NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sobota 19-okt
  • Čokoljana 2019
  • Srečanje z Bracom v Kopru

  • nedelja 20-okt
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani

  • ponedeljek 21-okt
  • Prof. dr. Svetlana Slapšak: Antični potopisi, turizem, spominki

  • torek 22-okt
  • Katja Simić:Prehranske navade

  • sreda 23-okt
  • Srečanje z Bracom v Rogaški Slatini
  • Srčna ustvarjalnica

  • četrtek 24-okt
  • Stripovska štafeta

  • petek 25-okt
  • Poezija Gregorja Strniše in Mile Kačič

  • sobota 26-okt
  • Plesna animacija z Društvom Vrtnica

  • nedelja 27-okt
  • 22. pohod po sledeh Soške fronte

  • ponedeljek 28-okt
  • Zmagovita ustvarjalnica

  • torek 29-okt
  • Delavnice Podobe mesta

  • sreda 30-okt
  • Čarovniško vilinska ustvarjalnica

  • četrtek 31-okt
  • Jesenski strašni B.O. FEjST

  • petek 01-nov
  • Preplesavanje Društva Vrtnica

  • sobota 02-nov
  • Izmenjevalnica #42 v Tresorju

  • nedelja 03-nov
  • Novembrski izlet v Tivoli

  • ponedeljek 04-nov
  • Potopisni ponedeljki v Celici: Velikonočni otok

  • torek 05-nov
  • Program alkalizacije-razkisanja v Termah Kulaši
  • Ustvarjamo iz nogavic - grelčki za roke in unikatna peresnica za v šolo

  • sreda 06-nov
  • Skupinski plesi z Vrtnico

  • četrtek 07-nov
  • Glasbene jaslice za dojenčke in mamice z Julcsi

  • petek 08-nov
  • S pravljico okoli sveta

  • sobota 09-nov
  • Ljubljanska vinska pot - Martinovanje v Ljubljani

  • nedelja 10-nov
  • Nedeljski bolšji trg in ulična prodaja

  • ponedeljek 11-nov
  • Okusi Radol'ce

  • torek 12-nov
  • Zgodovina na krožniku: koruza

  • sreda 13-nov
  • Maribere: Idiot

  • četrtek 14-nov
  • Živa 2019, festival plesne ustvarjalnosti mladih

  • petek 15-nov
  • Šola Gledališča zatiranih 2019

  • sobota 16-nov
  • Javno vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Me

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Tibet - dežela, ki te očara   
    sreda, 9. oktober 2019 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Minila sta dobra dva meseca od moje vrnitve iz Tibeta. Pričakovala sem, da bo moje neizmerno navdušenje nad to daljno deželo s časovnim odmikom počasi popuščalo, kot se je to običajno zgodilo po drugih potovanjih. A tokrat moje srce utripa drugače, govori nek nov jezik, tako prepričljiv, da mu je podlegel celo moj analitični, prebrisani um.

    Pravzaprav je docela nenavadno, kako poenotena sta, kako zelo v soglasju utripata in se dopolnjujeta: moj um in moje srce namreč, vselej in takoj, ko se moja pozornost obrne k Tibetu. Kaj je torej tako posebnega v tej skrivnostni deželi? Priznam, da mi bo na to vprašanje težko odgovoriti, a ne zato, ker bi ne našla dovolj prepričljivih argumentov, ampak zgolj zato, ker je večino občutij, ki so me prežemala v času potovanja in s katerimi sem še vedno v polni resonanci, skrajno težko ubesediti.

