|  „Krščanske“ cerkve so prinesle človeku, naravi in živalim samo trpljenje, stisko in smrt
Marsikateri bralec se bo vprašal: ali so cerkve res nekak pomočnik zla, usodna moč, ki je kriva za vse, tudi za trpljenje živali?
Cerkve, ki se imajo za krščansko instanco, so od svojega obstoja naprej prinašale ljudem, naravi in živalim samo trpljenje, stisko in smrt. Pomislimo samo na križarske vojne, na srednji vek, na tako imenovano sežiganje čarovnic, spomnimo se suženjstva in zadnjega pokola pravoslavnih Srbov, ki so ga zagrešili katoliški Hrvati med leti 1941 in 1943 v Jugoslaviji.
 Cerkvene institucije zagovarjajo tudi tako imenovane obrambne vojne in morjenje živali ter vojno proti njim. Izdale so Jezusov nauk, ker delajo nasprotno od tega, kar je učil Jezus. Jasen Nazarečanov nauk so pomešali s poganskim kultom. V teletekstu nemške televizije, na programu ARD-a 8.4.2003, smo v rubriki Iz vsega sveta brali naslednje:
„Voodoo na Haitiju priznan kot religija. Slabih 200 let po neodvisnosti Haitija je bil voodoo uradno priznan kot religija. Ustrezno odredbo je izdal predsednik Jean Bertrand Aristide. Z zakonom naj bi se voodoo pravno izenačil s krščanskimi veroizpovedmi. Od osmih milijonov Haitijcev jih tri četrtine velja za privržence voodoo-kulta. Gre za politeistično religijo, ki so jo v 18. stoletju prinesli s seboj predniki današnjih prebivalcev, ki so jih na silo pripeljali iz Afrike kot sužnje, in jo pomešali s krščanskimi elementi.“
Jezusov nauk resnično nima nič opraviti s „krščanskimi elementi“ v voodoo religiji! To so elementi cerkvenih institucij, ki so svoje pogansko kultno čaranje zmešale in spojile z naukom Jezusa, Kristusa. Leksikon Brockhaus o tem informira: „V voodoo religiji so elementi religij, ki so jih v 16. stoletju prinesli črni sužnji iz zahodne Afrike, spojeni z elementi katolicizma ... Častijo ... božanska bitja iz afriškega predstavnega sveta, na katera so deloma prenesli poteze katoliških svetnikov.“
Celotna kultna mešanica ima potem delno oznako „krščansko“. Takšne in podobne izjave kot te, da voodoo-religija vsebuje krščanske elemente, kažejo, kako se izkrivlja nauk Jezusa, Kristusa.
Da je Cerkev povzročiteljica stiske, trpljenja in ubijanja živali, je že v začetku 90-tih let ugotovil tudi profesor teologije dr. Erich Grässer, ki je bil redni profesor za teologijo Nove zaveze na Univerzi v Bonnu, danes pa uči na teološki fakulteti Univerze v Greifswaldu. V svojem predavanju se navezuje na izjavo bivšega predsednika nemškega združenja za zaščito živali, dr. Andreasa Grasmüllerja, da zaščita živali ni razlog za veselje, temveč poziv za sramovanje, da jo sploh potrebujemo. O tej sramoti, tako teolog, krščanske cerkve niso istega mnenja: „Kaj je s Cerkvijo in varstvom živali? ... Ko se bo nekoč pisala zgodovina naše Cerkve, bo v njej tema ‚Cerkev in varstvo živali‘ v 20. stoletju prav tako črno poglavje, kot tema ‚Cerkev in sežiganje čarovnic‘ v srednjem veku. In tako, kot so cerkve v 19. stoletju odpovedale pri socialnem vprašanju in delavce izgnale iz Cerkve, tako odpovedujejo danes pri varstvu živali in narave in naganjajo iz Cerkve aktiviste za varstvo živali. Kajti za varstvo živali cerkev po lastnem mnenju ni pristojna.“
Profesor Grässer nato obravnava tudi zgodovino tega cerkvenega zaničevanja živali:
