Piše: Anja Drašler v novih Misterijih, www.misteriji.si

Rastline se učijo, spominjajo in sprejemajo odločitve
Rastline so inteligentna bitja z globoko modrostjo. To spoznamo, če jim le znamo prisluhniti. In znanstvenica dr. Monica Gagliano jim zmore prisluhniti. Evolucijska ekologinja je izvedla revolucionarne poskuse, ki razkrivajo, da se rastline lahko učijo, spominjajo in sprejemajo odločitve. A to še ni vse.

Z rastlinami se celo pogovarja. In te ji odgovarjajo. Dajejo ji navodila, kako naj živi in raziskuje. Rastline so jo v preroških sanjah napotile na raziskovanje k šamanu v Peru, kjer je preizkusila tudi psihoaktivne rastline.

Z dr. Monico Gagliano, raziskovalno izredno profesorico za evolucijsko ekologijo na avstralski Univerzi Southern Cross, se je za revijo Nautilus pogovarjal Steve Paulson.

Najbolj ste znani po poskusu s sramežljivo mimozo (Mimosa pudica), ki ob dotiku takoj zapre svoje liste. Lahko opišete svoj poskus?
Naredila sem majhen pripomoček, s pomočjo katerega sem lahko rastline metala z višine kakih petnajstih centimetrov. Torej ne previsoko. Pristale so na mehko oblazinjeno podlago. Ta rastlina ob motnjah zapre liste, še posebej, če je na preži možni plenilec. Ko so listi zaprti, štrlijo ven velike trnaste koničaste stvari, da plenilca odvrnejo. Pravzaprav ne samo, da zaprejo liste, ampak se dobesedno povesijo, s čimer dajo vedeti: »Glej, mrtev sem. Zate tu ni soka.«

Večkrat ste vrgli rastlino na tla in opazovali odziv?
Točno tako. Rastlini ali živali je nesmiselno ponavljati vedenje, ki ne služi ničemur, zato se kar hitro naučijo, da nekaj neuporabnega ne počnejo več. Gre le za trošenje veliko energije, ko poskušajo narediti nekaj, kar dejansko nima smisla. Torej, zanimalo me je, ali se lahko sramežljiva mimoza nauči, da ne zapira listov, kadar možni plenilec ni resničen in kasneje ni slabih posledic.

Po koliko padcih so rastline prenehale zapirati liste?
Spustila sem jih šestdesetkrat zaporedoma. Potem sem jim pustila velik premor, da so se odpočile, nakar sem preizkus ponovila. Rastline so že po prvih treh do šestih padcih začele ponovno odpirati svoje liste. V nekaj minutah so natančno vedele, kaj se dogaja, v smislu: »O moj bog, to je res nadležno, vendar ne pomeni nič, zato se ne bom trudila zapreti. Ko so moji listi odprti, lahko namreč jem svetlobo.« Torej dela kompromis med samozaščito ter nadaljnjim hranjenjem in rastjo. Rastline sem en mesec pustila pri miru, nato sem ponovila isti poskus na istih rastlinah. In pokazale so, da natančno vedo, kaj se dogaja. Bile so izurjene.

Pravite, da rastline »razumejo«, se »naučijo« in »zapomnijo«. To mislite dobesedno?
Ja, to počnejo. To je vsekakor spomin. Gre za enak poskus, kot ga izvajamo s čebelo ali mišjo. Zato se zdi uporaba besed »spomin« in »učenje« povsem primerna. Vem, da mi nekateri kolegi očitajo antropomorfizem (počlovečenje), vendar v tem ni nič antropomorfnega. To so izrazi, ki se nanašajo na določene procese. Spomin in učenje nista dva ločena procesa. Ne morete se učiti, če si ne zapomnite. Torej, če rastlina počne tisto, kar bi pričakovali od podgane, miške ali čebele, potem je opravila test.

Menite, da se te rastline dejansko odločajo, ali bodo zaprle liste ali ne?
Ja, rastline se nedvomno odločajo, ko so v situaciji, da se morajo odločiti. To smo testirali z labirintom, kjer se je pri testu treba odločiti med levo in desno stranjo. Izbira temelji na tem, kaj lahko pridobiš, če izbereš eno ali drugo stran. Naredila sem študijo z grahom, ki je pokazala, da lahko rastline izberejo desno smer v labirintu glede na to, od kod prihaja zvok vode. Seveda si želijo vode. Tako uporabijo signal, da sledijo tej smeri v labirintu, ko poskušajo najti vir vode.

Torej lahko rastline slišijo vodo?
O ja, seveda. In ne govorim o električnih signalih. Ugotovili smo tudi, da rastline oddajajo lastne zvoke. Zvočni signal prihaja iz rastline.