    V tej odmaknjeni deželi je vsekakor marsikaj precej drugače kot pri nas. Drugačno je turkizno modro nebo podnevi in drugače te zapeljuje čarobno nočno, posuto z bleščeče sijočimi zvezdami, za katere se zdi, da se ti je treba le stegniti in že bo katera od njih zažarela v tvoji roki. Nič manj drugačni niso dolgi in skoraj do neba segajoči raznobarvni gorski hrbti, po katerih plešejo sence gostih, mehkih oblakov. Tako blizu so, da te prevzame želja, da bi se zavihtel nanje in, zibajoč se na njihovih oblih hrbtih, raziskoval to raznoliko deželo. In seveda ni nikogar, ki ga ne bi prevzeli zasneženi himalajski osem tisočaki na meji z Nepalom in Indijo, ki kot mogočni varuhi skrivnosti z modrostjo starodavnih očakov potrpežljivo zrejo na življenje pod sabo.

    V pretežni meri smo potovali na nadmorski višini med 4000 in 5000 metrov in se vedno znova in znova vzpenjali in spet spuščali na in z gorskih prelazov. Vsak visok prelaz, vselej tradicionalno okrašen s kopicami molilnih zastavic (tibet. latsa) in obrednimi šali (kata) ter z obveznim vetrom, je sicer vodil v dolgo dolino, a ta se je spet končala z naslednjim prelazom in tako brez konca. Tibetanec se na prelazu obvezno ustavi in zahvali bogovom s pozdravom: Lha gyalo! De tamče pam! kar pomeni: Zmaga bogovom! Demoni so premagani!

    Presenetljivo je, da ima človek kljub mogočnosti gora občutek prostranosti in svobode. Morda k takemu občutku pripomore dejstvo, da smo se v 16 dneh našega potepanja mnogokrat vozili nekaj ur, ne da bi srečali kogarkoli. Razen v peščici večjih mest je poseljenost povsod drugod redka. V Tibetu začenjata svojo pot dve, kasneje mogočni  reki Brahmaputra (tibet. Yarlung Tsangpo) in  Yangtze - Modra reka, ki izvira pod ledenikom v vzhodnem delu tibetanske planote. Ker si morajo reke na svojem dolgem potovanju utirati pot skozi masivna gorovja, oblikujejo veličastne soteske, nad katerimi, vozeč se v sicer močnem terenskem vozilu, začutiš človeško krhkost in nebogljenost v primerjavi z mogočnimi naravnimi silami.

    Naslednja značilnost, ki se je močno zasidrala v moj spomin, je blagodejna tihotnost pokrajine, ki ti omogoča, da slišiš svoje in včasih se ti zazdi, da celo misli drugih. Vse naokrog otipljivo čutiš nevidna bitja, deve prostora, voda, gorovij.  Zlasti podeželje te ovije s spokojnostjo, mirom, nedejavnostjo, kar smo vsi občutili kot blagodejni balzam za svoje zahodnjaško prenapete čute. Nas je pa tu pozdravilo tudi nekaj znanega, Slovencem ljubega - rožice, vseh barv in pojavnih oblik (nekatere so podobne našemu jegliču, drobnim trobenticam in drugim planinskim cvetlicam, pa azalejam ...) in to na 4000 in več metrih nadmorske višine. Impresivno!

    Nadvse zanimivo se je bilo srečati z jaki, ki smo jih nekateri do sedaj poznali zgolj kot pojem iz križank. To prijazno in dobrodušno tibetansko govedo, ki se kljub svoji  mogočni telesni zasnovi skrajno spretno premika po tamkajšnjih strminah, te očara. Še posebej lepo jih je bilo pogledati, kako ljubeče so se posvečali svojemu naraščaju. Ima pa ta žival velik pomen v življenju Tibetancev in temu primerno jo častijo, krasijo in sploh lepo skrbijo zanjo. A to ni nič čudnega, saj jim omogoča preživetje: z njegovimi posušenimi iztrebki se pozimi grejejo, uživajo njegovo mleko, izdelujejo kefir, sir in tu in tam, ne prav pogosto, se na mizi znajde tudi njegovo meso. A najbolj poznano je zagotovo jakovo maslo, ki ga dodajajo čaju in dobijo masleni čaj, s čigar požirkom poplaknejo prgišče tsampe (ječmenova moka), ki pomeni v revnih družinah mnogokrat edini vir življenjske energije. Seveda ne gre pozabiti, da so jaki nadvse koristne in vzdržljive tovorne živali. A še ob jakovi smrti ničesar ne zavržejo. Uporabijo njegovo kožo, kosti, rogovje (v Lhasi je bilo mogoče kupiti celo glavnike iz jakovih kosti); v prav vsakem domu pa najdeš čudovite preproge in odeje iz jakove volne.