„Od kod prihaja ta pozaba živali v Cerkvi? No, vzrok je v tem, da etika, tako teološka kot filozofska, meni, da ima opraviti samo z odnosom človeka do človeka in do družbe.“ Profesor Grässer citira Alberta Schweizerja, ki je nekoč rekel, da evropski misleci kot zelo natančne gospodinje „bdijo nad tem, da jim v etiki ne tekajo naokoli živali“. Grässer dodaja: „Neverjetno je, kakšne neumnosti si privoščijo, da bi vzdrževali tradicionalno ozkosrčnost in jo izrazili z nekim načelom. Sočutje do živali ali popolnoma opustijo ali poskrbijo za to, da ostane nepomembno. Kar danes doživljamo, je preračunano iztuhtana peklenska igra, v kateri naše domače živali v množični živinoreji degradiramo v živalske stroje. Pretirane količine jajc, mesa in masla, ki jih na ta način proizvajajo zahodne družbe blaginje, so plačane s človeka nevrednim mučenjem živali. V primerjavi s to nezaslišanostjo, ki jo povsod nekaznovano izvajajo v praksi, beremo Etiko spoštovanja življenja Alberta Schweizerja kot sporočilo z neke druge zvezde. In Cerkev, ki ob vsem tem molči, s tem objavlja zbankrotiranost svoje pridige usmiljenja!“ (Vir: Arbeitskreis gegen Vivisektion, Interlaken)
Jasne besede kristjana, ki samostojno misli, ki je razumel, kaj je hotel Jezus, Kristus, kaj je učil in kakšno odgovornost nosi vsak pravi kristjan!
Prof. Grässer tudi sicer postavlja kritična vprašanja, ki vzpodbujajo vsakega sodobnika in tudi marsikaterega cerkvenega kristjana k samostojnemu razmišljanju, lahko pa bi mu celo odprla oči. Npr.:
„Kaj vemo o zgodovinskem Jezusu? Kakšni so naši viri? ... Ali naj ne bi imeli zgodovinskih področij, temveč samo verska pričevanja? Bo vera postala celo nevera, če postane odvisna od zgodovinskega znanja? Nadalje: ali je zgodovinski Jezus merilo vseh stvari ali spada skupaj s svojim oznanjevanjem le k predpostavkam teologije Nove zaveze?“
Rezultati zgodovinsko-kritičnega raziskovanja življenja in nauka Jezusa iz Nazareta mi niso znani. Obstaja pa delo, v katerem On, Kristus, ki je hodil po Zemlji kot Jezus, sam podrobno poroča o tem. Imenuje se To je Moja Beseda - Alfa in Omega - Jezusov evangelij - Kristusovo razodetje, ki ga pravi kristjani poznajo že po vsem svetu.
Grässer npr. sproža tudi zanimivo vprašanje: „Kaj velja: Jezus in Pavel, Jezus ali Pavel?“
Vrnimo se k temi varstvo živali v izjavah cerkvenih zastopnikov. Nekaterim medtem postaja jasno, da zaničevanje živali, ki ga je uvedla njihova institucija, grobo nasprotuje Božjim zapovedim. Primer za to je evangeličansko-luteranski cerkveni sv#tnik Helmut Breit, ki je v oddaji bavarskega radia Auf ein Wort opozoril na žalostno usodo živali, kakršna jih večkrat dnevno doleti na naših cestah:
„Avtomobilski žaromet ga komaj zajame. Sredi ceste leži povožen jež. Njegovega ljubkega telesa, sploščenega od neštetih avtomobilskih gum, ne moremo več prepoznati. Na misel mi je prišla pripovedka o zajcu in ježu, v kateri je jež kot pametnejši izigral zajca in nazadnje zmagal. Proti človeku nima možnosti.
Le kdo v naravi se lahko spoprime s človekom? ‚Ali je bil takoj mrtev?‘, se sprašujem. Ali je jež sploh kaj občutil? Ali ima družino, morda otroke? Ali družina sploh opazi, da enega od staršev ni več? Morda boste rekli: čudna misel. Jež! Koliko ljudi neprestano umira v prometu.
Je človek vreden več kot jež? Seveda, s presojo samega sebe bo to vsakdo potrdil. Toda to je naša napaka, naša miselna napaka. Življenje je vedno enako dragoceno. Kristjani naj bi to vedeli. Bog je moj Stvaritelj in bil je tudi Stvaritelj tega mrtvega ježa. Spoštovanje življenja, tako je temu nekoč rekel Albert Schweizer. Imel je prav. Spoštovanje življenja. V Bibliji piše, da narava stoka pod človekom in hrepeneče čaka na odrešitev. Tudi ta jež.“ (Iz: Igel-Bulletin, izdaja 9. maj 1993).
