Kdaj bo uradna medicina priznala in dodala alternativno in kdaj bo alternativna medicina sočasno uporabljala uradno medicino, kdo je tisti, ki je najbolj poklican zdravnik ali uspešen zdravitelj in ne nazadnje, kdaj in kje se bosta obe srečali in združili v takoimenovano integralno medicino ter postali eno in zdravili iz istih spoznavnih osnov? To naj bi bile glavne teme, ki si jih zastavljajo zdravniki in zdravilci na vsaki konferenci o zdravljenju, metodah zdravljenja in številu ozdravljenih (ne pa tudi umrlih, takih podatkov enostavno ne objavljajo - recimo % umrlih po zdravljenju s kemoterapijo pri določeni vrsti raka), prirejenih in vzpodbudnih statistikah, kako se vendar nekaj pozitivnega dogaja, pa vendar…

Vse skupaj je dokaj porazen poizkus približati različne pristope in metode zdravljenja in jih uporabiti na nesrečnih bolnikih. Še celo bolj porazno je dejstvo, da si obe veji postavljata nekakšne okvire, znotraj katerih delujeta in znotraj katerih ni prostora za drugače misleče, ne iščeta skupnih temeljev. Nemoči polne so številke uspešnosti zdravljenja tako uradne kot komplementarne medicine pri mnogih akutnih, kroničnih in na koncu smrtnih boleznih. Zatiskajo si oči pred zares alarmantnimi podatki o porastu ubijalskih bolezni v zahodni civilizaciji.

Zamahni po besedi, če moreš,
ubij jo, če zmoreš,
zaduši njen glas, njen odmev,
zažgi nje ležišče, kjer pisana leže,
oslepi in izvolti resnični besedi oči,
jo pobeli z belilom, položi jo v grob,
pripravljaj ji zbrisana mesta spomina!

Beseda je vse! Slišim, da jih govoriš.
Beseda je posebno znamenje, ko ti odpišem.
Lahko je kamenjana ali z besedanjaka izgnana,
lahko je izrečana s smehom ali prezirom,
gleda te v obraz ali zakrinkanih oči,
včasih je čuteča, včasih z grobostjo prežeta,
beseda je modra pa tudi zlobna in blebetava,
izvira iz dobrega namena, lahko je tudi neprava,
slaba misel lahko besedo za besedo zmaliči,
beseda se po animi ločuje, piše in govoriči,
besedo kultura in omika ustvarja in snuje,
lahko jo pa tudi zruši in vase dobro misel sesuje.

Slišim trke koščenega prsta smrti pred vrati,
zlovešče škripanje po papirju sesutih besedi,
a beseda restrictio mentalis vse to preživi.

...o0o...

Študentska organizacija Univerze (ŠOU) v Ljubljani, je 16. januarja pripravila zaključek akcije zbiranja finančnih sredstev za pomoč otrokom, preživelim žrtvam popotresnih valov, ki so 26. decembra lani v jugovzhodni Aziji povzročili humanitarno katastrofo.

Študentje in mimoidoči so v ta namen na ljubljanskem Tromostovju prižigali svečke upanja v spomin na vse žrtve uničujočega potresa, in da bi z njimi prižgali upanje vsem tistim, ki se za preživetje še borijo.

Še naprej pa bo ŠOU v Ljubljani nadaljeval z oglaševanjem akcije zbiranja finančnih sredstev v medijih. Hkrati s tem je ŠOU, skupaj z Unicefom Slovenija organiziral skupno akcijo zbiranja finančnih sredstev, so ob današnji akciji povedali predstavniki ŠOU.

Ob tej hvalevredni akciji slovenskih študentov dodajmo še zadnjo agencijsko vest, ki pravi, da je število mrtvih na jugu Azije po uničujočem potresu in tsunamijih 26. decembra lani je ta konec tedna znova naraslo. Število mrtvih se je v Indoneziji po zadnjih podatkih namreč povzpelo za 5000 in sedaj znaša skoraj 115.000. Skupno naj bi tako na prizadetih območjih umrlo več kot 162.000 ljudi.

