NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Vesna Godina o zavedanju   
    ponedeljek, 17. januar 2005 @ 11:06 CET
    Uporabnik: Igor Petek

    Kaj najprej pomislite ob besedi zavedanje?
    Na zavedanje o sami sebi. Pa o ljudeh, ki me obdajajo. Ki so mi blizu.

    Kateri dogodek v vašem življenju je najbolj pripomogel, da ste postali duhovno bolj ozaveščena oseba?
    Izrazov, kot so »duhovna ozaveščenost« in podobnih, ne maram. Ne samo, da jih ne maram. Ampak jih sploh ne prenašam. To pa zato, ker je duhovnost danes zgolj in samo trg, eden najbolj profitonosnih trgov sodobnega kapitalizma. Trg, na katerem se verjetno poleg trgov zdravja, lepote in seksa, trži in iztrži največ. Vsi so danes duhovni. In duhovno »ozaveščeni«. Karkoli že to je. Ali pa to hočejo in poskušajo postati. Vsi. Tudi tisti, ki ne morejo niti v najmanjših rečeh preseči lastnega egoizma. Lastnih egoističnih interesov. Ki, na primer, tega ne morejo ali nočejo storiti niti za svoje najdražje niti za svoje otroke. Ki si za njih ne vzamejo niti časa. In ki se jim za njih zdi škoda lastne energije. Seveda, ko pa se morajo ukvarjati s sabo. S svojo duhovno »ozaveščenostjo«. Se mi vedno, ko vidim vso to duhovnost, vse te menda duhovno »ozaveščene« posameznike, ki so nič drugega kot le obsedeni potrošniki na trgu duhovnosti, obrača želodec. Zato s temi rečmi in takšnimi ljudmi nočem imeti nič. Nič skupnega.


    Torej se nimam za duhovno »ozaveščeno« osebo. Ker nisem, nočem in ne nameravam sodelovati v tem modnem govoričenju, ki je namenjeno predvsem temu, da se vzdržuje potrošnja na trgu duhovnosti. Imam se, če že hočete, za osebo, ki je v življenju »dala nekaj skozi« in se ob tem, vsaj upam, tudi kaj naučila. Nekaj uporabnih lekcij. Za to se imam. Ti se mi je zgodilo. Tako, kot veliko in mnogo drugim ljudem. V tem, mislim, nisem nič posebnega.
    Če v tej perspektivi skušam odgovoriti na vaše vprašanje, potem bi rekla, da sta se mi v življenju zgodili dve ključni stvari, iz katerih sem se veliko naučila. Prva je bila to, da se je moja hči Maša rodila s celebralno paralizo. Druga pa je bila ta, da sem zbolela za rakom. Obe izkušnji sta bili prelomni zato, ker sta vsaka po svoje, a vendarle obe na nek skupen način, od mene zahtevali, da sem prekinila z življenjem, ki sem ga živela pred tem. Živela avtomatično in samo po sebi umevno. Da sem dvakrat prekinila z življenjem, ki me v marsičem ni zadovoljevalo, kaj šele osrečevalo. In da sem začela živeti drugače. Bolj skladno s tem, kar sem. Kar hočem. Kar čutim in vem, da je pomembno. Važno. In kar me osrečuje.

