Kraljevo skrivnost je treba skrivati; Božje dela pa je treba razkrivati in spoštljivo oznanjati.
Devterokanonične knjige, Tob 12,7

S Plečnikom sem se prvič srečal pri cerkvi svetega Mihaela na Barju. To je še v času, ko sem bil v iskanju, koder naj bi tekle ljubljanske zmajeve črt. Poprej na njega nisem dajal kakšne pozornosti. Bil je le eden iz mnogih slovenskih arhitektov. Sicer malo bolje slaven, ob tem po samoosvojitvenem pompu, a še vedno arhitekt. Še bolj sem postal pozoren na njega, ko sem na internetu odkri trditev, da naj bil Plečnik prostozidar! Ta domneva se mi je zdela že od samega začetka dokaj absurdna, saj je bil Plečnik po svoji naravi, precej blizu cerkvi, kakor pa kakšnim »liberalnim« prostozidarjem. Lahko, da se je z njimi družil, povzemal določena njihova znanja, saj naj bi preko njih tekla ena veja znanja Hiramovega graditeljstva v stavbeništvu. (Hiram je bil legendarni graditelj templja v Jeruzalemu, ki sta ga ubila njegova učenca, da si prisvojita njegovo znanje.) A nič več od tega. Samo srečanja med velikimi mojstri ob svojem delu. V tekstih nekega drugega sodobnega slovenskega arhitekta sem odkril, da naj bi Plečnik po svoji naravi sovražil komuniste. V svojih delih, običajno na spomenikih, naj bi vgrajeval v stavke ali besede, gematrična* pravila, ki naj bi zrušila sistem komunizma in ponovno restavrirala katoliško vero ali morebiti tudi »Jezusovo kraljestvo«.

Po vseh teh odkritjih sem tudi sam malo vzel pod drobnogled Plečnika, da razčistimo, ali je resnično kaj vedel o zmajevih črtah. Kje naj bi Plečnik pridobil znanje o zmajevih črtah? A tudi od koga naj bi pridobil znanje postavljanja cerkva na svetih prostorih? To me je zanimalo še bolj zato, da izvem, koliko je v to stvar vpletena slovenska arhitektura in njeni arhitekti. V tem odvozlavanju se ne bom posvetil Plečnikovemu delu na Dunaju ali v Pragi ter Hradčanih. Usmerjeno bo predvsem na njegova dela v Ljubljani. To pa preko njegovega študijska potovanja po Italiji v letih 1889-1890, ko prepotuje Italijo, preko Benetk, Firenc, Ancone, Neaplja, vse do Rima ter kasneje Pariza, ko njegovo popotovanje prekine materina smrt. To so Plečnikova pisma iz Italije bratu Andreja, ki je bil župnik. Vendar je pregled lahko nepopoln, saj so ohranila samo Plečnikova pisma. Pisma brata Andreja se niso ohranila, zato nekako predstavljajo vozel v celotni zadevi. Ta podatek je še toliko bolj pomemben, saj naj bi bil prav brat Plečniku mentor v liturgičnih vprašanjih in svetovalec v zvezi s kultno arhitekturo in opremo. Iz nekaterih drugih pisem je razvidno, da je bil Plečnik seznanjen tudi s kitajskimi feng shui-jem. Koliko pa je resnično vedel o njemu, je na podlagi zapisanega težko sklepati. Prej bi zadeli, če bi rekli, da mu je feng-shui bil všečen kot kitajska ideja – zlitja prostora z naravo. Kot nekaj intuicijskega.

Ko ti ptica iz narave,
Sama prileti na tvojo roko,
Ker čuti, da se nima česa bati,
Ti je to lahko še eno potrdilo,
Da si v razvijanju svoje vibracije,
Na svoji pravi notranji poti,
Da si v njej res lahko eno s sabo,
Da si v njej res lahko z vsem,
Ki je v vsem.

Vsako spoznavno potrdilo,
Je še ena priložnost,
Da ji sam spet lahko rečem: »HVALA«. :)

stojči Stojan Svet

Pomladni dan,
z grenkobo obdan..
na oblačnem se je nebu,
Sonce nasmejalo dedu.