    O Tibetancih

    Najbolj različni od nas (a pri tem nimam v mislih pojavne različnosti) in največje bogastvo te dežele pa so njeni čudoviti ljudje. To so mirni, mehki in odprti ljudje. Živeti polno duhovno življenje, predvsem v sozvočju z naravo, je zanje enako vsakdanje kot dihati redek zrak. Oni prav zares vsak dan povsem naravno, v popolni predanosti iz neke notranje nuje, ki jim je položena že v zibelko,  dejavno živijo Budov nauk v praksi. In kaj to pomeni? V polni meri zavedanje o povezanosti in soodvisnosti vseh bitij na planetu. Od tod njihovo spoštovanje vsake od oblik življenja - od drobne cvetlice (ki jih, mimogrede povedano, ne trgajo, z obrazložitvijo, da so tam zato, da razveseljujejo vsa bitja in ne le eno), brinovega drevesa in kamnov, do ptic, domačih in divjih živali, predvsem pa do človeka.

    Kar še bolj navdušuje, je njihova tiha notranja radost in globok notranji mir, ki nista plod zunanjih okoliščin ali dogodkov, ampak ju preprosto izžarevajo in to v stiku z njimi začutiš. Oči se jim leskečejo od notranje svetlobe in te mehko objemajo, da nimaš nobene želje, da bi umaknil svoj pogled. Zares so te veseli, brez zadrege te ogledujejo in se ti smehljajo. In prav nič se ne pritožujejo nad svojim življenjem, nimajo nobenih velikih želja, ne tekmujejo, ne gojijo zamer in niso zavistni. Krasi jih ljubezen in sočutje do vseh živih bitij, kar zlahka opaziš v vsem njihovem ravnanju. V svojih molitvah tako ne molijo predvsem zase, ampak najprej za blagor vseh čutečih bitij.

    Večina jih je mistično religioznih. Budizem prežema vsako poro njihovega življenja,  je del njih. Molilni mlinčki so jim vedno na dosegu roke, njihovo najbolj znano mantro Om Mani Peme Hung pa tako mrmrajo ob vsaki priložnosti. Lahko jo poslušaš celo kot sodobno popevko, a to ne pomeni, da je ne pojmujejo kot svete. Nasprotno! Oni le ne omejujejo svetosti na templje, božje hrame; verjamejo v božansko prisotnost povsod. In ta sproščeni, naravni, odprti odnos do vere mi je nadvse všeč: budizem je način njihovega življenja, njegovi nauki svetilnik, pot do razsvetljenja, a ga ne pojmujejo kot trdno zasidrano, večno nespremenljivo dogmo, nauk, ki naj bi ga uresničevali preko točno določenih obredov, ritualov v zato namenjenih templjih, ampak se  povežejo s svojimi številnimi božanstvi in demoni  vsak trenutek dneva, kar tam, kjer so, pri opravilu, ki ga pač počnejo. Ko se tako poklonijo gori, reki, drevesu, kamnu, pomagajo drugemu čutečemu bitju, s tem najbolj pristno častijo Boga - Stvarnika.

    Pravzaprav v njihovi filozofiji ni trdne meje med stvarnim in nestvarnim. Zanje so sanje ali privid enako resnični kot gora ali jezero. Zato lahko govorimo o srečni naravi Tibetancev, ki jim kljub trdim življenjskim okoliščinam omogoča ohranjati presenetljivo veliko mero notranjega miru in radosti. Zavedajo se, da se njihovo življenje zapleta ali razpleta po načelu vzroka in posledice, da torej danes žanjejo tisto, kar so včeraj sejali, in da so njihova današnja dejanja seme prihodnjih življenj. Zato nekateri zahodnjaki označujejo budizem za pasivno življenjsko filozofijo. No, z našega običajnega gledišča ni težko dobiti takega vtisa, a če si sposoben le malo globljega uvida, prepoznaš neminljivo modrost budistične filozofije.