Kakšne zvoke oddajajo?
Imenujemo jih kliki, vendar tu jezik odpove, ker poskušamo opisati nekaj, s čimer nismo dovolj seznanjeni, da bi zmogli izbrati prave besede za to. Ugotovili smo, da rastline ne samo, da ustvarjajo svoj zvok, ampak tudi poslušajo zvoke. Obstajajo študije, kot je tudi moja, o rastlinah, ki se premikajo proti določenim frekvencam ter se odzivajo na zvoke možnih plenilcev, ki žvečijo liste, katere lahko slišijo druge rastline, ki še niso ogrožene. »Oh, to je plenilec, ki žveči liste mojega soseda. Bolje je, da okrepim svojo obrambo.«

Nedavno so v Izraelu raziskovali zvok čebel in kako so se cvetlice pripravile in dobesedno postale zelo lepe in sladke, da bi bile bolj privlačne zanje. Raven sladkorja v cvetlicah se je povečala, ko je čebela brenčala mimo njih.

Opisujete presenetljivo stopnjo prefinjenosti teh rastlin. Ali imate izdelano definicijo »inteligence«?
To je ena tistih občutljivih tem. Uporabljam latinsko etimologijo besede »intelligere«, ki pomeni »izbirati«. Inteligenca torej resnično poudarja odločanje, učenje, spomin, izbiro. Tudi vse te besede spadajo v kognitivno področje. Zato vse to delo opredeljujem kot »kognitivno ekologijo«.

Ali vidite vzporednice med tovrstno inteligenco v rastlinah ter kolektivno inteligenco v kolonijah mravelj ali v čebelnjakih?
Ta vprašanja trenutno raziskujemo. Rastline nimajo nevronov (živcev). Nimajo možganov. To je pogosto tisto, za kar domnevamo, da je osnova za vsa ta vedenja. Toda tudi za plesen in druge preproste živali, ki nimajo živčnih sistemov, se zdi, da delajo iste stvari. Kratek odgovor je torej - da.

Pogosta kritika vaših pogledov je, da organizem potrebuje možgane ali vsaj živčni sistem, da se lahko uči ali si zapomni. Ali pravite, da živci niso nujni za inteligenco?
Znanost je polna predpostavk, v katere ne dvomimo. Kdo pa je dejal, da so možgani in živci bistveni za katero koli obliko inteligence? Kdo se je tako odločil? In ko pravim, da živci in možgani niso nujni, ne pomeni, da niso pomembni.

Za ljudi in številne živali, ki imajo živce in možgane, je to fantastično. Če pa pogledamo preprosti živalski svet, spužve nimajo živcev. Videti so kot rastline, ker se naselijo na dnu morja in tam večno obstanejo. Če pa pogledate spužvin genom, imajo genetsko kodo za živčni sistem. Z evolucijske perspektive so se preprosto odločile, da razvoj živčnega sistema zanje ni uporaben in so izbrale drugo pot. Zakaj bi vlagale energijo v to, česar ne potrebujejo? Isto nalogo lahko dosežemo na različne načine.

Kritiki pravijo, da gre le za samodejne prilagoditvene odgovore. Tega se res ni treba učiti.
Oni enostavno trdijo, da se rastline ne učijo in ne spominjajo. Potem jaz opravim to študijo in naletim na nekaj, kar mi dejansko kaže drugače. Naloga znanosti je, da je dovolj ponižna, da se zaveda, da v svojem razmišljanju delamo napake, vendar to lahko popravimo. Znanost raste s popravljanjem, spreminjanjem in prilagajanjem tistega, za kar smo nekoč mislili, da je dejstvo.

Jaz sem se vprašala, ali se tudi rastline lahko naučijo Pavlovega pogojnega refleksa? To je višja vrsta učenja, kar je Pavlov delal s svojimi psi, ki so se slinili v pričakovanju večerje. No, izkazalo se je, da rastline to zmorejo, vendar na rastlinski način. Rastline se ne slinijo in njihova večerja je drugačna večerja. Ali smo lahko kot znanstveniki strpni do drugih organizmov, da jim pustimo izraziti njihovo »rastlinskost«, namesto da pričakujemo, da bodo postali bolj podobni nam?

Mislite, da imajo rastline um?
Kaj pa je um? Jezik je trenutno zelo neustrezen pri opisovanju tega področja. Napisala sem članek »Um rastlin« in knjigo pred izidom Um rastlin (The Mind of Plants). V tem smislu uporabljam jezik za zajemanje vidikov, kot so: kako si lahko rastline premislijo, ali imajo svobodo delovanja, ali so »oseba«? Ta vprašanja so pomembna tudi zunaj okvirov znanosti, ker imajo etične posledice. Zahtevajo spremembo odnosa naše družbe do okolja. Toda tako oblikovano vprašanje zahteva odgovor z da ali ne. Kaj pa, če odgovor ne more biti samo ja ali ne?

