NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Gospodar žezla (1)   
    petek, 24. december 2004 @ 06:26 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    * Zgodbe iz sebe

    GOSPODAR ŽEZLA


    za vas piše: Xabaras

    Poglavje prvo

    "Krčmar, še piva!"

    Krčmarjev okrogel in rdečeličen obraz je pokimal ter se urno podal k najbližnjemu sodu.

    Suvy se je zadovoljno nasmehnil in se naslonil na stol. Glavo je nagnil nazaj, zaprl oči ter Vsa čutila prepustil uživanju. V trebuhu je čutil tisto čutno, sladko bolečino prenapetega želodca, polnega hrane, ki grozi, da se bo zdaj zdaj razpočil in vsakogar v sobi zalil s tonami neprebavljene hrane. Ta občutek mu je bil najbolj všeč. Ko je bil sit, ni potreboval nikogar, niti ženske, toplina lesa in žgolenje drugih ljudi v krčmi so mu segli do srca. Počutil se je kot v kakšnem balončku, odrezan od sveta, varen, na voljo neizmerni ležernosti in lenarjenju.

    Bil je v raju.

    Ob tej misli je sunkovito odprl oči. Nekaj je bilo narobe. V svojem kratkem življenju se je uspel naučiti, da takšni trenutki popolne nirvane nikoli ne trajajo dolgo. Ravno takrat, ko se zdi, da so težave daleč, daleč proč, ponavadi ravno stojijo pred vrati. Nehal se je pozibavati po stolu, se nagnil na mizo in začel preiskovati okolico, iščoč kakršenkoli znak težav.

    Okrogel lestenec, na čigar obodu so pod steklenimi pokrovi stale prižgane in napol staljene sveče, je nepremično visel pod lesenim stropom in presenetljivo dobro osvetljeval krčmo v vsej svoji veličastnosti. Debelušni krčmar s krvavim predpasnikom se je urno kot baletka vrtel med lesenimi okroglimi mizami, v eni roki visoko nad glavo držeč pladenj z vrči piva, iz katerih se je cedila pena. Bilo je prav neverjetno, kako je lahko tako okorno bitje s takšno lahkoto, mehko kot med, polzelo med nagnetenimi mizami, stoli in gosti. V ozadju gostilne je Suvy opazil na zid naslonjeno vrsto lesenih sodov svetle rjave barve in elipsastih oblik, visokih za dva človeka, očitno polnih najraznovrstnejših pijač. Iz napol razžrtih pip na spodnji polovici sprednje strani nekaterih sodov se je prav nemarno kadilo. Suvyja je ob misli na peklenske zvarke, ki se tam smodijo, kar stisnilo v ledvicah. Dva manjša soda sta služila za podstavek deski, ki je bila nanju na obeh koncih pribita z žeblji, in je tako predstavljala šank. Na njem sta slonela dva goblina močne postave, v popolni bojni opremi, z obrazoma takšne barve, kakršno dobijo mrtveci po približno petnajstih letih ležanja v vlažnem grobu, z obrazoma polnima brazgotin in komaj zaceljenih ran - brez dvoma plačanca. V kotu poleg je lokalni bard brenkal na kitaro in v solzah krulil neko zamorjeno pesem o njegovi ljubezni, ki se je skozi okno vrgla v prepad tisti trenutek, ko jo je poprosil za zmenek. Pel je skrajno moreče, da so še stoli bežali pred njim.

    "Zakaj nekdo ne vrže ven ta depresivni kup samomorilskih teženj?" je Suvy povprašal krčmarja, ki mu je ravno takrat prinesel pivo.

    "Ste znoreli!?! Če ga vržem ven, se bodo tlakovci glavne ulice iz obupa iztrgali iz tal in kriče vdrli v gostilno ter vse razbili."

    Suvy je nemo pokimal in nadaljeval z ogledom po gostilni. Okoli miz so sedele gruče ljudi, orkov, škratov, vilincev: nekateri so tiho jedli vcčerjo pred spancem, nekateri so se glasno smejali ali kregali pri kartanju. Vse je bilo videti v najlepšem redu.

    Suvy se je obrnil in pogledal skozi okno. Zunaj je bilo črno kot v rogu. Tisto malo svetlobe, ki se je skozi okna prelila na ulico, je v majhnem polkrogu modrikasto obsijalo sive masivne kamne nepravilnih oblik, s katerimi je bila tlakovana glavna ulica. V tej nepredirni temi je bilo preko ceste mogoče uzreti obrise neke lesene stavbe. Suvy je nekaj minut nepremično zrl skozi okno, kot bi upal, da bo na ta način iz zasede presenetil kakšno potencialno nič hudega slutečo nevarnost. Ker se ni premaknilo nič, je odvrnil pogled z okna in se nemirno premestil na stolu. Krčmar je medtem z mize odnesel veprovo okostje (ostanke njegove večerje) in predenj postavil vrč piva.

    Vedel je, da bo situacija brez dvoma kmalu postala skrajno nelagodna, in da iz nje vodi samo en izhod. Obupano je pogledal vrč piva pred sabo. Pivo v njem je bilo ravno takšno, kakršno pivo mora biti. Hladno, okusno, natočeno v vrč do dva centimetra pod robom, ostalo pa napolnjeno s peno, ki v majhnih curkih preko roba polzi navzdol po zunanji strani vrča.

    Osredotočil je svoj pogled na pivo, kot bi hotel vanj preseliti svojo zavest. Svet okoli njega je sedaj izginil, spremenil se je v mešanico različnih barv, ki se prelivajo druga v drugo, običajni zvoki življenja v krčmi so otopeli ter se oddaljili, dokler niso postali samo pritajeno mrmranje.

    Obstajal je samo ta vrč, ostrih robov, čist v svojem obstoju, nedolžen v svojem bistvu. Čutil je njegov namen. Namen, ki ni potreboval razloga za obstoj, ni potreboval definicij, ni potreboval filozofij. Enostavno - bil je. Sam zase. Kot najbolj osnovni element. In to mu je bilo dovolj.

    Prijel ga je. Začutil je, kako mu pena polzi med prsti. Skozi žgano glino je začutil ledeno hladnino piva. Zaprl je oči, globoko zavzdihnil in ga sunkovito zlil vase. Treskoma je spustil vrč nazaj na mizo ter si z rokavom pobrisal vlažne ustnice. Odprl je oči in bliskovito pogledal sem in tja. Najbližja skupina so bili menihi, katerih obrazi so bili varno skriti v temi njihovih kapuc. Mirno so žvečili svojo večerjo.

    Nič se ni spremenilo. Vse je bilo v najlepšem redu. Niti sledu o kakšni nevarnosti. Toda vedel je, da je tu nekje. Blizu. Da se skriva. Vedel je, da prihaja ponj. Da ga zvleče daleč, daleč proč. Na čelu je začutil potne kapljice.

    "Če bom dovolj hiter," je pomislil, "mi morda uspe."

    Dvignil je roko in pomahal krčmarju.

    "Še petindvajset vrčev piva!!" je zaklical.


    Gospodar žezla (2)

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Gospodar žezla (2)
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20041222112601574

    No trackback comments for this entry.
    Gospodar žezla (1) | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,54 seconds