Kaj najprej pomislite ob besedi zavedanje?
Na zavedanje o sami sebi. Pa o ljudeh, ki me obdajajo. Ki so mi blizu.

Kateri dogodek v vašem življenju je najbolj pripomogel, da ste postali duhovno bolj ozaveščena oseba?
Izrazov, kot so »duhovna ozaveščenost« in podobnih, ne maram. Ne samo, da jih ne maram. Ampak jih sploh ne prenašam. To pa zato, ker je duhovnost danes zgolj in samo trg, eden najbolj profitonosnih trgov sodobnega kapitalizma. Trg, na katerem se verjetno poleg trgov zdravja, lepote in seksa, trži in iztrži največ. Vsi so danes duhovni. In duhovno »ozaveščeni«. Karkoli že to je. Ali pa to hočejo in poskušajo postati. Vsi. Tudi tisti, ki ne morejo niti v najmanjših rečeh preseči lastnega egoizma. Lastnih egoističnih interesov. Ki, na primer, tega ne morejo ali nočejo storiti niti za svoje najdražje niti za svoje otroke. Ki si za njih ne vzamejo niti časa. In ki se jim za njih zdi škoda lastne energije. Seveda, ko pa se morajo ukvarjati s sabo. S svojo duhovno »ozaveščenostjo«. Se mi vedno, ko vidim vso to duhovnost, vse te menda duhovno »ozaveščene« posameznike, ki so nič drugega kot le obsedeni potrošniki na trgu duhovnosti, obrača želodec. Zato s temi rečmi in takšnimi ljudmi nočem imeti nič. Nič skupnega.

V meglico sem vtkala misel
in jo poslala tja čez nebo,
tja čez vodo.

Vsem, ki so tukaj,
vsem, ki so tam,
dobro naj bo!

Tisti, ki najbolj trpijo, dosežejo največjo popolnost… Ljudje, ki ne trpijo, ne dosežejo popolnosti. Rastlina, ki jo vrtnar najbolj obrezuje, bo, ko pride poletje, imela najlepše cvetje in obrodila najbolj obilen sad.

Iz knjige Jana Thompsona: Razmišljanja

Vem, da te imam rada
vendar tega ne čutim.

Spominjam se le...

Vem, da sem imela dušo,
a dobila je krila in zapustila telo.

Spominjam se nje...

Vem, da sem obstajala in si tudi ti,
a danes vidim, da hodijo le telo in kosti.

A duše to ne boli, ker je ni.

Spomin je ostal, ostal si ti,
ostali smo vsi, le občutkov več ni.

Grad Školj je bil utrdba, ki ga je varovala plemiška vojska. Grad je na težko dostopnem kraju, zavarovan z obzidjem, v katerem so bile tudi strelne line in obrambni stolp, zavarovan je bil tudi s prepadom, dvižnega mostu pa ni imel. Grad je imel rov, ki je vodil k reki Reki. V gradu je bilo uskladiščeno vedno veliko orožja in hrane. Kmetje iz sosednjih vasi so gradu dajali desetino od svojih pridelkov, še prej pa so služili tlako. O prihodu Turkov so se ljudje obveščali s prižiganjem tabornih ognjev na gričih. Na slovenskih tleh je bilo okrog tiristo urejenih taborov. V okoliških vaseh pa so se ob turških vpadih kmetje bojevali z golimi rokami, saj jih ni nihče branil. Njihovo orožje so bile vile, kose, sekire in podobno kmečko orodje, ki pa ni veliko zaleglo v borbi zoper dobro organizirano in vojaško opremljeno turško vojsko. Turki so bili zelo primerni za ježo po strmem terenu, imeli so dobro pasmo majhnih konj. Vendar med tolpami, ki so hodile ropati v našo deželo, je bilo zelo malo pravih Turkov. Roparska krdela so v glavnem sestavljali pomuslimanjeni prebivalci Bosanskega pašaluka.

Bil je ptič, velik, bel,
Tam je na travniku sedel.
Ime bilo mu je Čukan,
Bil močan je kot vulkan.

Mehko perje ga kot žamet boža,
Vse se čudi mu, kar ga obkroža.
Soncu se smejal je dan na dan,
A drugačen bil njegov je plan.

