Piše: Mary Midgley je filozofinja, znanstvenica in pisateljica


Razmišljanje v skladu z Gajo (Gaian thinking) povezuje znanost in etiko, in nam omogoča, da razširimo svoje humanistične vrednote in upoštevamo stvarstvo kot celoto.

Le na takšen način lahko razumemo in se soočimo s spreminjanjem podnebja.

ETIČNE posledice globalnih sprememb so drastične, a vseeno ne brezupne: še vedno imamo možnost spremembe.

Kadar se ljudje počutimo resnično ogroženi, se naš moralen vidik lahko hitro in korenito spremeni. Prestopi v fazo urgentnosti. To se je zgodilo leta 1938.

Ljudem v Evropi je grozila vojna in nenadoma so postali bolj realistični, med seboj so sodelovali in se upoštevali. Resnosti grožnje podnebnih sprememb se večina ljudi še ne zaveda, čeprav je veliko večja od vseh, ki so do sedaj pretile človeštvu. In kmalu bo postala očitna vsem – takrat bomo vsi začutili potrebo po prilagajanju, ki je že po tradiciji del našega razmišljanja.

Če soupoštevamo celotno stvarstvo, svoje simpatije ne moremo omejiti le na živali, pač pa tudi na rastline in ekosisteme, ki jih uradna etika velikokrat potisne na stranski tir. Premalokrat pomislimo na to, da morda le dolgujemo temu kompleksnemu sistemu, iz katerega smo nastali in ki omogoča naše življenje.



Že veliki znanstveniki in filozofi, od Bacona do Marxa in Freuda in naprej do Derride, so preostalo biosfero jemali kot samoumevno, kot neskončni vir; enostavno, nespremenljivo ozadje kompleksnosti človeškega življenja.

Takšna eksluzivistična, humanistična etika temelji na starodavni imaginarni viziji, da se celo vesolje vrti okoli človeškega bitja. To se je seveda izkazalo za napačno in takšne vizije je potrebno spremeniti.

Gledano skozi zgodovino, sta bila v okviru znanstvene kulture strahospoštovanje in čaščenje centralna elementa fizičnega sveta, enako velja tudi danes. Kot je povedal Einstein: "v tej naši materialistični dobi so pravi znanstveniki edini temeljito duhovni ljudje." In četudi se ljudje danes ne izražajo na tak način, večina resnih znanstvenih še vedno deli vizijo Einsteina – katero je imel tudi Darwin – vizijo narave kot velikanske celote, ki je omogočila naš nastanek, in še posebej Zemlje, tega veličastnega sistema, ki podpira življenje in je neposreden vir vsega kar v njem cenimo.

Rada bi poudarila, da ni nič narobe z vizijami, niti s tem, da so znanstveniki vizionarji. Največji med njimi so vsekakor bili. Težava namreč ne leži v izmikanju vizijam, temveč v izbiri prave. V današnjem času se številne zavajajoče vizije oglašujejo kot avtoritete znanosti. Naštela bom tri primere:

Pogled ekonomista ali bančnika

Ta sprejema svet kot votel; kot pri tisti igrači, kjer so na žičnato telo spremenljivih oblik nanizane kroglice, ki v tem primeru pomenijo denar in stvari, ki jih z denarjem kupimo, stičišča žic pa pomenijo trge. Zato se njim ekonomija zdi temeljna realnost, v kateri je ekologija le manjši pod-sistem v njenem okvirju.

Razmišljanje v skladu z Gajo (planetom Zemljo) ta red dojema ravno obratno, saj je realnost ves prisotni svet s celotnim sistemom vzajemnega delovanja življenja. Človek s svojim denarjem in trgovanjem pa je le nekakšen izstopajoči del, ki ga je potrebno uskladiti s preostalim sistemom, preden povzroči njegov propad.

Pogled biologa

Mit, ki je tukaj predstavljen, je enostranski in izhaja iz individualističnega razsvetljenstva. Biosfero predstavlja kot tekmovalno areno in ignorira globoko raven sodelovanja, ki je potrebna, še preden lahko tekmovalnost sploh pride v poštev.

Podobno kot pri pogledu ekonomista, s katerim je globoko povezana, je ta vizija le projekcija določenih socialnih pre-okupacij naše sedanje kulture – vidikov naših trenutnih komercialnih sistemov, kateri se bodo zdeli zelo čudni zgodovinarjem v prihodnosti, in se že zdaj zdijo tistim, ki niso istega mnenja. Tudi ta pogled gleda na svet kot na mega trg, enostavno tržno družbo. Je skrivnostno slep za večino očitnih dejstev o biosferi, še posebej o njeni krhkosti.

Pogled kozmologa

Ta je nekoliko drugačen. Po mojem mnjenju je bolj nekakšna fantazija ali pobeg od ekonomistične in biološke – op. pr. realnosti kot pa poveličevanje našega sedanjega načina življenja. Izhaja iz čudnega predsodka (iz časa Pitagore), nekakšne nagnjenosti k občudovanju le tistih delčkov narave, ki so daleč proč.

S tega zornega kota samo Zemljo vidijo kot potrato časa. Pri tem jim pomagajo pisci znanstveno-fantastičnih del, in rešitev kozmologov za okoljske probleme, s katerimi se soočamo, je enostavno ta, da Zemljo zapustimo. Torej, če imamo na tem planetu težave, se pač preselimo na boljši kraj nekje drugje v vesolju. Zanimivo je tudi, da naj bi za to potovanje spremenili svojo zemeljsko podobo in zapustili naša zemeljska telesa.

Ni potrebno posebej poudariti, da znanstvenik zdrave pameti takšnim teorijam ne more slediti, kljub temu pa so nekateri storili prav to. Pravzaprav ni prav nič novega, da so ugledni znanstveniki tudi vizionarji, in da njihove vizije zelo vplivne. Ni se nam treba izogibati vizijam, temveč moramo izbrati pravo.

Gajina vizija je prava vizija, če želimo razumeti in razrešiti našo trenutno situacijo.

Vir: www.ekorega.net