Pomladni dan,
z grenkobo obdan..
na oblačnem se je nebu,
Sonce nasmejalo dedu.

In trave,
v barvah zlato rjave,
so zaigrale melodijo,
zimi rekle so "Adijo!"

Drevesa so odela krone si razkošne,
in mraz mučijo bolečine neznosne.
Valovi morski, višji so kot ponavadi
en v drugega butajo se radi!

Vse se zbuja, vse se prebudi,
četudi, četudi Svetlobe ni!
Vsaka stvar se zgane, vse se spremeni.
Izgubi svoj čar in se spet razplamenti!

Le človek nima časa pasti!
Le človek nima časa spet Zrasti!
Boji se ustaviti za trenutek in odkriti,
da brez tega ne more srečen biti!