Narava nam je priskrbela barve, da nas nahrani, tako telesno, kot tudi duhovno. Negujejo naš celotni sistem, oskrbujejo nas z vitalno energijo, ki je bistven in čudovit del našega življenja. Kot višja barvna bitja, je naša oblika ustvarjena iz večno spreminjajočih se vibrirajočih barv in na barve se odzivamo aktivno ali pasivno skozi vse, kar počnemo. Valovi svetlobe delujejo na nas vsak trenutek našega življanja ter polnijo naš energijski sistem, če smo budni ali spimo, če jih vidimo ali smo slepi.

Naša rast, krvni pritisk, telesna temperatura, mišična aktivnost, vzorci spanja in imunski sistem so pod vplivom svetlobnih žarkov. Barvni žarki ne vplivajo le na naša psihološka telesa, temveč tudi na čustva, razpoloženje in mentalne aktivnosti.

Z barvami imamo vsi osebne odnose. Pogosto se podzavestno zdravimo z barvami tako da si izbiramo oblačila določenih barv in se obdamo z posebnimi barvami v svojih domovih in vrtovih. Večina naših reakcij je največkrat nezavedna in šele ko začnemo zavestno uporabljati kvalitete barv, lahko vprežemo to čudovito vitalizirajočo energijo v izboljšanje kvalitete našega življenja in počutja.

Piše: Miran Zupačič

Od izvirnega greha obstaja pri človeku nagnjenje, da skriva svojo pravo naravo. Maska je imela pri tem vedno veliko vlogo.Po Genezi 3: 8-10 se je prvi človeški par skrival in odeval, ko je pojedel prepovedan sadež z drevesa spoznanja dobrega in zla.

Adam in Eva sta se počutila gola, ker sta s svojim dejanjem stopila iz božanskega obilja. Božanske moči so se morale umakniti. Na njihovo mesto so stopile zemeljske eterične moči. Stkale so zemeljsko telesno postavo kot pokrivalo za nesmrtno jedro bistva, ki leži skrito v človeku.

Spomin na to ohranjajo maškerade, ki jih praznujemo po vsem svetu. Maškarado, karneval ali pusta praznujemo februarja, v mesecu pokore in čiščenja. Ta mesec sledi januarju, mesecu "dvoglavega boga praga." Ena glava tega boga gleda nazaj v preteklost, druga pa naprej v prihodnost. Imenujejo ga tudi čuvarja vrat in v tej in v tej vlogi primora vsakega, da se obrne. V tem smislu je bil karneval lahko praznik, pri katerem so bile odstranjene vse ovire, kot priprava za nekaj novega. Ker pa to že dolgo ni bil več njegov cilj in se je izrodil v razuzdanost, so protestanti ta praznik v 16. stoletju ukinili.

Živimo v svetu, ki spominja na ples v maskah. Vsi si želimo pristnih, globokih medsebojnih odnosov, a se skrivamo pod maskami… bojimo se, kaj bomo našli pod njimi… strah nas je naše ranljivosti in pri tem pozabljamo, da je ravno ona tista, ki nam pričara vse odtenke čudovitih, nepozabnih trenutkov… se torej bojimo tudi svoje lepote in lepote bližnjih, s katerimi plešemo skozi življenje?

Morda je to razlog, da bežimo pred svojimi občutki in če se slučajno kdaj spet pojavijo, smo zmedeni, ker jim ne znamo dati imena. Ne najdemo besed, ki bi jih opisale. Zaradi tega nismo sigurni vase, se ne sprejemamo. Ko srečamo drugo bitje, se težko ujamemo z njim, ker smo preveč zaposleni s sabo. In potem iščemo krivca… obupno si prizadevamo izboljšati odnos, ko se prerivamo po plesišču življenja, pri čemer nam postavljajo ovire še naša omejujoča prepričanja in konflikti vrednot.

Kaj vse bi bilo drugače, če bi dovolili sebi in drugim preprosto biti to, kar smo? Iskrenost do sebe je pogoj za iskrenost do drugih ljudi. Ples nam pomaga, da ozavestimo svoje občutke in potem manjka samo še korak do tega, da jih podelimo z drugimi. Včasih je lažje narediti prvi korak skozi ples.