In trave,
v barvah zlato rjave,
so zaigrale melodijo,
zimi rekle so "Adijo!"

Drevesa so odela krone si razkošne,
in mraz mučijo bolečine neznosne.
Valovi morski, višji so kot ponavadi
en v drugega butajo se radi!

Vse se zbuja, vse se prebudi,
četudi, četudi Svetlobe ni!
Vsaka stvar se zgane, vse se spremeni.
Izgubi svoj čar in se spet razplamenti!

Le človek nima časa pasti!
Le človek nima časa spet Zrasti!
Boji se ustaviti za trenutek in odkriti,
da brez tega ne more srečen biti!

Piše: Alois Kolar, Praktik & Svetovalec Naravnega Zdravja

KAKŠNA HRANA JE PRIMERNA ZA LJUDI - GLEDE NA ANATOMIJO

Najprej vam želim povedati, da so odkritja nekaterih antropologov povsem drugačna od stališča ortodoksne znanosti (naj navedem samo dva: Walker, Brynt in v bližnji prihodnosti jih bo vedno več, toda za to bodo porabili še ogromno denarja davkoplačevalcev in samo to je njihov cilj; to omogoča zavlačevana profitabilnost, ki jo prinaša na osnovi denaturirane, devitalizirane, mrtve hrane hranjen človek, na osnovi napačnega življenjskega sloga živeči človek, torej bolan človek, ki ga lahko nato stroka navidezno zdravi in lepo živi od tega zdravljenja (delnice farmacevtske industrije na osnovi takšnega zdravljenja kotirajo najvišje na vseh svetovnih borzah, ne le slovenski), tako antropolog Dr. Alan Walker kot Dr. Vaughn Brynt sta ugotovila, da je človek, kot ga slika ortodoksna znanost, lovec in mesojedec (ki na ognju peče grobo razkosane dele živalskih trupel) samo MIT (šele pred cca 10.000 leti se je postopoma pojavljal ogenj, ki je omogočil pečenje, kuhanje, udomačenje živine in s tem povezanim pitjem mleka, vzgajanje in genetsko manipulacijo žit v današnji obliki, sodobna predelava hrane – kmetijsko predelovalna industrija), nič drugega kot mit! Od tod pa začenja »zgodovina človeštva« po zmotnih zaključkih ortodoksne znanosti… Dr. Alan Walker je pri poglobljenih raziskavah fosiliziranih zob naših starodavnih prednikov ugotovil, da se niso hranili z mesom, listjem, travo, koreninicami, v njihov prehrani je prevladovalo izključno sadje! Ob koncu raziskav je ugotovil: »Nobenih izjem ni! Čisto vsak zob, ki sem ga pregledal, naj je pripadal človečnjaku izpred 12.000.000 let ali homo erecticusu je kazal znake sadjejedstva!«

Medtem ko morje utriplje mirno
in čaka plima med čermi večer,
strmijo sanje v daljavo širno,
se dvigajo visoko v labodji spev.

Poglejte jih! Zvezde. Bele sveče.
V usodne zanke se love,
lebde na dihih tihe sreče,
po večnosti te lučce hrepene.

Migljajo granit, utrip neba.
Naenkrat se mehkoba zdrzne,
se zvrtinčni noč, zastoj srca,
svileni sen se v nič pogrezne.

....o0o...

Metulj mojih sanj leti.
Gledam ga kako se v soncu blešči.
Prepoznam ga z zaprtimi očmi,
ko ljubezen njegovega pogleda me oslepi.
Ko sapa njegovega petja me prebudi -
iz otrplega spanja,
iz nemirnega stanja.
Ko srce se tako vihravo umiri.
V ritmu življenja zaživi.
Metulj sanjavi,
četudi efemerno drhti,
v pomladni vonjavi
novi up vzbudi.

