GOSPODAR ŽEZLA

za vas piše: Xabaras

Poglavje prvo

"Krčmar, še piva!"

Krčmarjev okrogel in rdečeličen obraz je pokimal ter se urno podal k najbližnjemu sodu.

Suvy se je zadovoljno nasmehnil in se naslonil na stol. Glavo je nagnil nazaj, zaprl oči ter Vsa čutila prepustil uživanju. V trebuhu je čutil tisto čutno, sladko bolečino prenapetega želodca, polnega hrane, ki grozi, da se bo zdaj zdaj razpočil in vsakogar v sobi zalil s tonami neprebavljene hrane. Ta občutek mu je bil najbolj všeč. Ko je bil sit, ni potreboval nikogar, niti ženske, toplina lesa in žgolenje drugih ljudi v krčmi so mu segli do srca. Počutil se je kot v kakšnem balončku, odrezan od sveta, varen, na voljo neizmerni ležernosti in lenarjenju.

Bil je v raju.

Ob tej misli je sunkovito odprl oči. Nekaj je bilo narobe. V svojem kratkem življenju se je uspel naučiti, da takšni trenutki popolne nirvane nikoli ne trajajo dolgo. Ravno takrat, ko se zdi, da so težave daleč, daleč proč, ponavadi ravno stojijo pred vrati. Nehal se je pozibavati po stolu, se nagnil na mizo in začel preiskovati okolico, iščoč kakršenkoli znak težav.

Piše: Miran Zupančič, duhovni učitelj,
jasnovidec in zdravilec.

Giordano Bruno (1548-1600) je bil prvi oznanjevalec neskončnega, z življenjem napolnjenega vesolja. Zato je imel za svoje pisanje na voljo le šestnajst let. Kopernik (1473-1543), ki je živel pred njim, je v svojem epohalnem delu "O kroženju nebeških teles" sicer razložil, da se Zemlja vrti okoli Sonca, obdržal pa je prepričanje o kristalni krogli, na kateri naj bi bile pripete zvezde stalnice. To je bila srednjeveška podoba sveta, po kateri naj bi Zemljo obdajala steklena krogla, kateri je Giordano v svoji misiji razbil okno in s tem to teorijo.

Za Kopernika je bilo Sonce središče neskončnega vesolja, kar je pojasnil v diagramu, v katerem se je skliceval na Hermesa Trismegista. Kopernikovo razmišljanje je čisto matematično. Spodbuda, da je sledil že v antiki izraženi ideji, da se v nasprotju z vsem čutnim dojemanjem Zemlja le vrti okoli Sonca, pa je vzklila na ravni duše. Odločilni vpliv na Kopernika in Bruna so bili hermetični spisi. Bruno pa je Kopernika še nadgradil in je v svojih filozofskih dialogih dokazoval neskončnost vesolja. Za njega se je govorilo, da je osvobodil človeškega duha in znanost iz tesne, zatohle ječe. Vendar je Bruno pod pojmom znanost razumel nekaj povsem drugega, kar se razume danes.

Prijatelji narave v Evropi zbiramo podpise na peticijo za naravi bolj prijazno kmetijsko politiko. Ta je zdaj precej razdiralna. To je pripeljalo do tega, da naprimer večina ptičjih vrst v kmetijski krajini EU številčno upada. S podpisi želimo spodbuditi evropsko komisarko za kmetijstvo, da bo več pozornosti in denarja usmerila v naravi prijazno kmetovanje.

Zelo ti bom hvaležen, če nam pomagaš in podpišeš peticijo, ne bo ti vzelo več kot 3 minute.

Podpis peticije je elektronski in je zelo enostaven: greš na naslednjo spletno stran: http://www.birdlifecapcampaign.org/cybercampaign/main.htm,
klikneš na "Slovenija", vneseš svoje ime in se par podatkov ter klikneš "pošlji".

Se bolj nam lahko pomagaš, če tole ali podobno prošnjo pošlješ še parim svojim kolegom, ki jim je narava tudi blizu.

Hvala !

Tomaž Jančar
Direktor društva za opazovanje in preučevanje ptic

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

Nuša se (končno) seli iz Rožne doline, kar čutim kot precejšnje olajšanje. Po mojih občutkih sem vedno bila med mojo mamo in hčerjo, pred tem pa desetletja med mamo in očetom. Ko sem mamo peljala v Ankaran, je med nama po dolgem času preskočila iskra. Njene obsodbe so enostavno bile čez moj rob, glasno sem se postavila zase in se pri tem zavedla svoje jasne in ostre moči.
Ljubezen, adijo! Nihče me ne bo vlekel v svojo dramo. Ne več, za nobeno ceno ne. Pika.