Odgovor vseh odgovorov,
odgovor vseh vprašanj,
je resonanca srca.

stojči Stojan Svet

Jadrno sem bežala,
kot so me noge nesle
čez obilje žarečih cvetov,
ki so se povešali dišeči
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Jadrno sem valovala
v igrah soncu naproti,
skoz drevorede
sanjskih vonjav,
v brezmejno kipeče
valovanje zelenja
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Odčesnila sem leskovko,
si izrezljala piščalko z veseljem,
ki je našlo pogum
v rumenih čopkih mimoze
in jaz zaigram svojo pesem
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

Nuša je vprašala, če lahko prespi pri meni, ker sta s fantom na 20 kvadratih gostila dva prijatelja iz Belgije, ona pa je letala od zavetišča do šole Famul Stuart in še predavanje na FDV so se ji začela.
Si pa dolgo rabila, buča, sem ji rekla, in ji po skoraj petih letih ločenega življenja skuhala večerjo.
Ponoči sem poslušala zvončkljanje njenih plehastih indijskih zapestnic in zjutraj vohala spalnico, ko jo je po zajtrku odneslo v delovni dan. Nekako vsa zanjo sem pričakala popoldan oz. večer, ko sem nama spet skuhala, poslušala sem jo in jo uživala. Ko je povedala, da si bo poiskala svojo sobo in šla (začasno?) stran od fanta, sem v pol ure spraznila eno omaro. Nisem verjela, da to lahko naredim, tako polne omare imam. Stvari sem zložila v vreče, jih zbasala in nekaj zložila..., skratka, naredila sem ji prostor.
Samo ne hiti, Nuša, ne prenagli se, sem rekla. Vem, da si imela krizice in vem, da si se zelo potrudila; tudi zato, da ne bi bila podobna meni. Življenje ti bo pokazalo, življenje je edino, ki res ve, kaj je najboljše za vaju.
Nuša pred mano je bila resna in odrasla, dajala je vtis, da res ve, kje je, kam želi priti in kako bo tja prišla. V treh dneh je našla novo stanovanje. Moja energija je bila žalostna, skoraj me je potegnilo v proces! Nepričakovano je k meni prineslo sonce in Svetlobo, ki sta moja hči, in enako hitro ju je odneslo. Nušina petdnevna bližina me je v marsikaterem kotičku sebe pozdravila.

Peljem se z vlakom
ob meni pa sedijo mladi katoliški skavti.

Vprašam jih kje je Bog?

Oni pokažejo na nebo
in ko jih vprašam kje je pekel,
oni pokažejo na tla pod nogami.

Kako lepo je prekrojevalcem svetih spisov in religij
skozi zgodovino uspelo spraviti Boga stran od človeka
in ga tako lepo odtujiti od samega sebe,
ga narediti nemočnega in odvisnega od božjih posrednikov,
tistih božjih posrednikov, ki prav tako verjamejo,
da je Bog nekje zgoraj, pekel pa tu nekje spodaj.

Ljubi papež in vsa duhovščina,
le kdaj boste začeli otroke učiti,
da je Bog tam kjer res je,
to pa je na dnu srca vsakega posameznika?

Le zakaj Jezus vztrajno na svojih starih slikah kaže na svoje srce?

Le zakaj Jezus pravi, da lahko prideš v Božje kraljestvo
samo s srcem otroka?

Piše: Miran.

Kdor se nauči naravo, v kateri živi, dobro razumeti, se bo kmalu soočil z obema dinamičnima močema, ki ohranjata to polje življenja v ravnovesju. Stara kitajska modrost je govorila o "jinu" in"jangu"; Sveto pismo govori o "drevesu spoznanja dobrega in zla", v Budovem nauku pa sta ti dve moči opisani kot"kolo rojstva in smrti".

Ti dve moči vsakdi izmed nas izkusi: npr. kot ljubezen in sovraštvo, svetlobo in temo, veselje in bolečino, simpatijo in antipatijo. Ta dvopolnost se izraža v menjavah dneva in noči, zime in poletja, mladosti in starosti, življenja in smrti. Oba pola sta tudi v obeh spolih. Mož in žena si stojita kot " nasprotni polovici" in poskušata doseči enost tako, da se povežeta z drugo polovico. Pri tem spregledamo dejstvo, da hrepenenje po združitvi ne izvira iz fizičnih razlik, ampak iz človeškega pomanjkanja božanske"nasprotne polovice", nesmrtne duše, ki iz človeka lahko naredi resnično božanskega človeka.