Prava vizualizacija je Božja sposobnost in moč videnja (predstavljanja stvari), ki deluje v umu človeka. Ko si v svojem umu zavestno predstavljate stvar, katere izpolnitev želite, uporabljate eno najmočnejših sredstev za prenos te v vidni, otipljivi izraz. Nič v Univerzumu se ne ustvari, ne da bi si to nekdo prej zavestno predstavljal v svojih mislih. Kajti vsaka misel vsebuje sliko ideje, ki jo predstavlja. Celo abstraktne misli imajo nekakšno sliko ali vsaj nekakšno miselno zasnovo te slike.

Z naslednjo vajo lahko razvijete zavesten nadzor in vodenje svojih vizualizacijskih dejavnosti ter jih uporabite za ustvarjanje željenih stvari.

Prvi korak:
Odločite se za jasen načrt ali željo, ki jo želite izpolniti. Naj je konstruktivna, poštena in vredna vašega časa in truda. Dobro raziščite svoje motive, zakaj želite, da se to uresniči. Bodite sigurni, da se ne želite okoristiti na račun nekoga drugega. Pravi učenec Luči se disciplinira in zavestno obvlada svoj človeški jaz. Sam si izbira, kaj bo oziroma česa ne bo v njegovem svetu.

Včasih nas duhovni načrti ponesejo daleč stran od naše notranje pripadnosti. Postanemo odvisni od načinov in načrtov psihologije in religije. Tako obupno si žlimo naučiti se živeti, da naše življenje teče dalje in mi pozabljamo na to, da živimo. Ena od čudovitih stvari v keltskem umu je bil njegov čut za spontanost. Spontanost je eden od največjih duhovnih darov. Biti spontan pomeni pobegniti iz kletke ega, tako da zaupamo temu, kar je onstran našega jaza. Eden največjih sovražnikov duhovnega pripadanja je ego. Ego ne odseva resnične oblike človekove individualnosti. Ego je lažni jaz, porojen iz strahu in obrambe.

Ego je varovalna lupina, ki si jo zgradimo okoli čustev. Ustvarjena je iz bojazljivosti, iz nesposobnosti zaupati drugemu in spoštovati lastno drugačnost. Eden največjih sporov v življenju je spor med egom in dušo. Ego je ogrožen, tekmovalen in pod stresom, duša pa ima raje presenečenja, spontanost, novo in sveže. Resnična prisotnost duše je obarvana s humorjem in ironijo in ni obsedena z resnobnostjo. Izogiba se temu, kar je dolgočasno, obrabljeno ali se ponavlja. Podoba izvira, ki prebija to skorjo zemlje, razsvetljujoča prispodoba za svežino, ki se lahko nenadoma pojavi v srcu, ki ostaja odprto za nova doživetja.

Mojbog, kako visoko si tam gori.
Rotim te mesec, vpet v višavo zlati svit;
moj pajčolan, noči svečanost mi dovoli,
da zrem svetlih zvezd bleščeč nakit.

Mi vzdramljaš čute sle in lesk oči.
Ne vem ne kod, ne kam moj vzgib hiti,
spokojno v noč vžiganje neba sledi,
gnan drsi v večnost zarisanih poti.

...o0o...

Vsak čas ima svojo podobo tako,
kot ima vsak človek svoj obraz.

Larra

General,
ki je v bitkah z nasprotniki izgubil vse svoje najboljše prijatelje,
je vedel, da je njegova vojska pred neizbežnim porazom,
saj je bila nasprotna vojska mnogo močnejša in bolje oborožena,
medtem, ko so njegovi vojski pohajale moči.

Na predvečer zadnjega obračuna,
je v šotoru na bojnem polju popil še zadnji liter vina
in topo in izgubljeno gledal pred sabo.

Opazil je majhno mravljo,
ki se je trudila splezati po navpičnem prtu do roba mize,
na kateri je bilo še nekaj drobtin od zadnje večerje.

General je opazil, da je mravlja padla,
se pobrala in ponovno nadaljevala svoj vzpon.

Ko je tako pred generalovimi očmi že ničkolikokrat padla,
je vzbudila generalovo zanimanje,
da je začel celo glasno navijati zanjo
in jo vzpodbujati naj uspe.

