Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
ponedeljek, 27. december 2004 @ 06:08 CET
Uporabnik: Devi
Morgan Spurlock je bil hit letošnjega Sundance festivala s svojim
dokumentarcem 'Super Size Me'. Človek, ki se je mesec dni hranil izključno v
znani verigi hitre hrane, je svoje hitro fizično propadanje zabeležil na
filmskem traku. Po dvomesečnem okrevanju organizma, komentira.
Trideset dni ste jedli vse tri obroke dnevno v McDonald'su. Kaj se je
zgodilo z vašim telesom v tem mesecu? Telo mi je skoraj razpadlo tekom te
diete. Postajal sem utrujen, bolela me je glava; jetra so se napolnila z
maščobo, ker je v tej hrani toliko sladkorja in maščob. Nivo sladkorja v krvi se
mi je povzpel do neba, krvni pritisk pa je postal povsem nekontroliran.
Zdravniki so mi govorili: "Moral bi nehati."
nedelja, 26. december 2004 @ 06:44 CET
Uporabnik: Devi
Najbogatejši Škot, Tom Hunter, se je odločil višek svojega denarja razdeliti
med najpotrebnejše na najenostavnejši možni način.
Trgovec iz Ayrshirea, ki je obogatel s prodajo športne opreme, se je odločil
petino svojega velikega bogastva (500 milijonov funtov) donirati v dobrodelne
namene, začel pa je z enostavno, a efektno idejo.
V Londonu je obiskal Bob Geldofa in ga obvestil, da bo zaslužek Band Aida in
Live Aida, novega singla in starega DVD-ja - podvojen. Za vsak prodani disk, bo
Hunter podaril enako vsoto denarja; za začetek je za to namenil 6 milijonov
funtov. S tem se je najbogatejši Škot pridružil Tonyju Blairu in finančnemu
ministru Gordonu Brownu, ki sta nekaj tednov pred tem razveselila Geldofa z
novicami, da se država odreka davku na zaslužek od glasbene pomoči lačnim.
Sir Bob, ki je človek, kateremu se izplača dati denar, saj je z dušo in
telesom predan temu, da gre vse, kar se donira, zares za pomoč lačnim, brez vseh
nepotrebnih birokratskih stroškov, je Toma Hunterja imenoval 'najboljšega Dedka
Mraza na svetu'. Mi pa se z njim strinjamo. Vsa čast!
nedelja, 26. december 2004 @ 06:10 CET
Uporabnik: jaka
V imenu svojega hrepenenja po blaženosti, bi se rad zahvalil vsem vam, ki ste me sprejeli v svet čarobne motivacije in mistične prijaznosti.
Zahvala vam, ki ste me potrepljali po ramenih, mi pokazali nekaj svojih korakov in mi s toplino v sebi zaželeli srečno pot. Tudi vseh dobrih vil ne smem pozabiti, katere ti zares znajo pričarati še kako resnična krila. Vse kar moraš storiti je le to, da pozabiš na svoje že dolgo utrujene noge. Pozdrav tudi vam, ki ste mi resnično in pošteno priznali obstoj tiste votline, v kateri ne dvomim, da domuje resnična hvaležnost, vas resničnih ljudi.
Tudi vse angele na Pozitivkah moram nagovoriti. Vesel sem, ko si dovolite, da vam vaše dneve krajša urejanje mojih ločil, velikih začetnic itd. Zelo sem pa počaščen darila, ki ga podarite vsakemu objavljenemu članku. Namreč slika, ki jo podate na desno stran članka me res razveseli. Poleg tega, da mi obarva in oplemeniti moj notranji svet, se me še njena podoba dostikrat dotakne tako, da si ob njej brez problema lahko skuham kavico in si malo odpočijem.
nedelja, 26. december 2004 @ 06:06 CET
Uporabnik: tomaz
Ne zanima me, s čim si služiš kruh. Rada bi vedela, po čem hrepeniš in ali si upaš sanjati, da bi si izpolnil to srčno hrepenenje.
Ne zanima me, koliko si star. Rada bi vedela, ali boš tvegal, da te bodo drugi imeli za bedaka zaradi tvoje ljubezni, zaradi tvojih sanj, zaradi pustolovščine tvojega življenja.