Tako se vse naše življenje giblje med tema dvema poloma, pozitivnim in negativnim. Ljudje, živali, rastline in kraljestvo mineralov so podvrženi temu zakonu. Pom krajšem ali daljšem času, v katerem se seme nekega življenjskega razodetja izraža v obliki, je le-ta uničena, nakar po določenem času pride do novega razodetja v novi obliki. Ta dvopolnost je večni krožni tok, navidez nezadržno gibanje, v katerem je življenje stalno na preizkušnji. Za nas ljudi pomeni nenehen razvoj zavesti, dokler zavest ne spregleda, da dvopolna narava ne more biti prvotna, božanska narava. Kajti božanska narava ne pozna spremembe, npr. bolečine, bolezni, teme, sovraštva ali ljubezni. Z vidika narave je božanska pranarava negibljiva. Ne pozna meja časa in prostora. Njene lastnosti so dobrota, resnica in pravičnost, a brez nasprotnih polov: zla, laži in nepravičnosti. To so moči, ki delujejo v bistvu stvari in tudi nadtčutno. Zajemajo in prežemajo vse v vsem, celotno stvarstvo.

Življenje obstaja vse okoli nas. Podvrženo je našemu zavestnemu nadzoru in usmerjanju, pripravljeno ubogati, ko dovolj ljubimo. Kajti ves Univerzum sledi zapovedim Ljubezni. Karkoli si želim, se udejani, ko zapovedujem z Ljubeznijo.

Resnica Življenja je, da si ni mogoče želeti nečesa, česar ne bi bilo mogoče nekje v Univerzumu tudi udejaniti. Močneje, ko občutite željo, hitreje se lahko udejani. Če pa je nekdo tako neumen, da želi nekaj, kar škodi drugemu Božjemu otroku ali kateremukoli delu Božjega stvarstva, potem bo ta to enkrat plačal s stisko in pomanjkanjem nekje v svojem lastnem življenju.

Zelo pomembno je v celoti spoznati, da je Božji namen za vsakogar obilje vseh dobrih stvari. Bog je ustvaril Popolnost. Prav tako je Moč ustvarjanja in ohranjanja Popolnosti podaril tudi Svojim otrokom, da lahko vzpostavijo Božjo oblast nad Zemljo in vsem, kar je na njej. Človeštvo je bilo izvorno ustvarjeno po Božji podobi. Edini razlog, da ne upravlja z vrhovno Božjo močjo vsak človek je, da ne uporabi svoje Božanske avtoritete, ki je dana vsem z namenom vladanja tej Zemlji. Na ta način ne živijo zakona Ljubezni z oddajanjem miru in blagoslova vsemu stvarstvu.

To se dogaja zaradi pomanjkanja sprejemanja in priznavanja samih sebe kot Templjev Najvišjega Živega Boga.

 

Piše: Mary Midgley je filozofinja, znanstvenica in pisateljica


Razmišljanje v skladu z Gajo (Gaian thinking) povezuje znanost in etiko, in nam omogoča, da razširimo svoje humanistične vrednote in upoštevamo stvarstvo kot celoto.

Le na takšen način lahko razumemo in se soočimo s spreminjanjem podnebja.

ETIČNE posledice globalnih sprememb so drastične, a vseeno ne brezupne: še vedno imamo možnost spremembe.

Kadar se ljudje počutimo resnično ogroženi, se naš moralen vidik lahko hitro in korenito spremeni. Prestopi v fazo urgentnosti. To se je zgodilo leta 1938.

Ljudem v Evropi je grozila vojna in nenadoma so postali bolj realistični, med seboj so sodelovali in se upoštevali. Resnosti grožnje podnebnih sprememb se večina ljudi še ne zaveda, čeprav je veliko večja od vseh, ki so do sedaj pretile človeštvu. In kmalu bo postala očitna vsem – takrat bomo vsi začutili potrebo po prilagajanju, ki je že po tradiciji del našega razmišljanja.

Če soupoštevamo celotno stvarstvo, svoje simpatije ne moremo omejiti le na živali, pač pa tudi na rastline in ekosisteme, ki jih uradna etika velikokrat potisne na stranski tir. Premalokrat pomislimo na to, da morda le dolgujemo temu kompleksnemu sistemu, iz katerega smo nastali in ki omogoča naše življenje.

