Kot POLJE pojmujemo polje ničte točke, podatomsko polje neskončno velike kvantne energije v takoimenovanem praznem prostoru - vakuumu. POLJE naj bi bilo ‘morje’ mikroskopskih vibracij v prostoru med stvarmi. Osnova našega vesolja je tako valujoče morje energije – velikansko kvantno polje - če seštejemo vsa gibanja vseh delcev vseh različic v vesolju, dobimo neskončni neizčrpni vir energije. V kontekstu pojmovanja religije si POLJE razlagamo z življensko silo, ki preveva celotno vesolje – različne religije jo imenujejo kolektivna/univerzalna zavest/sveti duh/či/prana.

POLJE povezuje vse z vsem v neskončni nevidni mreži. Materija je samo iluzija, skupek podatomskih delcev, ki se neprestano gibljejo in ki jih drži v svojih krempljih morje energije. Elektron, ki kroži okrog jedra, dobiva energijo iz POLJA, zato se atom tudi ne ‘sesuje’. POLJE ničte točke je vzrok za stabilnost vse materije. Če prekinemo tok energije ničte točke, se zruši celotna atomska struktura. Še več, vsa materija je med seboj povezana s kvantnimi valovi, ki se razširajo v prostoru in času. In še tako majhen delec materije na enem koncu vesolja je preko kvantnega polja povezan z vsemi ostalimi delci. Kvantni delec ima to sposobnost, da na poljubno razdaljo hipoma vpliva na drug kvantni delec, brez izmenjave kakršne koli sile ali energije- torej samo informacija. Kvantni delci, ki so enkrat že bili v stiku, ohranjajo nekakšno povezanost tudi po razdružitvi, dejavnost enega vpliva na drugega ne glede na medsebojno razdaljo. Zato je svet na na svoji subatomski ravni nedeljiva kompleksna mreža medsebojno odvisnih razmerij. Vse na tem svetu, ne glede na velikost ali težo, je sestavljeno iz kvantnih delcev (kvantni delec je tudi elektron, električni naboj), ki so v interakciji s POLJEM. Vsaka molekula ima svojo lastno frekvenco, ki se uporablja za komunikacijo. Če to frekvenco shranimo in jo kasneje zaigramo drugi molekuli, lahko s tem sprožimo točno določen biološki proces.

Izmed desetih piramid, ki krasijo Gizo - mesto na zahodnem bregu reke Nil, v bližini Kaira, v Egiptu, so le prve tri piramide smatrane za prvo čudo starega sveta. Keopsova, Kefrenova in Mykerinova piramida, ki so izmed vseh čudes najstarejše in edino ohranjeno čudo starega sveta, so bile zgrajene med leti 2650 in 2550 pr.n.š. Še danes nam ni znano kako so nastale in nasploh o teh čudovitih spomenikih ne vemo veliko. Najpodrobneje nam o gradnji piramid razlaga Herodot, ki si je leta 450 pr.n.š. ogledal Egipt in nato na podlagi pripovedovanj svečenikov in svojih videnj to skrivnost prenesel v svet.

Najmogočnejša izmed njih je Keopsova piramida, ki je zgrajena iz približno 2,3 milijona kamnov izmed katerih vsak tehta okoli 2,5 tone. Visoka je neverjetnih 145,75 metrov, skozi dolga stoletja pa je izgubila kakšnih 10 metrov svoje višine - vrha in skupno zavzema 13 arov ozemlja.

Na podlagi številnih predvidevanj, pričanj in raziskovanj je prevladalo prepričanje, da je piramide gradilo kar 100.000 ljudi. Gradili naj bi jih 20 let, vendar samo tri mesece na leto, saj so jim preostalih devet mesecev številne poplave reke Nil povzročale preglavice. Zaradi tega gradnja ni bila možna. Najprej naj bi zgradili cesto, ki jim je olajšala prenašanje kamnov iz libijskega gorovja k Nilu. Gradili so jo okoli 10 let, v tem času pa so izgradili tudi kraljeve grobnice. Naslednjih deset leta so gradili samo piramido. S pomočjo nekakšnih umetno narejenih žlebov po katerih se je prelivalo spolzko blato, so vlekli ali potiskali kamnite kocke.

