Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050116221600431

Vesna Godina o zavedanju ponedeljek, 17. januar 2005 @ 11:06 CET Uporabnik: Igor Petek Kaj najprej pomislite ob besedi zavedanje? Na zavedanje o sami sebi. Pa o ljudeh, ki me obdajajo. Ki so mi blizu. Kateri dogodek v vašem življenju je najbolj pripomogel, da ste postali duhovno bolj ozaveščena oseba? Izrazov, kot so »duhovna ozaveščenost« in podobnih, ne maram. Ne samo, da jih ne maram. Ampak jih sploh ne prenašam. To pa zato, ker je duhovnost danes zgolj in samo trg, eden najbolj profitonosnih trgov sodobnega kapitalizma. Trg, na katerem se verjetno poleg trgov zdravja, lepote in seksa, trži in iztrži največ. Vsi so danes duhovni. In duhovno »ozaveščeni«. Karkoli že to je. Ali pa to hočejo in poskušajo postati. Vsi. Tudi tisti, ki ne morejo niti v najmanjših rečeh preseči lastnega egoizma. Lastnih egoističnih interesov. Ki, na primer, tega ne morejo ali nočejo storiti niti za svoje najdražje niti za svoje otroke. Ki si za njih ne vzamejo niti časa. In ki se jim za njih zdi škoda lastne energije. Seveda, ko pa se morajo ukvarjati s sabo. S svojo duhovno »ozaveščenostjo«. Se mi vedno, ko vidim vso to duhovnost, vse te menda duhovno »ozaveščene« posameznike, ki so nič drugega kot le obsedeni potrošniki na trgu duhovnosti, obrača želodec. Zato s temi rečmi in takšnimi ljudmi nočem imeti nič. Nič skupnega. Torej se nimam za duhovno »ozaveščeno« osebo. Ker nisem, nočem in ne nameravam sodelovati v tem modnem govoričenju, ki je namenjeno predvsem temu, da se vzdržuje potrošnja na trgu duhovnosti. Imam se, če že hočete, za osebo, ki je v življenju »dala nekaj skozi« in se ob tem, vsaj upam, tudi kaj naučila. Nekaj uporabnih lekcij. Za to se imam. Ti se mi je zgodilo. Tako, kot veliko in mnogo drugim ljudem. V tem, mislim, nisem nič posebnega. Če v tej perspektivi skušam odgovoriti na vaše vprašanje, potem bi rekla, da sta se mi v življenju zgodili dve ključni stvari, iz katerih sem se veliko naučila. Prva je bila to, da se je moja hči Maša rodila s celebralno paralizo. Druga pa je bila ta, da sem zbolela za rakom. Obe izkušnji sta bili prelomni zato, ker sta vsaka po svoje, a vendarle obe na nek skupen način, od mene zahtevali, da sem prekinila z življenjem, ki sem ga živela pred tem. Živela avtomatično in samo po sebi umevno. Da sem dvakrat prekinila z življenjem, ki me v marsičem ni zadovoljevalo, kaj šele osrečevalo. In da sem začela živeti drugače. Bolj skladno s tem, kar sem. Kar hočem. Kar čutim in vem, da je pomembno. Važno. In kar me osrečuje. Kako se je po zmagi nad rakom spremenil vaš pogled na svet? Zelo. Tako pogled na svet. Kot konkretno življenje. To pa zato, ker me je izkušnja z rakom prisilila, da sem se naučila, česar prej nikoli nisem znala: postaviti na prvo mesto tudi sebe. To, kar jaz potrebujem. To, kar je zame dobro. Tega pred tem nisem znala. Prej sem vedno postavljala na prvo mesto svoje dolžnosti, obveznosti. In pa druge. Predvsem svojo hčer. Sem tudi takrat vedela, da bi morala nekaj več časa in prostora v svojem življenju nameniti tudi temu, kar potrebujem sama. Na primer temu, da si vzamem čas zase. Pa tega nisem zmogla. Čeprav sem vedela, da bi to morala storiti. Potem, ko sem zbolela za rakom, sem se tega morala naučiti. To je bila ena izmed ključnih strategij zdravljenja na institutu v ZDA, kjer sem se zdravila. Da se je treba naučiti včasih dati sebe, svoje potrebe in svoje želje na prvo mesto. Pred dolžnosti. In pred želje in zahteve drugih. Naučiti se tega je bila zame težka lekcija. Zelo težka. A mislim, da sem jo vsaj za silo obvladala. Čeprav se mi še vedno dogaja, da dajem povsem avtomatično prednost drugim ali pa obveznostim, dolžnostim. A zdaj to vidim. Zdaj to bolj nadzorujem. In zdaj si znam reči, da je dovolj. Da sem zdaj na vrsti jaz. Druga stvar, ki sem se je naučila, je to, da sem se vsaj za silo naučila reči: »Ne!