    Kako se je po zmagi nad rakom spremenil vaš pogled na svet?
    Zelo. Tako pogled na svet. Kot konkretno življenje. To pa zato, ker me je izkušnja z rakom prisilila, da sem se naučila, česar prej nikoli nisem znala: postaviti na prvo mesto tudi sebe. To, kar jaz potrebujem. To, kar je zame dobro. Tega pred tem nisem znala. Prej sem vedno postavljala na prvo mesto svoje dolžnosti, obveznosti. In pa druge. Predvsem svojo hčer. Sem tudi takrat vedela, da bi morala nekaj več časa in prostora v svojem življenju nameniti tudi temu, kar potrebujem sama. Na primer temu, da si vzamem čas zase. Pa tega nisem zmogla. Čeprav sem vedela, da bi to morala storiti. Potem, ko sem zbolela za rakom, sem se tega morala naučiti. To je bila ena izmed ključnih strategij zdravljenja na institutu v ZDA, kjer sem se zdravila. Da se je treba naučiti včasih dati sebe, svoje potrebe in svoje želje na prvo mesto. Pred dolžnosti. In pred želje in zahteve drugih.
    Naučiti se tega je bila zame težka lekcija. Zelo težka. A mislim, da sem jo vsaj za silo obvladala. Čeprav se mi še vedno dogaja, da dajem povsem avtomatično prednost drugim ali pa obveznostim, dolžnostim. A zdaj to vidim. Zdaj to bolj nadzorujem. In zdaj si znam reči, da je dovolj. Da sem zdaj na vrsti jaz.
    Druga stvar, ki sem se je naučila, je to, da sem se vsaj za silo naučila reči: »Ne!« To je bil pred boleznijo zame velik problem. Reči drugim ne. Tega nisem znala. Kar mi je predvsem v službi zelo škodilo, saj sem si zaradi te nezmožnosti nakopičila dela in obveznosti, ki jih preprosto več nisem zmogla.
    Tretja ključna stvar, ki sem se je naučila, je življenje v sedanjosti. To lekcijo sem sicer začela jemati že ob svoji hčeri, a sem se v njej še bolj izurila prav ob raku. Popolna koncentracija na sedanjost. In ne porabljati energije za to, da se trapiš z vsem mogočim in nemogočim, kar se lahko zgodi jutri. In kar se, zelo verjetno, sploh niti ne bo zgodilo.
    Naslednja stvar, ki sem se je naučila, je to, da sem nezadovoljstvo zamenjala z zadovoljstvom. Prej sem bila večino časa nezadovoljna. Ker nisem opravila vsega dela. Ker nisem s hčerjo naredila vsega, kar bi rada. Ali ker vsega tega nisem naredila tako, kot bi rada. Ker se ljudje niso držali dogovorov. Ker so bili neodkriti. Celo zahrbtni. Itd. Itd. Vzrokov za nezadovoljstvo je bilo ogromno. Brez števila. Ko pa enkrat zboliš za rakom, se naučiš, da so v življenju vredne male stvari, ki jih prej sploh nisi videl. Da se zjutraj zbudiš doma. Ne pa na onkologiji. Da si danes zdrav. In da je danes zdrava tvoja hčera. Da te nič ne boli. Da so tvoji kužki dobre volje. Da mahajo z repki. Da maček na vse pretege prede od zadovoljstva. In še in še je vsaki dan stvari, zaradi katerih si lahko vsaj zadovoljen, če ne že srečen. Tega sem se naučila šele po onkologiji.
    To je povezano z naslednjo veliko spremembo: preorientacijo od velikih na male reči. Naučila sem se, da velike reči v resnici sploh niso pomembne. Služba. Kariera. In te navidez velepomembne reči sploh ne štejejo. V resnici štejejo res le in zgolj male reči. Nasmehi. To, da nekomu olepšaš dan. Ali da ga nekdo olepša tebi. To, da uživaš s svojimi, ko ješ dobro pripravljeno kosilo. To, da z darilom razveseliš koga. In še polno je teh malenkosti. Samo te in le te te lahko osrečijo. Tebe. In druge. Zato samo te res štejejo v življenju. Samo te. Ne pa tako imenovane velike in pomembne reči.
    In naj morda omenim še eno stvar: rak me je naučil odpuščati. Sebi. In drugim. Naučila sem se rešiti se zamer. In zamerljivost ter jezo zamenjati s humorjem. Čeprav mi tudi zdaj to še ne uspe vedno v prvem trenutku, pa takoj zvečer, ko naredim v svoji glavi inventuro dneva, stopim vse zamere, ki jih je ta dan prinesel s sabo. In življenje je zato bistveno lažje. Lažje. In lepše.