Katarinino kamnito hišo je obdajala avra zgoščenega žara ljubezni, bila je kot pajek vpredena v mrežo Aninih čutov, igro svetlobe starih dreves in njeno tiho zbranost, ki je globoko dihala in spreminjala stvarnost v sanje nepremakljivega časa. Trenutek se je ustavil na tisti točki škrljastega obraza zgodovine, ki nosi v sebi znamenja ljubezni med Ano in Bartolomejem. Sredi tega arhaičnega videza si je dom nadel skrivnostnost in čas je okamenel s solzo na Aninih licih.

V vročičnih sanjah, ko je Ana sanjala v o Bartolomeju, je malo detece, njen sin Peter zajokal in Ana mu je z ljubeznivostjo in nežnostjo ponudila sladko mleko iz doječih prsi in ga božala kot največjo svetinjo. Nahranil se je in blažen zaspal v svoji zibelki med angeli, ki so ga varovali z Bartolomejevo podaljšano roko njegove duša v ta svet. Razvijal se je v lepega, zdravega rdečeličnega malčka, da ga je bilo veselje pogledati.

(Tragikomedija, vsaka podobnost je zgolj naključna)

Gola je bila, ker je gola morala biti,
morala je piti in goste s šampanjcem vabiti
za zastrtimi žaluzijami ob medlih lučeh,
si ji bral žalost in domovino Ukrajino v očeh.
"Ukrajinka" s sramotilnim pridevkom,
bila je iz javne hiše ali kluba s tujim vzdevkom,
ki je bil celo nekemu politiku všeč
pa tudi ples in pijača ni mu ni bila odveč.

Bila je čista duša, skoraj še otrok.
Padli angel, solza žalostinka, golih rok,
položena je v tabernakelj moške vesti.
Recimo da v več ali manj katoliški deželi živi,
ki jo je sama svetost in pobožnost
pa ne samo to, tudi druge opcije so priložnost
za lažno moralo, vsem ljudem na očeh,
kdo bi si mislil, da se skrivajo resnice v lažeh.

Njena svetla in gladka slovanska koža
se je selila od enega moškega telesa, ki boža
in polzela k drugemu telesu brez gat,
medtem ko je nek politik lizal "mandolat".
Zvijala se je razdeljena po koščih iz nuje,
ki svoje ude na vse strani razvejuje,
se pregiba in lomi pod težo moških teles,
a tistemu zgoraj ni mar za sodbo nebes.

Torej če hočeš biti čudežni zdravilec,
ali biti čudežno ozdravljen,
moraš najprej Boga z neba,
ali bodisi s kakega svetega kipca, ali slike,
premakniti v svoje hrepeneče srce,
kjer Bog že od tvojega rojstva ves čas lepo prebiva.

Naslednja stvar, ki jo moraš narediti je,
da prideš v stik z nekom,
ki ima stik s svojim srčnim dnom, komur so te zdravilne vibracije znane in domače.

Vrniva se na Jezusovo obuditev Lazarja.
Lazar je bil tri dni mrtev, njegovo telo je že razpadalo.

Kje je bil med časom razpadanja njegovega trupla Lazar?

Je bil v svojem telesu?

Nak, če bi bil, bi veselo dihal in njegovo telo ne bi razpadalo.

Ja, recimo bil je pač nekje izven sebe, v neki drugi dimenziji,
tako kot bova tam nekje v neki drugi dimenziji bila tudi ti in jaz,
ko bova enkrat zapustila vsak svoje tuzemno telo, mar ne?

Zakaj Bog dovoli, da človek trpi,
zakaj mu ne da, da srečno živi?
Pozabil bi človek, kdo je in od kod,
pozabil kam gre bi, in kje mu je pot.

Tako je hvaležen, ko najde način,
za srečo odpre se mu pra-spomin.
Spominja se, da nekoč je trpel,
spominja se vse, kar je doživel.

Spominja se, da je napačno ravnal,
vse dokler ni božje ljubezni spoznal.

Kaj vse je naredil, kje vse je iskal,
mnoge ljudi je o poti spraševal.
Nihče mu ni vedel, ne kazal poti,
saj vedno spraševal je napačne ljudi.

