Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050217214242102

Četrto Veliko Gabrielino pismo – (6.del) torek, 15. marec 2005 @ 06:22 CET Uporabnik: Pozitivke „Krščanske“ cerkve so prinesle človeku, naravi in živalim samo trpljenje, stisko in smrt Marsikateri bralec se bo vprašal: ali so cerkve res nekak pomočnik zla, usodna moč, ki je kriva za vse, tudi za trpljenje živali? Cerkve, ki se imajo za krščansko instanco, so od svojega obstoja naprej prinašale ljudem, naravi in živalim samo trpljenje, stisko in smrt. Pomislimo samo na križarske vojne, na srednji vek, na tako imenovano sežiganje čarovnic, spomnimo se suženjstva in zadnjega pokola pravoslavnih Srbov, ki so ga zagrešili katoliški Hrvati med leti 1941 in 1943 v Jugoslaviji. Cerkvene institucije zagovarjajo tudi tako imenovane obrambne vojne in morjenje živali ter vojno proti njim. Izdale so Jezusov nauk, ker delajo nasprotno od tega, kar je učil Jezus. Jasen Nazarečanov nauk so pomešali s poganskim kultom. V teletekstu nemške televizije, na programu ARD-a 8.4.2003, smo v rubriki Iz vsega sveta brali naslednje: „Voodoo na Haitiju priznan kot religija. Slabih 200 let po neodvisnosti Haitija je bil voodoo uradno priznan kot religija. Ustrezno odredbo je izdal predsednik Jean Bertrand Aristide. Z zakonom naj bi se voodoo pravno izenačil s krščanskimi veroizpovedmi. Od osmih milijonov Haitijcev jih tri četrtine velja za privržence voodoo-kulta. Gre za politeistično religijo, ki so jo v 18. stoletju prinesli s seboj predniki današnjih prebivalcev, ki so jih na silo pripeljali iz Afrike kot sužnje, in jo pomešali s krščanskimi elementi.“ Jezusov nauk resnično nima nič opraviti s „krščanskimi elementi“ v voodoo religiji! To so elementi cerkvenih institucij, ki so svoje pogansko kultno čaranje zmešale in spojile z naukom Jezusa, Kristusa. Leksikon Brockhaus o tem informira: „V voodoo religiji so elementi religij, ki so jih v 16. stoletju prinesli črni sužnji iz zahodne Afrike, spojeni z elementi katolicizma ... Častijo ... božanska bitja iz afriškega predstavnega sveta, na katera so deloma prenesli poteze katoliških svetnikov.“ Celotna kultna mešanica ima potem delno oznako „krščansko“. Takšne in podobne izjave kot te, da voodoo-religija vsebuje krščanske elemente, kažejo, kako se izkrivlja nauk Jezusa, Kristusa. Da je Cerkev povzročiteljica stiske, trpljenja in ubijanja živali, je že v začetku 90-tih let ugotovil tudi profesor teologije dr. Erich Grässer, ki je bil redni profesor za teologijo Nove zaveze na Univerzi v Bonnu, danes pa uči na teološki fakulteti Univerze v Greifswaldu. V svojem predavanju se navezuje na izjavo bivšega predsednika nemškega združenja za zaščito živali, dr. Andreasa Grasmüllerja, da zaščita živali ni razlog za veselje, temveč poziv za sramovanje, da jo sploh potrebujemo. O tej sramoti, tako teolog, krščanske cerkve niso istega mnenja: „Kaj je s Cerkvijo in varstvom živali? ... Ko se bo nekoč pisala zgodovina naše Cerkve, bo v njej tema ‚Cerkev in varstvo živali‘ v 20. stoletju prav tako črno poglavje, kot tema ‚Cerkev in sežiganje čarovnic‘ v srednjem veku. In tako, kot so cerkve v 19. stoletju odpovedale pri socialnem vprašanju in delavce izgnale iz Cerkve, tako odpovedujejo danes pri varstvu živali in narave in naganjajo iz Cerkve aktiviste za varstvo živali. Kajti za varstvo živali cerkev po lastnem mnenju ni pristojna.“ Profesor Grässer nato obravnava tudi zgodovino tega cerkvenega zaničevanja živali: „Od kod prihaja ta pozaba živali v Cerkvi? No, vzrok je v tem, da etika, tako teološka kot filozofska, meni, da ima opraviti samo z odnosom človeka do človeka in do družbe.