Kako človek brez pomislekov posega v življenje soljudi in svojih sobitij, živali, je res presenetljivo. Svoje bližnje in svoje naslednje bližnje neprizadeto uporablja v svoje namene. Po potrebi jim npr. odvzame dele telesa, da bi umetno podaljšal bivanje na tej zemlji človeku, ki se mu bliža konec - ne oziraje se na to, ali je bilo v njegovem življenjskem načrtu tako predvideno in ali ta bolnik sploh lahko dodatna leta koristno in s pridom uporabi v smislu svojega večnega življenja.
Dandanes tožimo, da se je vedno več povzročiteljev bolezni, virusov, ki pri ljudeh povzročajo težke epidemične kužne bolezni, preselilo z določenih vrst živali na človeka - razvoj, proti kateremu sta medicina in znanost nemočni. Toda razmislimo: kdo neki je začel razveljavljati naravne pregrade med človeškim in živalskim organizmom, npr. s transplantacijo organov?
Cerkev transplantacijo organov odobrava. Kako zelo to odobravanje nasprotuje Božjim zakonom, zdaj opaža že marsikateri teolog. Tako je učitelj za religijsko znanost na univerzah Hildesheim in Kiel, referent na katoliških in evangeličanskih akademijah in centrih za izobraževanje odraslih, dr. teol. Erhard Meier, ki se je med drugim intenzivno ukvarjal z etiko varstva živali, v predavanju ugotovil:
„Vatikan (Akademija za življenje) nima načelnih po- mislekov proti transplantaciji organov z živali na človeka.“ Temu sledi Meierjevo stališče, ki se glasi: „Transplantacijo nekega organa (npr. srca) iz mrtve svinje v bol nega človeka odklanjam kot nesprejemljivo možnost. Človek v zaslepljeni oblastni drži, da so živali nemočne, ne sme posegati v življenje drugih sobitij. To prepoveduje Sveto pismo, v katerem je govor tudi o neprestanem varstvu šibkega in najšibkejšega.
Temeljna duhovna značilnost Biblije je razvidna iz Kristusovega življenja: rojstvo, življenje, delovanje, smrt, vstajenje, vnebohod in ponovni prihod Božjega Sina Jezusa Kristusa, to pomeni Mesije, ponovni prihod Božjega jagnjeta, ki Ga bomo častili. Tu nam Bog razodeva obširno dogajanje odrešenja, ki velja za vsa bitja. V Rim 8, 18 isl. kot tudi v Apokalipsi je zgoščeno izraženo, kaj je temeljna duhovna značilnost razodetja, namreč spoštovanje skriv- nosti življenja kot takega - in nujen obrat, da se živa bitja približajo drugo drugemu na ljubeč način.
Jaz kot človek nimam pravice terjati zase organa neke živali (niti drugega človeka), ker je vsako posamezno bitje nosilec misterija življenja, v katerem smo vsi ENAKO udeleženi. Prav zaradi neskončno daljnosežnih najtemnejših človekovih prestopkov (terorizem i.dr.) je zdaj na mestu, da pogledamo v notranjost in si pojasnimo, KDO LJUDJE SMO: z dostojanstvom, ki ga nimamo sami iz sebe, temveč zgolj iz Božje milosti ...“
Rezime znanstvenika za religijo: „Zagovarjam torej ove- denje, analizo, meditacijo, askezo, molitev, vegetarijanstvo ...“
Meierjeve zaključne besede so vredne premisleka: „Resnično življenjsko kvaliteto in radost prinaša pogled na že prisotne lepote Božjega stvarstva.“
1. izdaja v slovenščini, november 2004
Avtoriziran prevod izdajatelja
Verlag DAS WORT GmbH
V Sloveniji izdalo:
Univerzalno življenje
Glinškova ploščad 16
1000 Ljubljana
Se nadaljuje prihodnji torek
Četrto Veliko Gabrielino pismo – (5.del)
|
NE ZAMUDITE
Četrto Veliko Gabrielino pismo – (6.del)
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 15. marec 2005 @ 14:15 CET
Komentar, nekaj pomislekov.
