Sedimo ob kavici, tri ženske, različnih starosti, vsaka s svojo zgodbo. Te zgodbe so nas prisilile, da smo vse tri, vendar vsaka na svoj način, stopile na pot premišljevanja o sebi, o pomenu bivanja na Zemlji, o pomenu smrti…
Eno leto je, odkar je umrla za rakom Mirjana, soseda in prijateljica, in Siola, njena sestra, jo še vedno neznansko pogreša. Zgovarjamo se o tem, zakaj je na svetu toliko bolezni, toliko zla, zakaj Bog dopušča toliko trpljenja. Vedno znova me preseneča, da ljudje vedo, da je Bog Eno v vsem, a ne razumejo, da to enostavno pomeni, da tudi zlo preko človekove izbire prihaja od Njega. Če je vse Eno…
Življenje samo JE. Ni ne slabo in ne dobro. Naša dejanja samo SO. Niso ne slaba in ne dobra. Niso vredna ne pohvale in ne grajanja. Samo učimo se. Edino zaradi smisla medsebojnega razumevanja lahko rečemo za neko dejanje, da se nam zdi boljše kot drugo, vendar naj vanj ne bi vpletali svojih sodb in obsodb. Človek ima vsak trenutek svojega življenja možnost izbire: med večimi možnostmi izbere pač tisto, ki mu ustreza, na podlagi preteklih izkušenj, znanja in modrosti. A ker smo ljudje navajeni, da se odločamo razumsko na podlagi samo svojih trenutnih koristi in ne pomislimo na daljnosežnosti svojih odločitev, na žalost prevečkrat izberemo med večimi možnostmi slabšo – in povečujemo na ta način količino zla na svetu. In se čudimo, zakaj nam je hudo.
Bog nam je dal možnost izbire – izbira pa človek…
In kot že nekajkrat do sedaj, mi je soseda Marija spet rekla: »Kako lahko rečete, da je naprimer Hitler lahko nekaj dobrega?«
In kot že tolikokrat do sedaj, sem spet povedala:«Če ne bi bilo neznanskega trpljenja, ki ga je povzročil Hitler in njemu podobni, se na drugi strani nikoli ne bi v ljudeh pojavilo toliko sočutja, toliko dobrote, toliko želje pomagati… kot se je to zgodilo ravno zaradi Hitlerja in njegovih somišljenikov v času druge svetovne vojne.«
In premišljujem o tistih stavkih, nekje prebranih:«Hodili so med nami, taboriščniki, oni sami taboriščniki, shujšani in izmozgani, kot vsi. In so tolažili, pomagali pomoči potrebnim, delili zadnjo skorjo kruha z lačnimi…. Bili so redki, a bili so. V tistih težkih časih so si upali pokazati svoje srce, svoje sočutje, tudi za ceno lastnega življenja.«
In spomnim se tistega pisma, najdenega na kosu ovojnega papirja v koncentracijskem taborišču Ravensbruck in na njem napisanih besed:
"Gospod, ne spominjaj se samo mož in žena dobre volje, ampak tudi vseh hudobnih. Ne spominjaj se samo trpljenja, ki so nam ga zadali. Spominjaj se tudi sadov, ki smo jih želi po zaslugi tega trpljenja - našega tovarištva, zvestobe, ponižnosti, našega poguma in velikodušnosti, velikega srca, ki nam ga je trpljenje navdihnilo. In ko bodo stopili pred sodbo, daj, da bodo vsi ti sadovi, ki smo jih obrodili, njihovo plačilo in odpuščanje."
Dobri ljudje, sočutni ljudje so vedno osamljeni otoki med ostalo množico. Moč za svojo dobroto vedno najdejo v sebi in skozi sebe. Ne potrebujejo vzpodbude od soljudi, ne potrebujejo zahvale in hvaljenja. Oni so nagrajeni že s tem, da delajo dobro. To so ljudje, ki niso zgubili stika z božanskim v sebi, z neskončno in neuničljivo vseprežemajočo silo.
Zlo se pa tako rado pojavlja v množicah: ljudje, ki rajši delajo slabo kot dobro, potrebujejo vzpodbudo eden drugega. Potrebujejo množico, da se v njej skrijejo in da se počutijo močne in navidezno varne…. in niso priklopljeni na božansko v sebi (vsaj ne močno), temveč se napajajo eden od drugega… zato na koncu vedno prevlada dobro… ker zlo potrebuje za svoje delovanje svojo lastno energijo, ki pa je nekoč zmanjka…. ker zlo počasi poje samega sebe…
Sedimo ob kavici, tri ženske, različnih starosti, vsaka s svojo zgodbo. Te zgodbe so nas prisilile, da smo vse tri, vendar vsaka na svoj način, stopile na pot premišljevanja o sebi, o pomenu bivanja na Zemlji, o pomenu smrti… 