Ne zanima me, kateri planeti so v kvadratu s tvojo luno. Želim vedeti, ali si se dotaknil središča svoje bridkosti, ali te je življenje s svojimi izdajstvi odprlo ali pa te je strlo in si se zaprl, da te ne bi dosegla nobena bolečina več. Rada bi vedela, ali lahko mirno obsediš z bolečino - mojo ali svojo - ne da bi jo poskusil skriti, zabrisati ali odpraviti.
Vedeti hočem, ali znaš živeti z radostjo, mojo ali tvojo lastno, ali lahko razposajeno plešeš in dovoliš, da te zanos preplavi do konic prstov na rokah in nogah, ne da bi nas druge opominjal, da moramo biti previdni in realni, da se moramo zavedati omejenosti človeškega bivanja.
sobota, 25. december 2004 @ 06:00 CET
Uporabnik: Miran Zupančič
To je najlepša božična pripovedka, ki jo lahko človek doživi.
Pot odrešitve se začne v Betlehemu, rojstnemu kraju Jezusa. Cilj je Golgota (Lobanja), grič zmage. Ko nastane nova enost glave in srca, rojstva Jezusa ne doživimo samo kot zgodovinski dogodek: doživimo ga resnično. Marija sprejemljivo srce, tako praznuje povezavo z Jožefom, oddajajočo glavo. Oba sta tako pripravila in očistila, da lahko vstopi sedmeri univerzalni-absolutni duh. Mistik Angelius Silesius je izrazil to z neslednjimi besedami:
"Pa če bi se Kristus tisočkrat rodil v Betlehemu,
ne pa v tebi, bi bil kljub temu izgubljen.
Zaman si torej gledal križ z Golgote,
če v sebi nisi zgradil srca vrtnice."
Spočetje je Mariji oznanil angel. Na čudežen način, vstopi duh preko notranje žleze Thymus v srce in tam prebudi sina. Tako Jezus postane resničnost. Kmalu po rojstvu se začne beg. Marija in Jožef odvedeta Jezusa na varen kraj, v Egipt. Novorojena duša mora zapustiti sovražno deželo, da lahko raste in postane polnoletna. Jezus se vrne šele kot odrasla duša nazaj v svoj rojstni kraj, da bo izpolnil svojo nalogo.
sobota, 25. december 2004 @ 05:55 CET
Uporabnik: Pozitivke
Jaz sem Stvarnik vesolja.
Sem oče in mati vesolja.
Vse je izšlo iz mene.
Vse se bo vrnilo vame.
Um, duh in telo so moja svetišča,
v katerih Jaz uresničuje
moje najvišje bitje in postajanje.
petek, 24. december 2004 @ 15:33 CET
Uporabnik: Pozitivke
Zopet prihaja čas, ko se izteka staro in prihaja Novo leto 2005. To je tudi čas, ko si zaželimo, da bi Novo leto prineslo tudi kaj novega, lepšega, srečnejšega. V Novem letu naj vam uspe vse, kar si želite. Le želeti si morate dovolj močno. In naj vas sreča spremlja ne le v Novem letu, ampak vedno na vaši poti.
petek, 24. december 2004 @ 06:33 CET
Uporabnik: Radovedni
KAKO POSKUŠA ZNANOST PROUČEVATI VESOLJE ? (2.del)
Večina ljudi živi svoj vsakdan in niti ne misli na stvari okoli sebe in določene sile, s katerimi se srečujemo. Redko kdo pomisli, ko gledamo in opazujemo, da je svetloba, ki prihaja s Sonca sestavljena iz drobnih kvantnih delcev, ki nam omogoča videti in doživljati. Verjetno tudi ko hodimo, ne razmišljamo o temu, kako je lepo, ker deluje sila gravitacije in nas ne spusti, da odtavamo nekam v neskončna nebesna prostranstva. To jemljemo kot nekaj samoumevnega.
Prav tako verjetno ne gledamo stalno v nebo in se sprašujemo kako neskončno je prostranstvo, ki nas obkroža in verjetno ne mislimo na milijarde let, ki so pretekle in bodo še pretekle.
Navadno se zavedamo, da se nahajamo na majhnem, lepem plavem planetu, oazi življenja, obsijani s Soncem in obkroženi z neskončnim prostorom in mogočnimi silami, ki nam nudijo zavetje in so ob enem polne nevarnosti, pa čeprav lahko deluje to še tako nepojmljivo.
petek, 24. december 2004 @ 06:26 CET
Uporabnik: Pozitivke
GOSPODAR ŽEZLA
za vas piše: Xabaras
Poglavje prvo
"Krčmar, še piva!"
