GOSPODAR ŽEZLA

za vas piše: Xabaras
na začetek

Poglavje četrto

Čreda umskih maloposestnikov se je iz tunela zlila v veliko temačno dvorano. Bila je slabo osvetljena in nikjer ni bilo videti izvora svetlobe. Drugi konec dvorane, stene in strop so bili izgubljeni v črni temi. Suvy še nikoli v življenju ni videl tako velikanskega prostora. Zdelo se mu je, da je prišel naravnost v sredino neskončnosti. Naenkrat se je počutil majhnega, kot drobna črna pika v univerzumu časa in prostora. Prijel je za svoj kratki škratovski meč in ga z rezkim zvokom potegnil iz nožnice. Dvorana mu je vzbujala slabe občutke - nevarnost je bila skoraj otipljiva. Nagonsko je vedel, da so prišli do cilja; Tigrica je bila skrita nekje v tem prostoru in jih skrivoma opazovala - Suvy je kar čutil njene zlobne oči, kako se sprehajajo po druščini.

Počasi so se odpravili naprej. Stopali so previdno, s čutili napetimi kot struna, in živčno opazovali okolico. Kmalu je izhod iz tunela za njimi požrla tema in spet so se znašli v popolnem mraku. Videli so samo, kako se marmornate pioščice, po katerih so hodili, monotono izvijajo iz teme, že naslednji trenutek pa jih je za njihovimi hrbti zopet požrl neskončen mrak. Nihče ni spregovoril besedice; tišina je bila oglušujoča in zrak leden - Suvyu se je na trenutek zazdelo, da pred sabo vidi svoj dih, kako zmrzuje v zraku.

Ni trajalo dolgo, ko so vsi izgubili občutek za čas. Nihče več ni vedel, kako dolgo že hodijo - lahko bi bilo samo nekaj minut ali pa nekaj ur. Sključenih teles in potegnjenih mečev so previdno, kot plenilci na lovu, stopali naprej. Na trenutke se je Suvyu zazdelo, da od daleč sliši krike obupa, krike, polne krvi in agonije, toda zveneli so tako daleč, da ni vedel, ali so resnični ali pa samo plod njegove domišljije, ki je zaradi veličine prostora podivjala.

Po kdove koliko časa je Suvy v temi pred sabo začel razločevati neke oblike. Čez nekaj sekund se je iz teme izluščila dolga rdeča preproga, nekaj sto metrov kasneje pa stopnice in na vrhu le-teh visok marmornat prestol, bogato obdan z žareče rdečo svilo in tisoč okraski. Naslonjalo se je na vrhu prelevilo v gigantsko lobanjo z strupeno zelenimi očmi, ki so se porogljivo bliskale in prodirale v globino nesrečnih duš, ki so se znašle pred prestolom. Za slednjim je Suvy opazil steno in strop, po kotih pa polno pajkovih mrež. Zgrožen je dojel, da so stene zgrajene iz človeških lobanj. Njihove črne, zevajoče oči so bile podobne temnim prepadom brez dna in njihove čeljusti odprte v obupanem predsmrtnem kriku. Ko jih je pogledal pozorneje, je videl, da so na debelo pokrite s prahom, a da so lobanje še žive in da se obračaijo sem in tja v steni. Ta ni bila stena, ampak samo neka poltrda mastna želatina, ki se zvijala naprej in nazaj, vibrirala brez konca in kraja v neskončni zanki, za vedno ujeta v gibanju. Iz razkrečenih čeljusti lobanj so prihajali pridušeni kriki trpljenja, kriki, ki so jih zaslišali ob prihodu v dvorano in nato poslušali vso pot. Suvya je spreletelo spoznanje, da so ves čas hodili v temi, z vseh strani objeti, ujeti med štiri stene, polne teh ogabnih lobanj. Ob tej misli mu je zastala kri v telesu.

Toda nekaj je manjkalo. Kje je Tigrica? Prestol je bil prazen in kot tak je bil še bolj strašljiv, kot če bi v njem sedela kakšna ogabna kreatura. Ravno zato, ker nihče ni vedel, kje je Tigrica, je prestol dajal še večji vtis veličine in strahu kot sicer.