Nikola Petrovič, objavljeno v reviji Viva, februarja 2005

Morda se vam bo sprva zdelo nenavadno, celo smešno, da berete prispevek o iztrebljanju. Spraševali se boste, zakaj neki se je avtor spravil razpredati o takšni banalnosti, kot je položaj telesa pri tem neuglednem, smrdljivem opravilu. Kako mu je sploh prišlo na pamet, da Slovencem na začetku 21. stoletja predlaga, naj kakajo čepe?

Navajeni smo iztrebljanje skrivati nekam na stran, na stran-išče, da bi neugledni zvoki in vonjave ostali čim bolj neopaženi. Z njim je povezanih veliko žaljivk in negativnih občutkov, kot so sram, gnus, nelagodje, tesnoba, odpor – poleg tistih pozitivnih, seveda, povezanih z olajšanjem, ki mu (upajmo) sledi. Zanimivo je, da praktično nimamo nezaznamovane besede za to vsakdanje dejanje, ki ne bi bila bodisi klinična ali otroška ali vulgarna. Ampak pustimo zdaj besede, poglejmo končno, kaj je torej tako problematičnega v sedečem opravljanju potrebe.


KOT KRALJ NA PRESTOLU ...

Stolu podobne straniščne školjke, kakršne uporabljamo danes, so se razvile pred manj kot dvestotimi leti. Izumitelja naj bi bila neki mizar in vodovodni instalater iz Anglije, ki seveda nista poznala človeške fiziologije, namestila pa sta jih v nekatere od prvih stavb, ki so imele hišna stranišča. Porcelanski prestol so kmalu začeli oponašati tudi drugi, saj se jim je sedeči položaj zdel bolj plemenit in s tem primernejši za aristokracijo. To je bil tudi način, kako se poleg obleke in navad še po nečem razlikovati od primitivnih domačinov v kolonijah.

Kljub občutju strahu aktivno delujte!

Prav vsi poznamo občutje strahu. Če dobro premislite, boste ugotovili, da se za vsakim občutjem stiske ali skrbi skriva dvom, ki ni nič drugega kot strah. Ali obstaja kakšen človek, ki ga nikoli ne skrbi in ki življenju 100-odstotno zaupa? Prosim, pripeljite mi ga ...

Sama sem se pred leti odločila (in odločam se vsak dan znova), da se preneham obremenjevati s svojimi strahovi in da se z njimi nekako naučim zaživeti. Vas zanima, kaj se je zgodilo? Prejela sem čudovito darilo: večina strahov je čudežno izginila. Ne znam vam povedati, kako čudovit je ta občutek tople notranje spokojnosti. Kot da bi te ves čas malce »luna nosila« ... kot bi bil duh vseskozi v drži rahle odmaknjenosti ... nepopisno lepo!

A to je bila nagrada, ki jo je prineslo trdo delo ali rečeno pravilneje: trdna odločitev in osebno načelo »pravilnega ravnanja«. Če bi vedela, da lahko na ta način strahovi tudi izginejo, bi se svoje pustolovščine lotila že veliko prej. No, pa pojdimo lepo korak za korakom.

Ostala sem sama s teboj,
končno prišel trenutek je moj.
V miru s teboj se bom združila,
ko bom meditirala in molila.

Vedno z menoj si, saj čutim te tu,
v srcu, v zraku, v mislih in duhu.
Objemaš moje telo in srce,
tudi takrat, ko na napačno pot gre.

Toplo mi je pri srcu in srečna sem,
ko vedno me sprejmeš v svoj objem.
Ko potrebujem te, kažeš mi pot,
z menoj si, ko polna sem zablod.

Ko grem po svoje, dovoliš, da grem,
saj vedno spet vrnem v tvoj se objem.
Z novo izkušnjo, bogatejša kot prej,
prosim te znova – rad me imej.