Piše: Igor Petek

GALERIJA SLIK IZ PRIREDITVE

V četrtek, 27.1.2005 je bila v prostorih NUK-a zaključna slovesnost in podelitev priznanja Sončni osebnosti ali skupini leta 2004, ki jo že drugo leto podeljuje spletni časopis Sončeve pozitivke v sodelovanju s spletnimi časopisi Svet-je-lep, Moj uspeh, Med-over-net, Karmaplus, Lunin-net in Veggieinfo.V konkurenci dvajsetih nominiranih posameznikov ali skupin, je po glasovanju bralcev v omenjenih spletnih revijah za leto 2004 to prestižno nagrado prejel:

Stanko Valpatič in Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice

za skrb za pravice živali


Na tej slovesnosti je bilo letos prvič podeljeno tudi posebno priznanje za življenjsko delo, ki ga je po izboru urednikov sodelujočih revij prejel:

dr. France Susman

Za svoj neutrudno, večkrat tudi pionirsko raziskovanje širine človeškega duha in svoj prispevek k bolj zdravemu načinu življenja v Sloveniji.


Slovesnost je potekala svečano, lahko bi rekli tudi zelo sproščeno. Vse skupaj je lepo povezovala voditeljica Jana Debeljak. Za res slovesen začetek je poskrbela Skupina Jadranke in Zlatke na gongih, katerih čudovit zvok je napolnil prostor in srca vseh prisotnih. Sledil je nastop Tomaža Priteklja, ki je ob spremljavi kitare zapel eno od svojih pesmi. Po tem uvodnem delu je besedo dobil Aleš Pevec, organizator izbora Sončne osebnosti in te zaključne prireditve. Nagovoril je vse prisotne, se zahvalil vsem nominirancem, novinarjem in drugim gostom, da so se odzvali vabilu. Sledilo je povabilo vsakega nominiranca posebej na oder in vsak nominiranec je prejel knjigo Franja Trojnarja - Moč osebne rasti. Vsi nominiranci so tudi nagovorili občinstvo in prav vsak je povedal kakšno lepo misel, ki se te res dotakne. Bi pa posebej poudaril in citiral besede Stojana Sveta-Stojčija, ki je prisotne nagovoril z besedami:

Že dolgo gledam v zvezde in se sprašujem.
Nestrpno z ene noge na drugo stopam,
Kot neutrudljivi pes za repom v krogu vrtim se,
Z lastnih verig, ki tiščijo me, ne spustim se.

Jokajočih oči zrem v neskončnosti temo.
Sama sebi se smilim, kot da bo kaj pomagalo.
Ne vidim, ne slišim ničesar, prazno je ogledalo,
že dolgo je od kar sonce je vstalo in znova zaspalo.

Hladnih objemov prežema me misel.
Utrujena glava na rami bledo mežika.
Komaj še nosim očala, pogled je upehan.
Nekje globoko v meni pa vem, lučka še vedno tiho, utripa.

Piše: Miran

Že od nekdaj je poznan vpliv zvezd na življenje na Zemlji. Veliki modrec Apolonij iz Tijane, ki je pred 1900 leti živel ob obali Sredozemlja, je zapisal:
" Zvezde govorijo druga z drugo.
Duša sonca se odziva na ječanje cvetlic.
Harmonija spaja vsa bitja narave."

To prastaro vedenje potrjuje tudi sodobna znanost. Radioteleskopi spremljajo in merijo elektromagnetno sevanje zvezd in planetov v območju valovnih dolžin od enega milimetra do dvajsetih metrov. Z raziskavami so astronomi ugotovili, da elektromagnetno polje prežema celotni univerzum in da močna sevanja oddajajo tudi zvezde. L. 1958 je ameriški znanstvenik James Alfred van Allen odkril, da ima naša Zemlja dva sevalna pasova. Notranji pas se razteza v višini med 1000 do 5000 km in vsebuje predvsem protone in elektrone. Zunanji pas je od Zemlje oddaljen od 15000 do 25000 km in prestreza elektrone, ki jih Sončev veter odnaša s Sonca. Hitrost tega elektronskega vala znaša ob vstopu v Zemljino atmosfero še vedno od 300 do 600 m/s.

»Ti lahko celo življenje pišeš o svojih srce-občutenih spoznanjih,
pa se bo še vedno našel nekdo, ki bo vztrajno trdil,
da si ti celo življenje pisal in govoril samo o sanjarjenju in sanjah.«

Prišla je ženska pred mojstra in ga pred publiko vprašala,
zakaj ona ne občuti nobenih srce-občutenih spoznanj?

Mojster ji je odgovoril: »Zato, ker imaš umazana usta!« In dodal:
»Že Jezus je rekel, da ni pomembno kaj gre v usta,
ampak je pomembno tisto kar gre iz njih.«

Ženska se je brez ene same nadaljnje besede usedla.