    Še posebej se mi zdi privlačna Budova zapoved, da ne gre sprejemati ničesar na podlagi avtoritete, marveč preverjati sleherno domnevno resnico v jasni luči razuma in izkustva. Torej gre za mnogo bolj prožen nauk od recimo nam bolj znanega krščanskega in v tem dejstvu gre najbrž iskati vzrok za  vedno več privržencev budizma na Zahodu. Lahko govorimo kar o pravem razcvetu, kljub dejstvu, da so bili budistični nauki vse do začetka prejšnjega stoletja precej tajni. Toda tajnost, pri katerih so tako dolgo vztrajali, je najbrž popustila pred strahom, da bi bila dharma (doktrina, nauk) za vselej izgubljena. Naj morda dodam le še informacijo, da so v Tibetu prisotne štiri glavne budistične šole ali linije: Kadžiu, Nyingma, Sakya in Gelugpa, ki ji pripada tudi sedanji dalajlama, utelešenje Čenrezija (Avalokitešvare),  bodhisattve sočutja.

    O poti

    Naj nekaj stavkov namenim še orisu našega potovanja. Svoje potepanje smo začeli in po treh tednih tudi zaključili v Khatmanduju (Nepal), kjer so v nas butnili: vlažen vroč zrak, kaos in prenapolnjenost mesta, hrup, onesnaženost, revščina. A so nas na drugi strani očarali bogati, z mantranjem in našim ušesom tujo glasbo prežeti budistični samostani, v svetovno dediščino uvrščeno zgodovinsko mestno jedro in še prav posebej Bodnath, tibetanski predel mesta z največjo stupo (tibet. čorten: zgradba, ki simbolizira popolno razsvetljenje, v njej so ponavadi shranjene relikvije) izven Tibeta, pa tudi svežina riževih polj. Tretji dan smo z velikimi pričakovanji poleteli nad himalajskimi očaki, očarani strmeli navzdol na mogočna gorovja, široke reke, zelene doline, igračkasta naselja. Mislim, da ni bilo nikogar v naši druščini, ki se ne bi že tukaj, visoko nad oblaki, zaljubil v Tibet, Snežno deželo. Vznemirjenost, čudovito, izpolnjujoče notranje ščemenje, čez robove srca prelivajoča se duša so bile naše stalnice vseh nepozabnih 16 dni Tibeta.

    Seveda na svoji posvečeni poti nismo obiskali zgolj vseh običajnih turističnih točk kot so Lhasa z mogočno Potalo, najstarejšim templjem Jokhangom in bližnjima samostanoma Drepungom in Sero ter nekoliko oddaljenejšim Gandenom, nekoč najpomembnejšim študijskim središčem, ki ga je dal zgraditi Tsong Khapa, ustanovitelj najmlajše linije tibetanskega budizma Gelugpa, pa Tsetang s polji valujočega ječmena in rumene oljne repice, nad katerimi se pne grad prvega tibetanskega kralja Yumbo Lhakang in Samye s prvim budističnim samostanom, ki ga je po legendi zgradil v Tibetu najbolj čaščeni Guru Rinpoče oz. Padhmasambava, indijski mojster, ustanovitelj najstarejše budistične linije Nyingma in še Gyantse s slavnim templjem Kum Bumom in britansko trdnjavo nad mestom, pa Shigatse s sedežem pančenlam in največjim, 26 metrov visokim, z bogatimi dragulji okrašenim kipom Bude Maitreye (bodočega Bude) v samostanu Tashi Lhunpo. V tem naštevanju ne smem mimo zares veličastnega Mont Everesta ali Qomolangme - "Lepe gospe", kot mu pravijo Tibetanci. Težko je izbrati prave besede za to brezčasno lepoto. To moraš doživeti!