Čeprav ni življenje na Zemlji prav nič rožnato, se ga človek vseeno na vso moč oklepa. Medicinska znanost je že tako napredovala, da poškodovano ali obrabljeno telo lahko v dobršni meri zopet prenovi in poživi.
Pogled na presajanje je večplasten. Če vemo, da bi nek pacient lahko dalje živel le s podarjenim organom, moremo tudi sklepati, da morajo biti na razpolago zdravi organi. V igri so humanistični, posebno pa še poslovni motivi. Za humanista bi namreč bilo nečloveško, če zdrav človek s svojimi zdravimi organi ne bi pomagal bolnemu, poslovnež pa ob tem zavoha svojo korist. Nič nenavadnega ni, da revni starši ponujajo organe svojih otrok, tudi nič nenavadnega, da ponesrečene otroke in odrasle pobirajo s ceste in kradejo njihove organe.
V nekaterih državah se je pred tovrstnim legaliziranim ropanjem potrebno zaščititi s kodicilom ( dostavkom k oporoki). Če žrtev prometne nesreče odpeljejo v bolnico in tam umre ter v bolnici ugotovijo, kateri njeni organi bi utegnili biti še uporabni, kodicil prepreči odvzem teh organov. Podatke o uporabnih organih in podatke o prostovoljnih darovalcih pa varuje banka podatkov. Kaj je tisto, kar sili zemeljskega človeka, da se hoče za vsako ceno obdržati obdržati na tem zemeljskem bojišču, kjer doživlja kvečjemu le začasno in pogosto zelo kratkotrajno srečo?
Nenehno se mora potrjevati, boriti proti boleznim, propadanju in smrti. Zakaj želi podaljševati svoje življenje: iz strahu ali iz samoljublja? Ali potemtakem pozna le zemeljsko bivanje in ničesar ne ve o večnem življenju? Pa še to vprašanje: Kdo je tisti, ki želi podaljševati življenje, pacient sam ali njegovi oskrbniki, ki bi ga radi obdržali v zemeljskem bivanju, pogosto le zato, da bi na njem lomili svoja kopja. Ker povpraševanje po zdravih organih skokovito narašča, se v marsikateri državi dogovarjajo, kako to področje zakonsko urediti. Tako v nekaterih državah bližnji krvni sorodniki ali življenski partner umrlega lahko odloči o morebitnem odvzemu organov, če se o tem pokojni ni sam odločil. Torej mu lahko odvzamejo organe brez njegovega privoljenja.
Ko dobi človek nek nadomestni organ, spremembe ne občuti le njegovo fizično telo, pač pa občutijo tudi njegova finejša telesa. Lep primer za to je neka kokoš, ki je pojedla košček prepeličjih možganov, nakar je začela od sebe dajati prepeličje glasove. In dalje: nek nekadilec je takoj po presaditvi srca zaprosil za cigareto. Dokazano je, da se je pri presaditvi srca 73% pacientov "presadil" tudi del darovalčeve osebnosti. Nekateri prejemniki so se počutili kot tujci v lastnem telesu in so le z veliko muko spet našli svojo lastno indentiteto.
Če se spomnimo, da je naše srce uglašeno z bistvom našega življenja, ni čudno, da nastopijo težave. Prejemnik tujega srca živi predvsem s silami, ki so delovale v darovalčevem srcu, in priznati moramo, da to ni kar tako. Poznan je primer vegetarijanca, ki se je po presaditvi srca ves navdušen lotil rib. Duhovno usmerjen človek se zato opravičeno sprašuje, v kolikšni meri lahko presaditve organov zaustavijo njegov notranji razvoj. Presajen organ je za telo tujek, saj se obrambni sistem odzove nanj. Presaditve so seveda mogoče le med sorodnimi krvnimi skupinami, poleg tega pa morajo z zdravili ohromiti prejemnikov obrambni sistem. Tako imunski sistem ne mora prepoznati posegov v telo in se zato proti njim tudi ne more boriti, komajda.