Ko ga Svetlana je zagledala,
Bilo takrat je, ko je tam pohajala,
Na travniku zelenem je sedel,
Bil je res velik, lep in bel.

Ko se deklica ga je oklenila,
Že so tudi njej pognala krila.
Zaplahutala sta oba v zrak,
Na travniku je vsem zastal korak.

Je vranec nocoj iskrivo odvihral
čez negibne strehe v zvezdnato noč.
V jutru svetlobnem je naenkrat obstal
v srcu razpočen, zategnjen v obroč.

Drvel je v krogu, preskočil prostorje,
s pljuskom je namočil razbrazdano njivo,
čez sedlo duha je krilil vpet v viharje,
z ognjem v srcu poskakoval je igrivo.

Zaslišim topot konja v genih spomina,
v galopu se zruši, ko um pesek obzida,
v puščavi zaslišim spev beduina,
oblakom in dežju se v Sahari izmika.

Iskri se kamen, tali se podkev, čevelj kopitom.
Širi se zubelj, sonce za obzorjem je zagorelo,
v duši mravljišče, domovanje črnih termitov,
v jedru celic je lunino seme kamen vzklilo.

Ko spoznamo, da lahko sami ljubimo, da ni pred nami nihče mogel tako ljubiti in da za nami ne bo nihče več enako ljubil, je napočil pravi čas za ljubezen.

Johann Wolfgang von Goethe (1749-1832)

Bahajski učitelj je človeška bitja primerjal s pticami.

Kot ptica ima človek dve peruti, ena perut je snovna in druga duhovna. Če dopustiš, da se razvija le snovna perut, lahko padeš v materializem. Če dopustiš, da se razvija le duhovna perut, obstaja nevarnost, da padeš v praznoverje.

Za Bahajce pomeni razvoj človeštva duhoven in snoven razvoj.

Božje kraljestvo, v katero se razvija naš svet, potemtakem ni le duhovno, ampak tudi družbeno.


povzeto po:
Vprašanja življenja in smrti
Chris Wright in Sue Haines

Čarovništvo, ali magija je po mojem mnenju notranja potreba človeka,
ki je ukoreninjena že v njegovi podzavesti po vplivanju na druge ljudi in naravo.

Lahko je pozitivna, ali pa negativna,
glede na cilj tistega, ki jo izvaja,
bodisi koristiti nekomu, ali pa mu škodovati,
prične pa se že zgodaj v otroštvu s samimi željami po pridobitvi nečesa.

Spomnim se, ko sem bil še dokaj mlad,
hodil sem še v gimnazijo, nas je bilo nekaj fantov,
ki smo izvajali nedolžne »magijske« preizkuse na ljudeh,
ko smo se običajno vračali iz šole.

Šli smo za kako punco in ji skupno sugerirali,
naj se obrne nazaj in naj nas pogleda,
ali pa na kakega gospoda, ki je hodil pred nami,
naj se popraska za ušesom.

Kako naj začnemo? Kot v pravljici. Ali od začetka? Ali od konca? Naj bo od začetka. O Gayatri mantri.

Bilo je pred kakšnim letom dni. V knjigarni v BTC-ju sem prijel v roke knjigo Gayatri, The Highest Meditation. Sadguru Sant Keshavadas. Prelistaval sem jo in obrnil na stran 27. Na poglavje Who is Guru?, in pri branju prvega stavka začutil, kako je energija zajela moje teme? Knjigo mi je zatem podarila prijateljica. (Naj ji da Gospod dolgo in mirno življenje.) Zatem sva odšla v lokal. Kantina so jo poimenovali. Ob prvem obisku v tem lokalu, so ji solze silile v oči, zaradi nabrane težke energije. Lokal pa stoji na zmajevi črti. Ob prvem obisku je bil lokal res svinjsko zapacan. A ob nabrani energiji v lokalu, sem začutil tudi nekaj drugega. Nato sem v lokalu prebral prvi del poglavja, Kdo je Guru. Bolje povedano, le prvih nekaj stavkov nekajkrat in lokal se je očistil tistih negativnih nabitih energij.