    Ali je vedno potrebno premagati hude težave, da postanemo bolj zavedni? Je mogoče eden od načinov tudi umik v samoto za nekaj časa?
    Mislim, da so velike težave skorajda nujni pogoj, da se človek začne drugače in bolj zavedati lastnega bivanja. Njegovih dimenzij. Kdo pa bo šel skozi boleče spreminjanje svojega življenja in samega sebe, če mu to ni treba? Kajti zavedati se je treba, da je spreminjanje avtomatizmov življenja vedno boleče. In da se tem spremembam upira vrsta mehanizmov v človeku, za katere se človek sploh ne zaveda, da jih ima, dokler se mu, ko skuša spremeniti sebe in svoje življenje, ne postavijo po robu.
    Ja, mislim, da so težave skorajda nujne. V tem smislu ne verjamem nekakšnim mehkim potem, ki jih tako zelo propagirajo na trgu duhovnosti in ki jih duhovno menda razviti posamezniki tako navdušeno trošijo. To je, po mojem mnenju, samo blefiranje. Kar pa se samote tiče – samota je, se mi zdi, neizogibna za to, da človek pospravi lastno podstrešje. Da se sooči sam s sabo. In da najde nove rešitve. Nove poti. Zase. Za svoje bivanje. Samota je nujna. Brez nje ne gre. In se nikakor, ampak nikakor ne izključuje s hudimi težavami. Ampak gre z njimi z roko v roki. Vsaj po mojih izkušnjah. Saj hudih težav sploh ne morete rešiti, če se za nekaj časa ne osamite. Jaz sem za rešitev svojih težav, za izstop iz avtomatizma prejšnjega življenja, potrebovala ure in ure samotnih sprehodov. Kjer sem hodila povsem in dobesedno sama. Brez vsake družbe. Kjer mi je družba šla na živce. In me je motila. In še ure in ure meditacije.
    Brez samote ne prideš nikamor, vsaj tako se mi zdi. Zato se mi tudi vse najrazličnejše kolektivne dejavnosti najrazličnejših skupin, ki prakticirajo duhovnost, zdijo le in samo blef. Blef. Egotrip. In način bega pred samim sabo. Kar pa bolj težko kaj prispeva k temu, da se človek bolj zaveda samega sebe.

    Nadaljevanje tukaj:WWW.MOJUSPEH.COM

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • WWW.MOJUSPEH.COM
  • Več od avtorja Igor Petek
  • Več s področja * Ekskluzivno in intervjuji

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20050116221600431

    Here's what others have to say about 'Vesna Godina o zavedanju':

    Penney's chief sets sights on growth plan from Co. Inc. has
    J.C. Penney Co. Inc. has already outgrown a long-range growth plan unveiled last year. [read more]
    Tracked on četrtek, 31. avgust 2006 @ 17:19 CEST

    Jill Kremins, Boston Globe VP, to Speak at NEDMA September Dinner Meeting from and retention
    to attend this opportunity to learn from experts in loyalty and retention marketing. [read more]
    Tracked on ponedeljek, 4. september 2006 @ 13:44 CEST

    Berry back with a bang from eternally grateful
    him with his first winner back after injury, that being last April and the pair cemented their association with a double. [read more]
    Tracked on sreda, 6. september 2006 @ 01:24 CEST

    violent j
    violent porn rapist gang rape [read more]
    Tracked on sreda, 6. september 2006 @ 14:30 CEST

    Vesna Godina o zavedanju | 6 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Vesna Godina o zavedanju

    Prispeval/a: ana dne ponedeljek, 17. januar 2005 @ 07:39 CET
    Vesnin pogled na življenje in duhovnost mi je pa res všeč... nekam domač...


    Vesna Godina o zavedanju

    Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 17. januar 2005 @ 12:41 CET
    Obstajata dve vrsti ljudi.

    Eni razlagajo česa v čem ni,

    drugi pa kaj v čem je.

