Nekaj človeškega sem čutila v sebi. Gojila sem lačni občutek želje po ljubezni. Ta občutek je bil tako veliko in močno opotekajoče se hrepenenje, da je preraslo v zvenenje steklenih figuric na vrvicah na mojem oknu. Tedaj je veter vzvaloval zaveso in me kakor moški veselega obraza objel s tisto nesramno izzivalno dobrohotnostjo, s katero se opešani moški radi maščujejo, ker sami niso več mladi.
Veter je začel z nekoliko opešanimi močni poplesavati okrog mene in me zvabljal v nek nov časovni pas prihodnosti. Razkazoval je svojo svojevoljnost kot čednost in hotel spremeniti mene v svojo usodo. Bil je veter s svojo surrealistično podobo, vendar ne sam na sebi, temveč v posledici njegove delovanja.
Zaradi te neznostne napetosti vetra v njegovih jadrih so škripali vodni mlini in potapljali mlinske kamne v reko ter pljuskali vodo na vse strani. Če vam rečem, da ima veter oči, da joče in ječi, mi ne boste verjeli. Veter zna tudi govoriti, vendar njegove besede so različne od besed ljudi. Njegovo govorico sem razumela, ko me je božal s svojimi ljubkimi prsti ali ko je hotel otresati grivo in žvižgati svojo samovoljnost skoz mene.
V drznih sanjah sem se zbudila na koncertu vetra, ki mi je igral priljubljene skladbe. Na koncert me je zvabil, ker je opazil moje nekoliko zanemarjeno uho in me usmeril k strastnemu uživanju glasbe. Opazila sem, da sem uživala v poslušanju njegove genialne arije. Zvok vetra, me je tako prevzel, da še pomislila nisem, da se ta lahko spremeni tudi v ciklon.
Nekega dne sem začutila kako je veter zapihal iz skale in mi pihal na dušo govoreč: "Jaz božam samega sebe in če hočem tudi tebe, imam čute, da zaznam tvoje pozibavajoče se mehke kodre in liste, ki šumijo pod tvojimi nogami."
Čeprav je veter neviden, sem čutila kako me je vsrkal vase in me sadil in prestavljal po gredicah kakor se je njemu zljubilo. Vase je posrkal vse rosne kaplje, otresel vse liste in vsrkal drevo. S svojimi močni je upogibal bujno zelene mladike in me nosil nad višave pred hrupom in prahom ulic. Pri poslušanju šumov vetra sem opazila, da je prevzel vodilno vlogo mojega razpoloženja in ritem moje hoje. Z mano je veter plesal po trati, malo poskočil in me na novo malo porinil naprej. Veter me je gnal v poševni drži naprej z vso razsežnostjo svojega temperamenta. Jaz pa sem mu sledila, kajti le kdo se vetru upira, če te sprehaja gor in dol, te sleče vseh bremen in vzbudi na jantarju tvojih lic rožno barvo.
Glasovi vetra odgovarjajo samotnemu vprašanju, ki toži in nam krči srce. Ni kaj reči, veter je dober glasbenik, če njegovi zvoki ne presegajo meje mojih čutov. Ko šumi v drevju in mi poraja čut ljubezni, objamam drevo in se ljubim z mogočnim starim hrastom, kajti jaz občudujem v njem tisto skoraj človeško ponosno držo, ki sem jo vedno občudovala - popolnost in dognanost moči, zame tako pomembno lastnost, kajti hrast ima na tisoče oči za opazovanje narave. Vidi bilke, lišaj na kamnu, druga drevesa in občuti moje hrepenenje po ljubezni. Ne vidi pa zraka in njegovega gibanja, njegovo silo sprejema kot demonsko ranjeno dušo in jo s svojo senco hladi. Veter ni viden in zato ni lep, ne grd. Spoznaš ga le po njegovem nežnem božanju, valovanju ali po moči, ko ruši. Očarljiv se mi zdi, ko vidim in slišim plahutanje vej v vetru. Včasih pa se veter spremeni v vihar in tedaj presega meje mojih čutov.
Pod hrastom sem opazila izredno členovitost maha, se vlegla nanj in mogočen hrast se je vzpenjal nad mano in v njegovih vejah sem občutila skrivnostno šumenje globine njegovih korenin, občutila sem kraljestvo miru in prasvet, gledala sem hrast, ki je izsesal iz zemlje praljubezen in jo tiho podarjal mojim očem in ostalim mojim čutom. Hrast je bil moški, ki me je ljubil, čutila sem se radostno vznemirjena. Name je padel hrastov želod in oznanil svoje poslanstvo ljubezni.
Nekaj človeškega sem čutila v sebi. Gojila sem lačni občutek želje po ljubezni. Ta občutek je bil tako veliko in močno opotekajoče se hrepenenje, da je preraslo v zvenenje steklenih figuric na vrvicah na mojem oknu. Tedaj je veter vzvaloval zaveso in me kakor moški veselega obraza objel s tisto nesramno izzivalno dobrohotnostjo, s katero se opešani moški radi maščujejo, ker sami niso več mladi.