V sluzastem zidu za prestolom je Suvy opazil vrata. Zaradi nenehnega zvijanja stene in lobanj so tudi vrata neprenehoma spreminjala obliko in se pačila gor in dol. Z mečem, ki ga je držal tako močno, da so se mu pobelili členki na prstih, je previdno stopil do vrat in jih, navkljub velikemu gnusu in strahu, odprl ter s tresočimi nogami vstopil.

Tisto, kar je videl, ga je skoraj vrglo po tleh. Vstopil je v čisto navadno kopalnico. Prostor je bil osvetljen, svetlo rjave stene so bile lesene in so tako dajale prostoru prav posebno toplino. Tudi tla so bila lesena, sredi pa je stala najbolj običajna lesena kad, polna peneče kopeli. Vse naokoli po policah in omaricah so stale napol dogorele sveče, ki so prav romantično, s pridušenim migetanjem plamenčkov, osvetljevale prostor in metale sence po zidovih. Poleg sveč je na policah in omaricah stalo na desetine majhnih, večjih in velikih stekleničk in steklenic različnih barv in vsebin. Vsepovsod polno krem in parfumov in dišav in šmink in senčil in česalnih krtač in kdo ve česa vsega še ne. Ob enem izmed zidov je stala mizica, pred njo lesen stol, na steni nad njo pa veliko ogledalo, pred njim pa stojalo za lasulje, na katerega je bila poveznjena posušena koža, odrta s tigrove glave. Poleg mize je stal obešalnik. Na njem je bila obešena tigrova koža.

Suvyju je pogled ušel nazaj na kad in v njej zagledal prelepo mlado žensko, kako se stoje mili po telesu in si tiho poje. S hrbtom je bila obrnjena proti njemu, zato ga ni videla. Suvyu se je od presenečenja povesil meč. Mlado žensko je krasila nezemeljska lepota. Voda ji je lila navzdol po hrbtu kot nežna svetloba in jo objemala v sijoči belini. Njene gibi so bili so umirjeni in počasni, v njih je bilo nekaj tako krhkega in ljubkega... Lepotica pred njim ga je spominjala na Lyen. Ob tem spoznanju je za trenutek pozabil na vse okoli sebe. Njegova duša je blaženo zaplavala v nežne valove njene lepote, ki so tiho pljuskali ob njegove oči. Želel si je, da se ta trenutek ne bi nikoli končal. Vsa njegova opreznost je popustila, občutek nevarnosti in strahu je bil naenkrat pozabljen.

Meč mu je počasi spolzel iz rok in s treskom padel na tla. Dekle v kadi je otrpnilo in si prenehalo peti. Sunkovito se je obrnilo in ob pogledu na Suvya začelo strašno kričati. Z rokami si je pokrilo mokre prsi in počepnilo v kad, da je v peni skrilo svojo intimo, zraven pa se tako brezupno histerično drlo, da so Suvyu skoraj začela krvaveti ušesa. Dvignil je roke v bran in se jel opravičevati:

"Ehhmm... Uhhmm... hmm... Torej... moja draga dama... eee... nisem hotel takole..."

Ženska je še naprej kričala kot nora, svojega momljanja ni slišal več niti sam.

"...Aaahh... vaša lepota... me opaja... kot žejno kravo ob vodnjaku... hhhhmmm... prosim, pomirite se... eeee... hmmm..."

Ker je punca še vedno kričala kot pes, ki mu režejo jajca, je Suvy hitro pobral meč ter urno, kot svinja pred mesarjem, zbežal skozi vrata in jih zaloputnil za sabo.

Druščina v temačni dvorani se je ob tlesku zdrznila in videla Suvyja, kako ves prepoten in prestrašen, bledega rumeno-zeleno-rjavega obraza s hrbtom sloni na zaprtih vratih in globoko diha. Z eno roko si je brisal mokro čelo, v drugi pa je še naprej držal meč.

"Videti si, kot da bi videl hudiča," je pripomnil nekdo.

"Pa še res je," je rekel Suvy in stopil nazaj k druščini. Ulegel se je na tla in se počasi pomiril.

"A si videl Tigrico?" se je zaslišalo vprašanje.

Suvy je prikimal.

"U! Kakšna pa je?"

Suvy je še vedno šokiran odsotno zmajal glavo.

