Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080510190201914

Žalost, ko ni ljubezni ponedeljek, 10. maj 2021 @ 05:02 CEST Uporabnik: kolarka Ko pogledam skozi okno, občutim tisti rez, ki ga človek začuti v očeh, ko ugleda svetlo nebo. Oči. Vedno se spomnim nate, ko si mi povedal, da si vse vedel že samo po tem, ko si me gledal v oči. Tudi jaz sem vedela. Nisem si dovolila. Čutila sem, da nisi svoboden. Čutila sem, da te vežejo vezi družine in da te ne bom imela. Nisem si drznila pomisliti nate, bežala sem stran, nisem želela, da se dotakneva s pogledom. Ker sem vedela …Vedela sem, da bo prišel ta dan, ko se bom morala sprijazniti z usodo, da te nikoli ne bom imela. Ko si na zabavi pristopil do mene, sem se smejala in delala brezbrižno, češ, saj sem lepa, samska in vsak moški bi si me želel. Rekel si mi, da sem ti všeč. Rekel si tudi – otroka imam. Bila sem vesela. Vem, da je otrok sam vir življenja in ni me motilo. Če bi bil samo otrok. Pa ni bil. Živiš tudi z mamo otroka in pravzaprav imaš družino. Dogodek sem nekako izbrisala iz glave, še naprej sva se srečevala na vadbi in dnevi so minevali, dokler se najine poti niso združile. Pogovori daleč v noč, izkazovanje čustev, ne preglobokih, pa ravno tako močnih, da so meni počasi prežemali srce. Nič nisi obljubil, samo začutil si me. Vsak moj gib, smeh, žalost, tesnobo, strah. Vse si vedel. Ko sem stala poleg tebe, sem te le za trenutek pogledala in ti si me bral. Žalost. Prišla je žalost. Ko si se odločal, ali boš vse zapustil, mi je srce bilo močno in koprneče, kot še nikoli v življenju. Imela sem moške, pa so vsi odšli, noben od njih se ni odrekel ničemur zaradi mene. Ti pa bi se odrekel vsemu. Za nekaj časa sem občutila nebesa. Lagala sem sama sebi, sama sebi dajala lažne občutke moči in neizmerne sreče. Bila sem tako sebična. Nisem pomislila nate. Vsaj takrat še ne. Nisem pomislila na nikogar, razen nase. V bistvu plehki del mene je mislil nase, notranji Jaz pa je že naznanjal trpljenje. Še ne po tednu dni sem točila tople solze, ki so si utirale pot po bledih licih, ko sem iskala odgovore in skušala globoko dihati, ker je srce hotelo prenehati biti. Bije, še vedno bije, zdaj samo še v rahlem upanju, ki usiha …V upanju je velika moč, v upanju in čakanju pa nobene. Ne bom čakala. Počutim se tako prazno. Vse si izpil iz mene. Dopustila sem Egu, da me je dvignil tako močno nad oblake, ko si mi izpovedoval čustva, da me je Stvarstvo tako lažje vrglo na tla, kjer zdaj trpim in bom trpela toliko časa, dokler se ne bom naučila lekcije. Ponudil si mi prijateljstvo, a sem ga zavrnila. Ko bi vedel, kako trpim. Ponudil si mi nekaj, po čemer ljudje hrepenijo. Da je nekdo tam v oporo, za pogovor, da te posluša, tako kot si ti pripravljen poslušati mene. Sploh veš, kako me boli. Sploh veš, kako trpim, kako točim solze vsak večer, ko si te želim ob sebi. Nisi se me dotaknil, niti enkrat samkrat. Si se pa toliko bolj dotaknil mojega srca. Počasi, nevidno si zgradil čarobno pot do mene. Zapolnil si praznino. Tako dolgo sem iskala, tako dolgo brez uspeha. In ko si prišel, si napolnil suhi vodnjak … Zdaj pa čisto počasi voda sreče odteka in se ponovno prazni. Zavedanje je močno. Zavedanje, da te izgubljam, ker nisem dovolj močna, da bi sprejela tvojo roko prijateljstva. Veš, kaj vse sem si dovolila. Dovolila sem si sanjati te. Prvič, ko si vstopil v moje sanje, se spomnim tvoje roke, ki se je rahlo dotaknila mojega obraza, tvojega mehkega nasmeška in poljuba. Poljub je bil tako rahel, tako nežen, da sem se prebudila, ker sem te hotela objeti in okušati teh ustnic. Zbudila sem se z nasmehom, vendar te ni bilo. Ko sem se obrnila proti oknu, kjer je sijalo tisoče zvezd, sem se morala opomniti, da te ni ob meni in je moja postelja prazna, medtem ko ti svojo deliš z drugo žensko. Vstala sem, šla do okna in ti preko zvezd poslala poljub, in tako močno upala, da bi naju nebo nekoč pripeljalo skupaj in bo prav ta poljub utrnil na tvoj obraz. Vesolji, ki se samo včasih primeta za roke, ves ostali čas pa visita na nitkah neba. In tisti čas, ko se združita le za trenutek, je najlepši čas življenja … Skozi mraz gledam tvojo postavo. Stojiš, hladno je, šal imaš ovit okoli vratu, stojiva. Nisi čisto zraven mene, tako da lahko premerim celo postavo. Stojiva. Samo stojiva. Ker se bojiva, da naju bo premagalo. Se spomniš, ko sem ti rekla, da bi lahko bilo tako preprosto, ko bi le zbral pogum. Da bom stala ob tebi ne glede na vse. Ti sploh veš, kako