|
||||||
|
|||||||
„Živali imajo nalezljive bolezni - kdo jih je okužil?“
Človek je na žalost postal sovražnik živali. Preganja jih in lovi, zapira jih v živalske gete in nanje prenaša bolezenske klice, zaradi česar zbolijo.
Februarja 1997 je marsikdo pomislil, da je slabo slišal, ko je Bog, Stvaritelj, v Svojem razodetju govoril kot tožilec v imenu živalskega sveta: „Mnogi od vas pravijo, da imajo živali nalezljive bolezni. Kdo jih je okužil - Bog ali človek? Te informacije prejemate in doživljate nalezljive bolezni na svojem fizičnem telesu. Kdo je kriv? Bog? Ali vi sami? (Der Allgeist, GOTT, spricht unmittelbar durch Seine Prophetin in unsere Zeit hinein. Er spricht nicht das Bibelwort, str. 88)
Danes, po BSE katastrofi, SARS-u in po zadnji kokošji kugi vsakdo ve, kaj je bilo mišljeno. Komentatorjem v medijih se zdi nujno, da dogodkov ne ublažijo s podcenjevanjem. Nasprotno. Opomin je prejasen, da bi ga lahko zanemarili.
Če pomislimo, kaj že tisočletja, stoletja, še posebej pa v zadnjih desetletjih zahtevamo od živali, potem ni presenetljivo, da se nam, ljudem, vrača, kar smo živalim prizadejali in jim prizadevamo še danes.
V živalskih getih je na stotine, na tisoče živali, ki so samo še serijski proizvodi. Za nepretrgano oplojevanje uporabljajo feromone, da bi nato proizvedeno „blago“ dali potrošniku, ki se naravnost pita z mesom podjarmljenih in brezpravnih. Izločke iz teh živalskih getov vozijo na njive, skupaj s kemičnimi snovmi, ki jih vsebujejo, in drugimi strupi kot so pesticidi, fungicidi in vse druge kemikalije, ki povzročajo bolezni. Tako jih sprejme ne samo človek, ampak tudi živali gozdov in polj. Kaj živalim preostane drugega, kot da požirajo ta strup? Živijo pač od tega, kar ponujajo gozdovi in polja. Zaradi tega vedno bolj obolevajo. Povzročitelje bolezni, viruse in bakterije, prenašajo na človeka, in to upravičeno, ker je človek tvorec vsega, kar morajo živali prenašati in doživljati. Zverina človek propada zaradi svojega lastnega zverinskega obnašanja. V časopisu Kraljestvo miru, slovenska izdaja, št. 3/2003, beremo naslednje:
„SARS - z živali preskočil na človeka
Spet je povzročitelj z lahkoto preskočil mejo vrste - z živali na človeka - in s tem povzročil nevarno epidemijo. Zaradi zahrbtne pljučnice SARS (težki akutni respiratorni sindrom) je do zaključka redakcije po svetu umrlo okoli 800 ljudi, prek 8000 se jih je okužilo. V dobi globalizacije se kužne bolezni veliko hitreje širijo kot prej.
Kot povzročitelja so odkrili Corona-virus, ki pod elektron- skim mikroskopom spominja na sončno korono. Takšni virusi pri človeku običajno povzročijo le nenevarne prehlade. Za mačke, govedo, kokoši ali prašiče pa je bolezen lahko smrtna. Očitno je v kitajski provinci Guangdong takšen virus od živali spet preskočil na človeka in se prej tako spremenil, da lahko ‚izigra‘ človeško imunsko obrambo. Prenašalec je domnevno kokoš - prvi so se okužili prodajalci ptičev in kuharji. Možno pa je tudi, da izvira virus od neke divje živali, ki jo lovijo in uživajo kot „eksotično delikateso“.
Na kitajskem podeželju živijo ljudje in živali posebno tesno skupaj; higiene se komajda držijo: voda je onesnažena, otroci se igrajo ob prašičih, kokoših in racah; robčkov ne poznajo. Ampak tudi utesnjena velemesta kot Hongkong, kjer ljudje in živali za zakol živijo tesno skupaj, so bila že večkrat legla novih kužnih bolezni. Vedno znova iz tega okolja izhajajo nevarne epidemije gripe, ki se potem širijo po vsem svetu.
Trpljenje živali se vrne na človeka
Ali gre torej le za izboljšanje higiene? Ali pa nam hoče bolezen povedati še kaj drugega? Tudi aids in BSE sta domnevno preskočila z živali na človeka. Kjer človek preganja živali še v najglobljo džunglo, jih lovi in j#, in kjer jih redi v najbolj mučnih pogojih, da bi jih zaklal in pojedel, tam vedno ustvarja ugodno okolje za povzročitelje bolezni. Kar človek stori živalim, to se v obliki bolezni prej ali slej vrne nanj.