Naj vprašanje postavim drugače. Ali menite, da imajo rastline čustva? Ali lahko občutijo bolečino ali veselje?
To je isto vprašanje. Od kod izvirajo čustva in kaj so čustva? Običajno so to »da ali ne« vprašanja. Ampak zame so hkrati da in ne. Odvisno od tega, kaj mislite z izrazom »čustvo« in »veselje«. Odvisno je tudi od tega, kje pričakujete, da bo rastlina to čutila, če to res čuti, in kako boste njena čustva prepoznali na človeški način. Rastline bi denimo lahko imele več veselja kot pa mi. Samo tega ne vemo, ker mi nismo rastline.

O tem sva doslej govorila samo z znanstvenega vidika; to je zahodni pogled na svet. Toda z rastlinami sem imela tudi tesen odnos z zelo drugačnega gledišča, z avtohtonega pogleda na svet. Zakaj je to manj vredno? A ko raziskujete s tega gledišča, to zahteva vaše izkušnje. Ne morete jih razumeti samo tako, da razmišljate o njih. Moje osebne izkušnje mi govorijo, da rastline vsekakor čutijo marsikaj. Ne vem, ali bi to lahko opisali z besedami veselje ali žalost, vendar so čuteča telesa. Mi smo čuteča telesa.

Učili ste se pri šamanih ter uživali ajavasko in druge psihoaktivne rastline. Zakaj ste iskali ta doživetja?
Jaz jih nisem iskala. Ona so poiskala mene. Jaz sem samo sledila. Kar prišla so v moje življenje. Veste, to so pomembna vrata, ki jih morate odpreti in skoznje ali greš ali pa ne. Jaz sem se preprosto odločila, da grem skoznje. Ko sem živela v Avstraliji svoje normalno življenje, sem trikrat sanjala čudne sanje. Pri tretjih sanjah je postalo zelo jasno, da so ljudje, o katerih sem sanjala, resnični. Čakali so nekje v tej resničnosti, na tem svetu.

Odločila sem se, da grem v Peru, in kupila letalsko karto. Moj tedanji partner me je vprašal: »Pa kaj delaš?« jaz pa sem mu odgovorila: »Nimam pojma, ampak moram iti tja.« Za mene kot znanstvenico se mi zdi, da je bil to najbolj znanstven pristop, kar sem jih kdaj imela. Kot da nekaj postavlja vprašanje in te kliče, da prideš po odgovor. Odgovor je že tam in te čaka, če si pripravljeni odpreti vrata in jih prestopiti. In to sem storila.

Kaj ste delali v Peruju?
Ko sem odšla tja, sem našla ta kraj iz mojih sanj. Bil je popolnoma enak kot v sanjah. In tam je bil isti človek, kot sem ga videla v sanjah. In potem sem delala z njim in se poskušala z njegovo podporo kar največ naučiti o sebi.

To je bil lokalni šaman, ki ga imenujete Don M. In tam ste uživali halucinogeno snov iz neke rastline …
Opravila sem »dieto«, kot temu tam pravijo. To je v osnovi miren in intenziven čas v osamitvi, ki ga počnete sami v majhni koči. Povezani ste z rastlino, ki jo izbere šaman. Ampak zame rastlina, s katero sem delala, ni bila sama po sebi psihedelična. V resnici so vse rastline psihedelične. Tudi naša hrana je psihedelična, ker spreminja našo možgansko kemijo in nevrobiologijo ves čas, ko jemo.

Sladkorji, vse vrste nevrotransmiterjev švigajo vsepovsod po telesu. Torej moramo popraviti tudi zamisel o tem, kaj je psihedelična izkušnja, ker ljudje mislijo, da tako delujejo le nekatere rastline, ki povzročajo zelo močno preobrazbo. Jaz pa sem ugotovila, da so vse rastline psihedelične. Lahko na primer sedim v svojem vrtu. Čeprav ne zaužijem nobene od njih, mi ta izkušnja zelo spremeni zavest.

Rekli ste, da se je rastlina pogovarjala z vami. Ste dejansko slišali besede?
Ko poskušaš to opisati drugim, ki niso imeli tovrstnih izkušenj, to verjetno nima smisla, ker tovrstno znanje zahteva osebno udeležbo. Ni bilo tako kot kadar se nekdo pogovarja s tabo od zunaj, z besedami in zvokom. Ampak tudi to ni točno, ker se je to v moji glavi slišalo kot resnični pogovor. In tudi vem, da to nisem bila jaz. Za nekatere informacije, ki sem jih tako prejela, je bilo popolnoma nemogoče, da bi jih lahko sama vedela.