GOSPODAR ŽEZLA

za vas piše: Xabaras
na začetek

Poglavje četrto

Čreda umskih maloposestnikov se je iz tunela zlila v veliko temačno dvorano. Bila je slabo osvetljena in nikjer ni bilo videti izvora svetlobe. Drugi konec dvorane, stene in strop so bili izgubljeni v črni temi. Suvy še nikoli v življenju ni videl tako velikanskega prostora. Zdelo se mu je, da je prišel naravnost v sredino neskončnosti. Naenkrat se je počutil majhnega, kot drobna črna pika v univerzumu časa in prostora. Prijel je za svoj kratki škratovski meč in ga z rezkim zvokom potegnil iz nožnice. Dvorana mu je vzbujala slabe občutke - nevarnost je bila skoraj otipljiva. Nagonsko je vedel, da so prišli do cilja; Tigrica je bila skrita nekje v tem prostoru in jih skrivoma opazovala - Suvy je kar čutil njene zlobne oči, kako se sprehajajo po druščini.

Počasi so se odpravili naprej. Stopali so previdno, s čutili napetimi kot struna, in živčno opazovali okolico. Kmalu je izhod iz tunela za njimi požrla tema in spet so se znašli v popolnem mraku. Videli so samo, kako se marmornate pioščice, po katerih so hodili, monotono izvijajo iz teme, že naslednji trenutek pa jih je za njihovimi hrbti zopet požrl neskončen mrak. Nihče ni spregovoril besedice; tišina je bila oglušujoča in zrak leden - Suvyu se je na trenutek zazdelo, da pred sabo vidi svoj dih, kako zmrzuje v zraku.

Samo ljubezen dopolnjuje in združuje živa bitja po tistem, kar je v njih najglobljega.

Pierre Teilhard De Chardin

(Parodija o smrti)

Morda bomo nekoč umrli. Morda. Še ni prav gotovo, smrti ne bi determinirali, nočemo vedeti kdaj nas bo obiskala in če nas sploh bo kako bomo morebiti, če nas obišče, s sabo razpolagali potem.

Lahko si privoščim duhovno parodijo o smrti, lahko s smrtjo preizkušam veščine telesne ljubezni, jo nagovarjam in zapeljujem, lahko jo v svoji peseniški svobodi povabim na kosilo in potem v posteljo, lahko ji pripovedujem o pijanih vizijah posmrtnega življenja, lahko ji pripovedujem pikantne vice in še kaj. Njej je vseeno. Čeprav je s strastjo pregnetena sleherna njena gesta ko te išče, zna biti tudi zelo mirna in brezbrižna, če ji barva tvojega obraza in zvok tvojega glasu nista po volji. Skratka s smrtjo lahko počnem kar me je volja, ker ona se sploh ne užali, je tako izdihano bitje v eni sapi, da vidim le disperzijo njenih kosti, ki kar naprej škripljejo.

Smrt se kar naprej izmika z apatičnostjo, ravnodušnostjo, utrujenostjo in brezvoljnostjo. Jaz jo izzivam v avtomobilu, ko prečkam cesto, ko si naredim svojo najljubšo jed iz gob, ki sem jih sama nabrala in je med njimi tudi kakšna mušnica. Izzivam jo kar naprej.

Piše: Miran Zupančič

Osebno izhajam iz stališča, da se mora Zaupanje v prvi vrsti vzpostaviti na duhovnem področju naše zavesti, v odnosu do višje sile ali Inteligence, oz. Boga, če želiš. Ko je to razmerje zaupanja enkrat vzpostavljeno in dobro utrjeno, je zaupanje (ne naivno, slepo, nedoraslo) postavljeno na najvišji možni ravni našega bivanja. Takrat pa počasi a sigurno sledi zaupanje v ljudi in s tem izguba strahu pred zlorabo zaupanja s strani soljudi. Počasi pridobivamo, kljub vsem našim preteklim udarcem zlorabe zaupanja, nov bolj toleranten zaupljiv odnos do kogarkoli. Potrebno pa je mogoče celo nekaj let, da se v nam zgodi ta božanski ozdravljujoč proces.

