Vse nebeške sile so kazale znamenje, da se pripravljajo velike spremembe. Nemir se samo stopnjeval, saj takratni način življenja ni bil več sprejemljiv zame. Videla sem ga na nebu, kot vizijo, ki je nosila jasno sporočilo zame kot za celoten svet.

Oblečen je bil v haljo in med dlanmi je v magnetnem polju bil svet. Zastavil je 2 vprašanji: Si se pripravljen odpovedati vsemu? Sprejmeš to kar ti ponujam? To dvoje je močno udarilo vame. Saj sem v sebi videla kaj to pomeni zame. Sprejmem, vsekakor sprejmem. Naj te ne zavede misel, da se postavljaš v vlogo svetnika nad drugimi ali jo kakorkoli pričneš igrati.

Le dovoliš, da občutiš, zaznaš in si dovoliš sprejemati s hvaležnostjo darove, ki se ti odkrivajo v trenutkih, ko si želiš rasti. Ja, bi kar uporabila to misel, rasti. Čez nekaj trenutkov je vsa blaženost padla v brezno. Videla pred seboj ljudi, občutila njihova občutja in misel je močno zarezala kot strah.

Ne glede na vse kar bi lahko bilo bolje, lepše in od samega neba dano, bo to človek zavzeto odklanjal. Od tistega trenutka dalje se je moj pogled na pomagati nekomu spremenil. Ni pomembno za katero osebo gre, lahko je to tvoj otrok, mama, oče, partner.

Tukaj vezi ne igrajo več nobene vloge. Če si boš želel pomagati, dati del božanskega tudi drugim, lahko storiš karkoli in kadarkoli, a na svobodno voljo ne boš imel vpliva.