    Meni so vedno bili in so bolj všeč oni drugi. :)


    ---
    stojči


    Vesna Godina o zavedanju

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 17. januar 2005 @ 16:53 CET
    z veseljem sem prebral intervju z g. Vesno Godina, ki se me je dotaknil. Zanimive so njene res drastične izkušnje in ne lahka usoda njenega življenja s katerim se je morala na tako krut način spoprijeti. Da to preživiš moraš biti res močna osebnost od znotraj, kar g. Vesna zagotovo je. Všeč mi je njena zamenjava pojma " ozveščenost" z modrostjo. Do "tržne" duhovnosti in njenih akterjev trga ima res delno upravičen odklon, a vse spet ni tako črno belo. Všeč mi je njena radikalna preobrazba; v malih stvareh je življenje, "ne v karieri" in ne v "dobičku". Omenja meditacijo in ne nazadnje ljubezen. Potem je centralna točka njenega procesa samota, biti sam v procesu ozdravljenja. Sledi pomembno spoznanje; reci NE! Reci ne- Ne, je pomeni za nas svobodo!
    Zanimiva je njena pozornost na rešitev težav: ure in ure samotnih sprehodov in meditacije. Čeprav nikjer ne omenja Njega ali sveto, BI SE DALO NASLUTITI DA GRE PRI NJEJ ZA PROCES NOTRANJE POZORNOSTI.

    Sam namreč vidim, da iza njenega hrepenenja po sreči deluje hrepenenje iza tega, ki v njenem prosecu ustvarja nenehno Pozornost " biti tu in sedaj". V resnici je to proces prizadevanja za večjo, višjo ali celo drugačno zavest, da gre za rast zavesti. Čeprav se v največjih primerih ta rast omeji na razširitev in povečanje zavesti in ne seže do njene poglobitve, pa upam da pri g. Vesni ne gre samo za to.

    Kajti gola rast praviloma ne pomeni spremembo vibracije. Kakor hitro pa prenesemo težišče pozornosti od zunaj navznoter, lahko zavest tudi notranje raste. to pomeni se poglobi, zori. In to predstavlja spremembo vibracije Na začetku take spremembe je potrebna rast in razširitev zavesti, dokler človek ne spozna, kakšen mora biti nov razvoj. Potem se lahko v polni meri začne zorenje in poglobitev zavesti.

    Zavedanje, bi lahko tudi imenovali kot pozornost. Zakaj? Ker je ta naš proces podoben razvoju otroka. V prvih letih življenja otrok kot goba vsrka vsak impulz. Nato sledi obdobje občutkov in podoživljanj. To je tudi čas čaščenje idolov. Nato pride čas dvomov in kritiziranja! Zavest na vsakem koraku raste, tako notranje kot zunanje. Ko rastoča zavest nekega bitja doseže določeno vibracijo, se lahko zgodi, da se razodene drugačna, še popolnoma neznana, notranja zavest. Predati se tej novi zavesti( novemu načinu življenja; "samotni sprehodi in meditacije, večerna inventura dneva."), je naslednji nujni korak na naši poti življenja. Če se to ne zgodi, potem ostaja vse po starem, nekaj smo se naučili, a zavest se prične zapirati v vedno manjši spiralni krog.

    Postavlja se nam vprašanje, kako lahko to drugačno, novo zavest-višjo pamet spoznamo in izkusimo? Odgovor, da je potrebna nenehna pozornost in usmeritev na novo zavest, izgleda preveč preprost. Vendar je kljub temu tako! Na žalost pa je v naglici sodobnega življenja le redkim dano, da bi bili pozorni( "zavestni"). Obstaja sicer veliko tečajev, duhovnih delavnic za doseganje večjega "samozavedanja", vendar pa to ni pot, katero se ima v mislih. Da bi pridobili popolnoma novo zavest, ki torej ni le inačica stare zavesti, je potrebno, da naredimo prostor določenemu majhnemu mestu v našem srcu, zadnji še dovzetni točki dotika med notranjim človekom in njegovim Stvarnikom in k njej dejavno in neprestano usmerja svojo pozornost. Še pred tem pa poteka življenje intenzivnega notranjega boja.