Ljubila da bom letos in odpuščala…!?
Huh! in Auč! in Ali lahko izstopim, prosim? Prosim!!!
Pa vem, da nimam koga niti kaj karkoli prosit, da z nikomer ne morem barantat, da kamorkoli se obrnem na tej ljubi Zemlji, če sploh je meni ljuba in kadar mi je - sem sama s seboj. Ne vem, kako ti, ampak jaz se vedno in povsod zaletim sama vase. Zelo malo projiciram, sem pa očitno precej uporabna za projekcije žensk; moški zaenkrat molčijo, razen prijatelja, ki je nekomu drugemu rekel, da sem "odbluzena" in da mi slučajno malo bolje gre. Ljubim in odpuščam, ja.

Cvetlica, ki nikdar ni videla sonca, in cvetlica, ki se je srečala s soncem, nista isti. Ne moreta biti. Cvetlica, ki ni nikdar spoznala sončnega vzhoda, ni nikdar spoznala vzhajanja sonca v sebi. Je mrtva. Je samo možnost. Nikdar ni spoznala svojega lastnega duha. A cvetlica, ki je videla vzhajati sonce, je videla vzhajati nekaj tudi v sebi. Spoznala je svojo dušo. Zdaj cvetlica ni zgolj cvetlica; spoznala je svojo globoko, razgibano notranjost.

Kako ustvarimo to notranjost v sebi? Buda je iznašel metodo, eno od najmočnejših metod za ustvaritev notranjega sonca zavedanja. Pa ne le za njegovo ustvaritev: metoda je takšna, da ne ustvari le notranjega zavedanja, temveč zavesti obenem omogoča, da prenikne do celic v telesu, do človekovega celega bitja. Metoda, ki jo uporablja Buda je znana ko anapana sati joga - jogo zavedanja vdiha in izdiha.

Dihamo, vendar dihamo nezavedno. Dih je prana, dih je elan vital, - vitalnost, življenje samo - pa vendar je nezavedno. Ne zavedate se ga. In če bi se morali zavedati dihanja, zato da bi dihali, bi umrli, prej ali slej bi pozabili nanj. Ničesar se ne morete nenehno spominjati.

(Vsi nosimo ogenj (norosti) pod svojim plaščem, le da ga znajo nekateri bolje skriti.)
(Švedski pregovor)

O smislu življenja navadno začnemo razmišljati takrat, ko ga v svojem življenju začnemo izgubljati. Zanimiva pa je ugotovitev, da človeka smisel življenja tem manj zanima, čim bolj postaja odvisen od kakršne koli omame. (Tudi pretirano delo je omama.) Človek se ne more meniti za smisel življenja, ker je čedalje bolj omamljen, pa tudi njegovi svojci doživljajo, da postaja njihovo življenje nesmiselno in brezizhodno, kajti zavestno osmišljanje življenja je eno najglobljih in najzahtevnejših opravil. Tem bolj, ker zahteva, da svojo življenjsko pot dosledno usmerjamo po življenjskem smislu, ki ga odkrivamo. Res pa je tudi, da je med ljudmi mnogo takih, ki si ne znajo odgovoriti na vprašanje, kaj je smisel mojega življenja.

Kaj je pravzaprav smisel življenja? Ali je to, da smo srečni? Sreča je navadno kratkotrajna in ne odkriva pravega smisla. Morda bi lahko rekli, da je nekakšen smisel osveščen človek, polnokrvno zakoreninjen v sodobnem svetu. Ima notranjo trdnost in mir, živi skladno s samim seboj, z naravo in drugimi ljudmi, in če je poročen, v sorazmerno skladnem zakonu in urejeni družini. Ob vsem tem pa doživlja stalno zadovoljstvo.

Sprašujoče in osvobajajoče jo je gledal.
Zvezde so ji deževale nad glavo
in v vetrni sapi se je pozibavalo vejevje.
Ob njenem ušesu je stal visok zvonik.
Zdramila se je, ko je odbila polnoč.
On je zastrmel v njene ljubke odprte oči.
Sprašujoče in osvobajajoče jo je gledal
in ji rekel: "Nobena nesreča ni biti ljubljen".