krhka sem v resnici? Vsega me je strah, tukaj pa stojim pred teboj in ti nudim oporo, ki zahteva celega človeka. In ne samo telesno, predvsem celo njegovo Bistvo. Vse kar ga sestavlja. Pripravljena sem ti dati sebe. Vse, kar imam. Upiram se stopanju po lahki poti in se odpravljam po poti Pekla. Prehodila bi ga zate. Prvič čutim, da sem tako čista, tako bela, da sijem. Kar je bil Ego, je zdaj postala svetloba. Spoznanje in priznanje sami sebi, da te imam rada. Čeprav se me nisi nikoli dotaknil, nikoli nič obljubil, ti namenjam vse svoje Bistvo. In ker ne zmorem sprejeti samo tvojega prijateljstva, trpim. Razgalila sem se. Odprla sem srce nekomu, ki ga sploh ne poznam, nekomu, ki nikoli ne bo moj. Svoji sorodni duši, ki jo bom pustila tavati sámo, ker ne premorem toliko poguma, da bi se moja ljubezen spremenila v prijateljstvo. Mi lahko oprostiš? Sploh veš, kako mi je težko? Ko vem, da tavaš, ko vem, da tudi tebi manjka poguma. Ker sem jezna nase, ker sem dovolila, da si mi napolnil srce. Tvoje srce pripada nekomu drugemu in sama sem dovolila, da sem svojega napolnila s teboj. In v resnici sploh ne vem s čim. Ker mi ne pripadaš, ker nisi moj, ker te nekomu kradem. Stojim na vrhu skal, spodaj je morje. Veter je močan, zebe me. Pustim glasovom prosto pot, v sebi čutim glasbo, ki me opominja, da sem se izgubila. Misli bežijo. Vidim te z otrokom, vidim te v družbi, tvoj nasmeh. Vidim naju. Še vedno stojiva tam. Težko odvrnem pogled s tvojega obraza. Hrepenim, da boš stopil korak proti meni in da se bom lahko pogrela v tvojem objemu. V ozadju pa še vedno slišim samo glasbo in morje, kako buči. Opominja me, da se bodo sanje kmalu končale. Ne želim konca, ne želim. Rada bi te brala, rada bi bila ob tebi, ko ti je hudo, te poslušala in se smejala. Pa ne zmorem. Samo stojim lahko na skali in čakam. Čakam, da se mi odpre nova pot. Dovolj sem močna, da bi vse premagala ob tebi, nisem pa trenutno dovolj močna, da bi te ob sebi imela samo polovično. Na trenutke se mi zdi, da bom omahnila, vendar sem prišla tako daleč, da vem, da je vsako trpljenje božansko in da vem, da me čaka sreča. Ko bi lahko zdajle stopil vame in čutil kar čutim jaz, ko bi ti lahko predala ta občutek nemoči, da bi lažje razumel. Ti pa si jezen, jezen, ker bežim in nama ne dam drugačne priložnosti. Res ne razumeš, v sanjah sem dovolila, da si se dotaknil mojih ustnic na način, ki ga ne bom pozabila. Bila je enostavna čarovnija. Kako naj grem nazaj. Kako naj vse zamrznem in bom ob tebi samo kot nekdo, ki ga občasno pozdraviš, ko ga srečaš na cesti. Ne veš, kaj si mi dal in ne veš, kaj vse sem pustila, da si mi vzel. Ko samo stojim, si predstavljam, kako mi počasi drsiš s prsti po telesu, kako počasi odstiraš vsak kos oblačila. Gledaš me, kot da me vidiš prvič, bojiš se. Strah te je, da me boš zlomil, če se boš ljubil z menoj. Vzameš me v naročje in pogladiš mojo kožo na vratu. Poljub pade na ramo in ni več poti nazaj. Ko objamem tvoj obraz z majhnimi dlanmi, se počutim tako ranljivo. In vseeno mi je, če to vidiš, ker si že tako raztrgal vse prepone, ki so me morda še držale od tebe. Doživiva svoj trenutek v vesolju, ko se združiva samo za nekaj trenutkov … In že v naslednjem trenutku tavava po nebu, viseča na nitkah … Skale ob morju so vedno bolj grozeče in glasne. Glasba ne pojenja, vedno bolj glasna je. Pravi mi, da je čas. Pove mi, da ne zmorem. Derem se v oblake, vpijem, da se mi napne vsaka žila na vratu. Želim si, da bi me ti slišal, pa me vsakič preglasijo valovi, ki jih ta trenutek sovražim, ker si predstavljam, da me ločujejo od tebe. In ko omahnem na tla utrujena, se zavem, da ne sovražim oblakov, ampak sovražim sebe, da sem si dovolila tako veliko. Da sem si sama pripeljala nesrečo in da tebe ni nikjer, da bi vso krivdo lahko vrgla nate. Tako utrujena kar tam zaspim. Prebudi me šele toplota s prvimi žarki, ki me rahlo božajo. Skale niso več tako grozne, valovi so se umirili. Glasba, ki jo slišim, je mirna. Ne, nisi izginil. Jaz sem ostala, sama. Vstanem. Pogledam nebo, svetloba me še enkrat zareže v oko in spomnim se nate. Zaprem oči in objamem samoto. Opustim sovraštvo, objamem se v mislih in si oprostim. Oprostim, da sem samo človek, ki ljubi. Zahvalim se, da sem doživela te neizmerne trenutke, ki jih nudi ljubezen in sprejmem dejstvo, da te ne bom nikoli imela. Naprej po poti stopam sama. Čeprav se ta trenutek zdi težja, je vredna truda! Karmen Kolar Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog