Ko spoznamo, da lahko sami ljubimo, da ni pred nami nihče mogel tako ljubiti in da za nami ne bo nihče več enako ljubil, je napočil pravi čas za ljubezen.

Johann Wolfgang von Goethe (1749-1832)

Bahajski učitelj je človeška bitja primerjal s pticami.

Kot ptica ima človek dve peruti, ena perut je snovna in druga duhovna. Če dopustiš, da se razvija le snovna perut, lahko padeš v materializem. Če dopustiš, da se razvija le duhovna perut, obstaja nevarnost, da padeš v praznoverje.

Za Bahajce pomeni razvoj človeštva duhoven in snoven razvoj.

Božje kraljestvo, v katero se razvija naš svet, potemtakem ni le duhovno, ampak tudi družbeno.


povzeto po:
Vprašanja življenja in smrti
Chris Wright in Sue Haines

Čarovništvo, ali magija je po mojem mnenju notranja potreba človeka,
ki je ukoreninjena že v njegovi podzavesti po vplivanju na druge ljudi in naravo.

Lahko je pozitivna, ali pa negativna,
glede na cilj tistega, ki jo izvaja,
bodisi koristiti nekomu, ali pa mu škodovati,
prične pa se že zgodaj v otroštvu s samimi željami po pridobitvi nečesa.

Spomnim se, ko sem bil še dokaj mlad,
hodil sem še v gimnazijo, nas je bilo nekaj fantov,
ki smo izvajali nedolžne »magijske« preizkuse na ljudeh,
ko smo se običajno vračali iz šole.

Šli smo za kako punco in ji skupno sugerirali,
naj se obrne nazaj in naj nas pogleda,
ali pa na kakega gospoda, ki je hodil pred nami,
naj se popraska za ušesom.

Kako naj začnemo? Kot v pravljici. Ali od začetka? Ali od konca? Naj bo od začetka. O Gayatri mantri.

Bilo je pred kakšnim letom dni. V knjigarni v BTC-ju sem prijel v roke knjigo Gayatri, The Highest Meditation. Sadguru Sant Keshavadas. Prelistaval sem jo in obrnil na stran 27. Na poglavje Who is Guru?, in pri branju prvega stavka začutil, kako je energija zajela moje teme? Knjigo mi je zatem podarila prijateljica. (Naj ji da Gospod dolgo in mirno življenje.) Zatem sva odšla v lokal. Kantina so jo poimenovali. Ob prvem obisku v tem lokalu, so ji solze silile v oči, zaradi nabrane težke energije. Lokal pa stoji na zmajevi črti. Ob prvem obisku je bil lokal res svinjsko zapacan. A ob nabrani energiji v lokalu, sem začutil tudi nekaj drugega. Nato sem v lokalu prebral prvi del poglavja, Kdo je Guru. Bolje povedano, le prvih nekaj stavkov nekajkrat in lokal se je očistil tistih negativnih nabitih energij.

GOSPODAR ŽEZLA

za vas piše: Xabaras
na začetek

Poglavje četrto

Čreda umskih maloposestnikov se je iz tunela zlila v veliko temačno dvorano. Bila je slabo osvetljena in nikjer ni bilo videti izvora svetlobe. Drugi konec dvorane, stene in strop so bili izgubljeni v črni temi. Suvy še nikoli v življenju ni videl tako velikanskega prostora. Zdelo se mu je, da je prišel naravnost v sredino neskončnosti. Naenkrat se je počutil majhnega, kot drobna črna pika v univerzumu časa in prostora. Prijel je za svoj kratki škratovski meč in ga z rezkim zvokom potegnil iz nožnice. Dvorana mu je vzbujala slabe občutke - nevarnost je bila skoraj otipljiva. Nagonsko je vedel, da so prišli do cilja; Tigrica je bila skrita nekje v tem prostoru in jih skrivoma opazovala - Suvy je kar čutil njene zlobne oči, kako se sprehajajo po druščini.

Počasi so se odpravili naprej. Stopali so previdno, s čutili napetimi kot struna, in živčno opazovali okolico. Kmalu je izhod iz tunela za njimi požrla tema in spet so se znašli v popolnem mraku. Videli so samo, kako se marmornate pioščice, po katerih so hodili, monotono izvijajo iz teme, že naslednji trenutek pa jih je za njihovimi hrbti zopet požrl neskončen mrak. Nihče ni spregovoril besedice; tišina je bila oglušujoča in zrak leden - Suvyu se je na trenutek zazdelo, da pred sabo vidi svoj dih, kako zmrzuje v zraku.

