NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 28-maj
  • S kajaki po reki Krki

  • petek 29-maj
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • sobota 30-maj
  • Vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto.

  • nedelja 31-maj
  • Dance Alchemy & Brunch

  • ponedeljek 01-jun
  • Ženske, duševno zdravje in procesi okrevanja

  • torek 02-jun
  • Motorizirana preteklost

  • sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Dolga pot je še pred menoj   
    petek, 4. oktober 2013 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Del mene je hotel zadržati zase vse zamotane skrivnosti, zaklenjene v mojem srcu, drugi del pa je, bolj kot po vsem drugem hlepel po nekom, ki bi se mu lahko zaupala. Ko bi le imela mamo, s katero  se lahko smejiš in ji poveš o svojih težavah, ki te objame in poboža po laseh, ko ti je hudo.

    Živela sem v krhkih, neuresničljivih sanjah. Koncept družine je bil zame nekaj umišljenega. Bil je kot pravljica ali stkana iluzija. Kako je, če imaš starše, brate in sestre, ki jih imaš rad, ki imajo radi tebe? Kako je če ste navezani drug na drugega, se spomnite na rojstne dneve, praznujete vsak uspeh, vsako čudovito novo reč, ki jo naredi kdo od nas?

    Kako je, če ste ob praznikih doma? Če se za polno mizo zbere vsa družina, če se vsi smejimo, smehljamo in smo srečni, da smo skupaj? Če ti ne gre, da te poslušajo, podprejo, pomagajo…, da veš, da je tam nekdo, ki ne bo pustil, da padeš do konca, ali pa če že, da ti ponudi roko, da lahko vstaneš.

    Obupno sem potrebovala prijateljico ali nekoga. Upala in molila sem, da najdem nekoga, ki me ne bo izdal. Kadarkoli sem pogledala v srce, sem videla svojo željo. Želela sem si družine, ljubiti otroke, skrbeti za njih, da se nebi nikoli počutili tako, kot sem se počutila jaz. 

    Ko sem tako razmišljala, sem ugotovila, da je vse to žalostno. Živela sem v preteklosti, ki ni imela sedanjosti in nobene prihodnosti. Spomini, sanje, iluzije, vsi zapisi v podzavesti so vodili moj vsakdan in vodili so na pot, kjer sem se izogibala resničnosti in soočenju z dejstvi.

    Smo mar res kot semena v vetru in nekatera padejo na rodovitno, bogato zemljo, druga pa se raztresejo na izsušeno zemljo, polno senc in teme in se bojujejo za vsak žarek sonca? Naredili so me za nekaj, kar jaz nisem. Vedela sem, kaj biti osamljen, zapuščen in kako težko ti je pri srcu, ko se ti celo svetli sončni dnevi zdijo mrki in temni.

    Kako zmeden in zapleten je svet. Je mar res oder, na katerem vsi igramo? Ko enkrat zapustiš gnezdo, poči varovalna opna in si prisiljen pogledati naokrog in videti bolečino in trpljenje, ki ni del neke utvare, ki bi lahko izginila, če zapreš oči. Vse ostaja v naših srcih, ker nimamo nikogar, razen sebe, da se potolažimo. Prej ko to osvojiš, bolje ti je na tvoji poti.

    Sedim na pomolu, gledam čez morje in zagledam luno, ki je pokukala izza mehkih oblakov. Prijazno me obsveti in na gladini zariše svoj odsev. Kolikokrat se je že to zgodilo, a vedno je videti drugačna. Nocoj se mi zdi lepa in slišim kako mi govori, da je zdaj vse v redu, da je zdaj vse pospravljeno v veliki škatli in odloženo na polici, tam nekje… in da naj bom le tukaj in zdaj.

    Ob teh mislih se počutim svobodno in hvaležno, da se mi je vse to zgodilo. To je bilo največje darilo, ki sem ga lahko dobila. Klesalo me je in klesalo, toliko časa, da sem prišla do sebe in našla tisto najlepše in najbolj milo, a hkrati tudi trdno in modro. Modro, kot je modro nebo, ko zasije sonček in oblaki počivajo. 

    Še vedno je noč, topel vetrič, luna in njen sijaj ter od nekje prihaja glasba, glasba, ki sem si jo vedno tako želela.
    Dolga pot je še pred menoj in On mi pravi da je prava. To je dobro!

    Iz srca za vse vas
    Tjaša Jeraj
    Vir: http://www.mychi.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • http://www.mychi.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Dolga-Pot-Skrivnost-Mama-Zaupanje

    No trackback comments for this entry.
    Dolga pot je še pred menoj | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,49 seconds