Tudi zarodek v materinem telesu je tujek. Toda mati mu prilagodi svoje hormonsko "ekonomijo" in za devet mesecev sprejme njegovo navzočnost, potem pa mora otrok zapustiti njeno telo. Znano je, da doživljajo nekatere matere nosečnost tako, kot bi"znotraj njih prebival tujec." Čim se otrok rodi, se materino telo povrne v prejšnje stanje. Podobno se dogaja pri presajanju organov: telo bodisi sprejme tujek ali pa ne. Obdobje sprejemanja podaljšujejo s umetnimi sredtvi, in to tako dolgo, dokler se telo ne neha upirati in popusti. Vse dotlej pa zavrača tuje fizične, eterične in onstrane vplive zamenjenega organa ali jih poskuša vsaj oslabiti.
Današnjemu visoko stehniziranemu človeku ne predstavlja oskrba z biološkimi nadomestnimi deli nikakršne težave. Aparatura, ki beleži električne sunke možganov, lahko v trenutku zazna prag med življenjem in smrtjo. Ko sunkov ni več, je človel "mrtev", proglašen je za klinično mrtvega, v resnici pa ne more še biti mrtev. Toda tako je še bolje, kajti dokler srce še bije, ostajajo organi sveži. Čim aparatura zabeleži znak konca, pridobi zdravnik pravico, da nezavestno telo odpre, medtem ko bolnikovo srce še bije iz lastnih moči. Odvzete organe je potrebno hitro zamrzniti pri zelo nizkih temperaturah, tako kot hrano, da bi bili lahko ob vsakem času na razpolago za presaditev. Iz bolnikovega telesa izčrpajo toplo kri in jo nadomestijo s solno raztopino, ki ima temperaturo 4 stopinje Celzija in ki ji dodajo hranilne snovi in sredstva za konzerviranje. Tega postopka ne preživi nihče.
Tako srce sedaj ne bije več iz lastnih moči. Priključijo ga na aparature, ki v organe dovajajo umetno kri. Vse organe, primerne za presaditev, izrežejo, jih preparirajo in uskladiščijo ali pa jih takoj presadijo. Tako postane človek zgolj zbirališče organov; podaljševanje življenja je le še organizacijsko in ne etično vprašanje. Moramo se zavedati, da sicer imamo neko telo, da pa vendar nismo to telo. Zavest biva v telesu vse do praga smrti. Tedaj se umakne iz oblike, da bi se lahko pripravila za nov razvoj. Smrt je torej neka prehodna stopnja, ki pomeni osnovo za naslednji korak. Torej se msrt ne zgodi v sekundi, pač pa je proces, v katerem se naša zavest postopno ločuje od fizičnega oblačila.
Znano je, da se prvi novorojenčkov jok, njegov prvi vdih odtisne v njegovo celotno življenjsko pot. To velja tudi za zadnji vdih, ki je prav tako pred novim začetkom. Med procesom umiranja gre za žetev življenjskih izkušenj, bistva izkušenj, ki pomenijo osnovo za nadaljni razvoj zavesti. Zemeljska duša vstopi v nek drug svet in tam ponovno doživi svoj prvi vdih. Zato poznajo mnoge različne kulture čutje ob mrličih. Zakaj? Da bi umrle obvarovali pred vplivi, ki bi lahko zmotili njihovo slovo. Umrli mora v miru pregledati v svoje življenje, da bi lahko pravilno zabeležil vse zbrane izkušnje. Življenje v materiji je namreč pot izkustev in pot razvoja zavesti. Iz tega zornega kota je smrt izjemno pomemben trenutek, v katerem potrebuje človek mir in tišino, da bi val umiranja lahko uspešno predelal. Zakoni mnogih dežel predpisujejo obdobje treh dni, v katerem je umrlega treba pustiti v miru.
Takšni zakoni temeljijo na mnogokrat pozabljenem religioznem prepričanju, po katerem človek ni neko skladišče organov, pač pa skupek različnih teles, od katerih ima vsako neko posebno nalogo. Kdo od tako razmišljajočih bi oviral človeka na njegovi zadnji poti? Kdo bi ga oviral pri najpomebnejši življenjski nalogi, ki naj jo izpelje na pravi način? Kdo lahko zagotovi žetev tega življenja zgolj z nadomestnimi deli, ki življenje podaljšajo ali izboljšajo? Kdo lahko sebi in drugim zada dvojno bolečino zaradi predčasne telesne smrti?