    A mi smo svoje doživljanje Tibeta, zahvaljujoč Uršuli in najboljšemu možnemu vodniku Nyimi, ki se ni nikoli utrudil pripovedovati nam vedno nove in nove zgodbice o božanstvih, demonih, tajnih obredih, poglobili še z mnogimi drugimi, običajnim turistom neznanimi cilji. Med njimi se nas je poleg samostanov Nalanda, Reting in Mindroling ter prelepega svetega jezera Namtso in dih jemajočega, turkiznega jezera Yamdrok najbolj dotaknila sveta dolina Lhamo Lhatso. V spodnjem delu razkošno zelena in obogatena s cvetočim grmičevjem, v zgornjem delu pod Dalajlamovim tronom pa alpskih oblik, s padajočim gruščem, borno travo, sončnimi rumenimi cvetlicami in ozko stezico navzgor do najsvetejšega. Ko prisopihaš na 5000 metrov visoki Dalajlamov tron, ti zapre sapo majhno, odmaknjeno zeleno jezero globoko pod tabo. Sedeš in se vpotegneš v meditacijo in v svoji notranjosti začutiš svetost prostora, posebnih energij, prisotnost nadnaravnega in zalije te milost, ljubezen do vseh bitij, blaženstvo. In ne čudiš se Nyimovi razlagi, da gre za enega najbolj svetih krajev v Tibetu, kamor ob dalajlamovi smrti pridejo najvišji lame iskat odgovor, koga in kje naj iščejo novega dalajlamo.

    Tudi naša skupina je tako pred vzponom na Tron ob vznožju svete gore opravila daritev bogovom, mene pa je močan notranji vzgib potisnil na kolena in obraz, da sem se kot prava tibetanska romarka s čelom dotaknila tal. Zame se je ta dan že vse od zgodnjega jutranjega dogodka v hotelu v Gyatsi odvijal kot v nekem polsnu. Bila sem namreč deležna močnih, posebnih blagoslovov, ki so me preobrazili in dvignili mojo zavest na višji nivo dojemanja. Cel dan sem preživela kot v transu; čutila sem se povezano z vsem, kar me je obdajalo: gorami, jezerom, živalmi, cvetlicami, znanimi in neznanimi ljudmi. Preprosto se mi je zdelo, da se razlivam po pokrajini, da se z njo stapljam, da sem eno z njo. Predvsem pa se je vame naselil globok, izpolnjujoč mir in neopisljiva  sreča. In še zmeraj je tu! To je bilo darilo, ki me je čakalo, da bom dozorela zanj. Občutiti svojo povezanost in odvisnost z vsem, kar je in se hkrati zavedati, da nisi sam, je največja milost. To je nekaj, kar me je močno zaznamovalo in bo za vedno ostalo del mene.

    Prav na koncu, a ne zato, ker si ne bi zaslužila osrednjega mesta v tem članku, naj omenim še našo odločno in med Tibetanci nadvse cenjeno rojakinjo Uršulo, ki z njej lastno izžarevajočo in za vse okrog sebe navdihujočo energijo in srčno toplino, skupaj s sodelavci Tibetanci, že sedem let zelo uspešno vodi projekt krepitve tradicionalne tibetanske medicine v odmaknjenih vaseh.

    Naj zaključim s priznanjem, da je Tibet prav vsakemu od nas daroval mnogo novih spoznanj, nas naredil boljše in nas zavezal k še bolj dejavni pomoči vsem čutečim bitjem. In to je največ, kar nam je lahko bilo dano, kajne?!  

    Maja R. Mrevlje
    www.cdk.si/soutripanje

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.cdk.si/soutripanje
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Tibet - dežela, ki te očara | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2019 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,79 seconds