    Usmeritev naše pozornosti zahteva cilj. Kajti usmeritev in cilj sta neločljivo povezana. V zvezi s tem se spomnimo lokostrelca, ki v popolni koncentraciji usmeri puščico k cilju. Da bi ga dosegla, mora strelec najti točko, na kateri lahko stoji trdno z obema nogama. Da bi človek lahko doživel notranjo, duhovno točko dotika, se mora trdno držati dejstev. V trenutkih negotovosti in dvoma pa mu primanjkuje eden temelj. Tedaj je življenje podobno ladji na raburkanem morju. Vsa energija in pozornost pa sta usmerjeni le na to, da določimo smer in se je držimo v upanju, da bomo dosegli pristanišče.

    Usmeriti pozornost je korak k zavedanju. Usmeriti pozornost na nekaj torej zahteva stabilno izhodišče. To točko v nemirnem vsakdanjem življenju težko najdemo. Vendar pa nam jo v njem tudi ni treba iskati, kajti tam je ni! Ta točka je jedro lastnega našega življenjskega polja. Kdor hoče to trdno točko v svojem lastnem svetu odkriti, se mora vprašati: "V kaj pravzaprav verjamem? Kaj me oživlja in osrečuje? Kaj je v mojem življenju res pomemebno?"

    To so vprašanja, ki se jim nihče ne more izogniti. Dvignejo se in raburkajo vso našo zavest prav do temelja. Naši možgani ne morejo dati utreznega odgovora, kajti takoj se zapletejo v svoj lastni dvom. Postavljanje takih vprašanj pa že pomeni, da naša pozornost ni usmerjena na vsakdanje, ampak na drugačne vibracije v našem energijskem sistemu. Odgovoriti na vprašanja z razumom bi pomenilo le odvračanje in priklicevanje projekcije razuma, ki pa odgovora ne more dati. Kajti on ni sposoben ujeti vibracij pravega odgovora.

    Odgovor je namreč tisti, kar je spraševalec sam, tako kot sam živi in se približuje svojim sobitjem. Ta odgovor je on sam z lastno barvo in obliko. Ta odgovor je tisto, kar ljudi povezuje med seboj in jih dela enake. Enaki so v svojem najvišjem hrepenenju, enaki so v usmeritvi in zavestno usmerjajo pozornost na tri stebre problema človeka, enaki so tudi v prizadevanju, da bi kot človek lahko bili pravi odgovor. V tem odgovoru je vsak človek edinstven in samostojen. V tem se človek razlikuje od drugih ljudi in v tem jim je hkrati enak. V tem se doseže enost, ki je v nas od začetka.

    Ta preprost odgovor v nas samih leži tudi v čudenju, v tistem tihem čudenju, ki ga lahko včasih zaznamo pri majhnih otrocih, čudenju nad tem, da preprosto smo. To je začudenje nad tem, da ne glede na to, kako bizaren izgleda svet, kako nenavadni so lahko njegovi pojavi, da so kljub temu vsi ljudje skupaj na poti, in da bo mnogim uspelo, da pot dobro in srečno zaključijo. To je tisto pravo čudenje, pozornost, ki povzroči, da postane življenje pobožna zbranost, ki iz sveta naredi lepoto in čudež. To je čudenje, ki nastane iz prave vere in popolnega zaupanja. Potem kot edina varnost ne velja več smrt, ampak le še brezoblična vera, ki jo vzdržuje samo življenje. Tako vera pa je tako močna, da ne potrebuje več praznih besed.

    Otrokovo vitalno dihanje je še povsem odvisno od finejšega telesa njegovih staršev, posebno matere. Z odraščanjem ta odvisnost pojenjuje in okoli sedmega leta starosti otrok že samostjno asimilira prano. Pranska popkovnica, ki je otroka doslej povezovala z njegovo okolico, se postopoma pretrga. Ta proces mora potekati nemoteno sicer se lahko zgodi, da se denimo takrat, ko se starši z nekom resno pogovarjajo, otrok začne pačiti, da bi tako pritegnil njihovo pozornost.