Vatikan je prekinil molk v zvezi z Da Vincijevo šifro, lani najbolje prodajano knjigo na svetu, in pozval, naj se ta ezoterično-verska kriminalka, ki je "kup laži", "ne bere in ne kupuje". "Ne berite in ne kupujte Da Vincijeve šifre pisatelja Dana Browna, je kardinal Tarcisio Bertone opozoril na valovih Radia Vatikan, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

"Romana ne pišeš tako, da mistificiraš zgodovinska dejstva in klevetaš zgodovinsko osebnost, ki ima vpliv in ugled v zgodovini Cerkve in človeštva," je dodal Bertone pred začetkom konference o knjigi, ki se bo začela drevi v njegovi nadškofiji v Genovi na severu Italije.

Msgr. Bertone, eden od varuhov čistosti katoliške doktrine, je potožil predvsem zaradi razširjenosti romana med mladimi bralci, kar je "boleče in strašno dejstvo". Kardinala Bertoneja sicer omenjajo kot enega od kandidatov za naslednika Janeza Pavla II.

Kardinal meni, da za "razširjanjem laži" stoji "prava marketinška strategija". Opaziti je njeno razširjanje po šolah, zato so po kardinalovih besedah sklenili odpreti javno razpravo.

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

KANALIZIRANJE PRIHODNOSTI

Pri teku z zavezanimi očmi v bistvu tečeš resnico o sebi. Odvisno od svoje poravnanosti in prizemljenosti tečeš naravnost, bolj na desno v mental ali na levo, v svoja čustva. Tako se tudi obnašaš v življenju. Ob straneh 50 metrov širokega travnika je nekaj ljudi, ki te po potrebi zadržijo in poravnajo v pravo smer. Da ljudje pri tem seveda tekajo v različnih stilih in ritmih, poskakujejo in se tudi obračajo ali kam zaletijo, je odveč poudarjati. To je na začetku vedno vir huronskega (čeprav sočutnega) smeha, potem pa se ljudje zresnijo.
Pred šestimi leti sem v Grčiji dovolj hitro tekla naravnost, padla, se hitro pobrala in tekla naprej. Pred koncem sem se ustavila sama. Nisem zaupala Fosterju, da me bo ustavil; takrat nisem zaupala nikomur. Kasneje se je izkazalo, da je tisti padec pomenil raka. S to jasnostjo sem zdaj dovolj dobro odtekla svojo črto, na koncu malo na desno in dokler me ni Foster ustavil. Bravo jaz! No, moje zadovoljstvo ni dolgo trajalo, saj smo zvedeli, da bomo tekli še enkrat. Dobila sem slab občutek.
Zdaj boste tekli prihodnost, je rekel Foster.
Ups!?? Zdaj sem pa tam!
Čutila sem in vedela, da bom nekaj pomembnega morala še doživeti. Nekaj neprijetnega je pred mano!

Vedela sem, da posebno jasne vizije prihodnosti nimam. Preteklost je bila tako enostavna - vse sem počela zaradi in v imenu boga (na oltarju)! Bog je bil zame dovolj dober razlog, namen in opravičilo. In vsega tega nimam več. V letu 03 tudi jaz sem Bog! Pred mano je prazna knjiga, velik prazen prostor in kaj naj z njim? No, za začetek bom tekla...

Povzel: Matjaž Lesjak

Nikoli poprej niso bili medsebojni odnosi tako problematični in polni kofliktov kot so sedaj. Sam lahko opaziš, da njihova naloga ni, da te osrečijo ali izpolnijo. Če boš želel doseči odrešenje skozi razmerja, boš vedno znova razočaran. Lahko pa sprejmeš odnose kot sredstvo, ki te naredi zavestnejšega.

Kdor se bo držal starih vzorcev, bo doživljal bolečino, nasilje, zmedo in norost.

Če boš čakal na nekoga, ki ti bo pomagal k ozaveščanju, lahko čakaš neskončno dolgo.

Ne obsojaj partnerjevega nezavednega obnašanja. Če ga ne sodiš, še ne pomeni, da nisi opazil njegovih-njenih pomanjkljivosti. Pomeni le, da se jih zavedaš, namesto da reagiraš na njih.

Lahko reagiraš na nezavedno ali pa opaziš nezavedno.