Krčmarjev okrogel in rdečeličen obraz je pokimal ter se urno podal k najbližnjemu sodu.
Suvy se je zadovoljno nasmehnil in se naslonil na stol. Glavo je nagnil nazaj, zaprl oči ter Vsa čutila prepustil uživanju. V trebuhu je čutil tisto čutno, sladko bolečino prenapetega želodca, polnega hrane, ki grozi, da se bo zdaj zdaj razpočil in vsakogar v sobi zalil s tonami neprebavljene hrane. Ta občutek mu je bil najbolj všeč. Ko je bil sit, ni potreboval nikogar, niti ženske, toplina lesa in žgolenje drugih ljudi v krčmi so mu segli do srca. Počutil se je kot v kakšnem balončku, odrezan od sveta, varen, na voljo neizmerni ležernosti in lenarjenju.
Bil je v raju.
Ob tej misli je sunkovito odprl oči. Nekaj je bilo narobe. V svojem kratkem življenju se je uspel naučiti, da takšni trenutki popolne nirvane nikoli ne trajajo dolgo. Ravno takrat, ko se zdi, da so težave daleč, daleč proč, ponavadi ravno stojijo pred vrati. Nehal se je pozibavati po stolu, se nagnil na mizo in začel preiskovati okolico, iščoč kakršenkoli znak težav.
petek, 24. december 2004 @ 06:03 CET
Uporabnik: Pozitivke
Piše: Miran Zupančič, duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
Giordano Bruno (1548-1600) je bil prvi oznanjevalec neskončnega, z življenjem napolnjenega vesolja. Zato je imel za svoje pisanje na voljo le šestnajst let. Kopernik (1473-1543), ki je živel pred njim, je v svojem epohalnem delu "O kroženju nebeških teles" sicer razložil, da se Zemlja vrti okoli Sonca, obdržal pa je prepričanje o kristalni krogli, na kateri naj bi bile pripete zvezde stalnice. To je bila srednjeveška podoba sveta, po kateri naj bi Zemljo obdajala steklena krogla, kateri je Giordano v svoji misiji razbil okno in s tem to teorijo.
Za Kopernika je bilo Sonce središče neskončnega vesolja, kar je pojasnil v diagramu, v katerem se je skliceval na Hermesa Trismegista. Kopernikovo razmišljanje je čisto matematično. Spodbuda, da je sledil že v antiki izraženi ideji, da se v nasprotju z vsem čutnim dojemanjem Zemlja le vrti okoli Sonca, pa je vzklila na ravni duše. Odločilni vpliv na Kopernika in Bruna so bili hermetični spisi. Bruno pa je Kopernika še nadgradil in je v svojih filozofskih dialogih dokazoval neskončnost vesolja. Za njega se je govorilo, da je osvobodil človeškega duha in znanost iz tesne, zatohle ječe. Vendar je Bruno pod pojmom znanost razumel nekaj povsem drugega, kar se razume danes.
Peticijo za naravi bolj prijazno kmetijsko politiko
četrtek, 23. december 2004 @ 13:28 CET
Uporabnik: Ales
Prijatelji narave v Evropi zbiramo podpise na peticijo za naravi bolj prijazno kmetijsko politiko. Ta je zdaj precej razdiralna. To je pripeljalo do tega, da naprimer večina ptičjih vrst v kmetijski krajini EU številčno upada. S podpisi želimo spodbuditi evropsko komisarko za kmetijstvo, da bo več pozornosti in denarja usmerila v naravi prijazno kmetovanje.
Zelo ti bom hvaležen, če nam pomagaš in podpišeš peticijo, ne bo ti vzelo več kot 3 minute.
Nuša se (končno) seli iz Rožne doline, kar čutim kot precejšnje olajšanje. Po mojih občutkih sem vedno bila med mojo mamo in hčerjo, pred tem pa desetletja med mamo in očetom. Ko sem mamo peljala v Ankaran, je med nama po dolgem času preskočila iskra. Njene obsodbe so enostavno bile čez moj rob, glasno sem se postavila zase in se pri tem zavedla svoje jasne in ostre moči.
Ljubezen, adijo! Nihče me ne bo vlekel v svojo dramo. Ne več, za nobeno ceno ne. Pika.
Ljubila da bom letos in odpuščala…!?
Huh! in Auč! in Ali lahko izstopim, prosim? Prosim!!!