Pod jablano je legla v mokro travo
in z vprašujočimi očmi je gledala razprto nebo.
Zvezde so ji deževale nad glavo solzice
Svetega Lovrenca pribliske v zaljubljene oči.
Tedaj vejo v razcvetju jablane veter odlomi
in v najlepših zvezdnih trenutkih pade na oba.
Ona tedaj reče: "Nobena sreča ni biti ljubljen,
če te od ljubezni glava tako zaboli."

...o0o...

iz knjig Maitrejevo poslanstvo; Benjamin Creme

Kako se deve razvijajo in kakšna je njihova povezava z našo evolucijo?

Deve se razvijajo skozi evolucijo občutkov, zaznavnega zavedanja. Mi se razvijamo z razvojem uma. Smo sinovi uma, one pa so hčere občutij. Njihov razvoj napreduje, potem ko se vedno bolj zavedajo tega, kar je, tu in sedaj, kar obstaja v življenju, v materiji, v vibraciji, v vsem, kar si lahko zamislite pod pojmom stvarstvo. To je njihova izkušnja; nenehno zaznavajo življenje in materijo in napredujejo v zavedanju, kakšna sta. Mi s čutili počnemo prav to, vendar gremo še dlje. Deve, vsaj tiste pod človeško ravnijo, o tem ne razmišljajo, ne delajo z umom. Ne ukvarjajo se z umskim delom, njihovo področje je čutno zaznavanje. Med razvojem se jim poveča sposobnost zaznavanja, saj lahko občutijo najmanjše spremembe vibracije. Postopoma razvijejo vedno večje zaznavanje vsega tistega, kar je.

Seveda počnemo do neke mere to tudi mi. Umetnik, slikar ali glasbenik, mora prav tako razviti skrajno pretanjeno zaznavno zavedanje. Če je glasbenik, mora razviti zaznavanje zvokov, če slikar, mora biti sposoben ločiti dve rdeči barvi, npr. oranžno rdečo in modro rdečo. Vse to zavedanje je prečiščevanje naše zaznavne izkušnje.

Vila življenja
tam
nad breznom
živi
in pije vse dni
soj
nebeške luči
veter jo mirno
prav mirno
pahlja
znebiti nikoli
se noče
dotika
neba......

31.10.2004, 18.30

Piše: Miran Zupančič, duhovni učitelj,
jasnovidec in zdravilec

V prvi polovici prejšnjega stoletja je bilo v srednji Evropi kulturno življenje na visoki ravni. To je bil čas idealizma, ki so ga ustvarili veliki misleci in pesniki kot Hegel, Kant, Goethe, Schiller, Humboldt, Fiche. Bila je velika borba odnosa vere do razuma, za moralo človeka in za vprašanje njegovega svobodnega odločanja o sebi in je ustvarila prekipevajočo evforično kulturno duhovno klimo. V taki atmosferi je zrasel Karl Marx, preplavljala ga je.

Karl Marx v globini duše ni bil kakšen goreč ateist, kajti v ohranjenih njegovih zgodnjih dokumentih je najti nekaj zelo visokih idealov, ki so ga močno poduhovljali, a tudi neizogibne notranje boje, ki jih je moral ob tem preživljati. V njegovem maturitetnem spisu, v katerem razmišlja o izbiri poklica, pravi takole: "Vsak ima pred očmi svoj cilj, ki se mu zdi velik, ki tudi je velik, če ga vodi najgloblje prepričanje, najbolj notranji glas srca, kajti božanstvo ne pusti zemeljskega nikoli povsem brez vodstva; govori tiho, vendar zanesljivo." In nadalje: "Glavni usmerjevalec, ki nas mora voditi pri izbiri stanu, je blagor človeštva, naša lastna dopolnitev za blagor sveta okrog sebe."