Pravite, da so vam te rastline posredovale specifične informacije o vašem življenju in delu?
Ja, nekatere rastline mi točno povedo, kako napačno razmišljam o svojih poskusih in kako bi jih morala izvajati. Takrat si rečem: »Kaj?!« in vse zapišem, ne da bi resnično razumela. Potem grem v laboratorij in poskusim, kar mi povedo. Pri enem poskusu, tistem s Pavlovim grahom, sem ta problem že eno leto prej preizkušala z drugo rastlino, s sončnicami.

Ko pa sem pozneje v Peruju delala »dieto« z drugim drevesom, se je rastlina enostavno pojavila in rekla: »Mimogrede, ne sončnice, ampak grah.« In jaz sem rekla: »Kaj?!« Mnogi si predstavljajo, da ti tovrstne izkušnje razkrijejo skrivnosti vesolja. Ne, moje rastline so po navadi zelo praktične. In imele so prav.

Mislite, da se resnično srečujete z zavestjo te rastline? Mogoče je vse le projekcija lastnega uma. Kako veste, da ste dejansko imeli opravka z drugo inteligenco?
Če ste kdaj imeli takšno izkušnjo povezovanja z rastlinami, in imajo jo mnogi ljudje, je izkušnja tako jasna, da veste, da to niste vi; govori nekdo drug. Če te izkušnje še niste imeli, vas popolnoma razumem, da dvomite. Vendar pa sem imela izmenjave z rastlinami, ki so mi dajale podatke o stvareh, o katerih nisem vedela res ničesar.

Katere podatke so vam dale rastline?
Moje znanstveno področje ni medicina, a rastline so mi večkrat dale informacije o svojih medicinskih lastnostih. In to zelo specifične informacije. Zapisala sem jih v svoj dnevnik. Kasneje sem to preverila in res našla v medicinski literaturi. Tega preprosto nisem vedela.

Kot znanstvenica ste usposobljena za opazovanje, proučevanje in merjenje fizičnega sveta. Toda to je povsem drugačna resničnost. Ali lahko uskladite ti dve različni resničnosti?
Po nekaterih premisah naj bi znanstvenik raziskoval samo dogovorno resničnost, ki jo večina od nas doživlja na bolj ali manj enak način. A s tem nisem v konfliktu, ker vidim, da so moje osebne izkušnje le del eksperimentiranja in raziskovanja.

Če ne drugega, so mojo znanost obogatile in razširile. In pisanje moje knjige Tako je govorila rastlina (Thus Spoke the Plant) - ki je bilo zame kot znanstvenico zelo zastrašujoče, saj je razkrilo nekatere dele mene, za katere sem vedela, da bodo verjetno za vedno ogrozili mojo kariero - je bilo tudi osvobajajoče. Sedaj, ko je bila napisana, svet ve! In to je moja resnica. Tako jaz delujem. Taka sem. In nihče nima pravice ali pooblastila, da mi reče, da to ni resnično.

Anja Drašler

KAJ VEDO RASTLINE ?
»Vprašanje, ali so rastline inteligentne ali ne, ni pravo; moralo bi se glasiti: Ali se rastline zavedajo? In dejansko se. Rastline se ostro zavedajo sveta okoli sebe. Ko se boste naslednjič sprehajali po parku, si vzemite trenutek in se vprašajte: Kaj regrat na travniku vidi? Kaj trava voha? Dotaknite se hrastovega lista in se zavedajte, da si bo drevo dotik zapomnilo.

Ne bo pa se spominjalo vas. Toda vi, po drugi strani, se lahko spominjate prav tega drevesa in spomin nanj za vedno nosite s seboj,« pravi izraelski avtor dr. Daniel Chamovitz v knjigi Kaj vedo rastline (Misteriji.si; 19,90 €, e-knjiga 14,90 €).

Rastline so že po nekaj minutah natančno vedele, kaj se dogaja!

Ugotovili so, da rastline ne samo, da ustvarjajo svoj zvok, ampak tudi poslušajo zvoke.

Tudi rastline so zmožne Pavlovega pogojnega refleksa, vendar na svoj, rastlinski način.

»Z rastlinami sem imela tudi tesen odnos z zelo drugačnega gledišča, z avtohtonega pogleda na svet.«

»Za nekatere informacije, ki sem jih prejela v svoji glavi od rastlin, je bilo popolnoma nemogoče, da bi jih lahko sama vedela.«

Foto: Dr. Monica Gagliano drži pripomoček, s katerim je dokazala, da ima sramežljiva mimoza spomin. (Foto splet)
Monica Gagliano v Peruju (Foto splet)