    Tudi po sedmem letu pogosto še obstaja potreba po energijski izmenjavi, posebno takrat, ko se izčrpan po dolgem šolskem dnevu vrne domov in potrebuje-priteguje pozornost. Pri vsakem otroku se ta proces drugače odvija. Odrasli se sicer na zunaj vedemo drugače, v bistvu pa se v nas prav tako odraža neka lakota, ki jo moramo potešiti. Kdor se počuti zapostavljen, pozabljen ali zapuščen, hoče pritegniti pozornost, da v sebi lahko vzpostavi porušeno ravnotežje.

    Grški filizof Platon (427-347 pr.n.š.) opisuje človeka kot ujetnika v pečini. Tam sedi vklenjen, obrnjen s hrbtom proti vhodu. Svetloba, ki spada v pečino, meče sence predmetov na steno pečine: to je za ujetnika resničnost. Če pa bi se obrnil proti svetlobi, bi lahko videl, kateri predmeti mečejo senco na steno. Tako obstaja tri vrste ujetnikov:

    -tisti, ki ujetništvo izkušajo kot
    normalno in se med seboj prepirajo
    o prihajanju in odhajanju senc;

    -tisti, ki poskušajo omiliti lastno
    trplenje in trplenje drugih,

    - tisti, ki vedo, da ne spadajo v
    votlino. Prizadevajo si razkleniti
    svoje okove in pomagati drugim,
    da najdejo svetlobo.

    Prizadevanja za človekove vrednosti, dostojanstvo in čas so razumljiva. Nihče izmed nas ne more zanikati svojega izvora, saj imamo vsi v sebi vtisnjeno načelo nekega boljšega sveta, ki nas nenehno vznemirja. Zato iščemo, moramo iskati! Pri iskanju trčimo ob meje svojih zmožnosti. Če se lahko zavemo svoje duhovne ujetosti, se pred nami odpre pot do višje, osvobojene zavesti. Za zavedanje pa nam je v večini primerov( kot pri g. Vesni ) potrebeno nekaj kar mora na nas močno pritiskati, preden se zavemo in poiščemo nove, drugačne možnosti. Kjer je pritisk, nastane protipritisk. Pod pritiskom telo zavestno izkuša in obuči ujetost v prostoru in času. Vsak izmed nas živi v napetostnem polju med dvema poloma, med katerima nas premetava kot ladjo na morju, in to tako dolgo, dokler tega ne moremo več prenašati. Toda obstoja še drug sistem polov: izvirna Božanska narava in današnja človeška narava. Tudi med tema poloma tavamo sem in tja.

    Čim se tega zavemo, lahko spoznamo resnični cilj življenja. Potem se vedno najprej vname boj, boj za dosego cilja. Za nekoga je cilj še v materiji, za drugega v duhu. Bij je neizbežen in nastane v vsakem primeru, v obeh primerih se moramo od nečesa ločiti. V prvem primeru od omejitev, ki jih povzročajo naša kri(duh), vzgoja in izobrazba. Gre predvsem za spopadanje z zunanjim. V drugem primeru pa se moramo osvoboditi omejitev, ki so postavljene naši Biti. To je notranji konflikt v človeku. Človekovi duši sta nerazdružljivi. Ena išče varnost v naravi, druga hrepeni po svetlobi Boga. Zato vse utopične pripovedke, kažejo človeku ogledalo, kažejo nam, kako nerazumno je vso to naše pehanje; več in več, dobiček, nenehna gospodarska rast...To je prava utopija, ne pa tisto idealno življenjsko stanje, ki so mu v svetu nadeli ime utopija. Ko spoznamo osebno utopijo, ko se je zavemo, odkrijemo tisto resničnost, ki je skrita v vsakem človeškem srcu. Od te točke pa nadalje, pa to imenujemo duhovna pot človeka.
    Hvala Damjanu Likarju za ta intervju, Igorju in vse dobro g. Vesni Godina.
    Miran.