"Počakajte nekaj minut, pa vam bo vse jasno," je rekel in se usedel, si z rokami objel skrčena kolena in se z glavo naslonil nanje. Tale stvar s Tigrico mu je postajala vedno bolj jasna, vendar je prišel do zaključka, da se konec koncev ni nič spremenilo.

***

Minilo je pet minut.

Čakal je še nadaljnjih pet minut.

In še pet minut.

Pa še deset.

Potem je minilo še dvajset minut, nakar je izgubil občutek za čas.

Suvy je pričel tiho bentiti.

"Tudi če se lepo dogovoriš, ženska vedno zamudi, kaj šele, ko se ne dogovoriš. Nikoli ne more biti pripravljena ob času," si je jezno mrmral v brado, kar pa ni ušio naostrenim ušesom druščine.

"Ženska!" je završalo med vrlimi junaki.

"Kakšna ženska? Kje? Od kod?" so padala vprašanja, toda Suvy se ni menil zanje.

Minilo je še nekaj ur.

"Ženske!" je malce jezno pomislil.

Po tistem, kar se mu je zdelo kratka večnost, so se vrata v steni lobanj končno le odprla. Iz teme, med zvijajočimi se podboji vrat, se je nazirala silhueta vitkega ženskega telesa. Ob njenih nogah se je zvijala mlada levinja in tiho predla. Ta fantomska prikazen je po nekaj mučnih sekundah, ko si je nedvomno ogledovala druščino čudnih in prečudnih junakov, ki so se zbrali v njeni prestolni dvorani, končno stopila iz teme.

Toda namesto prelepe boginje, ki jo je Suvy videl, je pred njimi stala... Tigrica. Obdržala je obliko človeškega telesa, toda to je bilo pokrito z nežnim puhastim rumenim krznom, ki so ga krasili dolgi trakovi črne barve. Namesto človeške glave je na ramenih počivala glava tigrice. Izza njenih živalskih oči je srepo gledala hladna, preračunljiva inteligenca velikega uma.

Ne da bi počakala na njihovo reakcijo, se je napotila proti prestolu. Druščina je ostala brez besed in jo nemo opazovala. Prišla je do prestola in se usedla nanj, kjer se je njeno telo z mačjo prefinjenostjo zvilo in nežno sprostilo. Od užitka je tiho zapredla in se pobožala po krznu. S sosednje mizice je vzela kozarec vina in se še bolj udobno namestila. Srknila je požirek, nato pa s svojimi mačjimi očmi pogledala čudno druščino pred sabo. Priprla je oči, dokler nista ostali na obrazu samo dve ravni črti, izza katerih se je nevarno pobliskavalo, našpičila je ušesa nazaj, nato pa sovražno pihnila kot mačka pred sovražnikom. Suvy je zgrabil držalo meča, vendar ga je Lyen prijela za ramo in mu dala znak, naj miruje.

Naenkrat je ta bizarna kreatura odprla gobec in z mehkim mačjim glasom spregovorila:

"Torej, vi ste skupina herojev, ki me je prišla pospravit, mar ne??"

Ogovorjeni so zardeli do ušes. Niso bili vajeni, da bi jim kdo tako brezobzirno navrgel, da so ubijalci. No, saj so ubijalci, to je že res, ampak kljub temu se jim ni tako reklo, ampak kako drugače. Bili so navajeni na uglajenost in manire, ne pa na neposredno metanje resnice v obraz. Nekaj junakov je zato pričelo gledati v strop, si tiho žvižgati in se začudeno, kot nekdo, ki se zjutraj zbudi in mu ni jasno kje je, spraševati, kaj za vraga sploh počnejo tu, in nasploh dajati vtis, kot da jih je proti njihovi volji sem teleportirala neka zahrbtna čarovnija.

"Ummmm" je rekel nekdo.

"Eeee..." je prstom v ustih dejal drugi.

"Torej," je kot otrok, ki ga ujamejo z rokami do komolcev v ukradeni marmeladi, zastokal tretji.

"Ja," je rekel Grado-Har in s tem težkega bremena odrešil svoje zmedene soborce.

"Zakaj pa?" je vprašala Tigrica.