Ujemi preprosto
zdaj skromen nasmeh,
naj ti da moč,
da začel bi
z iskanjem mavrice konca.

In ujemi še željo,
da bi sanjal sanje življenja
in verjel,
da nosiš v sebi
najtoplejši žarek sonca.

Čutim se kot mehek naslanjač,
na katerega nasloniš svoje skrbi.
Svojo otožnost mi nasloniš na ramo
in v tvojem srcu ti zraste upanje,
ki je prisluhnilo tvoji zavesti
kot predradost visokoklasja.

Skozme precejaš svoje iluzije,
razcveti se ti tvoj nasmeh
in iz grla ti kipijo besede pomenka.
Lastovka prileti v naročje
in gnezdo moje duše jo osvobaja.

Na pregibu dneva v noč
lahkotno nese te veter v objem
in pogovor je postal najina njiva,
valovanje žita, zelenja planjava,
raztezajoča se prostranost
izpodnebno zlato
posuto z makovim cvetjem
v dotaknjenosti srčne zamaknjenosti.

...o0o...

V mrežo sanj razpetih
vpletam krila
rož dišečih,
mozaik se pisano razvija

Barvam,
ki življenje jih ponuja
prepuščam toku se,
igriva

Tu sonce pesem
mehka svila.
Tu morje
melanholično zaziba
v oblakih,
težka sem in tja sivina
v žilah
srca gotovina.

Naj barve mešajo slikarji,
življenja voljnega kiparji,
trenutki v sanje vpeti.
Kdo rekel je :
da sanj mogoče ni živeti?

Kar ti srce,
v mir in ljubezen zavibrira,
naj te zanima.
Vse ostalo je zgolj potrata,
tvojega dragocenega časa.

stojči Stojan Svet

Tema,
prekrila je moj žareči obraz.
brez dna,
in konca nima, moj žalostni jaz.

Veliko je še vprašanj,
žalostnih spoznanj,
nešteto solz in stoka..
pustil si moj obraz, da joka!

Duša glej, se razliva na dvoje..
en del je moje, drugi tvoje.
Srce se lomi, a ne gre na dvoje,
vedno ostalo vse bo tvoje.

Jaz naprej ne znam,
tudi jaz se delim!
In čeprav se deliti bojim,
vedi, še vedno rada te imam!

Življenje se razvija, nas bogati in ker smo ljudje v sobivanju z drugimi ljudmi, se srečujemo, se osrečimo, kaj naučimo in gremo naprej.

Z vsakim srečanjem ali druženjem smo bogatejši, vsak odnos nas uči in daje možnosti, da kaj damo, kar imamo. Naj bo ljubezen, mir, sreča, sočutje - damo lahko le kar sami imamo, zato ne obsojajmo drugih in ne pričakujmo od njih, da dobimo nekaj, kar nam ne morejo dati, saj nimajo.

Človek, ki je na duhovni poti hodi stalno preko preprek, ovir, bolečin in na podlagi le-teh pride do bogatih spoznanj. Vedno spozna in se nauči kaj novega, da potem lahko tudi drugim posreduje spoznanje, do katerega je prišel. To je ta energija ljubezni, ki mora krožiti med ljudmi v vse smeri in če jo pošljemo od sebe, jo univerzum vrne obogateno nazaj k nam. Mnogokrat se je potrebno le odpreti in dovoliti, da smo ljubljeni, tudi če ni to od osebe, od katere bi mi to želeli.

Prisluškujem razvnetemu upanju,
previdnemu nihanju morja v moči,
ki je v silnem hrepenenju srca
dvigalo svoj jambor nemira v nebo,
zdaj očiščen in svoboden, brez slutenj.

Slišim notranji glas v votlinah skal,
ki pomni telo, dotike svojega drevesa
in z zlatimi prsti tipa prihodnost.

Ko tako opazujem čas ves gibek
in zaskrbljene točke na krivini,
ki uglašujejo moje potovanje,
odrešeno dvoma, sem na dolgi poti
odhajanja naproti spoznanju po stopinjah,
s katerimi sem zapustila svoj mir.