Medtem je na Nizozemskem tudi kokošja kuga preskočila na človeka: pet sodelavcev nizozemskega ministrstva za zdravstvo je dobilo očesno infekcijo. Na Nizozemskem so prej ubili tisoče kokoši zaradi epidemije. Tak preskok povzročitelja z živali na človeka v obliki življenjsko nevarne epidemije je s stališča povzročitelja prej ‚pomota‘ ali slepa ulica. Saj povzro- čiteljev cilj ne more biti, da ‚žival gostiteljico‘ čim hitreje ubije - potem namreč umre tudi sam.
Morda ljudje tudi v tem pogledu gledamo v zrcalo: ali nismo mi sami za mater Zemljo postali življenjsko nevarni ‚povzročitelji‘, grozljive mutacije, ki živalim in rastlinam ogrožajo njihovo pravico do življenja? In ali nismo zato tudi sami v nevarnosti, da se uničimo? Človek, ki si lasti pravico biti ‚krona stvarstva‘, je v resnici postal njen corona-virus (corona-virus prihaja iz lat. corona, ‚krona‘!).“
Da nesreča napreduje, lahko povzamemo iz časopisa Das Friedensreich (junijska izdaja 2003):
„Kokošja kuga. Živali obolevajo zaradi človeka - in tako zboli tudi sam.
Kuga SARS je izbruhnila na Kitajskem - to je daleč stran ... Toda zdaj imamo čisto blizu novo žarišče, ki je zgolj na prvi pogled za človeka razmeroma nenevarno. Kokošja kuga je izbruhnila marca na Nizozemskem, od koder se je razširila v Belgijo in zahodno Nemčijo. ‚Zgolj preventivno‘ so med- tem ubili skoraj 30 milijonov (!) kokoši in puranov.
So pa tudi že žrtve med ljudmi. Na Nizozemskem je umrl 57-letni živinozdravnik, ki je obiskal okužene hleve. Številni delavci, ki so bili soudeleženi v tej ubijalski akciji, so zboleli za vnetjem očesne veznice. Četudi človek za kokošjo kugo običajno ne more teže zboleti, so izvedenci vendarle zaskrbljeni: če v človeku povzročitelj kokošje kuge naleti na ‚normalni‘ virus gripe, bi lahko nastal novi ‚super-virus‘. Ta bi bil lahko zelo nalezljiv in za človeka tudi smrtonosen. ‚Nihče od šestih milijard ljudi ne bi imel obrambnih mehanizmov za ta tip povzročitelja,‘ pravi Klaus Stöhr, član Svetovne zdravstvene organizacije.
Nekaj takega se je nekoč že zgodilo: leta 1918 se je blisko- vito razširila ‚španska gripa‘ - zaradi nje je umrlo 20 do 40 milijonov ljudi. Možno je tudi, da se tak ‚super-virus‘ razvije v domačem prašiču, kajti v njem se lahko naselijo tako kokošji kot tudi človeški virusi - in se lahko pomešajo. V nekaterih hlevih, okuženih s kokošjo kugo, so v prašičih že našli protitelesa proti kokošji bolezni.
In kako je prišlo do kokošje kuge na Nizozemskem? Domnevajo, da je povzročitelj preskočil z neke kolonije divjih rac na podjetje, v katerem je vegetiralo na tisoče kokoši, sicer v ogradi, vendar vseeno v mučni utesnjenosti.
So torej krive divje živali? To bi bilo tipično človeško napačno sklepanje. Tudi tu je kot pri prašičji kugi: divje živali so samo prenašalci. Povzročitelje ‚gojijo‘ in razmnožujejo v hlevih za množično živinorejo, kjer morajo živali živeti na nenaraven način in brez njihovi vrsti primerne hrane. To zvišuje dovzetnost za bolezni. Živali obolevajo zaradi človeka – ta pa se nato čudi, ko se bolezen vrne nadenj.
V reviji Spiegel je v pismih bralcev neki bralec napisal takole: ‚Bojim se, da se bo alternativa srednjeročno glasila: ali živeti kot veganec in se odreči tudi družbi kanarčkov ali nenehno trepetati pred ponovno pandemijo.‘“
Še ena misel o kavzalni povezanosti setve in žetve, vzroka in posledice:
V naši državi velja - kolikor se spomnim - načelo, da nepoznavanje državnih zakonov ne varuje pred kaznijo. Kdor torej krši obstoječe zemeljske zakone, mora nositi posledice. Kriv je celo takrat, če tako imenovanih kazenskih zakonov ne pozna.