"Ker izvajate eko teror nad naravo in življenjem," je izdavil Grado-Har. Suvy je bil prijetno presenečen. Prepričan je bil, da Grado-Har ni sposoben sestaviti tako lepega in politično korektnega odgovora.

Nastal je trenutek mučne tišine, ko so se vsi samo tiho gledali in počutili skrajno nelagodno, ne vedoč, kaj bi rekli.

"Ahem - oprostite, gospa Tigrica," se je z zidu oglasila neka lobanja.

"Gospodična!" jo je odsekano popravila Tigrica.

"Gospodična," je prihuljeno nadaljevala lobanja, "ne bi vas rada preveč morila, toda ali se res moramo me, lobanje, ves čas tako dreti in izpuščati zvoke agonije mučenih in umirajočih? Rahlo nam že preseda, veste, je precej enolično in utrujajoče in predvsem duhamorno. Rade bi se že ukvarjale s čim drugim, mar ne, kolegice?" je rekla lobanja in pogledala sotrpinke v steni. Prav vse, brez izjeme, so začele prikimavati v znak odobravanja.

"Ja, ja, seveda, utihnite že enkrat," je velela Tigrica in odpravila to neprijetno reč z zamahom šape. Lobanje so prenehale oddajati moreče zvoke, se obrnile druga k drugi in si pričele izmenjevati govorice.

"Joj, soseda, a si slišala, da je ona rekla, da je slišala, da...?" je rekla prva.

"Česa ne poveš!" je bila šokirana druga.

"To je škandal!" je ugotovila tretja.

"Poglej jo, kako se nosi, pa misli, da ne vemo," je rekla četrta in vse so se kot ena obrnile proti neki drugi lobanji in jo karajoče pogledale.

"Prosim, tiše," jih je svarila Tigrica, potem pa se zopet posvetila druščini.

"Kakšen eko teror?" je vprašala. "Nikakršnega eko terorja ne izvajam. Verjetno mislite na ostudno temo, ki se vali iz tega gradu in se širi proti jugu, pri tem pa uničuje vse živo."

"Ja, ja, točno to," je pokimal Grado-Har.

"S tem nimam nič," je Tigrica nonšalantno zamahnila s taco, "to je zgolj lastnost tega gradu. Našla sem ga nekega dne, že dolgo zapuščenega, praznega in napol razrušenega. Ker nisem imela ne kod ne kam, sem si tu uredila topel dom. Prenovila sem ga, pri tem pa odkrila nekaj skritih soban in v eni izmed njih tale zanimiv kostum Tigrice. Bil mi je kot ulit. Prijetno poudarja mojo ženskost in nasploh se v njem lepo počutim. Ko sem ga oblekla, je svetloba iz gradu izginila, tema se je začela širiti celo izven gradu, pojavile so se lobanje na zidovih in podobno."

"Hm," je rekel Suvy.

"Nimam pojma, odkod se je vzela tale tema, ki hoče uničiti življenje. Verjetno prihaja iz gradu. Mislim, da je pravzaprav del njega oziroma čarovnije v njem. Kadarkoli se v ta grad naseli življenje, se v njem prebudi tudi tema, ki gre potem na svetovni osvajalski genocidni pohod, poln antiekoloških popadkov," je povedala Tigrica.

"Torej ste posredno za vso nesrečo krivi vi, gospa - "

"Gospodična!"

"- gospodična Tigrica!" je Grado-Har še naprej poskušal navijati vodo na svoj mlin.

Tigrica se je s šapo popraskala po glavi, potem za ušesi, nekaj sekund trdno razmišljala, potem pa skomignila z rameni: "Verjetno."

To je bilo za Grado-Harja očitno dovolj. Zavihtel je meč visoko nad glavo in se pognal po stopnicah navzgor z več kot očitnim namenom, da ji odrobi glavo. Suvy je opazil, da je Grado-Har čisto pozabil na moč svoje čarobne lesene železne device.