Samo ljubezen dopolnjuje in združuje živa bitja po tistem, kar je v njih najglobljega.

Pierre Teilhard De Chardin

(Parodija o smrti)

Morda bomo nekoč umrli. Morda. Še ni prav gotovo, smrti ne bi determinirali, nočemo vedeti kdaj nas bo obiskala in če nas sploh bo kako bomo morebiti, če nas obišče, s sabo razpolagali potem.

Lahko si privoščim duhovno parodijo o smrti, lahko s smrtjo preizkušam veščine telesne ljubezni, jo nagovarjam in zapeljujem, lahko jo v svoji peseniški svobodi povabim na kosilo in potem v posteljo, lahko ji pripovedujem o pijanih vizijah posmrtnega življenja, lahko ji pripovedujem pikantne vice in še kaj. Njej je vseeno. Čeprav je s strastjo pregnetena sleherna njena gesta ko te išče, zna biti tudi zelo mirna in brezbrižna, če ji barva tvojega obraza in zvok tvojega glasu nista po volji. Skratka s smrtjo lahko počnem kar me je volja, ker ona se sploh ne užali, je tako izdihano bitje v eni sapi, da vidim le disperzijo njenih kosti, ki kar naprej škripljejo.

Smrt se kar naprej izmika z apatičnostjo, ravnodušnostjo, utrujenostjo in brezvoljnostjo. Jaz jo izzivam v avtomobilu, ko prečkam cesto, ko si naredim svojo najljubšo jed iz gob, ki sem jih sama nabrala in je med njimi tudi kakšna mušnica. Izzivam jo kar naprej.

Piše: Miran Zupančič

Osebno izhajam iz stališča, da se mora Zaupanje v prvi vrsti vzpostaviti na duhovnem področju naše zavesti, v odnosu do višje sile ali Inteligence, oz. Boga, če želiš. Ko je to razmerje zaupanja enkrat vzpostavljeno in dobro utrjeno, je zaupanje (ne naivno, slepo, nedoraslo) postavljeno na najvišji možni ravni našega bivanja. Takrat pa počasi a sigurno sledi zaupanje v ljudi in s tem izguba strahu pred zlorabo zaupanja s strani soljudi. Počasi pridobivamo, kljub vsem našim preteklim udarcem zlorabe zaupanja, nov bolj toleranten zaupljiv odnos do kogarkoli. Potrebno pa je mogoče celo nekaj let, da se v nam zgodi ta božanski ozdravljujoč proces.

Pri meni se je to zgodilo že kar dolgo nazaj, danes nimam v sebi nobene bolečine v duši, a to je bila božanska intervencija v meni, povsem nenadejano in nepričakovano. Res, da se mi je potem še zgodilo, da je neka oseba to zaupanje na relaciji moški-ženska v nekem za njo preizkusnem obdobju "zlorabila", vendar v meni kljub temu ni povsem podrla zaupanja v sočloveka. Danes sva prijatelja. Za to osebo je to bila njena izkušnja, v kateri sem moral kot soudeležen sodelovati, vse razumeti in vse sprejeti ter oddati.

V Nemčiji so postavljeni temelji za resnični mir na Zemlji

Pokrajina v bližini mesta Würzburg na severnem Bavarskem je na prvi pogled povsem enaka kot vsa druga kmetijska področja, travniki in gozdovi. Toda, ko iz avtomobila stopiš na tamkajšnjo zemljo, začutiš v zraku globok mir, ki se kaj kmalu naseli tudi v vsako celico tvojega bitja. Razlog za takšno visoko duhovno atmosfero je v miroljubnem poljedelstvu, ki se na tem področju uresničuje že nekaj let. Rezultat njihovih metod kmetijstva po zakonih narave so proizvodi, ki imajo tako čudovit in naraven okus, da se jim enostavno ne moreš upreti. Vendar njihovo miroljubno poljedelstvo daleč presega okvire zdrave hrane, ki verjetno nima primerjave nikjer v svetu. Na tem območju se vzpostavlja in širi resnični svetovni mir, kar pomeni sožitje med človekom, živalmi in naravo. Projekt se imenuje Gabrielin sklad in več o tem smo izvedeli v pogovoru z enim od soodgovornih za ta projekt, z Martinom Haennelom.

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

Konec avgusta je, jaz pa vsa pasja. Poldrugi dan že. Vse mi gre na živce, nič mi ni prav. Zmago mi hodi v misli, kar me jezi.
Pa-kaj-vrabca-si-dedec-predstavlja-sem grizla kolena v hrib. Jezna nanj in nase, ker ga še nisem sprejela.
Včeraj sem zarenčala na vodovodarje, za računalnik tudi slučajno nimam potrpljenja, ljudi pa tako ali tako ni. Ker jih nočem. Ko sem nergala siolovim fantom, sem se zavedla osnov bivanja v novi Svetlobi: Sprejemaj stvari take kot so, sprejemaj svoj človeški jaz, živi v zdaj!
Pa ja! Nič od tega ne doživljam, samo svojo človeškost, ki mi gre na živce.
Pred srečanjem z Nušo pri Emporiumu sem izbrala pretvarjanje - odprta bom, polna veselja in ljubezni. Veselo sva se sprehodili, ne da bi kaj kupili, sedli v prvi lokalček in vse bolje in boljše sem se počutila. Glej, glej - pretvarjanje, da si Svetloba, deluje! Veselili sva se poti k Mami Meeri.

Zjutraj me je v dobro voljo spravila elektronska pošta nekdanjega ljubimca: Verjetno se nama je vmes dosti zgodilo - bi se dobila na čaju? Odveč je omeniti, da gre za človeka, ki je v mojem življenju živel senco, ne, senčico Zmagove energije, kakšnih petnajst let prej. Na-a, nisem v fazi odpuščanja. Najraje bi mu rekla, naj naravnost pove: Bi mi rad povedal, da se imaš dobro ali si na tleh in bi rad, da ti pomagam vstati? Čutim, da je dobro.

Ljubezen se ne utrudi,
ne misli na težave,
si prizadeva doseči, kar presega njene moči,
ne izgovarja se na nemogoče...

Zato se zmore spoprijeti s čimer koli,
marsikaj dokonča in zagotavlja uspeh tam,
kjer bi tisti, ki ne ljubi,
izgubil pogum in podlegel.

Ljubezen je budna in ne zapravlja čas s spanjem.
Čeprav je trudna, ne opeša,
čeprav pritiskamo nanjo, se ne izravna,
čeprav je vznemirjena, ni zbegana,
temveč si kot živi plamen in goreča bakla utira pot navzgor in varno vse prestane.

Tomaž Kempčan (1379-1471)

Srce junak

Je duša zavpila
Luno razbila
Mlečne sokove nesramno polila
Da pluje zdaj ladja
Brez jader
Zgubljena
Na nebu ne sveti več zvezda nobena.

Pa srce vztrajno luno kašira
Mlečne sokove s slamico nabira
Eno po eno zvezde prižiga
Da pluje spet ladja življenja veselo
Kot prej še nobene ni nikdar ujelo.

Rabin je nekoč vprašal odličnega člana svoje fare:

»Kadarkoli te vidim, se ti vedno mudi. Povej mi, kam ves čas tako hitiš?«

Mož mu je odgovoril:«Ženem se za uspehom, za izpolnitvijo, za nagrado za vse svoje trdo delo.«

Rabin mu je odvrnil:«To je dober odgovor, če predpostaviš, da so vsi ti blagoslovi nekje pred teboj, da ti poskušajo pobegniti in jih lahko, če boš dovolj hitro tekel, ujameš. Ampak, ali se ti ne zdi, da bi bili ti blagoslovi lahko za teboj, da te poskušajo doseči, a bolj ko tečeš, težje te bodo ujeli?«

Ali ni zares mogoče, da ima Bog za nas vse vrste čudovitih daril – dobro hrano, čudovite sončne zahode, brsteče rože spomladi in odpadajoče listje jeseni in tihe ure premišljevanja – mi pa smo ves čas na svojem lovu za srečo in nas Bog nikoli ne najde doma, da bi nam jih izročil?

H. Kushner: Ko vse, kar ste si vedno želeli, ni več dovolj

Veliko živali je žal odvrženih na cesto in so prepuščene same sebe v tem krutem svetu.
Podli ljudje jih brcajo, jih zastrupljajo. Na moje veselje, se je društvo za zaščito živali zavzelo za odvržene in pomoči
potrebne živalce.

Če ti ni odveč, daruj 230 SIT, ki niso skoraj nič v primerjavi s škatlico cigarerov ali pijačo v lokalu.
Vse skupaj je malo denarja, ki se nam ne bo dosti poznalo, vendar ravno zaradi našega prispevka morda ohranimo ranjenega kužka pri življenju.

Pošlji besedo ZIVALI z Mobitelovega omrežja na 1919.
Storitev bo zaračunana 230 sit.
Mobitel se je odpovedal kakršnemu koli zaslužku.

Prosim posreduj naprej. Barbara

Zgodovina je določila sedanjost. Zato je pomembno, če hočemo razumeti sedanjost, da poznamo preteklost. Še posebej pa je pomembno, da poznamo tisto resnično preteklost. Dan Brown je lepo napisal v svoji knjigi Da Vincijeva šifra, da zgodovino pišejo zmagovalci. In da jo pišejo na osnovi lastnih interesov. Zato zgodovina, ki jo poznamo, ni nujno edina resnična, če sploh je. Zato se mi je zdelo pomembno, da bralci Pozitivk izvedo še drugo plat zgodbe.

Vse nadalje je citirano z internetne strani: http://users.volja.net/reiki/

Čarovniki in Čarovnice, Vitani in Vitanke bi se morali zavedati svojih korenin, kako in zakaj se je pojavilo preganjanje. Veliko delo naredijo že s tem, da se marsičesa naučijo iz preteklosti. Res je, da za mnoge od nas zgodovina pomeni nekaj suhoparnega in dolgočasnega, kar pa ne velja za Viko.

Veliko knjig je bilo že napisanih na to temo, vendar je velika večina le-teh napisana s predsodki. Zadnje čase pa je Dr. Margot Murraxy sledila stopinjam nazaj in videla Viko takšno kot je, originalno še izpred 25.000 let. Videla jo je še nepokvarjeno, popolnoma organizirano religijo zahodne Evrope skozi stoletja še veliko pred Krščanstvom. Nedavno so znanstveniki razpravljali o njeni teoriji. Podala je nekaj jasnih dokazov in še veliko materiala, ki nam da misliti.

Ko začutiš na obrazu "težo" tegob,
spomni se nečesa "lepega"
in nasmej se -
skrbi se bodo v trenutku razpršile na vse strani
kot biljardne kroglice ,
ki bodo potem seveda zopet prikapljale nazaj ...
a tako - lepo - po vrsti,
da jih boš lažje,
eno po eno,
spretno odpravil.

……je ime novega društva, ki smo ga te dni registrirali pri pristojnih organih.

V teh dneh, ko nas obdajajo velika revščina, poplave , potresi, požari, velika gospodarska kriza, brezposelnost, ne samo po svetu, ampak tudi v naši bližnji okolici, je HUMANITARNOST pisana z veliko začetnico..

Pomagati drugemu, mu prisluhniti, ga nahraniti, ga potolažiti, je veliko dejanje. Začeti pa je treba najprej v svoji okolici. V svoji vasi, v svoji ulici, pri svojem bližnjem, znancu, sosedu, prijatelju.

Vsak v svoji vasi, okraju ali mestu, najbolje ve, kdo so ljudje, ki so potrebni v teh zimskih časih morda toplega oblačila, morda edinega toplega obroka na dan, morda imajo celo lep avto in debelo denarnico, pa so potrebni samo tople besede, nekoga, ki jim bo prisluhnil, nekoga ki jih bo potolažil.
Ta nekdo si lahko tudi TI.

Globoko v našem telesu živi Duša . Živa duša je še ni videla , pa vendar vsi vemo , da je tam. Pa ne le to , vemo tudi , kaj je v njej.

V njej , prav sredi nje , stoji na eni nogi ptica. Ta ptica je stanovalka naše duše. Čuti vse , kar čutimo mi.

Kadar nas kdo prizadene , ptica v duši vsa potrta caplja naokrog.
Kadar nas kdo ljubi , veselo skaklja in poletava gor in dol , sem ter tja.
Kadar nas kdo pokliče , skrbno prisluhne , da bi videla kakšen klic je to.
Kadar se kdo jezi na nas , se zvije v pernato kroglico in vsa žalostna molči.
Kadar pa nas kdo objame , se ptica v duši tako navduši , da kar raste in raste , dokler nas vseh ne zapolni . Tako dobro ji namreč dene , kadar nas nekdo objame.

Globoko v nas živi Duša.
Živa duša je še ni videla , pa vendar vsi vemo , da je tam.
Ni ga bilo še na svetu človeka , ki ne bi imel duše . Prižge se tisti hip , ko se rodimo in nas nikoli ne zapusti , niti za en sam , samcat hip ne - dokler živimo.
Kakor zrak je , ki ga dihamo , od trenutka , ko prvič vdahnemo , do trenutka , ko zadnjič izdihnemo.

ČUSTVENA INTELIGENCA ZA VSAKDANJO RABO

Si želite, da bi :
a) bil vaš otrok boljši v šoli?
b) dosegel več?
c) da bi mu bilo lažje v življenju?
d) da bi bil srečen?

Otroci imajo dve vrsti uma- tistega, ki misli in tistega, ki čuti. Pod kodri in čepicami, takoj za kontaktnimi lečami in trepalnicami, se nahajata 2 sistema, ki uravnavata dve različni, a soodvisni vrsti inteligence: razumsko ( IQ ) in čustveno ( EQ ). Od obeh je odvisno, kako otroci delujejo vsak dan in vse življenje.


ZGODNJI RAZVOJ

Prva šola za razvijanje čustvenih spretnosti je dom. Na takratno in nadaljnje čustveno življenje otrok globoko vpliva način, kako starši ravnajo z njimi. Starši morajo sami obvladati določeno stopnjo čustvene pismenosti, da lahko otrokom pomagajo pametno ravnati s čustvi. Otroci čustveno sposobnih staršev bolje obvladajo svoja čustva, se znajo pomiriti v stanju čustvenega vznemirjenja, uživajo boljše telesno zdravje, so bolj priljubljeni med vrstniki, so socialno spretni, imajo manj vedenjskih problemov.

Pozdravljen dan
Si še malce zaspan?
Sonce, hvala za tvoj topli nasmeh
Po zemlji, ljudeh.
Tvoji luči za vse
Kar raste ali cvete.
Dober dan, dobri ljudje,
Kako vam gre?
Pozdravljeni ptički,
Pa mucki in psički,
Pa trave in rože, kako,
Vam je prijetno, lepo in toplo?
Ljudje, ne hitite,
Hvaležno se dne veselite!
Lep da bomo imeli,
Bodimo hvaležni in veseli…

Igor Kononenko

Sri Sri Ravi Shankar (roj. 1956)
Razsvetljeni mojster in duhovni učitelj, ustanovitelj gibanja Art of living (Umetnost življenja).

Rojen v Indiji. Od zgodnjega otroštva se je posvetil duhovnemu življenju in meditaciji. Ko je bil star 4 leta, je spontano recitiral Bhagavad Gito. Svoj študij starodavnih indijskih spisov je pričel v starosti osmih let. V šestnajstem letu je zaključil študij moderne znanosti in Vedskega znanja. Učil ga je Mahariši Maheš Yogi. V poznih sedemdesetih letih je Ravi Shankar dosegel razsvetljenje in njegova pot se je ločila od Maharišijeve. Po končanem obdobju molčanja je leta 1982 začel učiti tehniko dihanja sudarshan kriyo in je ustanovil The Art of Living Foundation. Potuje po celem svetu (letno obišče tudi do 50 držav), uči, vodi tečaje, predava in nagovarja politike in širšo javnost.

Imenujejo ga »guru radosti« saj spodbuja ljudi vseh verstev in kultur, da se združijo in praznujejo. Osrednje sporočilo Umetnosti živjenja je: Smejte se več in več, pojte več in več, praznujte, meditirajte in bodite veseli!

Za en velik mednarodni vegetarijanski projekt bi NUJNO potrebovali kakšnega umetnika, ki bi bil sposoben iz izbora različnih fotografij znanih
vegetarijancev (Leonardo, Einstein, Gandhi ipd.)narisati njihove portrete (lahko tudi z enostavnimi potezami), po možnosti v kakšni izvirni pozi, da
ne bodo ravno kopija predloge.

Ker smo glede avtorskih pravic znanih osebnosti dobili nasprotujoče si informacije, bi se na tak način radi izognili pravnim težavam.

Imate žilico za takšno stvar ali pa koga poznate, ki bi nam bil to pripravljen narediti, v skrajnem slučaju tudi proti plačilu?

Hvala in lep pozdrav,
Thomas