Glede na dejstvo,
da je Katoliška cerkev
po par stoletjih ugotovila,
da Zemlja ni neka ravna »dila«
ampak precej okrogla žoga
in končno rehabilitirala Giordana Bruna,
sem se zjutraj poglobil vase in v Jezusov Očenaš
in si dovolil narediti njegovo revizijo.

Mimogrede mi je pred tem še prišla na misel
ena kratka pesmica, ki gre takole:

Kot moje srce

Reka teče,
Bog se razvija,
od zgoraj,
do tukaj dol
in spet nazaj.
Kot moj dih,
kot moje srce.

Veste, a ni tako?
A ni včasih prav lepo,
prav lepo, ko vidiš vse to:
otrok, ki se smeji,
voda, ki žubori,
rastlina, ki brsti,
sonce, ki žari.

Pa se vprašaš: A vse to z mano živi?
Da, človek del tega si tudi ti,
ti, ki se ti vse to strašno sanjsko zdi.
Ei, pa torej to sem tudi jaz; jaz sem vse:
otrok, voda, sonce in rastlina,
vsakega imam nekaj, to moja je vrlina.

Smejem se, drvim, žarim, brstim,
delam vse, kar si zaželim.
Skačem, žuborim, sijem, rastem,
delam vse, moj obstoj na Zemlji je časten.
Izkoristim to in poletim, poletim tja, kjer
je vse to doma.
Krila imam in res letim, letim, ljudje, ei letim...
Spet se smejim, otrok postanem,
spet žuborim, vodo ujamem,
pa zažarim, soncu sledim,
nazadnje vzbrstim in odletim - sem ČLOVEK.

Priložnosti so red v času.

Guillermo P. Villata

Narava nam je priskrbela barve, da nas nahrani, tako telesno, kot tudi duhovno. Negujejo naš celotni sistem, oskrbujejo nas z vitalno energijo, ki je bistven in čudovit del našega življenja. Kot višja barvna bitja, je naša oblika ustvarjena iz večno spreminjajočih se vibrirajočih barv in na barve se odzivamo aktivno ali pasivno skozi vse, kar počnemo. Valovi svetlobe delujejo na nas vsak trenutek našega življanja ter polnijo naš energijski sistem, če smo budni ali spimo, če jih vidimo ali smo slepi.

Naša rast, krvni pritisk, telesna temperatura, mišična aktivnost, vzorci spanja in imunski sistem so pod vplivom svetlobnih žarkov. Barvni žarki ne vplivajo le na naša psihološka telesa, temveč tudi na čustva, razpoloženje in mentalne aktivnosti.

Z barvami imamo vsi osebne odnose. Pogosto se podzavestno zdravimo z barvami tako da si izbiramo oblačila določenih barv in se obdamo z posebnimi barvami v svojih domovih in vrtovih. Večina naših reakcij je največkrat nezavedna in šele ko začnemo zavestno uporabljati kvalitete barv, lahko vprežemo to čudovito vitalizirajočo energijo v izboljšanje kvalitete našega življenja in počutja.

Piše: Miran Zupačič

Od izvirnega greha obstaja pri človeku nagnjenje, da skriva svojo pravo naravo. Maska je imela pri tem vedno veliko vlogo.Po Genezi 3: 8-10 se je prvi človeški par skrival in odeval, ko je pojedel prepovedan sadež z drevesa spoznanja dobrega in zla.

Adam in Eva sta se počutila gola, ker sta s svojim dejanjem stopila iz božanskega obilja. Božanske moči so se morale umakniti. Na njihovo mesto so stopile zemeljske eterične moči. Stkale so zemeljsko telesno postavo kot pokrivalo za nesmrtno jedro bistva, ki leži skrito v človeku.

Spomin na to ohranjajo maškerade, ki jih praznujemo po vsem svetu. Maškarado, karneval ali pusta praznujemo februarja, v mesecu pokore in čiščenja. Ta mesec sledi januarju, mesecu "dvoglavega boga praga." Ena glava tega boga gleda nazaj v preteklost, druga pa naprej v prihodnost. Imenujejo ga tudi čuvarja vrat in v tej in v tej vlogi primora vsakega, da se obrne. V tem smislu je bil karneval lahko praznik, pri katerem so bile odstranjene vse ovire, kot priprava za nekaj novega. Ker pa to že dolgo ni bil več njegov cilj in se je izrodil v razuzdanost, so protestanti ta praznik v 16. stoletju ukinili.