To je zaupanje v božansko vodstvo, vendar se stoji močan konflikt v božjem V eni od njegovih pesmi iz istega časa "Molitev obupanca" je zapisal:

"Bog mi je vzel vse,
me potisnil v prekletstvo in jarem usode,
njega svetovi pogrešajo vse, prav vse!
Le eno ostalo je, saj maščevanje tu še je!"

srečo imam
da se smejati znam
oh, ne le z drugimi ljudmi
(kar me neskončno veseli)
tudi ko sama znajdem se
z ali brez vseh skrbi
ko v roki pero
tipkalnica ali nebo
ko po besedah stegujem roko
ko iščem jih in sprašujem
pogovarjam se
jih obožujem
ne jokamo se druga drugi
le odkrivamo se
se igramo
šepetamo
no, tudi nekaj solzic pokapljamo
res, lepo se imamo

Najlepša stvar na svetu,
si prav tisti(a) ti,
ki ti prav ta,
točno določen občutek,
znotraj tebe vzbudi.

stojči Stojan Svet

Ovire na poti so nujne, vendar težko sprejemljive, ko nastopijo. Ko jih vidimo, se strinjamo, da morajo biti, da so nam v korist in nas peljejo v lepše srečnejše dni. A ko jih predelujemo, je drugače. Morda se še jezimo, morda jih sprejmemo in se potrudimo na način, ki smo ga osvojili. Ne smemo pozabiti kako to gre. Potrebno se je pravi čas spomniti, kako to delamo, ko je pot ravna in brez ovir. Ravno tako moramo biti naravnani in zadovoljni takrat, ko premagujemo ovire. Zaupati je potrebno v dobro, v ljudi, v tisto polovico ljudi, ki je božja, ki je Bog v njih in jih blagoslavljati. Imeti jih moramo radi, radi z razumom tisto božansko polovico, ki jo vidimo takrat, ko so prijazni do nas. Lekcija, da se duhovno dvignemo in premagamo oviro pa je, da imamo radi iste ljudi tudi takrat, ko so slabi in neprijazni do nas. To je tista prava preizkušnja, ki jo moramo predelati, se je spomniti, ko naletimo na to oviro.

Spoštovani organizatorji in izobraževalna podjetja

Zavedamo se, da so Pozitivke tisto mesto, kjer se zbirajo bralci, ki jih zanimajo vsebine kot je osebna in duhovna rast, zdrav način življenja in ekologija, pa naj si gre za nasvete, pozitivne misli, novice, poučne zgodbe ali obvestila o dogajanju.

Zaradi želja mnogih organizatorjev in bralcev, da bi dogodke objavljali samo na enem mestu, objavljeni pa bi bili tako na Pozitivkah (oz. na več spletnih mestih) kot tudi v Sončni pošti, smo se odločili, da nadgradimo in avtomatiziramo oddajanje in pošiljanje dogodkov. S tem želimo organizatorjem olajšati delo, izboljšati dostopnost in hitrost obveščanja, hkrati pa narediti Sončno pošto bralcem prijaznejšo in bolj pregledno.

Urejanje dogodkov na Pozitivkah, ki imajo povprečno med 10.000 in 16.000 obiskovalci mesečno in Sončni pošti s skoraj 2000 bralci, uredništvu zaradi obilice dela in velike količine objav dogodkov vzame okoli 4 ure dnevno.
Dosedanje stroške obratovanja, smo pokrivali iz donatorskih prispevkov organizatorjev, ki so objavljali dogodke, (priporočene donacije so bile od 1000 -2000 sit za objavo) vendar zaradi obilice dogodkov in s tem povezane količine in kvalitete opravljenega dela ter ažurnega obveščanja bralcev, prehajamo na zaračunavanjem objav dogodkov. S tem pa organizatorjem prinašamo številne prednosti, od hitrejše objave dogodkov pa vse do storitev, ki omogočajo večjo odzivnost objav.

Več o možnostih objave dogodkov in navodila za objavo si preberite na sledečem linku.

Zgodovina makrobiotike

Pred mnogimi tisočletji so veliki modreci dojeli, da hrana ne le ohranja človeka pri življenju, temveč mu tudi omogoča živeti zdravo in srečno. Svoja spoznanja so zapisovali v verske in zdravstvene spise - tak primer so indijski Manujev zakonik, kitajska Nej džing in Hon so komok (prva knjiga o zdravilnih zeliščih), japonski Prehranjevanje v skladu z zenom idr.

Konec 19. stoletja je Sagen Išizuka, vojaški zdravnik, postavil podmeno o prehrani in zdravilstvu, ki temeljita na izročilu Daljnega vzhoda o prehranjevanju in ju uporabil v zahodni kemiji, naravoznanstvu, biokemiji in telesoznanstvu.