Pri meni se je to zgodilo že kar dolgo nazaj, danes nimam v sebi nobene bolečine v duši, a to je bila božanska intervencija v meni, povsem nenadejano in nepričakovano. Res, da se mi je potem še zgodilo, da je neka oseba to zaupanje na relaciji moški-ženska v nekem za njo preizkusnem obdobju "zlorabila", vendar v meni kljub temu ni povsem podrla zaupanja v sočloveka. Danes sva prijatelja. Za to osebo je to bila njena izkušnja, v kateri sem moral kot soudeležen sodelovati, vse razumeti in vse sprejeti ter oddati.

V Nemčiji so postavljeni temelji za resnični mir na Zemlji

Pokrajina v bližini mesta Würzburg na severnem Bavarskem je na prvi pogled povsem enaka kot vsa druga kmetijska področja, travniki in gozdovi. Toda, ko iz avtomobila stopiš na tamkajšnjo zemljo, začutiš v zraku globok mir, ki se kaj kmalu naseli tudi v vsako celico tvojega bitja. Razlog za takšno visoko duhovno atmosfero je v miroljubnem poljedelstvu, ki se na tem področju uresničuje že nekaj let. Rezultat njihovih metod kmetijstva po zakonih narave so proizvodi, ki imajo tako čudovit in naraven okus, da se jim enostavno ne moreš upreti. Vendar njihovo miroljubno poljedelstvo daleč presega okvire zdrave hrane, ki verjetno nima primerjave nikjer v svetu. Na tem območju se vzpostavlja in širi resnični svetovni mir, kar pomeni sožitje med človekom, živalmi in naravo. Projekt se imenuje Gabrielin sklad in več o tem smo izvedeli v pogovoru z enim od soodgovornih za ta projekt, z Martinom Haennelom.

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

Konec avgusta je, jaz pa vsa pasja. Poldrugi dan že. Vse mi gre na živce, nič mi ni prav. Zmago mi hodi v misli, kar me jezi.
Pa-kaj-vrabca-si-dedec-predstavlja-sem grizla kolena v hrib. Jezna nanj in nase, ker ga še nisem sprejela.
Včeraj sem zarenčala na vodovodarje, za računalnik tudi slučajno nimam potrpljenja, ljudi pa tako ali tako ni. Ker jih nočem. Ko sem nergala siolovim fantom, sem se zavedla osnov bivanja v novi Svetlobi: Sprejemaj stvari take kot so, sprejemaj svoj človeški jaz, živi v zdaj!
Pa ja! Nič od tega ne doživljam, samo svojo človeškost, ki mi gre na živce.
Pred srečanjem z Nušo pri Emporiumu sem izbrala pretvarjanje - odprta bom, polna veselja in ljubezni. Veselo sva se sprehodili, ne da bi kaj kupili, sedli v prvi lokalček in vse bolje in boljše sem se počutila. Glej, glej - pretvarjanje, da si Svetloba, deluje! Veselili sva se poti k Mami Meeri.

Zjutraj me je v dobro voljo spravila elektronska pošta nekdanjega ljubimca: Verjetno se nama je vmes dosti zgodilo - bi se dobila na čaju? Odveč je omeniti, da gre za človeka, ki je v mojem življenju živel senco, ne, senčico Zmagove energije, kakšnih petnajst let prej. Na-a, nisem v fazi odpuščanja. Najraje bi mu rekla, naj naravnost pove: Bi mi rad povedal, da se imaš dobro ali si na tleh in bi rad, da ti pomagam vstati? Čutim, da je dobro.

Ljubezen se ne utrudi,
ne misli na težave,
si prizadeva doseči, kar presega njene moči,
ne izgovarja se na nemogoče...

Zato se zmore spoprijeti s čimer koli,
marsikaj dokonča in zagotavlja uspeh tam,
kjer bi tisti, ki ne ljubi,
izgubil pogum in podlegel.

Ljubezen je budna in ne zapravlja čas s spanjem.
Čeprav je trudna, ne opeša,
čeprav pritiskamo nanjo, se ne izravna,
čeprav je vznemirjena, ni zbegana,
temveč si kot živi plamen in goreča bakla utira pot navzgor in varno vse prestane.

Tomaž Kempčan (1379-1471)