Živimo v svetu, ki spominja na ples v maskah. Vsi si želimo pristnih, globokih medsebojnih odnosov, a se skrivamo pod maskami… bojimo se, kaj bomo našli pod njimi… strah nas je naše ranljivosti in pri tem pozabljamo, da je ravno ona tista, ki nam pričara vse odtenke čudovitih, nepozabnih trenutkov… se torej bojimo tudi svoje lepote in lepote bližnjih, s katerimi plešemo skozi življenje?

Morda je to razlog, da bežimo pred svojimi občutki in če se slučajno kdaj spet pojavijo, smo zmedeni, ker jim ne znamo dati imena. Ne najdemo besed, ki bi jih opisale. Zaradi tega nismo sigurni vase, se ne sprejemamo. Ko srečamo drugo bitje, se težko ujamemo z njim, ker smo preveč zaposleni s sabo. In potem iščemo krivca… obupno si prizadevamo izboljšati odnos, ko se prerivamo po plesišču življenja, pri čemer nam postavljajo ovire še naša omejujoča prepričanja in konflikti vrednot.

Kaj vse bi bilo drugače, če bi dovolili sebi in drugim preprosto biti to, kar smo? Iskrenost do sebe je pogoj za iskrenost do drugih ljudi. Ples nam pomaga, da ozavestimo svoje občutke in potem manjka samo še korak do tega, da jih podelimo z drugimi. Včasih je lažje narediti prvi korak skozi ples.

Odgovor vseh odgovorov,
odgovor vseh vprašanj,
je resonanca srca.

stojči Stojan Svet

Jadrno sem bežala,
kot so me noge nesle
čez obilje žarečih cvetov,
ki so se povešali dišeči
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Jadrno sem valovala
v igrah soncu naproti,
skoz drevorede
sanjskih vonjav,
v brezmejno kipeče
valovanje zelenja
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Odčesnila sem leskovko,
si izrezljala piščalko z veseljem,
ki je našlo pogum
v rumenih čopkih mimoze
in jaz zaigram svojo pesem
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

Nuša je vprašala, če lahko prespi pri meni, ker sta s fantom na 20 kvadratih gostila dva prijatelja iz Belgije, ona pa je letala od zavetišča do šole Famul Stuart in še predavanje na FDV so se ji začela.
Si pa dolgo rabila, buča, sem ji rekla, in ji po skoraj petih letih ločenega življenja skuhala večerjo.
Ponoči sem poslušala zvončkljanje njenih plehastih indijskih zapestnic in zjutraj vohala spalnico, ko jo je po zajtrku odneslo v delovni dan. Nekako vsa zanjo sem pričakala popoldan oz. večer, ko sem nama spet skuhala, poslušala sem jo in jo uživala. Ko je povedala, da si bo poiskala svojo sobo in šla (začasno?) stran od fanta, sem v pol ure spraznila eno omaro. Nisem verjela, da to lahko naredim, tako polne omare imam. Stvari sem zložila v vreče, jih zbasala in nekaj zložila..., skratka, naredila sem ji prostor.
Samo ne hiti, Nuša, ne prenagli se, sem rekla. Vem, da si imela krizice in vem, da si se zelo potrudila; tudi zato, da ne bi bila podobna meni. Življenje ti bo pokazalo, življenje je edino, ki res ve, kaj je najboljše za vaju.
Nuša pred mano je bila resna in odrasla, dajala je vtis, da res ve, kje je, kam želi priti in kako bo tja prišla. V treh dneh je našla novo stanovanje. Moja energija je bila žalostna, skoraj me je potegnilo v proces! Nepričakovano je k meni prineslo sonce in Svetlobo, ki sta moja hči, in enako hitro ju je odneslo. Nušina petdnevna bližina me je v marsikaterem kotičku sebe pozdravila.