Tisto to je to, kar tudi odloča tvojo dobro, ali slabo usodo,
izbira tvojih besed pa je kot ponavadi vedno tvoja.

Prišel je bogat človek pred Jezusa in ga vprašal kaj naj stori,
da tudi on pride v nebeško kraljestvo.

Jezus mu je odgovoril:

»Razprodaj svoje premoženje, daj ubogim in hodi za mano.«

Igor Kononenko

Mati Meera (roj. 1960)
Razsvetljena mojstrica in duhovna učiteljica.

Rojena v Južni Indiji. Že kot otrok je bila nenavadna, saj je pri treh letih pripovedovala »o vstopanju v različne svetlobe.« Starši so jo obravnavali kot izjemno in jo močno ljubili. Njena družina ni bila izstopajoče verna in Mati Meera ni bila vzgojena v nobeni posebni verski tradiciji. Njeni resnični starši so bili duhovni vodniki, ki jih je srečala v svojem videnju. Od njih je prejela potrebno ljubezen in pomoč. Leta 1982 se je poročila z Nemcem, ki živi z njo v majhni vasici Thalheim v Nemčiji. Čeprav ne išče nikakršne publicitete, na tisoče ljudi iz vsega sveta prihaja na njen daršan, da z njenim pogledom in dotikom v tišini prejmejo milino in svetlobo.

V Indiji je Mati Meera čaščena kot Božanska Mati. Njen edinstveni dar je, da svetu prvič v zgodovini Zemlje posreduje Svetlobo Paramatmana, najvišjega bitja, ki vedno sproža radikalno preobrazbo. V tem času kriz in vedno večje duhovne lakote Mati svojim otrokom neposredno prinaša Svetlobo, ki lahko preseže vse ovire in spremeni naše celotno notranje bitje. To Svetlobo lahko sprejmejo vsi, ki so odprti, ne glede na to, ali so se z Materjo že srečali ali ne. Kot inkarnacija Božanske Matere stoji Mati Meera nad vsemi dogmami in hiearhijami. Ne zahteva zvestobe in vdanosti, temveč ponuja svojo moč preobrazbe vsem, ne glede na pot ali veroizpoved.

Pozdravljeni!

V Slovenskem budističnem društvu se odločamo za najem prostorov za delovanje našega društva, saj na žalost od novega leta naprej prostorov v Vrtnariji Tivoli ne moremo več uporabljati

Mesto Ljubljana je ravnokar podalo razpis za oddajo prostorov in trenutno se odločamo, ali bi kandidirali. V igri je predvsem prostor na Trgu Francoske revolucije 6, nasproti Križank – 2 dokaj veliki sobi, skupno 56 m2. Najemnina za nas bi bila 56000 SIT + okoli 20000 SIT stroškov. Za garancijo pa potrebujemo okoli 779.000 SIT na računu (še preverjamo kako je točno s tem).

Imeti redne prostore, ki bi jih lahko tudi primerno opremili, bi pomenilo veliko za razvoj budizma in meditacije v našem okolju. Nase prepričanje je, da ima budizem in njegove tehnike v tem težkem času veliko za ponuditi. Najti mir, jasnost in stabilnost v svojem umu postaja za mnoge ljudi prioriteta in nuja.

Dobrodelni koncert za zapuščene živali

Gledališče za otroke in mlade, Ljubljana - Španski borci,

ponedeljek, 14.februar 2005 ob 19:30

Včasih se mi zdi, da me je Bog prosil, naj vse to trpljenje voljno prenašam, da bi pokazala ljudem, da tudi kadar preživljamo zelo hude trenutke, to še ne pomeni, da nas je Bog zapustil, ampak je to le del dejstva, da smo pač na zemlji in ne v nebesih.

Jane Grayshon, v 14 letih prestala 20 operacij


iz knjige:Vprašanja življenja in smrti
Chris Wright in Sue Haines

Piše: Marja Turniški


Na fotografijah vaditeljica Maja Oražem.


Med nekoliko ozelenelo okolico sredi zime, se razprostira njen dom. Maja Pirc je po izobrazbi kemijska tehnologinja, po duši pa ženska, ki jo zanimajo principi po katerih deluje življenje. Nenehno sledi sebi in v skladu s tem tudi željam po razvoju in popularizaciji različnih dejavnosti. Med njimi je odkrila ples, za katerega pravi, da je veliko več kot samo ples, kajti z njim začutimo povezanost med dušo in telesom, vzporedno pa se nam razvija tudi naš značaj. Maja je vsekakor zelo topla oseba z zanimivim pogledom na svet, če imamo vsaj kanček interesa spoznati nekaj novega.