Rodil se je bil šibak ter mučile so ga ledvične in kožne bolezni. Da bi se ozdravil, je temeljito proučil zahodno in tudi vzhodno medicino. Svoja spoznanja, ki jih je zbiral vse življenje, je zapisal v knjigah Kemično-prehranske osnove dolgoživosti, izšla 1896, in Zdravilna prehrana, 1898.

Skupina njegovih učencev in privržencev je 1907 ustanovila društvo Šoko jo kaj (Izvor prehranskih zdravil). Med ustanovitelji društva so bili tudi plemiči, kongresniki, advokati, poslanci in uspešni poslovneži, ker je imel Išizuka najvišji možni čin za vojaškega zdravnika. V tistem času sta bila evropska znanost in kultura zelo cenjena na Japonskem. Išizuka pa je nasprotoval prevzemanju zahodne medicine in njenih prehranskih teorij ter priporočal prehranjevanje v skladu z japonskim izročilom - uživanje neosiromešenih, nepredelanih živil in zelo malo ali nič mleka niti živalske hrane.

piše: Elena Danev

Aboriginsko obredje, magija in zdravljenje

Z obredjem Aborigini priklicujejo svoje Stvaritelje, da bi ti ponovno prišli na Zemljo in jo oživili s svojo življenjsko silo - Aboriginski tradicionalni zdravilec je oseba z veliko duhovno močjo in najprej odkriva duhovni vzrok bolezni - Čarovnik vnaša v človeka zle duhove

Obredje - za priklic novega življenja
Stvaritelji so torej ustvarili vse pojavnosti, ki jih zmoremo opaziti v krajini - človeka, živali, rastline, kamne - da bi prebivali skupaj v harmoniji (kot so nekdaj Aborigini z vsem). Stvariteljske ustvarjalne sile v krajini so še vedno žive in morajo biti žive. Aborigini jih zato vedno znova priklicujejo in revitalizirajo s cikli obredov. Kajti čeprav so nevidni običajnemu človeškemu videnju - so stvaritelji ohranili vitalno življenjsko silo, ki ima moč, da pronica v življenje ljudi in vsega ustvarjenega in vse to znova in znova oživlja.Torej je tudi magično obredje in verovanje avstralskih domorodcev neizogibno povezano z njihovimi totemskimi stvaritelji, ki so ustvarili svet v času sanjanja. Še dandanes se Aborigini zato zbirajo na svetih prostorih ali točkah, kjer z določenimi obredi priklicujejo svoje Stvaritelje, da bi ti ponovno prišli na Zemljo in jo oživili s svojo življenjsko silo.

S svetimi točkami, ki imajo posebno duhovno moč, je posejano ozemlje slehernega aboriginskega klana. Posamezni klani in posamezniki znotraj njih so odgovorni za vzdrževanje določenih svetih točk. Zanje skrbijo na različne načine. Ščitijo jih pred (belimi nemodrimi) vsiljivci, ki niso zreli za obisk teh točk ter točke tedaj, ko je potrebno, oskrbujejo s primernimi obredi. Točke oblikujejo del obredja vsakega klana. Odgovornost za sveto mesto je porazdeljena med vse pripadnike nekega plemena v določeni krajini. Vsak član plemena ima posebno nalogo v obredu. Aborigini se zavedajo, da je vsaka nemarnost ali brezbrižnost v igri obreda lahko vzrok za škodo v naravi - če se obred ponesreči, lahko zmanjka vode, klan napade čudna bolezen ali kakšne živali. Aborigini tradicionalno verjamejo, da vsakogar, ki zanemarja svoje dolžnosti pri obredjih, doleti kazen, ki je bila sankcionirana že v času sanjanja (v pračasu, v času Resnice). In vedo tudi, da je vsako nespoštovanje narave in njenih zakonov nekega dne kaznovano. Zato ne kradejo, ne ubijajo in ne posiljujejo nikogar in ničesar, ne na takšen ne na drugačen način.

Kitajsko leto 2005 je Petelinovo

Kitajsko Novo leto se začne 9. 2. 2005

Po kitajskem zodiaku ali živalskem dvanajst letnem krogu, leto Petelina traja približno eno leto, natančno do 29. 1. 2006.

To je osnovna razlika od našega, zahodnega pogleda na letni zodiak, ki traja en mesec. Oba zodiaka, kitajski in naš, se skladno dopolnjujeta in sta zelo koristna in dobrodošla informacija za lažje celovito spoznavanje sebe.

