tam nekdo, ki ne bo pustil, da padeš do konca, ali pa če že, da ti ponudi roko, da lahko vstaneš.

Obupno sem potrebovala prijateljico ali nekoga. Upala in molila sem, da najdem nekoga, ki me ne bo izdal. Kadarkoli sem pogledala v srce, sem videla svojo željo. Želela sem si družine, ljubiti otroke, skrbeti za njih, da se nebi nikoli počutili tako, kot sem se počutila jaz. 

Ko sem tako razmišljala, sem ugotovila, da je vse to žalostno. Živela sem v preteklosti, ki ni imela sedanjosti in nobene prihodnosti. Spomini, sanje, iluzije, vsi zapisi v podzavesti so vodili moj vsakdan in vodili so na pot, kjer sem se izogibala resničnosti in soočenju z dejstvi.

Smo mar res kot semena v vetru in nekatera padejo na rodovitno, bogato zemljo, druga pa se raztresejo na izsušeno zemljo, polno senc in teme in se bojujejo za vsak žarek sonca? Naredili so me za nekaj, kar jaz nisem. Vedela sem, kaj biti osamljen, zapuščen in kako težko ti je pri srcu, ko se ti celo svetli sončni dnevi zdijo mrki in temni.

Kako zmeden in zapleten je svet. Je mar res oder, na katerem vsi igramo? Ko enkrat zapustiš gnezdo, poči varovalna opna in si prisiljen pogledati naokrog in videti bolečino in trpljenje, ki ni del neke utvare, ki bi lahko izginila, če zapreš oči. Vse ostaja v naših srcih, ker nimamo nikogar, razen sebe, da se potolažimo. Prej ko to osvojiš, bolje ti je na tvoji poti.

Sedim na pomolu, gledam čez morje in zagledam luno, ki je pokukala izza mehkih oblakov. Prijazno me obsveti in na gladini zariše svoj odsev. Kolikokrat se je že to zgodilo, a vedno je videti drugačna. Nocoj se mi zdi lepa in slišim kako mi govori, da je zdaj vse v redu, da je zdaj vse pospravljeno v veliki škatli in odloženo na polici, tam nekje… in da naj bom le tukaj in zdaj.

Ob teh mislih se počutim svobodno in hvaležno, da se mi je vse to zgodilo. To je bilo največje darilo, ki sem ga lahko dobila. Klesalo me je in klesalo, toliko časa, da sem prišla do sebe in našla tisto najlepše in najbolj milo, a hkrati tudi trdno in modro. Modro, kot je modro nebo, ko zasije sonček in oblaki počivajo. 

Še vedno je noč, topel vetrič, luna in njen sijaj ter od nekje prihaja glasba, glasba, ki sem si jo vedno tako želela.
Dolga pot je še pred menoj in On mi pravi da je prava. To je dobro!

Iz srca za vse vas
Tjaša Jeraj
Vir: http://www.mychi.si

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Dolga-Pot-Skrivnost-Mama-Zaupanje







Domov
Powered By GeekLog