Kam sežejo začetki vašega dela pri društvu Interes?
V leto l998. Takrat sem začela z organizacijo orientalskih plesov. Nekako sem začutila, da mi je ta sposobnost veliko bližje kot pa samo poučevanje orientalskih plesnih veščin.

Bil je mrzel zimski dan. Sonce ni imelo moči. Nezadovoljno z mojim razpoloženjem in neprimernim vremenom me je z medlimi žarki odvračalo od misli, da bi odšla in preživela dan na snegu. Bila sem nekako otožna v svoji duši in moj nemirni duh me je nagovarjal naj ne gledam sonca, kajti pozimi le malokdaj pokaže svojo toploto in naj vseeno grem.

Bilo je vse zaledenelo v moji duši in zunaj. Čas je tekel brez pravih doživljajev, zato sem hotela ujeti kakšen velik dogodek, ki mi bo popestril dan in me obdaroval z veseljem, ki se ga bom še dolgo spomnila.

Nejevoljno sem pogledala skozi okno in nato sem odšla. Na oknih sem zapustila debele plasti arabesk, ki jih je voda polzeča po steklih zamrznila in ledeni veter se ni menil zame in ne za ledene rože. Arabeske so se za mano zlovešče smejale, ko sem odhajala s polnim srcem zamolčanih želja.

Imenuje se cartoccio in je način peke, kjer zaviješ hrano v peki ali alufolijo ter spečeš. Tako je hrana pečena v lastnem soku, ima odličen vonj in okus, poleg tega pa je pripravljena brez maščobe in tekočine.

Najprimernejša zelenjava za cartoccio so bučke, jajčevci, paprika, čebula, koromač in korenček, vse narezano na kocke ali ploščice, cvetovi cvetače ali brokolija, mlada čebula. Začinite z olivnim oljem, celim česnom, dodate pa lahko tudi sir.

Če pečete na tak način krompir, naj bo malo večji, okrog 20-25 dag/kos, ki ga ne lupite, temveč samo dobro operete. Peče se okrog 50 minut.

V alufoliji se lahko peče zelenjava tudi na žaru.

Če pripravljate sadje, izbrite takega s čvrstim mesom (hruške, jabolka, breskve, marelice, banane, slive, ne prezrel kivi) narežite ga na kocke, z lupino ali brez. Začinite s sladkorjem, limoninim sokom, listi mete, cimetom v prahu ali vanilijo.

Piše: Marja Turniški

Z Ano sva se spoznali na eni izmed duhovnih delavnic. Kar tako sva si izmenjali telefonski številki in se čez čas dogovorili, da greva na sprehod proti Tivoliju in jo zavijeva še kam, morda na breg pokojnega Cankarja.
Najin pogovor se je pletel o vsem mogočem kar nama je prišlo na pamet. Nekaj sem sicer izvedela tudi o njeni diagnozi-multipleksskleroza, čeprav ne dosti, vendar niti ni bilo težko ugotoviti, da ne želi veliko govoriti o tem.

Na poti domov, že močno v mraku, pa se je najina tema pogovora začela vrteti okrog najinih staršev in ko sva prišli do »fotrov«, naju je obe naenkrat vrglo na tla. Led je opravil svoje, jaz sem se v trenutku pobrala, Ana pa nekoliko težje. Pomagala sem ji vstati na noge, vse v redu in najini koraki so postali previdnejši. Na padec sva hitro pozabili, v dolini nekoliko bolj na svetlem pa ojoj. Na Anini beli bundi je bilo opaziti mlako krvi. Udarec na levi strani glave ji je priskrbel tri šive in tako se je najino prvo srečanje končalo na urgenci. Ko sem jo tako na vozičku vozila od vrat do vrat, me je vse skozi skrbelo zaradi njene diagnoze, vendar so me tam brž potolažili, da je takšna skrb odveč, a tokrat sem spoznala povsem drugačno Ano, kajti sedaj so spregovorile iskrene bolečine njenega srca, tiste na glavi pa so resda izgubile svoj pomen.
« Žal mi je da sem se sploh kdaj vrnila iz Mehike.« izreče vsa v solzah in še toliko bolj nemočna je bila videti zaradi povite glave, ki me je gledala iz bolniškega vozička naravnost v srce.