Kako je z Božjimi zakoni? Bog ima Svoj večni zakon, to je ljubezen, mir, enost in svoboda; to je popolni, večni zakon, ki utripa globoko v duši vsakega človeka. Vsak človek je torej nosilec večnega življenja, nosilec večnega, neomajnega zakona. Če je človek v nasprotju s svojo božansko dediščino, življenjem, zakonom ljubezni, enosti in svobode, se kaznuje sam.
Bog, naš večni Oče, in Kristus, naš Odrešitelj, nas nista pustila v nejasnosti o naši pravi biti. Po Mojzesu nam je Bog dal izvlečke iz absolutnega zakona, Svojih Deset zapovedi. Od Jezusa, Kristusa, smo prejeli konkretne nauke, kako naj Deset Božjih zapovedi uresničujemo v vsakdanjem življenju, in pot v Očetovo hišo, ki je utemeljena v Govoru na gori. V roke smo torej dobili navodila za življenje, da bi lahko našli nazaj v resnično bit. Če navodila zavržemo, če kršimo neomajni zakon ljubezni, miru, enosti in svobode, potem bomo morali prenašati tudi posledice.
Ljudje imamo marsikateri pregovor, ki bi nas lahko opozoril na zakon setve in žetve, npr.: „Kakor zakličemo v gozd, tako odmeva.“ Ali: „Kdor noče slišati, mora občutiti.“ Ti niso nič drugega kot kratko in jedrnato izrečen namig na posledico zakona setve in žetve, vzroka in učinka: tako, kakor se obnašaš do svoje prave biti, tako se ti bo tudi godilo - na tem svetu ali kot duši v onstranskih svetovih ali v neki drugi inkarnaciji.
Znamenja časa govorijo jasno govorico. Nadvse jasno govori v naš čas tudi Božji Duh po Svoji prerokinji. Bog, Vsemogočni, se je 27. februarja 2001 obrnil na človeštvo med drugim z naslednjimi besedami:
„... Prenehajte uživati svoje sostvaritve, ki so vaši živalski bratje in sestre!
Prenehajte jih mučiti s poskusi na živalih in jemanjem svobode, tako da jih zapirate v hleve, ki niso vredni živali! Živali ljubijo svobodo, prav tako kot vi, ljudje.
Prenehajte ubijati najmanjše živali, življenje v zemlji, z umetnimi gnojili, pa tudi z izločki in podobnim!
Prenehajte krčiti gozdove, jih požigati in živalim v gozdovih in na poljih odvzemati življenjski prostor. Vrnite jim njihov življenjski prostor, gozdove, polja in travnike; sicer vam bo vaša usoda, ki ste si jo sami naložili, odvzela vašo hišo in kmetijo ter vaše vire prehranjevanja s svetovnimi naravnimi nesrečami, ki ste jih sami ustvarili s svojim obnašanjem proti življenju, proti kraljestvom narave in prav tako proti živalim.
Če se ljudje tudi tokrat ne bodo zmenili za Moje besede, če spet govorim vetru, se bo zanje začel vihar, svetovna usoda, in pomorila bo stotisoče – umirali bodo zaradi svetovnih naravnih nesreč ter zaradi bolezni, ki se bodo zgrnile nadnje podobno kot kužne bolezni, ki so jih zaradi svoje odvrnitve od vsakršne duhovne etike in morale naložili živalim ...
Izgovoril sem Svojo besedo. Svetovna apokalipsa teče. Kdor noče slišati, bo v vedno krajših presledkih občutil svoje ustvarjene vzroke kot posledice. Zemljo z njenimi rastlinami, živalmi in minerali Sem povzdignil k Sebi. Kdor se bo kljub temu še spozabil nad Materjo Zemljo z vsemi njenimi življenjskimi oblikami, bo občutil posledice. Prenehajte mučiti, ubijati in moriti!
Prenehajte, ljudje, s svojim okrutnim obnašanjem, ki zadeva samo vas in ne drugih bitij; kajti kar storite najmanjšim vaših sobitij, to storite Meni in samim sebi.
Dovolj je! Spreobrnite se, sicer se bo nadaljevala žetev, ki je vaša setev...“
Že pred dvajsetimi leti je Hubert Weinzirl, nekdanji predsednik Nemške zveze za okolje in varstvo narave spoznal, da gre z lovom h koncu, kajti rekel je: „Vsaka stvar ima svoj čas. Čas lova se je iztekel.“
Kako prav je imel že takrat! A zdaj ni čas potekel samo za lov, temveč tudi za človeka, ki ne bo spremenil svojega mišljenja in svojega obnašanja do živali in kraljestev narave in bo npr. še naprej jedel meso svojih sobitij.
Se nadaljuje prihodnji torek
Četrto Veliko Gabrielino pismo – (6.del)
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050217214428886
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