Pa vem, da nimam koga niti kaj karkoli prosit, da z nikomer ne morem barantat, da kamorkoli se obrnem na tej ljubi Zemlji, če sploh je meni ljuba in kadar mi je - sem sama s seboj. Ne vem, kako ti, ampak jaz se vedno in povsod zaletim sama vase. Zelo malo projiciram, sem pa očitno precej uporabna za projekcije žensk; moški zaenkrat molčijo, razen prijatelja, ki je nekomu drugemu rekel, da sem "odbluzena" in da mi slučajno malo bolje gre. Ljubim in odpuščam, ja.
četrtek, 23. december 2004 @ 06:25 CET
Uporabnik: maitreya
Cvetlica, ki nikdar ni videla sonca, in cvetlica, ki se je srečala s soncem, nista isti. Ne moreta biti. Cvetlica, ki ni nikdar spoznala sončnega vzhoda, ni nikdar spoznala vzhajanja sonca v sebi. Je mrtva. Je samo možnost. Nikdar ni spoznala svojega lastnega duha. A cvetlica, ki je videla vzhajati sonce, je videla vzhajati nekaj tudi v sebi. Spoznala je svojo dušo. Zdaj cvetlica ni zgolj cvetlica; spoznala je svojo globoko, razgibano notranjost.
Kako ustvarimo to notranjost v sebi? Buda je iznašel metodo, eno od najmočnejših metod za ustvaritev notranjega sonca zavedanja. Pa ne le za njegovo ustvaritev: metoda je takšna, da ne ustvari le notranjega zavedanja, temveč zavesti obenem omogoča, da prenikne do celic v telesu, do človekovega celega bitja. Metoda, ki jo uporablja Buda je znana ko anapana sati joga - jogo zavedanja vdiha in izdiha.
Dihamo, vendar dihamo nezavedno. Dih je prana, dih je elan vital, - vitalnost, življenje samo - pa vendar je nezavedno. Ne zavedate se ga. In če bi se morali zavedati dihanja, zato da bi dihali, bi umrli, prej ali slej bi pozabili nanj. Ničesar se ne morete nenehno spominjati.
četrtek, 23. december 2004 @ 06:16 CET
Uporabnik: koki
(Vsi nosimo ogenj (norosti) pod svojim plaščem, le da ga znajo nekateri bolje skriti.)
(Švedski pregovor)
O smislu življenja navadno začnemo razmišljati takrat, ko ga v svojem življenju začnemo izgubljati. Zanimiva pa je ugotovitev, da človeka smisel življenja tem manj zanima, čim bolj postaja odvisen od kakršne koli omame. (Tudi pretirano delo je omama.) Človek se ne more meniti za smisel življenja, ker je čedalje bolj omamljen, pa tudi njegovi svojci doživljajo, da postaja njihovo življenje nesmiselno in brezizhodno, kajti zavestno osmišljanje življenja je eno najglobljih in najzahtevnejših opravil. Tem bolj, ker zahteva, da svojo življenjsko pot dosledno usmerjamo po življenjskem smislu, ki ga odkrivamo. Res pa je tudi, da je med ljudmi mnogo takih, ki si ne znajo odgovoriti na vprašanje, kaj je smisel mojega življenja.
Kaj je pravzaprav smisel življenja? Ali je to, da smo srečni? Sreča je navadno kratkotrajna in ne odkriva pravega smisla. Morda bi lahko rekli, da je nekakšen smisel osveščen človek, polnokrvno zakoreninjen v sodobnem svetu. Ima notranjo trdnost in mir, živi skladno s samim seboj, z naravo in drugimi ljudmi, in če je poročen, v sorazmerno skladnem zakonu in urejeni družini. Ob vsem tem pa doživlja stalno zadovoljstvo.
četrtek, 23. december 2004 @ 05:37 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Sprašujoče in osvobajajoče jo je gledal.
Zvezde so ji deževale nad glavo
in v vetrni sapi se je pozibavalo vejevje.
Ob njenem ušesu je stal visok zvonik.
Zdramila se je, ko je odbila polnoč.
On je zastrmel v njene ljubke odprte oči.
Sprašujoče in osvobajajoče jo je gledal
in ji rekel: "Nobena nesreča ni biti ljubljen".
Pod jablano je legla v mokro travo
in z vprašujočimi očmi je gledala razprto nebo.
Zvezde so ji deževale nad glavo solzice
Svetega Lovrenca pribliske v zaljubljene oči.