    Vesna Godina o zavedanju

    Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 17. januar 2005 @ 19:53 CET
    Tudi meni se je gospa Vesna Godina zasmilila, še posebej, ko sem na internetu prebral, kako negativna stališča imajo do nje njeni soprofesorji in njeni študenti FDV.-ja.
    V nekem intervjuju z gospo Godino v Mladini ima le ta celo naslov: "Grozijo mi s sežigom"
    in če poleg tega preberemo še, da ima njena hčerka cerebralno paralizo, sama pa je baje prebolela raka, ji res lahko čestitamo.

    ---
    stojči


    Vesna Godina o zavedanju

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 18. januar 2005 @ 15:37 CET
    Moje mnenje o Dr. Vesni Godina

    Dr. Vesno Godina rada poslušam in berem, ker odkriva neko bistveno tendenco, ki jo pri takozvanem "duhovnem turizmu", ki ga vsdpovsod ne manjka, ne zasledim: V svoji življenjski filozofiji Dr. Vesna Godina temelji na izkustvu in trpljenju, odkriva izravnavo vseh bitnih možnosti. Noče imeti besede na čem trpi. Trpi nad vsem, kar ji ni sprejemljivo, kar jemlje kvaliteto, kar je nalomljeno in kar ni ubrano, kar je zbrano poceni in kar si ne zasluži žiga, da je duhovno blago. Odklanja kupčije življenjsko informatorskih impulzov, ki jih je praksa pokopala pod seboj. Namesto tega si njen jezik zaviha rokave in se posveti nalogam znotraj danega. Njen sprevid je tisto človekovo dostojanstvo, ki je živi duh in nenehno pridobiva svojo filozofijo v življenju. Njena bit je vsakič znova samo njena. Je kot bi vse knjige, ki jih je prebrala ali študijsko predelala znova testirala, če se skladajo z njenim življenjskim izkustvom. Naredi korak dlje in vedno izbere samo sebe, njeno "mojost" in nasprotnik neha v bednem prigovarjanju. Njeno golo bivanje ni nič drugega kot njena samoosebnost: ona sama. Ona sama je odgovor vsemu. Je nekaj bivajočega, ki se samo izreka, ki samo govori v imenu življenja. Je bivajoče, smiselno in upravičeno.
    Premagovanje trpljenja jo neguje, vzdržuje in hrani, da preživi. Njene besede upravičeno zamahnejo po poplitvitvi, površnosti, pomasovljenosti produkcije duhovnih dobrin, ki so zgolj verbalne definicije brez lastnega izkustva. Njene izkušnje so: celebralna paraliza hčere, bitka z rakom in svetovljanstvo, ki nenehno preobraža vse, je moč, ki je odločitev med življenjem in smrtjo. To je to ponatranjeno samozavedanje oziroma njen obvladujoči princip "biti".

    Tatjana


    Vesna Godina o zavedanju

    Prispeval/a: milka.l dne sreda, 19. januar 2005 @ 06:50 CET
    Pozdrav in lep dan vsem. Prebrala sem članek in moram rečt, da se me ni posebno dotaknil. Da se pa razbrati način razmišljanja, naš um in usmeritve ter prepričanje o življenju. Seveda gre za notranje ozaveščanje, pri kom pa ne. Vendar je njena notranja usmeritev nagjena k temu, da se človek mora skozi trpljenje učiti, potem seveda tako tudi je. Nekateri hodijo po duhovni poti in se jim zavest razsvetljuje, drugi so izbrali pot trpljenja in mučenja, pač izbira pri kateri vztraja. Veliko se da spremeniti, če človek želi, če pa ne je pač tako kot je. Se pa strinjam, da je najprej ali pa vsaj vzporedno potrebno pomagati sebi in svojim in na lastni koži malo poskusiti našo duhovnost in prepričanje in tehnike, potem pa šele soliti pamet drugim, ali jim pa pomagati seveda. Samo govoriti je res premalo.
    milka


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,55 seconds