"Ne tako hitro, mon ami," je rekla Tigrica in tlesknila s prsti. Njena levinja je besno skočila v zrak ter se renčeča, odprtega gobca vrgla na Grado-Harja. Sila skoka in teža njenega telesa sta ga vrgli po stopnicah nazaj dol. Nerazpoznavni klobčič krzna, človeške kože, rok, nog in šap se je razvil šele ob vznožju stopnic, ko je levinja ob Tigričinem ponovnem tlesku popustila pritisk in spustila svoj plen. Grado-Har se je hotel še enkrat pognati po stopnicah navzgor, ko ga je Lyen prijela za komolec in prišepnila:

"Daj že enkrat mir. Mislim, da nam ima Tigrica še nekaj povedati."

Na Suvyjevo presenečenje jo je Grado-Har ubogal. Jezno je vstal in si pobožal krvavečo rano na čelu. Pobral je meč, ga z zvenkajočim zvokom zasadil nazaj v nožnico in stopil nazaj v druščino.

"Če sem vas prav razumela, so vaši motivi za mojo smrt popolnoma nesebični, sveti, privzdignjeni ter moralno opravičljivi, gre pač za blagor naroda, njegovo srečo in življenje. Pri vsem tem nimate nobenih materialnih ciljev, tega ne počnete zaradi denarja, žene vas samo želja po pravici, a ne?" se jim je posmehovala Tigrica.

Vsi, razen Bonesa in Bobete, ki sta že prav nesramno koketirala, so se spogledali z več kot očitnim občutkom slabe vesti v očeh. Nerodno so začeli mencati nekaj nerazumljivega in stopicati na mestu. Nekateri so si v živčnosti začeli gristi nohte, drugi so pogledali svoje meče, jih skrili za hrbet ali pa si z njimi začeli čistiti umazanijo izpod nohtov, spet četrti so s sklonjeno glavo gledali v tla. Nekateri so obotavljajoče začeli odkimavati z glavo, pri tem pa s pogledi iskali podporo v soborcih. Sčasoma se je, kljub nelagodnemu občutku, da so pravi negativci v resnici oni, splošno mnenje uspelo prevesiti v bolj samozavestne vode. Nekdo je skomignil z rameni in prestrašeno rekel:

"No ja. Vaš sarkazem je na mestu, ja... Hm... To je pač naš posel, s tem se preživljamo,veste. Nimamo nič osebnega proti vam, kajne fantje?"

"Ne, ne, nič osebnega," so zamrmrali ostali, vneto kimajoč in srečni, ker so našli opravičilo, čeprav napol invalidno in popolnoma garjavo.

"A takooo... samo posel, kajne? " je zapredla Tigrica. "In kaj mislite, da boste s tem dosegli?" je še vprašala.

Moreča tišina se je zopet spustila nad množico junakov.

"Boljši svet?" je bleknil nekdo.

"Kup denarja," je po pravici rekel drugi.

"Ženske!!" se je navdušeno slinil tretji.

Tigrica je s pestjo udarila po naslonu prestola.

"Tišina!" je zakričala.

"V življenju še nisem videla tako patetičnih kreatur kot ste vi! Kdo pa mislite, da ste?! Borci za svobodo? Osvoboditelji zatiranih? Tlačitelji trinogov? Kdo vam sploh daje pravico, soditi me? Mar mislite, da jaz uživam v svojem delu? Mar mislite, da si jaz ne želim lepšega sveta, polnega veselih ljudi, sončnih dni, ljubezni in sreče?! Toda poglejte okoli sebe in uporabite možgane! Mislite, da sem tole moje skromno kolibo iz kamna zgradila sama? Da sem grozna čarovnica, ki bo zasužnjila svet, ga pahnila v večno temo in podobno? To ni res. Temo, ki se širi po svetu, sem morda res sprožila jaz, toda bila sem zgolj povod, ne pa razlog. Zlo obstaja med nami že dolgo časa. In vedno več ga je. Kakršnakoli oblika življenja v skupnosti zahteva koncept. Idejo. Obliko. Sistem. In da se te stvari uspešno izvedejo, morajo neizogibno pasti žrtve. To je cena, da ne živimo v še večjem kaosu. In krvave roke sicer moralno utopičnih ljudih začenjajo širiti gnilobo. Ki jo s tem, ko jo skušajo prikriti, samo še povečujejo. Razkroj, nasilje, zlo, nesreča in vse ostalo je neizogibno. Začne se kopičiti. In slej ko prej udari na dan. Temo, ki se širi po svetu, ste v resnici povzročili vi. Ste del nje. Če me ubijete, ubijete Temo in svet pahnete v popolni kaos. Če me ubijete, ubijete sebe in civilizacijo. Jaz sem edino bitje, ki drži ta svet skupaj."