« To je bil pred boleznijo zame velik problem. Reči drugim ne. Tega nisem znala. Kar mi je predvsem v službi zelo škodilo, saj sem si zaradi te nezmožnosti nakopičila dela in obveznosti, ki jih preprosto več nisem zmogla. Tretja ključna stvar, ki sem se je naučila, je življenje v sedanjosti. To lekcijo sem sicer začela jemati že ob svoji hčeri, a sem se v njej še bolj izurila prav ob raku. Popolna koncentracija na sedanjost. In ne porabljati energije za to, da se trapiš z vsem mogočim in nemogočim, kar se lahko zgodi jutri. In kar se, zelo verjetno, sploh niti ne bo zgodilo. Naslednja stvar, ki sem se je naučila, je to, da sem nezadovoljstvo zamenjala z zadovoljstvom. Prej sem bila večino časa nezadovoljna. Ker nisem opravila vsega dela. Ker nisem s hčerjo naredila vsega, kar bi rada. Ali ker vsega tega nisem naredila tako, kot bi rada. Ker se ljudje niso držali dogovorov. Ker so bili neodkriti. Celo zahrbtni. Itd. Itd. Vzrokov za nezadovoljstvo je bilo ogromno. Brez števila. Ko pa enkrat zboliš za rakom, se naučiš, da so v življenju vredne male stvari, ki jih prej sploh nisi videl. Da se zjutraj zbudiš doma. Ne pa na onkologiji. Da si danes zdrav. In da je danes zdrava tvoja hčera. Da te nič ne boli. Da so tvoji kužki dobre volje. Da mahajo z repki. Da maček na vse pretege prede od zadovoljstva. In še in še je vsaki dan stvari, zaradi katerih si lahko vsaj zadovoljen, če ne že srečen. Tega sem se naučila šele po onkologiji. To je povezano z naslednjo veliko spremembo: preorientacijo od velikih na male reči. Naučila sem se, da velike reči v resnici sploh niso pomembne. Služba. Kariera. In te navidez velepomembne reči sploh ne štejejo. V resnici štejejo res le in zgolj male reči. Nasmehi. To, da nekomu olepšaš dan. Ali da ga nekdo olepša tebi. To, da uživaš s svojimi, ko ješ dobro pripravljeno kosilo. To, da z darilom razveseliš koga. In še polno je teh malenkosti. Samo te in le te te lahko osrečijo. Tebe. In druge. Zato samo te res štejejo v življenju. Samo te. Ne pa tako imenovane velike in pomembne reči. In naj morda omenim še eno stvar: rak me je naučil odpuščati. Sebi. In drugim. Naučila sem se rešiti se zamer. In zamerljivost ter jezo zamenjati s humorjem. Čeprav mi tudi zdaj to še ne uspe vedno v prvem trenutku, pa takoj zvečer, ko naredim v svoji glavi inventuro dneva, stopim vse zamere, ki jih je ta dan prinesel s sabo. In življenje je zato bistveno lažje. Lažje. In lepše. Ali je vedno potrebno premagati hude težave, da postanemo bolj zavedni? Je mogoče eden od načinov tudi umik v samoto za nekaj časa? Mislim, da so velike težave skorajda nujni pogoj, da se človek začne drugače in bolj zavedati lastnega bivanja. Njegovih dimenzij. Kdo pa bo šel skozi boleče spreminjanje svojega življenja in samega sebe, če mu to ni treba? Kajti zavedati se je treba, da je spreminjanje avtomatizmov življenja vedno boleče. In da se tem spremembam upira vrsta mehanizmov v človeku, za katere se človek sploh ne zaveda, da jih ima, dokler se mu, ko skuša spremeniti sebe in svoje življenje, ne postavijo po robu. Ja, mislim, da so težave skorajda nujne. V tem smislu ne verjamem nekakšnim mehkim potem, ki jih tako zelo propagirajo na trgu duhovnosti in ki jih duhovno menda razviti posamezniki tako navdušeno trošijo. To je, po mojem mnenju, samo blefiranje. Kar pa se samote tiče – samota je, se mi zdi, neizogibna za to, da človek pospravi lastno podstrešje. Da se sooči sam s sabo. In da najde nove rešitve. Nove poti. Zase. Za svoje bivanje. Samota je nujna. Brez nje ne gre. In se nikakor, ampak nikakor ne izključuje s hudimi težavami. Ampak gre z njimi z roko v roki. Vsaj po mojih izkušnjah. Saj hudih težav sploh ne morete rešiti, če se za nekaj časa ne osamite. Jaz sem za rešitev svojih težav, za izstop iz avtomatizma prejšnjega življenja, potrebovala ure in ure samotnih sprehodov. Kjer sem hodila povsem in dobesedno sama. Brez vsake družbe. Kjer mi je družba šla na živce. In me je motila. In še ure in ure meditacije. Brez samote ne prideš nikamor, vsaj tako se mi zdi. Zato se mi tudi vse najrazličnejše kolektivne dejavnosti najrazličnejših skupin, ki prakticirajo duhovnost, zdijo le in samo blef. Blef. Egotrip. In način bega pred samim sabo. Kar pa bolj težko kaj prispeva k temu, da se človek bolj zaveda samega sebe. Nadaljevanje tukaj:WWW.MOJUSPEH.COM Komentarji (6) www.pozitivke.net