Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050201170328430

Preseganje sebe sobota, 5. februar 2005 @ 06:03 CET Uporabnik: Tatjana Malec Prisluškujem razvnetemu upanju, previdnemu nihanju morja v moči, ki je v silnem hrepenenju srca dvigalo svoj jambor nemira v nebo, zdaj očiščen in svoboden, brez slutenj. Slišim notranji glas v votlinah skal, ki pomni telo, dotike svojega drevesa in z zlatimi prsti tipa prihodnost. Ko tako opazujem čas ves gibek in zaskrbljene točke na krivini, ki uglašujejo moje potovanje, odrešeno dvoma, sem na dolgi poti odhajanja naproti spoznanju po stopinjah, s katerimi sem zapustila svoj mir. Iščem pokončno hrbtenico za oporo vzdolž telesa in prosim Boga, da bi brodolomki na novo razvrstil ude in jih spremenil v ljubeči roki in pogumni nogi za hojo z odprtimi očmi in obrazom, vtkanim v radostni cvet. Moje besede naj se dotaknejo sonca in jaz bom iz gline vstala prerojena sredi krsta razbičanega morja. Iščem gospodarico kipenja čutov v sebi, krotilko nemira, ki je bil stkan v meni in otrdil steklovino mojega pogleda s spregledom oglatosti v jasah norosti. Ob tem je nemir pozabil na meje obrežja v tistem prihajajočem zavijanju ladje v pristanišče, ki je donelo v noč in prihajalo v moje sanje in se poleglo na mojem vzglavju ob prebijanju besed skoz trstiko duše, nezavedne v vzdihih in bolečini morja, ki jo je zgubal čas v varljive odtenke luči, v odmerjeni trenutek z bliskom streznitve. ...o0o... Komentarji (0) www.pozitivke.net