Tigrica se je prijela za srce, njen obraz je bil ena sama velika maska bolečine in trpljenja.

"Udarite, če si upate" je tiho izzvala.

Junaki si niso dali dvakrat reči - pričeli so glasno brusiti meče. Tigrica je vsa panična ugotovila, da njen govor ni uspel, Zato se je odločila obrniti ploščo. Najprej je pomislila, če bi se jim splačalo razložiti, kako je izven moralnih načel njihove družbe nimajo pravice obsojati, da počne grde stvari, potem se je nekaj sekund poigravala z mislijo, da bi jih verbalno zapletla v tako neverjetno zamotano zanko, da bi se sami imeli za slabše od nje, nakar je pomislila, da bi jim zlomila srca s pripovedjo o svojem težkem življenju in da je vloga Tigrice bila edina možna pot, ki ji je prinesla malo dostojanstva, samozavesti in življenja vredno življenje, na koncu pa ugotovila, da nič od tega ne bo imelo niti najmanjšega vpliva na te kamelje riti, ki imajo v glavi nižino zavidljivih geografskih dimenzij. Ugotovila je, da je bitka izgubljena in da je meč v resnici močnejši od besede. Besede ne pomagajo, če jih nihče ne razume. Ne bi jim smela odpreti dvižnega mostu, toda sedaj je bilo prepozno za kesanje. Na hitro se je sprehodila skozi preostale možnosti. Lahko bi ta hip odvrgla Tigričino krzno in vsega bi bilo konec. Toda tega ni hotela. Komaj je pobegnila prejšnjemu življenju in niti za živo glavo se noče tja zopet vrniti. Zdaj je vsaj bila nekdo. Spoznala je, da nima izbire, kajti izbira med sramoto in smrtjo zanjo sploh ni nobena izbira.

Ko so ji misli tako zbegane in pretepene švigale skozi glavo, je opazila, da jo iz množice junakov prodorno opazuje mlado dekle. Njen pogled je bil trd in se ji je zaril globoko v dušo. Tigrica se je pred njo počutila popolnoma golo, kot da bere vsako njeno misel. Zmedla se je. Morala je za trenutek zapreti oči in se popolnoma osredotočiti na svoje zadnje besede.

"Prišli ste me torej pokončat," je rekla. "V redu. Toda vedite, da s tem ne boste dosegli ničesar. Tako kot sem jaz našla tale grad osamljen, zapuščen in pozabljen, tako bo nekdo drug prišel za mano. In prevzel mojo vlogo. Če mislite, da boste z mojo smrtjo zadali uničujoč udarec sistemu, se prekleto motite. To je nemogoče. Karkoli naredite, nič ne pomaga. Ne pomaga, če me ubijete, ne pomaga, če ubijete tistega lopova Bangalfa. Tako kot jaz je tudi on zanemarljiv. Sistem lahko funkcionira tudi brez naju. Ali vas."

V njenih očeh so se pojavile iskre.

"Namesto, da si tule težimo in drug drugemu tratimo čas, bi bilo bolje, ko bi se posvetili koristnejšim stvarem," je s prstom pokazala nekam med množico. Pogledi so sledili njeni roki in videli dva okostnjaka, kako se, ne meneč za dogajanja okoli njiju, božata in objemata, njuna obraza nasmejana, kolikor jima je struktura kosti na obrazu to dovoljevala.

"Najhujše spoznanje, dragi moji, vas šele čaka: v sistemu je vsakdo zanemarljiv. Vsakogar lahko žrtvujete. Sistem nima srca, nima pljuč, nima želodca, ni določljiv. Ne morete ga kar tako pokončati. Če mislite, da sem jaz srce sistema Zla, se motite. Za mano bo prišel nekdo drug in spet bo vse, kot je bilo. Vsi smo zamenljivi in nič se ne bo spremenilo. Vsi imamo svoje vloge in svoje razloge. Za nastalo situacijo krivite napačnega. Jaz nisem kriva."

Njene zadnje besede so bile samo še šepet.

