Včasih nas duhovni načrti ponesejo daleč stran od naše notranje pripadnosti. Postanemo odvisni od načinov in načrtov psihologije in religije. Tako obupno si žlimo naučiti se živeti, da naše življenje teče dalje in mi pozabljamo na to, da živimo. Ena od čudovitih stvari v keltskem umu je bil njegov čut za spontanost. Spontanost je eden od največjih duhovnih darov. Biti spontan pomeni pobegniti iz kletke ega, tako da zaupamo temu, kar je onstran našega jaza. Eden največjih sovražnikov duhovnega pripadanja je ego. Ego ne odseva resnične oblike človekove individualnosti. Ego je lažni jaz, porojen iz strahu in obrambe.
Ego je varovalna lupina, ki si jo zgradimo okoli čustev. Ustvarjena je iz bojazljivosti, iz nesposobnosti zaupati drugemu in spoštovati lastno drugačnost. Eden največjih sporov v življenju je spor med egom in dušo. Ego je ogrožen, tekmovalen in pod stresom, duša pa ima raje presenečenja, spontanost, novo in sveže. Resnična prisotnost duše je obarvana s humorjem in ironijo in ni obsedena z resnobnostjo. Izogiba se temu, kar je dolgočasno, obrabljeno ali se ponavlja. Podoba izvira, ki prebija to skorjo zemlje, razsvetljujoča prispodoba za svežino, ki se lahko nenadoma pojavi v srcu, ki ostaja odprto za nova doživetja.
Freud in Jung sta nam razsvetlila silno zapletenost duše. Oseba ni preprost enodimenzionalni jaz. V duši leži labirint. To, kar mislimo in si želimo, pogosto nasprotuje temu, kar počnemo. Pod površjem naše zavesti leži neizmerno in neznano področje, ki določa naša dejanja. Znotraj nas nekdo šepeta mitično zgodbo o Zemlji in bogovih. Začeli smo se zavedati vzorcev slepote in obsedenosti, ki nas nezavedno ženejo. Pogosto ugotovimo, da se vračamo na ista prazna mesta, ki zmanjšujejo in siromašijo naše bistvo. Vsa psihična aktivnost je sprva nezavedna; to je svet prikritih želja. Nezavedno je močna in nenehna prisotnost. Vsako življenje prihaja iz te notranje noči in se bori z njo in ta notranja noč meče svojo izzivalno in plodno senco na vse, kar počnemo, mislimo in čutimo. Mi smo prstene posode, ki v sebi nosijo zaklad. Toda ta zaklad je temnejši in bolj nevaren, kot si ga dovolimo zamišljati. Ko na nezavedno posije luč, nas njegove temne sile nič več ne držijo v svojem ujetništvu. To osvobajanje se odvija počasi in nepredvidljivo; toda prav na tem pragu je vsaka oseba izvršitelj in predmet svoje lastne preobrazbe. Zunaj nas družba deluje na zunanji način. Njeno skupno oko ne pozna notranjosti in vidi le skozi leče podobe, vtisa in delovanja.
Včasih nas duhovni načrti ponesejo daleč stran od naše notranje pripadnosti. Postanemo odvisni od načinov in načrtov psihologije in religije. Tako obupno si žlimo naučiti se živeti, da naše življenje teče dalje in mi pozabljamo na to, da živimo. Ena od čudovitih stvari v keltskem umu je bil njegov čut za spontanost. Spontanost je eden od največjih duhovnih darov. Biti spontan pomeni pobegniti iz kletke ega, tako da zaupamo temu, kar je onstran našega jaza. Eden največjih sovražnikov duhovnega pripadanja je ego. Ego ne odseva resnične oblike človekove individualnosti. Ego je lažni jaz, porojen iz strahu in obrambe. 