Pa se vrnimo k bistvu komentarja. Denimo, oče podari svojo ledvico otroku, da bi mu rešil življenje. Otroka bi rad rešil od odvisnosti od umetnih ledvic, rešil bi ga rad pred nadaljnim zastrupljevanjem, ki bi ohromilo in zatrlo otrokovo zavest. V tem primeru je očetovo dejanje res dejanje ljubezni do bližnjega, saj bolnemu dovoljuje nadaljevanje telesnega življenja in s tem tudi nadaljni razvoj zavesti. Dajalec in prejemnik sta zavestno povsem odgovorna in se tudi odločata skupaj. Pridobitve medicinske tehnologije in farmakologije so potemtakem lahko tudi pozitivne, saj omogočajo presaditvene posege, ne da bi darovalec organov moral prej umreti.
Vsakdo se mora odločiti sam. Vsak napredek, rojen iz duha časa, to je iz skupinske zavesti ima vsaj dve plati. Bistveno je, ali ima posameznik in človeštvo od neke odločitve resnične koristi ali pa mu odločitev le prepričuje njegov resnični razvoj. Vsakdo se mora sam odločiti po svoji vesti, to je po notranjem videnju in na lastno odgovornost. Če človek posluša notranji glas, ki sprejema navodila iz najvišje ideje, in mu prisluhne, se zmore pravilno odločiti. Tedaj tudi imunski sistem ne bo zavračal tujka, pač pa bo nov organ lahko postal sestavni del telesa.
Za človeka, ki stremi po ozavedanju neumrljive duše znotraj zemeljske osebnosti Miran, Tone...), dobi največja skrivnost, zadnja skrivnostživljenja in smrti neko povsem drugo razsežnost. Tak človek si neželi več, da bi njegov jaz-ego postal večen, pač pa išča pot, kako bi svojo staro, smrtno naravo izročil v službo pravi, višji duševni biti, ki jo je doslej obvladoval "ego". Človek, ki ima predseboj ta cilj, je pripravljen opustiti vse vezi s staro smrtno naravo, da bi lahko v njem prebudilo pravo, prvotno Sebstvo. Takšna pot pelje človeka k poenotenju z lastno notranjo najvišjo idejo, ki kasneje lahko postane edina resničnost. Na tej osnovi zmore človek tudi zakonsko poskrbeti, da bodo drugi spoštovali njegove odločitve in da nanje ne bodo mogli vplivati.
Kdor odkrije smisel življenja, se ne oklepa bežnega bivanja v minljivi materiji, pač pa išče resnico nesmrtnega življenja. Ne gre za to, koliko let naša osebnost živi, pač pa za to, kako zavestno jih preživi. Predvsem se prava ljubezen do bližnjega ne izkazuje z darovanjem organov, ki bi bolmiku za kratek čas omogočili preživetje. Ne, prava ljubezen pomeni zavestno žrtvovanje lastnega"ega", povzročitelja vsega gorja. Tudi v sočloveku, ki je kot izgubljeni sin priklenjen na materijo, se bo tako lahko prebudila duša in postal bo pravi Božanski sin.
s spoštovanje, Miran
Četrto Veliko Gabrielino pismo – (6.del)
Prispeval/a: vasudeva dne torek, 15. marec 2005 @ 19:52 CET
BOŽJE KRALJESTVO JE V TEBI IN POVSOD OKOLI TEBE.
NE V ZGRADBAH IZ LESA IN KAMNA.
RAZCEPI KOS LESA, IN TAM BOM.
DVIGNI KAMEN IN NAŠEL ME BOŠ..
to je stavek, ki ga je krščanstvo ignoriralo.. mislim, da je tukaj jezus povedal vse.. svaka mu čast za te misli..
Eetrto Veliko Gabrielino pismo – (6.del)
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 16. marec 2005 @ 11:59 CET
Ta nauk je oznanjal Janez v svojem Evangeliju duha, ki je nasprotje Evangelija mesa in ki mu tako številni pripadajo. Gre za povezavo človekovega srca z univerzalno Kristusovo silo, ki kliče človeka, da bi se vrnil v Očetovo hišo.
lep dan, Miran