Lyen je negibno opazovala Tigrico. Suvy je opazil, da z njo nekaj ni v redu. Njegovo nemo opazovanje je prekinil zvok izza njegovega hrbta. Obrnil se je in videl Grado-Harjevo roko, ki je začela iskati meč. Kmalu je naletela na držalo in okoli njega sunkovito kot kača ovila svoje prste. Suvy je skočil proti Grado-Harju, toda bilo je že prepozno.

Grado-Har je že bil na nogah, na njegovem obrazu, oblitem s krvjo iz utripajoče rane na čelu, sta sevala bes in sovraštvo. Kdo bi si mislil, da je ena majhna rana na čelu tako prizadela njegov ego, je pomislil Suvy. Grado-Harjeve izbuljene oči so pričale o blaznosti, ki se je naselila vanj. Zdaj je bil v svojem elementu. Popolni vojščak. Ubijalski stroj, ki za svoje početje, sovraštvo in ubijanje ne potrebuje razloga, opravičil in utemeljitev. Z mečem visoko v zraku se je pognal proti Tigrici, pri tem pa izpustil grozen bojni krik, ob katerem je od straha onemel še krik sam. Suvy se mu je ovil okoli noge, upajoč, da ga zaustavi, toda Grado-Har se ga je otresel kot zoprne muhe. Suvy je pristal na tleh, nemočen in prestrašen. Tigrica je ob Grado-Harjevem kriku zaprla oči in se skrivnostno nasmehnila. Stisnila je čašo vina v roki in jo nagnila k ustnicam. Prijeten hlad vina in njegov opojni okus je bilo zadnje, kar je čutila, preden se je rezilo Grado-Harjevega meča dotaknilo njenega krznenega vratu in ji ga v enem sunkovitem rezu odrezalo od telesa. Še nekaj trenutkov po smrti so ji vsa čutila delovala. S svojimi očmi je videla, kako se ji je glava nagnila in padla navzdol, pri tem pa se obračala sem in tja. Videla je še močan, črn curek krvi, ki je brizgnil iz njenega vratu visoko v loku tja nekam pod strop, potem pa jo je zalila večna tema. Ko se je glava brez življenja skotalila po stopnicah navzdol, se je ustavila ravno pred Suvyevimi nogami, z odprtimi usti, polnimi krvi, z očmi, obrnjenimi nekam navzgor, tako da so vanj srepo bolščale samo njene snežno bele beloočnice.

Suvyjevo srce je utripalo v gnusu. Že ničkolikokrat je videl podobne in hujše morije, toda ob pogledu na Grado-Harja, kako se je spustil po stopnicah, se sklonil in dal okrvavljeno Tigričino glavo v svojo vrečo, mu je postalo slabo in bi verjetno spet bruhal, če ne bi želodca popolnoma izpraznil že pred nekaj urami.

Mrmrajoči glasovi so napolnili dvorano in val odobravanja je pljusknil skozi prostor. Bolj kot dejstvo, da je delo opravljeno, so bili junaki veseli, da ni več osebe, ki bi jim pod vprašaj postavljala smiselnost in moralno upravičenost njihovega početja. Suvy je pogledal Lyen, ki je še vedno negibno stala in strmela v krvavo obglavljeno truplo Tigrice. Njena levinja je mirno ležala in brez razburjanja opazovala situacijo. Ob pogledu na svojo razmesarjeno gospodarico je zaspano pomežiknila, odprla gobec in na dolgo zehnila, nato pa spustila glavo nazaj na svoje mehke šape ter sladko zaspala.

Suvy je imel občutek, da je Tigrica tik pred smrtjo popolnoma uročila Lyen, saj se mu je zdelo, da do konca življenja ne bo premaknila pogleda z njenega trupla. Naenkrat je dvorano napolnil zvok zelo hitrega, ritmičnega ropotanja. Vsi so se pričeli ozirati gor in dol, da bi ugotovili, od kod prihaja. Suvya je spominjal na zvok detla, ki kljuva v votlo deblo. Ali pa na rožljanje, ki nastane, kadar na pločevinasti strehi rapidno seksata dva okostnjaka..."