Tedaj vejo v razcvetju jablane veter odlomi
in v najlepših zvezdnih trenutkih pade na oba.
Ona tedaj reče: "Nobena sreča ni biti ljubljen,
če te od ljubezni glava tako zaboli."
sreda, 22. december 2004 @ 06:38 CET
Uporabnik: Pozitivke
iz knjig Maitrejevo poslanstvo; Benjamin Creme
Kako se deve razvijajo in kakšna je njihova povezava z našo evolucijo?
Deve se razvijajo skozi evolucijo občutkov, zaznavnega zavedanja. Mi se razvijamo z razvojem uma. Smo sinovi uma, one pa so hčere občutij. Njihov razvoj napreduje, potem ko se vedno bolj zavedajo tega, kar je, tu in sedaj, kar obstaja v življenju, v materiji, v vibraciji, v vsem, kar si lahko zamislite pod pojmom stvarstvo. To je njihova izkušnja; nenehno zaznavajo življenje in materijo in napredujejo v zavedanju, kakšna sta. Mi s čutili počnemo prav to, vendar gremo še dlje. Deve, vsaj tiste pod človeško ravnijo, o tem ne razmišljajo, ne delajo z umom. Ne ukvarjajo se z umskim delom, njihovo področje je čutno zaznavanje. Med razvojem se jim poveča sposobnost zaznavanja, saj lahko občutijo najmanjše spremembe vibracije. Postopoma razvijejo vedno večje zaznavanje vsega tistega, kar je.
Seveda počnemo do neke mere to tudi mi. Umetnik, slikar ali glasbenik, mora prav tako razviti skrajno pretanjeno zaznavno zavedanje. Če je glasbenik, mora razviti zaznavanje zvokov, če slikar, mora biti sposoben ločiti dve rdeči barvi, npr. oranžno rdečo in modro rdečo. Vse to zavedanje je prečiščevanje naše zaznavne izkušnje.
sreda, 22. december 2004 @ 06:19 CET
Uporabnik: Pozitivke
Piše: Miran Zupančič, duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec
V prvi polovici prejšnjega stoletja je bilo v srednji Evropi kulturno življenje na visoki ravni. To je bil čas idealizma, ki so ga ustvarili veliki misleci in pesniki kot Hegel, Kant, Goethe, Schiller, Humboldt, Fiche. Bila je velika borba odnosa vere do razuma, za moralo človeka in za vprašanje njegovega svobodnega odločanja o sebi in je ustvarila prekipevajočo evforično kulturno duhovno klimo. V taki atmosferi je zrasel Karl Marx, preplavljala ga je.
Karl Marx v globini duše ni bil kakšen goreč ateist, kajti v ohranjenih njegovih zgodnjih dokumentih je najti nekaj zelo visokih idealov, ki so ga močno poduhovljali, a tudi neizogibne notranje boje, ki jih je moral ob tem preživljati. V njegovem maturitetnem spisu, v katerem razmišlja o izbiri poklica, pravi takole: "Vsak ima pred očmi svoj cilj, ki se mu zdi velik, ki tudi je velik, če ga vodi najgloblje prepričanje, najbolj notranji glas srca, kajti božanstvo ne pusti zemeljskega nikoli povsem brez vodstva; govori tiho, vendar zanesljivo." In nadalje: "Glavni usmerjevalec, ki nas mora voditi pri izbiri stanu, je blagor človeštva, naša lastna dopolnitev za blagor sveta okrog sebe."
To je zaupanje v božansko vodstvo, vendar se stoji močan konflikt v božjem V eni od njegovih pesmi iz istega časa "Molitev obupanca" je zapisal:
"Bog mi je vzel vse,
me potisnil v prekletstvo in jarem usode,
njega svetovi pogrešajo vse, prav vse!
Le eno ostalo je, saj maščevanje tu še je!"
torek, 21. december 2004 @ 06:15 CET
Uporabnik: MATHEA
srečo imam
da se smejati znam
oh, ne le z drugimi ljudmi
(kar me neskončno veseli)
tudi ko sama znajdem se
z ali brez vseh skrbi
ko v roki pero
tipkalnica ali nebo
ko po besedah stegujem roko
ko iščem jih in sprašujem
pogovarjam se
jih obožujem
ne jokamo se druga drugi
le odkrivamo se
se igramo
šepetamo
no, tudi nekaj solzic pokapljamo
res, lepo se imamo