Osnovno pravilo je, da se Novo leto na kitajskem, vedno začne po drugi mladi Luni, po zimskem sončnem obratu.

Po teoriji Pet tokov Jin in Jang, pripadajoča energija Petelinu je energija elementa Kovine 7.

Osebe rojene v letu Petelina bodo imele dobro in koristno leto 2005. Po zakonitosti trikotnika v kitajskem zodiaku je leto 2005 tudi dobro leto za osebe rojene v letu Vola/Bivola in Kače.

Osebe rojene v letu Mačke/Zajca, pa morajo biti zelo previdne, ker je to za njih zelo zahtevno in težko leto. Lahko se v letu dominantne energije Petelina naučijo, da uživajo v življenju in da pustijo svoje kvalitete na površini torej, ne vedno odločujoče.

Srce!
Srce nemirno, postoj!
Kaj tako utripaš?
Kam tako hitiš?
K tebi, misel.
K tebi dekle.
K tebi žene me moje srce.

Pogled!
pogled, ki ti vzame dih,
Pogled pri katerem ti srce vztrepeta,
Pogled, ki ti pogreje dušo v mrzlem dnevu.
Pogled, ki ti dan spremeni.
Pogled, to si ti!

Kako si lahko prijatelj nekomu, če ga ubiješ?

Znani slovenski znanstveni grafolog, sociolog, predsednik Združenja invalidov – Foruma Slovenije in psihoterapevt Borut Pogačnik je tudi velik zagovornik pravic živali. V pogovoru je s strokovnega stališča pojasnil, zakaj prihaja med mučitelji živali do hudih psihičnih travm, kje so vzroki za tako brezčuten odnos ljudi do živali in zakaj je korak med klanjem živali in ubijanjem ljudi zelo majhen.

Kaj se dogaja v človekovi psihi, da je zmožen ubiti žival? Kje so vzroki za takšna nizkotna dejanja?
Največkrat gre za sadistične nagone, ki pa niso prirojeni. Sadizem izvira iz analne faze otrokovega razvoja, ko starši svojega malčka maltretirajo s tem, da ga prezgodaj silijo k čistoči in to z zelo nasilnimi sredstvi. Pri večini otrok, ki so bili na ta način zlorabljeni, se takrat začne rojevati t.i. sadistični impulz – oni mučijo mene nemočnega, jaz bom pa druge, ki so še šibkejši od mene! Gre za poistovetenje z napadalcem. Otrok razmišlja: »Jaz se bojim nekoga, ki me tepe, ki ima moč. Torej, če hočem v življenju uspeti, moram tudi jaz druge pretepati. Splača se biti agresiven!« Zato se nekateri otroci že zelo zgodaj znašajo nad živalmi. Sadizem ostane potem v človeku vse življenje, vendar se v odraslosti »pokulturi«. Ker se takrat v javnosti ne spodobi mučiti živali, se ta človek lahko tudi vpiše med lovce in tako se potem po naših gozdovih podi za ubogimi živalmi. Preseneča me, da so člani zelene bratovščine tudi ženske in celo veterinarji ter duhovniki. Menda je bil lovec tudi minister za kmetijstvo Milan Pogačnik. K sreči nisva v sorodu, ker bi me sicer bilo sram. Poleg tega je tudi veterinar, kar je zanimiva kombinacija. To je tako, kot če bi bil pediater pedofil.

iskrenost ni povedati vse
iskrenost je mir s samim seboj

Kako velik je Stvarnikov dobri namen
oživljati osrečujočo igro narave dan za dnem.
Povzdigniti drevesa, cvetove in semena pod nebo
v plahem plesu vej, pred mojimi očmi.

Ena sama samosevna planjava ljubezni,
velika čarna točka brezmejnosti nepretrganih
cvetočih preprog telesa v radodarnosti zemlje.
Z deževnimi dotiki je izpolnjena radost življenja.
V tem čudežu milosti so oblilica in presežki darov
z rožnatim molkom rasti z milino otroka,
delitev materinske moči iz toplih dojk,
mikavno in ljubeče kakor smeh mlade matere,
ravnotežje razcveta in zorenje v hiši sožitja,
v duši zdramljen nemir rasti vsega živega,
s čistostjo in popolnostjo utripajoče življenje.

***

Sveče odsev
ti briše
sledi
ki jih življenje
riše
v gube starosti
in jih le
ljubeča roka
zgladi

(31.10.04/18,43)