"Pri vsem denarju na svetu, Bones in Bobeta, pomirita se..." je rekel, vendar ko se je obrnil k očitnima krivcema, misli ni uspel dokončati, saj Bones in Bobeta začuda nista ležala na tleh, ampak sta stala, objeta in zaklenjena v klinču poljuba. Grozni zvok rožljanja kosti je prihajal iz njunih koščenih nog, ki so sprva komaj vidno, nato pa vedno bolj očitno vibrirale. Suvy je sprva nedolžno pomislil, da se jima kosti tresejo zaradi vseh teh silnih čustev, ki se porajajo, ko se dve bitji znajdeta v takšnem položaju, toda ko sta Bones in Bobeta presenečena zastala sredi poljuba, ga prekinila in si vsa začudena pogledala v vibrirajoči si nogi, so se sumi v njegovi glavi povečali. Živčno je pogledal naokoli po stenah in stropu. Opazil je, da je z lobanj začel padati prah in da se pajkove mreže v kotih nevarno tresejo. Zdaj je začutil tresljaje že v svojih nogah in postajali so vedno močnejši.

Zopet je začutil Lyenino roko na svoji rami, njen glas pa mu je pravil: "Pridi, Suvy, čimprej moramo oditi - dvorec se bo vsak čas zrušil."

Komaj je dokončala stavek, že se je grad stresel tako močno, da je nekaj junakov padlo po tleh. Sunek je načel zidove v dvorani, ki so pričeli pokati na vseh koncih in krajih, razpoke so lezle po stenah in se širile kot žile v telesu. Lobanje so pokale in razpadale, pri tem pa izpuščale prave krike smrti.

Zatreslo se je še drugič. Suvy se je komajda obdržal na nogah, Grado-Harja pa je zabrisalo po tleh kot pijanca. Kamenje je pričelo v dimu padati s stropa in siliti izza lobanj na stenah. Zavladala je splošna panika, vsi zbrani junaki so pričeli kričati na ves glas in mahati z meči sem in tja. Nekaj se jih je pri tem resno porezalo, nekaj pa jih je brez življenja obležalo v lokvah lastne krvi. Preživeli so se pognali v temo, iz katere so prišli.

Ko so prišli do luknje v steni, se je vsa ta podivjana horda stisnila v ozek izhod in stlačila v še ožji tunel. Vse je kričalo in se drlo, Suvy, Lyen in Grado-Har med njimi, upajoč, da najdejo izhod, preden bo prepozno. Prerinili so se do začetka človeške klobase, brezupno natlačene v dolgem temnem tunelu, in se pognali naprej. Vse okoli njih se je treslo in drhtelo v groznem ječajočem grmenju, mimo njih so s stropa padali kamni in se z močnim pokom drobili na tleh. Zaradi teme in dima Suvy ni videl skoraj ničesar več, le žarek svetlobe na koncu tunela mu je dal vedeti, da je dvižni most zopet odprt in da je še daleč. Morda predaleč.

Prišel je še tretji sunek, v katerem se je strop tunela zlomil in na zbrane junake se je sesulo na tone kamenja in zemlje. Suvy je videl, kako je sunek vrgel Lyen na tla, sekundo kasneje pa sta jo pokopala padajoča zemlja in skale.

V obupu je zakričal in se pognal proti njej. Iz kupa razbitin je gledala samo še njena roka, ki je obupno iskala pomoči. Začel je odmetavati kamenje, toda bilo je pretežko za majhnega škrata. Ozrl se je naokoli, toda Grado-Harja ni bilo videti nikjer. Videl je samo agonijo, dim, kričanje, teptanje in smrtni strah v temi, polni paničnih človeških obrisov. Zatreslo se je še enkrat in tunel se je dokončno zrušil. Suvy je začutil top udarec v glavo in se zvrnil po tleh. Padel je na hrbet in z grozo opazoval strop, kako se ruši po vsej dolžini tunela. Zaprl je oči, nato pa so se nanj vsuli zemlja, kamenje, pesek in skale.

Nekaj sekund je še slišal kričanje umirajočih v tunelu, nato pa so se ti zvoki pridušili in oddaljili, kot da pripadajo nekem drugem svetu, v katerem on ne obstaja več.

Objela sta ga tema in tišina.

(nadaljevanje naslednji petek)