“ Profesor Grässer citira Alberta Schweizerja, ki je nekoč rekel, da evropski misleci kot zelo natančne gospodinje „bdijo nad tem, da jim v etiki ne tekajo naokoli živali“. Grässer dodaja: „Neverjetno je, kakšne neumnosti si privoščijo, da bi vzdrževali tradicionalno ozkosrčnost in jo izrazili z nekim načelom. Sočutje do živali ali popolnoma opustijo ali poskrbijo za to, da ostane nepomembno. Kar danes doživljamo, je preračunano iztuhtana peklenska igra, v kateri naše domače živali v množični živinoreji degradiramo v živalske stroje. Pretirane količine jajc, mesa in masla, ki jih na ta način proizvajajo zahodne družbe blaginje, so plačane s človeka nevrednim mučenjem živali. V primerjavi s to nezaslišanostjo, ki jo povsod nekaznovano izvajajo v praksi, beremo Etiko spoštovanja življenja Alberta Schweizerja kot sporočilo z neke druge zvezde. In Cerkev, ki ob vsem tem molči, s tem objavlja zbankrotiranost svoje pridige usmiljenja!“ (Vir: Arbeitskreis gegen Vivisektion, Interlaken) Jasne besede kristjana, ki samostojno misli, ki je razumel, kaj je hotel Jezus, Kristus, kaj je učil in kakšno odgovornost nosi vsak pravi kristjan! Prof. Grässer tudi sicer postavlja kritična vprašanja, ki vzpodbujajo vsakega sodobnika in tudi marsikaterega cerkvenega kristjana k samostojnemu razmišljanju, lahko pa bi mu celo odprla oči. Npr.: „Kaj vemo o zgodovinskem Jezusu? Kakšni so naši viri? ... Ali naj ne bi imeli zgodovinskih področij, temveč samo verska pričevanja? Bo vera postala celo nevera, če postane odvisna od zgodovinskega znanja? Nadalje: ali je zgodovinski Jezus merilo vseh stvari ali spada skupaj s svojim oznanjevanjem le k predpostavkam teologije Nove zaveze?“ Rezultati zgodovinsko-kritičnega raziskovanja življenja in nauka Jezusa iz Nazareta mi niso znani. Obstaja pa delo, v katerem On, Kristus, ki je hodil po Zemlji kot Jezus, sam podrobno poroča o tem. Imenuje se To je Moja Beseda - Alfa in Omega - Jezusov evangelij - Kristusovo razodetje, ki ga pravi kristjani poznajo že po vsem svetu. Grässer npr. sproža tudi zanimivo vprašanje: „Kaj velja: Jezus in Pavel, Jezus ali Pavel?“ Vrnimo se k temi varstvo živali v izjavah cerkvenih zastopnikov. Nekaterim medtem postaja jasno, da zaničevanje živali, ki ga je uvedla njihova institucija, grobo nasprotuje Božjim zapovedim. Primer za to je evangeličansko-luteranski cerkveni sv#tnik Helmut Breit, ki je v oddaji bavarskega radia Auf ein Wort opozoril na žalostno usodo živali, kakršna jih večkrat dnevno doleti na naših cestah: „Avtomobilski žaromet ga komaj zajame. Sredi ceste leži povožen jež. Njegovega ljubkega telesa, sploščenega od neštetih avtomobilskih gum, ne moremo več prepoznati. Na misel mi je prišla pripovedka o zajcu in ježu, v kateri je jež kot pametnejši izigral zajca in nazadnje zmagal. Proti človeku nima možnosti. Le kdo v naravi se lahko spoprime s človekom? ‚Ali je bil takoj mrtev?‘, se sprašujem. Ali je jež sploh kaj občutil? Ali ima družino, morda otroke? Ali družina sploh opazi, da enega od staršev ni več? Morda boste rekli: čudna misel. Jež! Koliko ljudi neprestano umira v prometu. Je človek vreden več kot jež? Seveda, s presojo samega sebe bo to vsakdo potrdil. Toda to je naša napaka, naša miselna napaka. Življenje je vedno enako dragoceno. Kristjani naj bi to vedeli. Bog je moj Stvaritelj in bil je tudi Stvaritelj tega mrtvega ježa. Spoštovanje življenja, tako je temu nekoč rekel Albert Schweizer. Imel je prav. Spoštovanje življenja. V Bibliji piše, da narava stoka pod človekom in hrepeneče čaka na odrešitev. Tudi ta jež.