Če se poistovetiš z umom in svojo bolečino – in isto stori tvoj partner – si bosta zrcalila bolečino in nezavedanje.

Ego potrebuje probleme, konflikte in sovražnike, da ojačuje svojo ločenost na kateri sloni njegova identiteta.

Ali obstaja nekdo v besedi jaz,
ki se zjutraj smeje, občuduje dan?

Ali je le to vedno drugačen obraz,
ki zvečer otožen išče toplo dlan?

Ko si ogleduješ videz svojega jaza,
naenkrat v senci odkriješ dva obraza.

Prvi je ljubezen pobeljena v krvi,
a drugi, zatemnjen želi si biti prvi.

V tej večni igri ti duša je ujeta,
a sprememba želi zavedanje ti dati,
da tvoja dva jaza, peklenska in sveta,
nočeta drug drugega v sebi prepoznati.

S. Marin
(iz romana "Omniaglif")

So res trenutki,
so srečanja,
so naključja tista:

ki spremenijo
in vzvalovijo
srce in dušo;

ki preusmerijo
in na novo odmerijo
mišljenje, hotenje;

ki premaknejo
in odstrejo
kopreno hrepenenja;

ki zanihajo
in pretresejo
pot življenja?

Vsak izmed nas je edinstven, neponovljiv in preprosto čudovit. Imejte se radi!
Le tako boste lahko ljubezen delili tudi z drugimi, ker jo boste znali in premogli. Težko daš nekaj drugemo, če sam tega nimaš in ne poznaš.
Bodite dobri in delajte dobro. Zagotovo se Vam bo ta trud enkrat povrnil. Ni lepšega in boljšega občutka kot takrat, ko si nekomu pomagal. Lahko je to samo nasmeh, srečanje pogleda, stisk rok ali beseda. Lahko je to nekaj tako malega, lahko pa so to konkretna dejanja.

Ne smilite se sami sebi, ker Vam to nič ne koristi in ne pomaga!

Dvignite glavo in pojdite naprej!
Zagotovo Vas nekje na Vaši poti čakajo dobre in prijetne stvari. Naj Vas to žene naprej, vedite, da je upanje tisto, ki nikoli ne umre. Ostaja. Tako kot ostajate Vi!

Življenje je pač sestavljanka, ki si jo vsak sproti sestavlja. Včasih bi radi kakšen del dali tja kamor ne sodi, vendar potem ugotovimo kje je njegovo mesto.

Piše: Miha Jensterle

Ko se v slovenski 'kmečki' družini rodi otrok, se starši stopijo od ganjenosti: »Kako je lepa!!« in »Kako je pameten!«

So zato Urške prevzetne in mora zato vsak slovenski otrok diplomirati? Biti naj-pametnejši? Da izpolni pričakovanja staršev?

Ko se Srbu rodi hči, ni vredno praznovanja, saj je hči očetu vredna le kot dota za krepitev poslovnih vezi; a ko mu, vojaku, žena rodi sina, oče radostno pije: »Rodio se junak!«

Mora zato bezpravna srbska žena 'ljubiti' možu - junaku noge in vsaka generacija mora v vojno, da staršem dokaže svoje junaštvo? Da izpolni pričakovanja staršev?

Ali 'rojenice' torej ne 'zabetonirajo' otrokove usode?

Hildegardini piškoti

Potrebujemo:
-1000 g pirine moke
-200 g nastrganih mandljev
-375 g masla
-400 g rjavega sladkorja
-4 jajca
-pol čajne žličke soli
-malo vode
-mešanico začimb za živce: 45 g muškatnega oreška, 45 g cimeta, 10 g nageljnovih žbic (klinčki) v prahu.

Začimbe zmešamo z moko in mandlji, dodamo maslo, sladkor in jajca in umesimo gladko testo, po potrebi dodamo malo vode. Testo razvaljamo 1cm na debelo in naredimo majhne kolačke. Damo na nepomaščen pekač in pečemo okoli 10 minut pri 180 do 200 stopinjah.

Vsak dan pojemo le nekaj piškotov.