“ (Iz: Igel-Bulletin, izdaja 9. maj 1993). Kako človek brez pomislekov posega v življenje soljudi in svojih sobitij, živali, je res presenetljivo. Svoje bližnje in svoje naslednje bližnje neprizadeto uporablja v svoje namene. Po potrebi jim npr. odvzame dele telesa, da bi umetno podaljšal bivanje na tej zemlji človeku, ki se mu bliža konec - ne oziraje se na to, ali je bilo v njegovem življenjskem načrtu tako predvideno in ali ta bolnik sploh lahko dodatna leta koristno in s pridom uporabi v smislu svojega večnega življenja. Dandanes tožimo, da se je vedno več povzročiteljev bolezni, virusov, ki pri ljudeh povzročajo težke epidemične kužne bolezni, preselilo z določenih vrst živali na človeka - razvoj, proti kateremu sta medicina in znanost nemočni. Toda razmislimo: kdo neki je začel razveljavljati naravne pregrade med človeškim in živalskim organizmom, npr. s transplantacijo organov? Cerkev transplantacijo organov odobrava. Kako zelo to odobravanje nasprotuje Božjim zakonom, zdaj opaža že marsikateri teolog. Tako je učitelj za religijsko znanost na univerzah Hildesheim in Kiel, referent na katoliških in evangeličanskih akademijah in centrih za izobraževanje odraslih, dr. teol. Erhard Meier, ki se je med drugim intenzivno ukvarjal z etiko varstva živali, v predavanju ugotovil: „Vatikan (Akademija za življenje) nima načelnih po- mislekov proti transplantaciji organov z živali na človeka.“ Temu sledi Meierjevo stališče, ki se glasi: „Transplantacijo nekega organa (npr. srca) iz mrtve svinje v bol nega človeka odklanjam kot nesprejemljivo možnost. Človek v zaslepljeni oblastni drži, da so živali nemočne, ne sme posegati v življenje drugih sobitij. To prepoveduje Sveto pismo, v katerem je govor tudi o neprestanem varstvu šibkega in najšibkejšega. Temeljna duhovna značilnost Biblije je razvidna iz Kristusovega življenja: rojstvo, življenje, delovanje, smrt, vstajenje, vnebohod in ponovni prihod Božjega Sina Jezusa Kristusa, to pomeni Mesije, ponovni prihod Božjega jagnjeta, ki Ga bomo častili. Tu nam Bog razodeva obširno dogajanje odrešenja, ki velja za vsa bitja. V Rim 8, 18 isl. kot tudi v Apokalipsi je zgoščeno izraženo, kaj je temeljna duhovna značilnost razodetja, namreč spoštovanje skriv- nosti življenja kot takega - in nujen obrat, da se živa bitja približajo drugo drugemu na ljubeč način. Jaz kot človek nimam pravice terjati zase organa neke živali (niti drugega človeka), ker je vsako posamezno bitje nosilec misterija življenja, v katerem smo vsi ENAKO udeleženi. Prav zaradi neskončno daljnosežnih najtemnejših človekovih prestopkov (terorizem i.dr.) je zdaj na mestu, da pogledamo v notranjost in si pojasnimo, KDO LJUDJE SMO: z dostojanstvom, ki ga nimamo sami iz sebe, temveč zgolj iz Božje milosti ...“ Rezime znanstvenika za religijo: „Zagovarjam torej ove- denje, analizo, meditacijo, askezo, molitev, vegetarijanstvo ...“ Meierjeve zaključne besede so vredne premisleka: „Resnično življenjsko kvaliteto in radost prinaša pogled na že prisotne lepote Božjega stvarstva.“ 1. izdaja v slovenščini, november 2004 Avtoriziran prevod izdajatelja Verlag DAS WORT GmbH V Sloveniji izdalo: Univerzalno življenje Glinškova ploščad 16 1000 Ljubljana Se nadaljuje prihodnji torek Četrto Veliko Gabrielino pismo – (5.del) Komentarji (3) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog